DEŽELA NOJEV - GLAVO V PESEK...

OddajMilan Malej, dne 2016-03-02 ob 17:11:45

... IN ŠE VEDNO NAM JE ODGOVORNOST DESETA BRIGA

Sovražni govor in podpihovanja, nedokazane trditve, neobstoječi incidenti, uporaba fotografij zločinov naših lastnih evropskih državljanov - to so orodja, s katerimi skušajo tudi naši domobrižniki ustrahovat svoj lasten celoten narod  pred zunanjimi sovražniki, potem ko jih je v naši soseščini zmanjkalo.

Populistični in politčni pamfleti, ki teptajo našo lastno Ustavo, osnovne človekove pravice, kaj šele naravne univerzalne zakone in pravice do življenja narave, slehernega človeka in njegove duše, posredno pozivajo narod k zakonu ulice in linču ljudi, ki so vsaj trenutno potrebni pomoči in skrbi. Te ljudi so ogoljufali za njihovo premoženje, za zemljo, da bi dobili dostop do energije in prostora sa sejanje gensko spremenjenih pridelkov - za koga???

ZA NAS !!!

Politika je odgovorna, ker nam dokumentirano, dokazano in pregledno ne predstavi resničnih situacij v državah, od koder se valijo reke beguncev. In ne samo tam, od koder prihajajo k nam, temveč po vsem svetu, kjer se ljudje morajo umikati pred drugimi in njihovo agresijo. Ampak pokazat je treba te prave "druge" !!!

Politika nam laže, da so vzroki v medsbojnih spopadih različnih verskih in etničnih skupin in narodnosti.

Politika krije naše lastno izkoriščevalsko gospodarstvo, ki že doma ustvarja deželo socialnih revežev in z enako hinavščino pod krinko in zaslombo "prijateljev" iz ekonomske sile EU in vojaške sile NATA molze revni svet povsod, kjer se še kaj izmolzti da.

.

Vendar državljani smo prav tako odgovorni, da se ne spomnimo tisto nekaj malega imperialistične zgodovine, kar so nam v šolah svoj čas že morali povedati in da tega ne povežemo z današnjo situacijo. Odgovorni smo, da ne razumemo, zakaj v najrodovitnejših in z rudami ter energijo najbogatejših delih sveta ljudje umirajo od revščine, umazanije, bolezni, orožja in celo od hrane in zdravil, s katerimi je te dežele preplavil bogati zahodni svet v zameno za bogastva, ki prihajajo k nam od tam.

In bogati zagodni svet - TO SMO MI - A NE RAZUMETE TEGA ???

Odgovorni smo, da tega ne preprečimo in te svoje zavajajoče politike in roparske kapitaliste ne pospravimo za rešetke.

Še ne tako dolgo nazaj še nismo bili del tega roparskega sveta, čeprav smo v socializmu vsi kradli po malem, nekateri pa tudi kar precej bolj in se tako navajali na še bolj "svetlo bodočnost", brez da bi vedeli da

35 milijonov ljudi na svetu vsak leto umre zaradi revščine in vseh njenih posledic.V eni povprečni VAŠI ŽIVLJENJSKI DOBI jih tako umre od revščine skoraj tri milijarde. In to pomeni, da ima vsak od prebivalcev bogatega zahoda na vesti v svojem življenju povprečno tri umrle za lakoto, aidsom, rakom, tifusom ter medetničnimi in medverskimi masakri...

A ŠE VEDNO NOČEMO VIDETI SVOJE LASTNE VLOGE ???

.

ZATO OČITNO NI DRUGEGA NAČINA, KOT DA BO TREBA  V NESKONČNOST PONAVLJATI ENA IN ISTA DEJSTVA; DA BI JIH MOGOČE SLIŠALI IN PREBRALI VSAJ NEKATERI, V TISTIH TRENUTKUH, KO ZA NOV VDIH SVOJE SAMOPOMEMBNOSTI POTEGNEJO GLAVO IZ TEGA PESKA VEN...

.

Res je, ne moremo več sprejemat in reševat sto tisoče beguncev (migrantov). Potrebno je izboljšat razmere v njihovih deželah, da jim ne bo treba več bežati...

Tako so v domači paniki za svoje riti začeli menjat svoje maske politkarji in politični "znanstveniki", ko pa je EU privila z nekaj obljubami, pa so nas spet začeli pomirjati, da begunce lahko sprejemamo, dokler ne začnejo ogrožat nas, našega udobja, premoženja, bonitet, zdravja in celo življenj...

Razmislimo malo. Če v Evropo pride 7,5 milijona beguncev ali pa migrantov, je to 1% nas vseh Evropejcev. Če se vsak od nas odreče enemu odstotku svojega udobja (in niti ni treba za 1% povečati količine našega dela), bi vsi ti begunci dosegli enako količino udobja in varnosti tukaj. Pa ne mislim, da moramo zdaj vsi delat za begunce, postavljam smo hipotetično vprašanje: Ali bi nas ta 1% res tako obremenil, da bi bilo ogroženo karkoli od NAŠEGA? Če pa prištejemo še enak procent povečanja našega dela, prispevek gospodarstva in držav, se pa ta odstotek še precej zmanjša za vse... Ali je potemtakem res, kar nam nakladajo politiki? Da smo že pri 200 tisoč migrantih dosegli ta prag ogroženosti nekih naših vrednot in lastnine? Za Slovenijo bi bila ta številka 20.000. Imeli smo že precej več beguncev iz Bosne – a se nam je kaj poznalo?

Vendar do izvirnega greha je še daleč. Ugotovitev, da moramo izboljšat razmere tam še ne pomeni ugotovitve, kdo je za takšne razmere tudi dejansko odgovoren. Seveda, nas je najlažje naplahtat, da je islamska država... Pod krinko dobrodelnosti in pomoči boste spet pometli pod preprogo vzroke za slabe razmere tam, od koder (trenutno) ljudje bežijo. In kako boste, dragi politiki, izboljšali te razmere?

