GLADINA…
Ujet v flašo,
nagnjeno k požirku
žejnega življenja,
spuščam neme krike,
utapljajoč se pod gladino
lastnega trpljenja.
Vleče sila
me k utopitvi,
utrujena sva jaz in voda,
vračajoče v samoto
v želji žeje potešitvi,
izmikajoč se mi svoboda.
Premetava me
v pol prazni flaši,
butam ob kaljeno steklo,
se zavedajoč pregovora
o tistem koščku kruha,
kjer se duši je zareklo.
S težavo se borim
z razburkano gladino
svojega povprečja,
moj razum mi pravi,
naj potonem brez skrbi,
saj bolečina bo še večja.
Do rešitve,
za katero sploh ne vem,
če si jo še želim,
prepuščam se valovom,
ko morda nekje na suhem
zate naplavina se zbudim …
… a do takrat …
… osamljen ujet v flašo,
nagnjeno k požirku
žejnega življenja,
spuščam neme krike,
utapljajoč se pod gladino
lastnega trpljenja.
by Mikla
Mar 04, 2017