Mura predstavlja s svojo skupno dolzino okoli 445 km eno od pomembnih rek jugovzhodnega loka Alp in nizine, ki meji nanj. V danasnjem mejnem prostoru republike Slovenije in Avstrije je Mura do konca 19. stoletja zavzemala
prostrane dele doline, pri cemer je po srednjem veku prislo do pomika recnega toka proti severu. Tehnicna sredstva in viri, ki so bili tedaj dostopni, niso omogocali prebivalcem prisiliti Mure v stabilno strugo. Reka se je v glavnem samostojno razvijala. Kako dalec in po danasnjih okvirnih pogojih merjeno nepredstavljivo se je lahko sirila ta recna divjina, ponazarja situacija mesta Bad Radkersburg. Mura je tekla okrog tega mesta tako po severni kot tudi po juzni strani.
Po zacetku intenzivnih regulacijskih ukrepov po letu 1873 je bila reka v veliki meri utesnjena. Medtem ko je bila raba okoliskega prostora kot kulturne krajine in naseljenega obmocja sicer v veliki meri zavarovana pred naravnimi nevarnostmi, pa je reka pretezno izgubila svojo naravno dinamiko. Ta z danasnjega vidika boleca sprememba pa temelji na zagotavljanju prehrambenih in zivljenjskih osnov cloveka ob koncu 19. stoletja. Sele izobilje postindustrijske druzbe omogoca nekaterim krogom prebivalstva otozen pogled
nazaj v minule case romanticne divjine in izredno redko poseljenih dolin.
Z mirovno pogodbo v Saint Germainu leta 1919 je postala Mura od Sentilja/Spielfelda do obmocja izpod Gornje Radgone/ Bad Radkersburga mejna reka med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Avstrijo. S tem je tudi odpadla organizacija za dokoncanje in vzdrzevanje regulacijskih ukrepov.
Recna dinamika je znova omogocila Muri, da se prostorsko razsiri in doseze sirine tja do 200 m. Proti temu takrat druzbeno komajda sprejemljivemu razvoju je bil sklenjen poseben sporazum med sosednjima drzavama o skupnem vzdrzevanju mejnega odseka. Komisija za regulacijo Mure, ki jo je
podpis tega sporazuma spet priklical v zivljenje, se je sestajala do dokoncne izvedbe regulacijskih del leta 1939. Ta izvedba je prinesla prebivalcem in njihovim gospodarskim podrocjem v mejnem obmocju zazeleno visokovodno zascito in zagotovila odvajanje vode. Mura pa je bila tako dokoncno fiksirana v svojem polozaju.
Murski sporazum
Po koncu druge svetovne vojne sta lahko sosednji drzavi spet nadaljevali s prekinjenim sodelovanjem sele v teku sanacije vojnih poskodb pri mostovih in brodih. Pogodbeno osnovo je dala ratifikacija »Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Republiko Avstrijo o vodnogospodarskih vprasanjih mejnega odseka Mure in mejnih voda Mure (Murski sporazum)« v letu 1956. To pogodbo je leta 1993 prevzela Republika Slovenija.
Z ratifikacijo sporazuma je bila ustanovljena tudi komisija za vode, ki nosi od osamosvojitve Slovenije dalje naziv »Stalna slovensko-avstrijska komisija za Muro.« V primerjavi s posebno pogodbo iz leta 1926 se je obzorje vodnogospodarskega obravnavanja znatno razsirilo. Sporazum obsega sedaj tako vidike obrambe pred visoko vodo kot tudi vidike izrabe vodne energije, izvedbo melioracij, vodne oskrbe, onesnazenja z odpadnimi vodami kot tudi obratovanje brodov in izgradnjo mostov. To omogoca tudi se na zacetku 21. stoletja obravnavanje vseh zastavljenih vprasanj, ki so zdaj pomembna v vodnem gospodarstvu. Komisija prevzema pri tem nalogo vsebinskega obravnavanja in usklajevanja teh vodnogospodarskih zadev. Sklepi so meddrzavno pravno veljavni s soglasjem vlad obeh drzav.
V komisiji so tako predstavniki obeh vlad kot tudi lokalnih vodnogospodarskih sluzb. Tako je zagotovljena vkljucitev tako drzavnih ciljev kot tudi regionalnih interesov in zahtev. Tezisce tekocega sodelovanja je pri lokalnih sluzbah, ki tako prevzemajo tudi glavno breme koordinacijskih funkcij med pogodbenima partnerjema. Tako je vodno gospodarstvo v obmejnem prostoru posrecen primer zivljenjske subsidiarnosti in evropskega sodelovanja v cezmejnih regijah.
V strokovnem pogledu uposteva komisija cilje vodnega gospodarstva, ki so zdaj drugacni. Primer za to je izdelava nacelne vodnogospodarske zasnove (1998–2001), s katero naj se zoperstavi tendenci poglabljanja Mure in da reki vec prostora. Ekoloska zmogljivost in sprejemljivost sta sedaj v srediscu razvojnih tezenj v mejnem prostoru.
Z uveljavitvijo okvirne smernice za vode Evropske skupnosti in z vstopom v Evropsko skupnost, h kateremu tezi Slovenija, se bodo morale naloge komisije na novo razsiriti. Tudi v prihodnje ostaja komisija trden sestavni del kontinuiranega razvoja regionalnega vodnogospodarskega sodelovanja v dobro prebivalstva in regije.