Za te njihove razmere se brigamo zdaj, ko naj bi nam ta reka ljudi po grožnjah politikantov že ogrožala naše udobje. Ampak te razmere niso nič drugačne in nič bolj strašne, kot so bile prej na tem področju, v Palestini, Libanonu in Iraku, s pobijanjem ljudi in zavzemanjem ozemlja, ki ga je sprožil Izrael že pred desetletji, nič drugačne kot v Ruandi ali Sudanu, kjer so skorumpirane oblasti preko ideoloških manipulacij s prebivalstvom pobile na sto tisoče ljudi, v Nigeriji kjer Shell s požiganjem naftnega plina uničuje vode, naravno življenje, polja in prebivalstvo, v celotni centralni Afriki, ki je postala testni poligon za preizkušanje farmacevtskih zvarkov nad umetno produciranimi boleznimi, kot je ebola, v Argentini in Braziliji, kjer so Monsanto in podobni pokradli domačim kmetom in državi na milijone hektarov zemlje in jo zastrupili z GS sojo, v Indoneziji kjer molzenje plina, nafte in zemlje z rastlinskimi olji povzroči tako mimogrede v obliki cunamija 300.000 mrtvih... In razmere niso bistveno drugačne še na veliko drugih koncih Zemlje. In za te razmere se v preteklih desetletjih nismo prav nič brigali in se še danes ne, niti ne v severni Afriki, kjer se je reka utapljajočih se beguncev začela...

Da bi uspeli v ponovnem poskusu najti tisto manjkajočo ugotovitev, kdo je odgovoren za te razmere, ki bi nam tudi olajšala odločitve, kako res te razmere zares izboljšati, sem zbral iz predhodnih objav naslednja  razmišljanja

.

VSEBINA

.

Uničevanje narave

Kako industrijska proizvodnja hrane vpliva na vodne vire?

Aralsko in Balhaško jezero

Onesnaževanje vode iz drugih virov. Primer - črpanje nafte

Taljenje ledu na zemeljskih polih

Taljenje ledenikov

Vpliv energetskih sistemov na življenje

Hidroelektrarne

Bio goriva

Topla greda

Metan

Zavedanje, podleganje in prikrivanje politike

Geoinženirske metode niso samo škropljenje neba

Izkoriščanje ljudi

Terorizem

Primerov je še veliko

Teror neokolonializma

Dolg revnih narodov

Prehod na obnovljive vire energije

Dejanski dolg

O svobodi človeka

Mogoča pot za preseganje uničevanja in izkoriščanja

Straža

Nekaj značilnosti novega sistema

.

.

Uničevanje narave

.

Kako industrijska proizvodnja hrane vpliva na vodne vire?

Proizvodnja v kmetijstvu in industriji, promet in potrošnja izdelkov zastrupljajo vse naravne izvore, zrak, vode, rodovitno prst. V bistvu vse te nenaravne snovi, pesticidi, herbicidi in umetna gnojila v kmetijstvu, odpadni materiali v industriji, goriva na vseh področjih človekovega delovanja in ogromne količine nekvalitetnih izdelkov izhajajo iz cenenih ogljiko-vodikovih spojin (predvsem nafte), ki jih človek neusmiljeno ropa iz zemlje.

Velik problem človeštva je poraba, oziroma onesnaževanje pitne vode. V kmetijstvu za namakanje uporabljamo vse velike reke, zaradi česar večina njihove vode nikoli ne priteče do cilja, temveč preide v kmetijske proizvode, izhlapi na pridelovalnih površinah ali pa zastrupljena onesnažuje zemljo še daleč proč od polj. V Afriki in Indiji se je prebivalstvo namnožilo tudi zaradi izkoriščanja globoke podtalnice. Predvsem so se zanašali, da bo z njo mogoče tudi namakanje in obdelovanje suhih in puščavskih predelov, celo za izvozne kmetijske proizvode. Zaloge talne fosilne vode so se že zelo izčrpale, v Saudski Arabiji je mnogo okroglih njiv okrog vrtin že opuščenih, v Indiji ročno kopljejo zbiralnike vode, ki se nekoliko napolnijo v monsunskem deževju. Dovolj dokazov obstaja, da je talna voda neobnovljiv vir, kot bomo videli tudi kasneje za geotermalno vodo. Predvidoma bo pomanjkanje vode do leta 2025 prizadelo 2 milijardi ljudi. V kmetijstvu zahteva pridelava 1 kg krompirja 100 litrov vode, 1 kg riža 4.000 litrov in 1 kg mesa kar 13.000 litrov!

.

Aralsko in Balhaško jezero

Na tem območju poglejmo še eno podobno obliko katastrofalnega uničevanja naravnega okolja. Pri teh dveh velikih jezerih se gladina vode zelo hitro znižuje. Pri Aralskem to opažajo že štirideset let. Od leta 1960 je izgubilo tri četrt svoje površine in 90 odstotkov vode Povečuje se slanost vode in vodno življenje izumira. Današnja slika je katastrofalna – jezero je že skoraj popolnoma suho. Balhaško jezero je plitvo. Pri maksimalni globini 25 m se je gladina znižala že za več kot 2 metra, površina pa zmanjšala od 18.200 na 14.100 km2.

To sta jezeri brez iztokov, problem pa predstavlja zmanjšan dotok vode iz glavnih napajalnih rek Sir-Darje in Amu-Darje (Aral) ter Ili (Balhaš). Vodo teh rek v veliki meri uporabljajo za namakanje velikih kmetijskih površin ob teh rekah, ki so nastale v Sovjetski zvezi po 2. Svetovni vojni. Vodo iz Sir-Darje in Amu-Darje zajemajo v namakalne kanale direktno iz struge rek, za Balhaško jezero pa je postalo usodno več kot 100 km dolgo Kapčajgajsko umetno jezero na reki Ili, ki služi hidroelektrarni z majhnim izkoristkom in namakalnemu sistemu za polja med reko in Almatijem. Svoje dodajajo še Kitajci, ki vodo iz Ili prav tako uporabljajo za namakanje velikih kmetijskih površin v zahodnem obmejnem delu Kitajske, preden reka zapusti državo.

Kmetijska uporaba pomeni razpršitev vode na mnogo večje površine in poleg rastlinske porabe tudi povečano izhlapevanje. Ta voda nikoli ne prispe do svojega naravnega cilja. Kar pa se je z dežjem izpere nazaj v vodotok, pa je zastrupljena z vsemi mogočimi kmetijskimi gnojili in strupi. Ugotovili so, da je Balhaško jezero pravzaprav do danes ohranilo dobršen del svoje velikosti zaradi globalnega segrevanja in povečanega taljenja ledenikov, iz katerih dobiva vodo Ili.

.

Onesnaževanje vode iz drugih virov. Primer - črpanje nafte

Ker bo voda v določeni količini tudi za ekološko kmetijstvo vedno potrebna, je nujno, da je v tem primeru čista. Zato si poglejmo tudi nekatere druge vire njenega onesnaževanja in razmislimo, kje na planetu si ob današnji ekonomiji sploh lahko še zamislimo pridelavo popolnoma neoporečne in naravne hrane. Opisana primera sta samo drobca.

.

V Nigeriji črpanje poteka v okolju (večinoma v delti reke Niger), ki je bogato z vodami, vegetacijo in živalstvom ter gosto naseljeno s človekom. Gorenje zemeljskega plina, puščanje naftovodov, izlivi nafte in prosto uskladiščeni odpadki predelave nafte povzročajo veliko uničenje divjega življenja, izgube obdelovalnih površin in zastrupljajo pitno vodo. Okrog 75 % zemeljskega plina, ki pride na dan skupaj z nafto, enostavno požgejo, ker je bilo do sedaj za zahodne družbe to ceneje, kot investirati v tehnologijo za zajem tega plina. Zaradi teh številnih plamenov pa nekatera področja že več desetletij sploh ne poznajo več teme. Saje prekrivajo naselja in polja, kisel dež pa vse to spira v zemljo in vode.

Za Afriko je poznano, da je tudi AIDS mnogo bolj pogost, kot drugje po svetu. Ali je res vse to posledica neosveščenosti, neznanja in nenadzorovanih spolnih odnosov, ali pa velik del k temu pripomore tudi velika neodpornost prebivalstva, ki je posledica zastrupljenega okolja, hrane in vode ter vsesplošne revščine zaradi ropanja njihovih naravnih bogastev?

.

V Rusiji poteka črpanje nafte in plina v celotni zahodni Sibiriji in v njenem severnem evropskem delu. Celotno območje je prepleteno z črpališči in zbirnimi postajami, ki so povezane z naftovodi in plinovodi. Vsi večji objekti in gostejša naftna polja so posneti tudi z največjo natančnostjo, kjer lahko vidimo, da se načini ravnanja z odpadno nafto ne razlikujejo kaj dosti od že zgoraj omenjenih. Večina črpališč leži ob vodotokih in nekje v bližini se skoraj gotovo nahaja jezerce z odpadki. Iz posnetkov ne moremo vedno zagotovo sklepati, kaj je še "čisto" naravno jezero in kaj onesnaženo. Opazno pa je prav tako veliko število umetno izkopanih bazenov.

Večino ozemlja osrednje zahodne Sibirije zajema sibirska tajga, gozd, ki je zaradi obilnih padavin in ravninskega sveta zelo vodnat in spomladi poplavljen. Veliko je večjih in manjših jezer, močvirij ter rek, ki se stekajo v velike vodotoke Ob, Irtiš in Jenisej. Velika vodnatost je posledica dolgih zim in velike količine padavin v tem času, velike količine vode, ki jo velike reke prinašajo iz svojih visokogorskih južnih porečij ter majhnega izhlapevanja zaradi nizkih temperatur. Območje je ravninsko in spomladi se jezera in reke zvišajo, prestopijo normalne bregove in poplavijo tudi naftna polja ter odnesejo  umazanijo s seboj v Severno morje...

.

Taljenje ledu na zemeljskih polih

Arktika in Antarktika občutita segrevanje veliko bolj kot drugi kraji. V tundri, kjer je bil zgornji sloj zemlje stalno zamrznjen (permafrost) opažajo »pijana« drevesa, ker korenine zaradi taljenja izgubljajo oporo. Zgradbe, ki imajo temelje v zmrznjeni zemlji se rušijo. Na naftovodih se zaradi premikanja tal neprestano dogajajo poškodbe. Permafrost se tali. Večje temne vodne površine vpijajo veliko več sončnih žarkov kot led in tako še pospešujejo njegovo taljenje. Na Antarktiki se talijo in izginjajo več deset kilometrske police ledu, ki sega s kopnega v morje. Kopenski led zaradi tega izgublja oporo in zaradi pronicanja vode skozenj do kamnine se zmanjšuje tudi trenje. Zato tudi kopenski led že z majhnih naklonov drsi v morje.

Taljenje ledu na Grenlandiji: od leta 1990 se je površina, na kateri se led tali povečala že na polovico vse površine otoka. Če bi se stalila polovica grenlandskega ledu in še enaka količina na južnem polu, bi oceani narasli za okrog 6 metrov. Morje bi poplavilo polovico Floride, večino Nizozemske, ogromne površine okrog Pekinga in Šanghaja, polovico Bangladeša in seveda še vse druge ob morju ležeče kraje...

.

Taljenje ledenikov

Kilimandžaro je že skoraj brez snežene kape. Izginjanje ledenikov v Himalaji, ki v hladni dobi akumulirajo monsunske padavine in jih počasi sproščajo v toplem delu leta, bo prizadelo s sušo, poplavami in pomanjkanjem pitne vode 2 milijardi ljudi. V Bangladešu je zaradi neurij in poplav v nevarnosti, da izgine, tretjina obdelovalne zemlje. Z izginevanjem ledenikov izgubljamo zaloge pitne vode in enakomerne pretoke rek v vseh letnih obdobjih, vključno z vzdrževanjem mokrišč ter življenjskih in razmnoževalnih pogojev za neštevilne vrste živih bitij.

.

Vpliv energetskih sistemov na življenje

Kot večina človekovih dejavnosti tudi njegovi energetski sistemi vplivajo na okolje, naravo in živa bitja v njej. Nekateri direktno, drugi pa posredno s kasnejšo uporabo energije, ki jo sicer proizvajajo. Tu se bomo osredotočili na velikost površin ozemelj, ki so uporabljena s posameznimi proizvodnimi metodami in energijskimi izvori. Posledično je narava na teh področjih poškodovana in uničena do različnih stopenj. Ker nam danes različni viri dajejo različne dele v celoti pridobljene energije, jih je težko direktno medsebojno primerjati. Potem bomo preračunali morebitno potrebno površino vsakega (alternativnega) vira. Predpostavljali bomo, da bo potrebno fosilna goriva kmalu zamenjati, in da bo teoretično vsa energija, ki jo danes potrebuje človek, prišla iz enega samega od teh virov. S te točke lahko jasno vidimo, kakšne posledice nas čakajo, če se odločimo za eno ali drugo možnost. Tudi če se odločimo za bolj verjetno proizvodnjo iz različnih virov, bomo tako sposobni oceniti, kateri od njih bo uničeval bolj in kateri bo ohranil več narave in življenja. Samo nekaj primerov:

.

Hidroelektrarne

Velike akumulacijske zajezitve rek za hidroelektrarne potopijo in uničijo celotne doline in nižje ležeče predele. Nekatere divje živali se sicer lahko umikajo pred naraščajočo vodo, vendar potem na drugem terenu pridejo v konflikt z drugimi vrstami, ali pa se njihova populacija zmanjša zaradi pomanjkanja prostora in njihove hrane v drugem prostoru. Za mnoga druga bitja in vrste pa iz poplavljenega področja ni rešitve in za vedno izginejo. Velike vodne površine povzročajo večinoma bolj vlažno klimo in dodatno erozijo, posebej kjer obstaja že prej šibka poraslost z gozdom, kot v okolici največje elektrarne na svetu, kitajskih Treh sotesk. Nalaganje mulja v velikih jezerih počasi zmanjšuje prostornino bazenov in učinkovitost elektrarn. Najbolj kritično je to pri velikih nižinskih rekah, ki nosijo s seboj velike količine mehkih obrežnih plasti in vegetacije. Veliki jezovi so tudi zaradi tega načrtovani za življenjsko dobo 50 do 100 let. Po tolikšnem času bodo usedline napolnile bazen in enakomerno obratovanje elektrarne bo postalo nemogoče. To pa pomeni, da že sam obstoj življenjske dobe jezu postavlja vprašanje, ali takšno pridobivanje elektrike sploh lahko smatramo za pridobivanje iz obnovljivega vira. Po opustitvi hidroelektrarne bo potrebno jezero zaradi varnosti izprazniti in v naravi bodo ostale nepopravljive posledice v obliki debelih plasti umazanih usedlin, ki jih ne bo nihče odstranil.

Same površine jezer zaradi različnih globin in profilov poplavljenih območij ne kažejo natančno, koliko površine zemlje je bilo uničene. Pri globokih jezerih je ta površina uničene narave lahko tudi do 100% večja od površine gladine. Na kolikšno površino okolice ima voda tudi še negativen vpliv pa je sploh nemogoče ugotoviti, kaj šele predvidevati vnaprej. Vzel sem nekaj največjih elektrarn na svetu, za katere je bilo mogoče najti površine njihovih jezer, in izračunal, koliko letne električne energije proizvede elektrarna na kvadratni meter površine jezera. 

Sončne celice pri povprečnem letnem izkoristku 3% proizvedejo letno okrog 240 kWh energije na kvadratni meter svoje površine, torej več kot dvajsetkrat več kot kaka nižinska hidroelektrarna na kvadratni meter površine svojega jezera. Celo trikrat več kot najučinkovitejša v celoti delujoča Itaipu in desetkrat več, kot je povprečje vseh teh naštetih hidroelektrarn.

Če upoštevamo zdaj, da je izkoristek najboljših zrcalnih solarnih elektrarn letno okrog 15%, potem razmerje med obema tipoma elektrarn zrase celo na več kot 50. Če smo tudi že izračunali, da bi solarne elektrarne za proizvodnjo vse energije, ki jo danes potrebuje človek, morale pokriti okrog 150.000 km2 površine, bi vodne površine akumulacijskih jezer za hidroelektrarne tolikšne kapacitete morale zajemati več kot 7,5 milijona km2. To pomeni, da bi morali potopiti kar tri četrt Evrope. In če upoštevamo še povprečno realno za 1,3 krat večjo površino uničene narave od površine jezera, so solarne elektrarne 65 krat učinkovitejše, potopljena pa bi morala biti natanko celotna Evropa... In če bi prišli do ugotovitve, da so vse primerne doline za hidroelektrarne že izkoriščene, ali da bi večina bodočih elektrarn morala biti zgrajena v nižinah, bi potrebne površine akumulacijskih jezer še narasle in za mnogo več kot za Evropo narave bi moralo biti uničene... 

Na tem mestu razmislimo le, kaj to pomeni za življenje, ki ga v imenu naše požrešnosti hočemo na tak ali drugačen način uničiti.

Če seštejemo samo poplavljena področja naštetih desetih hidroelektrarn, ki skupaj proizvedejo le 0,26 odstotka svetovne potrošnje energije, dobimo že okrog 13 odstotkov potrebne površine za solarne sprejemnike celotnega globalnega solarnega energetskega sistema.

Z namestitvijo solarnih sprejemnikov bomo nedvomno zelo negativno vplivali na rastlinstvo in živalstvo na tistem področju. Predeli, ki so najbolj ugodni za sončne elektrarne so nedvomno tisti z veliko sončnih dni in z malo padavin, to pa je okolje suhih step in puščav. Področja, primerna za sprejem sončne energije niso ugodna za obstoj bogatega življenja. To pa je dodaten ugoden dejavnik pri odločitvi, v katerih delih sveta namestiti velike površine solarnih sprejemnikov.

.

Bio goriva

Na tem mestu se je pojavilo ekstremno zanimivo vprašanje: kolikšno površino bi dejansko zahtevala proizvodnja bio goriv, s katerimi bi nadomestili celotno svetovno proizvodnjo energije. Namreč po svetu potekajo intenzivna prizadevanja, da bi del energije nadomestili z bio gorivi, kajti države so se zavezale k zmanjšanju izpustov CO2 v atmosfero, rast energetskih rastlin (tako kot vseh drugih) pa odvzema iz zraka približno toliko ogljikovega dioksida, kot ga potem kurjenje teh goriv vrača nazaj v atmosfero. S tega stališča naj bi bila bio goriva približno nevtralna, upoštevati pa moramo, da se pri gorenju v zrak sproščajo tudi drugi plini, ne samo CO2. Bio goriva pridobivajo iz odpadnih olj, največ pa iz rastlin, bogatih z olji, podobnimi ogljikovim hidratom. Energetske rastline, kot je oljna ogrščica, gojijo na poljih, enakovrednih površinam za proizvodnjo hrane.

Vprašanje je ekstremno zanimivo tudi, ker za bio goriva ni nikakršnih omejitev glede gnojenja, škropljenja ali genskega spreminjanja. Zastrupljene rastline ne vplivajo na zdravje ljudi, saj vse te strupe skupaj z bio dizlom tudi pokurimo. Vendar za proizvodnjo rastlin za bio goriva ostanejo polja popolnoma izčrpana in na njih uničeno popolnoma vse življenje. Zgoraj postavljeno vprašanje lahko formuliramo nekoliko drugače - torej na kolikšni površini bi s proizvodnjo bio goriv za celotno človeku potrebno energijo popolnoma uničili življenje?

V celotni Evropi s v letu 2005 proizvedli 3,9 milijona ton vseh bio goriv, od katerih je odpadlo na bio dizel okrog 80 odstotkov proizvodnje, ostalo je bil bio etanol. Z upoštevanjem toplotne vrednosti bio dizla 37 MJ/kg = 10 kWh/kg in bio etanola 27 MJ/kg = 7,5 kWh/kg dobimo skupno vsoto proizvedene energije iz bio goriv 3,71*1010 kWh. Celotna površina za proizvodnjo energetskih rastlin je bila 2,8 milijona hektarjev. Dobimo povprečen energijski donos 1,33*106 kWh/km2. Druga spletna stran potrjuje to kalkulacijo z informacijo o kapaciteti nemške bio dizelske proizvodnje v letu 2005 v velikosti 1,5 milijona ton in o za to potrebni površini polja 1,07 milijona hektarjev. To da energijski pridelek 1,40*106 kWh/km2. Podobne donose najdemo tudi na Wikipediji.

Ta podatek nam še vedno ne pove kaj dosti, če ga ne upoštevamo skupaj s celotno svetovno proizvedeno energijo, torej če to delimo z energetskim donosom:

140.000*109 kWh / 1,3*106 kWh/km2, dobimo

108 milijonov kvadratnih kilometrov popolnoma uničene zemlje, na kateri bi pridelovali rastline za bio goriva, ki bi nadomestila današnjo nafto. Celotna Evropa pokriva okrog 10 milijonov km2. Oljne rastline bi torej morale rasti na desetkrat večji površini od Evrope. Ali se sploh zavedamo, kaj to pomeni? Kaj to pomeni tudi za površine, na katerih pridelujemo hrano in na katerih naj bi pridelovali zdravo hrano? Ali to površino sploh lahko primerjamo s 150.000 km2 za solarne kolektorje, ali z le navideznimi 400.000 do 1.000.000 km2 za enakomerno razporeditev vetrnih elektrarn?

Drugače: Na Zemlji je vsega kopnega 149 milijonov km2... Od tega za kmetijske površine, tako za poljedelstvo (15 milijonov) kot tudi mnogo več za živinorejo (35 milijonov) že uporabljamo skupaj 50 milijonov km2. Torej bi za bio goriva, ki bi dala vso današnjo človeku potrebno energijo, porabili več kot dve tretjini vsega kopnega na Zemlji, eno tretjino pa za pridelavo hrane... 

Brez dvoma lahko trdimo, da je proizvodnja bio goriv ena največjih stranpoti v zgodovini človeštva, ki vodi proti uničevanju narave. Ta površina pa se bo še povečala, če upoštevamo, koliko energije (samih bio goriv) bo potrebno vložiti v kmetijsko proizvodnjo bio goriv (strojno oranje, sajenje, žetev, predelava...). Dodatno povečanje uničene narave se bo posledično zgodilo zaradi vpliva umetne pridelave na sosednje, še naravne površine. Pomanjkanje pridelovalnih površin za hrano bo povzročilo še dodatne zahteve po večjih donosih hrane v obliki večjih količin ali še učinkovitejših strupov in umetnih gnojil.

.

Topla greda

Posledica naše prekomerne proizvodnje novih izdelkov, predvsem zahodne, ki deluje na ta način že veliko dalj časa od ruske ali kitajske, in nepremišljene "proizvodnje" odpadkov ter neskrbnega ravnanja z njimi, je velika zasičenost atmosfere z nenaravno nastalimi plini in vseh voda s trdnimi delci in do nivoja molekul raztopljenimi snovmi. Plini v atmosferi otežujejo Zemlji oddajanje njene toplote, ki nastaja večinoma z lažjim prodiranjem sončne svetlobe višjih frekvenc skozi zračne plasti v gostejše materiale in rastlinstvo površja. Ta dostop svetlobe je lažji tudi zaradi dokaj uničenega ozona (O3) s temi plini v zgornjih plasteh ozračja, ki je do sedaj preprečeval dostop za življenje najbolj nevarnih valovanj (ultra vijoličnih in radioaktivnih). Tako nastaja visoko v ozračju dodatna plast plinov, ki so lažji od kisika in dušika, in ki absorbira več izsevane toplote, kot pa v ravnovesju sprejemanja in oddajanja naravni plini v zraku. Ta plast deluje kot steklo, kot topla greda, ki prepušča kratkovalovno svetlobo in zadržuje toploto večjih valovnih dolžin, oziroma manjših frekvenc, ki lahko dodajajo energijo molekulam. Pod tem pokrovom ostaja vsakodnevno majhen presežek energije, ki počasi segreva še spodaj ozračje ter površino Zemlje in oceane.

.

Metan

Najnevarnejši toplogredni plin je metan, to je najlažja komponenta zemeljskega plina, ki se lahko dvigne v ozračje. Rusija je največja proizvajalka zemeljskega plina in črpališča plina so v najsevernejših delih Evrope in zahodne Sibirije, že v tundri kjer je vrhnja plast zemlje več metrov globoko stalno zamrznjena (permafrost) in je do sedaj kljub velikim pritiskom v notranjosti zadrževala ta zemeljski plin. Vendar segrevanje Zemlje ima največji učinek proti obema poloma, ker enostavno presežek energije teče vedno tja, kjer je je najmanj. Tam se temperatura glede na naravno ravnovesje najbolj povečuje. To segrevanje počasi tali permafrost in metan najprej najde pot na površje. To isto se dogaja na morskem dnu, ki ga mehča segrevajoči se ocean. Na začetku so bile to majhne luknje, kjer je človek lahko prižgal plamen in si skuhal čaj, mehurčki iz poleti odtaljenih jezerc, danes pa so se začeli dogajati tudi že veliki izbruhi plina, ki naredijo nekaj 10 do nekaj 100 metrov velike kraterje. Nihče ne ve, koliko plina uide skozi tako luknjo, preden se material posede nazaj in v kraterju nastane jezero. Sprostitev zalog metana, ki so pod zemljo bo z ekstremnim učinkom segrevanja planeta ukrivila spiralo propadanja življenja na Zemlji strmo navzdol.

.

Obstajajo seveda še druge hude posledice onesnaževanja in segrevanja planeta, iz katerih se politiki in voditelji še vedno norčujejo in se prepirajo o dveh ali treh procentih obveznega manjšanja izpustov industrijskih toplogrednih plinov ter o pravicah, da to počnejo bogati namesto revnih še v večji meri kot do sedaj. Druga največja grožnja je enormno zmanjšanje količine rastlinskega planktona v oceanih, ki je daleč največji vir kisika na Zemlji, mnogo večji kot vsi gozdovi skupaj. Atmosfera ima še določene rezerve kisika, vendar je njegova proizvodnja v strmem upadu, še posebej ker z izgorevanjem fosilnih goriv porabljamo še več kisika, kot pa je bilo naravno ravnovesje proizvodnje in porabe (dihanje, oksidacija odmrlih organskih ostankov), in ustvarjamo še več toplote, kot pa je bila naravno sprejemanje sončne svetlobe in sevanje nastale toplote. Torej obe ti dve dogajanji nam grozita, da se bomo v nekaj desetletjih skupaj z vso drugo naravo podušili v segrevajočem se kotlu. Edina rešitev je mogoče res, da se pobijemo za zadnje litre nafte, in da bo potem preostala narava v tisočih in milijonih let spet vzpostavila neko ravnovesje brez človeka. Obe ti dve dogajanji pa nam grozita tudi zato, da bi se končno zmigali z resnejšim ustvarjanjem pravične družbe in solarnega energetskega sistema za vse, še preden bo nafte resnično zmanjkalo. In še preden bomo v neskončnih sodnih procesih dosegli svoboden dostop do pitne vode, če se bomo spustili na tak nivo odločanja po pravilih kapitala, demokracije in njene politične in sodne oblasti.

.

Zavedanje, podleganje in prikrivanje politike

Da pa ne bi mislili, da se politiki tega ne zavedajo. Vendar njihova skorumpiranost in servilnost kapitalu jih sili , da potrjujejo rešitve, ki si jih je za svoj žep izmislil kapital. Iz te nuje so nastale številne geoinženirske metode, delovanje človeka na atmosferske, vodne in biološke mase v velikem obsegu, ki imajo tudi velike in nepredvidljive posledice za celoten planet, naj jih naštejem le nekaj:

.

Geoinženirske metode niso samo škropljenje neba

Ne dvomim, da je bilo škropljenje neba dejansko izmišljeno zaradi namena odboja sončnih žarkov in preprečevanja, da bi se površina planeta toliko segrevala. To dokazujejo tudi nekateri drugi projekti, na primer sejanje milijard ogledal v vesolje okrog Zemlje... Vendar, neobstoječa kontrola politike nad kapitalom je povzročila, da je kapital te svoje rešitve začel razvijati naprej in prodajati s cilji naročenih ali pa poznanih modifikacij vremena tudi zasebnemu sektorju, industrijskemu kmetijstvu in vojaškim organizacijam. Gnojenje (fertilizacija) oceanov je področje drugih velikih operacij, ki zajema posipanje železovih nanodelcev in umetnih gnojil iz posebej prirejenih ladij, z namenom da bi pospešili rast planktona in ustvarjanje kisika. Proizvodnja bio oglja (biochar) je metoda sajenja hitro rastočega drevja, ki srka iz atmosfere ogljikov dioksid. Zrelo drevje potem sežgejo z metodo pirolize na visoki temperaturi in brez dostopa kisika (oglarska kopa). CO2 ostane ujet v oglju, ki pa ga nameravajo potem uporabljati kot gnojilo, oziroma samo zakopavati v polja GS pridelkov. Ogljik ni snov, ki bi jo rastline črpale iz zemlje, zato se vsa umetna gnojila dušikove in fosforne spojine. Zato je za ta namen neuporaben. Vendar pa bo ta CO2 s počasnim razpadom oglja v sicer popolnoma zastrupljeni in erodirani prsti z nekajletno zakasnitvijo spet ušel v atmosfero. Zajemanje, transport in shranjevanje plinov, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv (Carbon Capture and Storage), v izpraznjene podzemne in podmorske kaverne izčrpane nafte, zemeljskega plina ali termalne vode je še ena norost obupnih poskusov skrivne politike, da bi obrnila že sproženi potek propadanja življenja. Pritiski morja in debelih kamnitih skladov naj bi zadržali te pline spodaj,  toda nihče ne predvideva scenarijev, ki se prav zdaj dogajajo z metanom...

Iz teh poskusov je očitno, da so vsi namenjeni le velikanskemu črpanju kapitala iz državnih skladov, torej davkoplačevalskega denarja, in iz profita željnih in naivnih kapitalističnih žepov direktno. Namen je še večja koncentracija materialnega bogastva v krogih visokega kapitala in resničnih gospodarjev politike in planeta. Rešitev Zemlje pri tem ne igra nobene vloge in absolutno nam ne more biti jasno, kaj bo ta enormna koncentracija kapitala pomenila, ko bo življenje na Zemlji resnično šlo dobesedno k hudiču.

.

.

Izkoriščanje ljudi

.

Terorizem?

Kaj si danes predstavljamo pod pojmom "terorizem"? Vsekakor predvsem pripravljanje in izvajanje oboroženih napadov organiziranih ilegalnih skupin na vojaške, politične ali gospodarske objekte in subjekte, ki so lahko natančno izbrani, ali pa so naključne žrtve napada. Teroristi in teroristične skupine običajno pripadajo nekemu povsem drugačnemu okolju, kot pa je tisto, proti kateremu izvedejo napad. Običajno jih imamo za skrajne, neuravnovešene, nasilne, neizobražene, ki se v miren svet, v katerem bi radi živeli vsi ostali (ki niso teroristi) enostavno niso sposobni asimilirati. Niso sposobni razumeti zakonitosti tega okolja in bi ga zato enostavno radi uničili ter vzpostavili svojega, osnovanega na oblasti nasilja. Običajno so izvajalci terorističnih napadov verski blazneži, organizacije za njimi pa oblasti željne skupine, ki razlike v verovanjih izkoriščajo za napihovanje verskega fanatizma in vcepljanje pripravljenosti izvrševati tako nasilna dejanja. Globoka razcepljenost se kaže predvsem v odnosu teh skrajnih muslimanskih skupin do zahodne civilizirane kulture.

To je zelo nevarno predstavljanje, ki nam je bilo vcepljeno s strani naših zahodnih političnih voditeljev. Ker gledamo večinoma le posledice njihovih napadov, nam taka enostranska predstava onemogoča neobremenjen in z distance usmerjen pogled na vzroke nastanka teh fanatičnih skupin.

Teroristična dejanja so nesporno, večinoma usmerjena proti zahodnemu, kapitalističnemu svetu. Največ je seveda slišati o terorizmu Arabcev nad marljivim in discipliniranim židovskim ljudstvom. Ti napadi so najpogostejši, vendar ne zavzemajo katastrofalnih obsegov, kot je to v precej primerih napadov na objekte Združenih držav Amerike. Dejstvo je tudi, da je terorizem proti ZDA usmerjen predvsem v gospodarstvo in vojaške državne objekte, ki interese tega gospodarstva ščitijo po vsem svetu. In Evropejci smo, kljub protestom proti z njihove strani vsiljevanim vojaškim in trgovinskim sporazumom, s stališča izkoriščanja in ropanja naravnih bogastev, njihovi enakovredni "partnerji".

Kaj počnemo zahodnjaki narobe, da se proti nam obrača tako velik del svetovnega prebivalstva? Kje so pravzaprav dejanski vzroki, zaradi katerih se teroristični napadi nadaljujejo? Ali gre res samo za brezupne poskuse posameznikov, čeprav bogatih in vplivnih, ter njihovih somišljenikov, združenih v katerikoli od poznanih terorističnih organizacij, da s temi dejanji sesujejo neko gospodarstvo zato, ker sami ne morejo živeti v tako urejenem blagostanju?

Skorajda ni velike evropske države, ki se v preteklosti ni soočala, ali pa se še danes bori z organizacijami, ki poskušajo s terorističnimi dejanji doseči neke cilje. Kakšni so ti cilji, predvsem pa, kje so vzroki zanje?

V desetletjih po 2. svetovni vojni so bili cilji nemške Bader-Meinhof in italijanskih Rdečih brigad politični – sprememba družbenega reda po vzoru vzhodne Evrope, žrtve pa predvsem demokratično in kapitalistično usmerjeni politiki. Cilji danes delujočih IRE na Severnem Irskem in ETE v Španiji se bolj nagibajo k osamosvojitvi narodov ali njihovih delov izpod nadvlade večjih v njihovih skupnih državah. Na Severnem Irskem je vzrok prav gotovo naselitev protestantskega prebivalstva v katoliško deželo v preteklosti. Ta naselitev je bila vzpodbujana in varovana s strani močne sosednje kraljevine Anglije, ki danes to prebivalstvo še vedno ščiti in vzpodbuja njegov lastni (še nasilnejši) terorizem proti prvotnemu prebivalstvu. Kaj je torej IRA? Je ta organizacija glavno gonilo terorja v tej deželi, ali le odgovor na drug, že prej vsiljeni teror. Je to teroristična organizacija ali je že (narodno) osvobodilno gibanje? Tudi Baski imajo svoje vzroke, predvsem zgodovinske, da se upirajo španski državi in se borijo za neodvisnost. Svojo kraljevino so imeli že pred tisoč leti, kasneje pa so si jih razdelili vojaško močnejši Španci in Francozi ter jih skoraj eno petino pregnali v izseljenstvo. Najhuje so jih tlačili pod fašističnim Francovim režimom, ko je nastala tudi ETA.

Slovenci smo prav tako imeli svojo zgodovinsko državo in so nas kasneje rezali in delili, asimilirali in ekonomsko izkoriščali na vse mogoče načine, od nemških grofov, avstro-ogrskega cesarstva do komunistične Jugoslavije. Dejstvo pa je, da so naši sedanji politični veljaki odkrili pravi trenutek in si pod krinko prehoda v demokracijo pri zahodnih državah izposlovali privolitev, da se iz zakrknjenih komunistov prelevijo v najbolj prefinjeno izkoriščevalske kapitaliste, seveda z že prej naropanim bogastvom in tudi kriminalno izpeljanim lastninjenjem družbene lastnine. Upor jugo vojski in njen pregon z meja združene Evrope je pač imel zadosti veliko težo za to, predvsem pa ni povzročil dolgotrajnejših konfliktov.

Novejša žarišča, kot je Čečenija? Kolikor jo poznamo, je izredno bogata z nafto, ki pa jo Rusi veselo pošiljajo v svet, kolikor je ne porabijo sami. Narodu so ostale le socialistično zagotovljene mezde, borno preživetje in Sibirija, če je kdo kaj preveč rekel. S propadom komunizma se je pojavilo še bolj neprizanesljivo izkoriščanje novopečenih kapitalistov (beri, kriminalcev), ogromna brezposelnost in revščina. Zahteve po zadržanju prihodka doma, po samostojnosti, nekaj opozorilnih bomb (če so bile sploh čečenske) pa so bile takoj vzrok za krvav poseg Rdeče armade v svoji lastni državi. Kdo je tukaj terorist?

To vprašanje bi morali spremeniti – in to v vseh situacijah, kjer se ta problem pojavlja. Kdo res povzroča teror?

Na tem mestu bi morali odpreti še eno vprašanje. Ob pravilni ugotovitvi, kdo pravzaprav v posamezni situaciji je terorist (kdo s svojim lastnim terorjem v takšni ali drugačni obliki povzroča nasilne reakcije in problematične situacije), bo potrebno po enakem načelu obsoditi tudi vse tiste, ki dejanski (državni) terorizem podpirajo.

.

Primerov je še veliko

Kitajska in Tibet? Če bi bili vsi tlačeni narodi tako miroljubni in duhovno povezani, kot so Tibetanci, potem terorizma res ne bi bilo nikjer, teh narodov pa prav tako ne, tako kot tudi Tibetancev kmalu ne bo več. Turčija in Kurdi? Srbija in Albanci? Albanci so bili za Zahod teroristi, dokler ni šel Miloševič za rešetke, potem pa so z vseh koncev demokratičnega sveta kar tekmovali, kdo bo prvi priznal porajajočo se samostojnost Kosova. Kurdi pa so teroristi še zdaj, ker je Turčija članica NATA in za zahodne države pomemben trg, na goratem območju, kjer živijo pa zahod nima kaj iskati...

Enake oblike in enako močno nasilje doživljajo ljudje znotraj mnogih dežel kot metode domačih političnih obračunov. To se dogaja predvsem tam, kjer poskušajo prisiliti preoblikovanje starih tradicionalnih družbenih odnosov v demokratične. To se dogaja pri podpori zahoda zdaj eni zdaj drugi politični strani ali enemu ali drugemu narodu. Vmešavanje zahoda in podpora gre vedno le v tisti smeri, od koder demokratično razvite države, oziroma njihove trenutno vladajoče elite pričakujejo korist. 

V Afganistanu je podpora Talibanom trajala toliko časa, da so le-ti pregnali rusko okupacijo dežele. Situacija v Iraku je podobna. Vendar se je prvič v zgodovini zgodilo, da je neka demokracija tako odkrito in na podlagi javnosti prikazanih lažnih informacij o nevarnostih, ki prihajajo iz te dežele, vojaško napadla državo – državo, kjer imajo ZDA izrazite gospodarske interese nad kontrolo proizvodnje nafte. Vendar pa večina tistih, ki sicer govorijo o tem odkritem gospodarskem interesu, ne vidi drugih, skritih vzgibov, predvsem interes za velike površine rodovitne zemlje za proizvodnje razširjanje gensko spremenjene hrane in krme... In enako je zdaj v Siriji, le način izvedbe je malce drugačen...

Recept je podoben – potolči domačo vojsko in na silo začeti spreminjati tradicionalne vrednote in povezanosti med posameznimi deli celotne populacije, te skupine med sabo spreti in potem podpreti režim, ki bo vladal z navidezno demokracijo. Nastanek notranjega terorizma, ki zahteva strašne žrtve med posameznimi skupinami nedolžnega prebivalstva jih ne zanima več. Pravzaprav je to le navidezno, kajti notranje razprtije so voda na mlin za nadaljevanje okupacije, ki daje možnost za direktno kontrolo svojih gospodarskih interesov. 

Pojdimo 500 let nazaj. Zahodna Evropa je s svojimi izseljenci okupirala obe Ameriki in Indijance, ki so se do tedaj sem ter tja stepli za kakšnega bizona, dobesedno zbrisala z obličja Zemlje. Tistih nekaj tisoč v gorah Južne Amerike in rezervatih ZDA so le še za etnološko zanimivost turistom. Osvajalski pohodi Evropejcev so se nadaljevali na vse strani sveta: Južna Afrika, Indija, Jugovzhodna Azija, Avstralija, … Povsod so domače prebivalstvo zasužnjili in ga izkoristili za nič plačano delo pri izkoriščanju naravnih bogastev ter ga naposled zdesetkanega pustili vegetirati v kakšnih odmaknjenih kotih svoje nekdanje dežele.

.

Teror neokolonializma

Po 2. svetovni vojni so se Angleži, Francozi, Nizozemci, Španci in Portugalci iz mnogih svojih kolonij politično, zaradi ljubega miru na svetu, sicer umaknili, toda gospodarstvo je ostalo še vedno tam, izkoriščajoč še naprej, v veselje in bogastvo lokalnih veljakov, naravna bogastva teh dežel.

Pohlep po rudah, kovinah, premogu, nafti, dragih kamnih in gospodarska moč kupiti dovolj cenene delovne sile ter vojaško moč lokalnih samodržcev je na eni strani povečevalo izkoriščanje naravnih bogastev, po drugi strani pa je to zahtevalo vedno več strokovne delovne sile pri upravljanju modernejših strojev. Potrebno je bilo začeti s šolanjem domačega prebivalstva, kar pa je imelo za koloniste tudi nezaželene posledice. Šolanje v svetu in znanje je prinašalo domačinom tudi spoznanja, koliko so dejansko v svetu njihovih delodajalcev vredne surovine, izropane iz njihove zemlje, in za kaj se sploh vse to lahko uporablja. Toda odhod v svet je nujno prinesel tudi stike z drugačnim mišljenjem, z gibanji, ki nasprotujejo kapitalističnemu izkoriščanju sveta in ljudi. V povezavi s tradicionalnimi vrednotami domače družbe in trdno vcepljenim verskim prepričanjem se je v mnogih rodil upor proti sistemu, ki jim je sicer namenil vlogo svoje podaljšane roke. Z dobro izobrazbo pa so tudi uspeli prepričati nekatere od tistih domačih veljakov, ki držijo v rokah vse domače dohodke izkoriščanih naravnih bogastev, da "boj za domačo stvar" pomeni tudi mnogo večji prihodek. Na ta način so lahko prišli do financiranja materialnega dela upora. Ker pa podpora domače oblasti zaradi tveganja vojaškega spopada z mnogo močnejšim kolonizatorjem ni bila mogoča, se je upor začel z zastraševalnimi akcijami, upajoč, da se bodo tujci zaradi nevarne situacije v državi počasi začeli umikati.

Toda v večini dežel, ki so jih tujci zaradi nasilja zapustili in se preusmerili drugam, je tehnologija začela propadati, število delovnih mest se je zmanjšalo in zaradi povečujočih se socialnih razlik in nezmožnosti oblastnikov, da nadaljujejo s tlačenjem naroda, je prišlo do notranjih razprtij in državljanskih vojn, od katerih se mnoge vlečejo že desetletja.

Očitno je torej, da je že porajajoči se kapitalizem v tedanjih monarhijah začel ustvarjati pogoje in vzroke za nastanek upora, ki mu danes pravimo terorizem. Demokracija, kot današnji politični okvir kapitalizma pa ni naredila ničesar, da bi se ti vzroki zmanjšali, kaj šele da bi izginili. Razlogi za terorizem nastajajo v zahodnih demokratičnih državah. Očitno je torej, da lahko samo korenite spremembe družbenih odnosov v teh deželah privedejo do tega, da se bo to nasilje začelo zmanjševati. Spremembe se morajo zgoditi najprej v izkoriščevalskih družbah samih, kajti samo tako se bodo le-te začele obnašati tudi pošteno do drugih. Zahod mora začeti delovati brez vzgibov za bogatenje na račun tistih, ki se navidezni materialni blaginji ne morejo upirati.

.

Problem je mnogo resnejši, kot pa zaznava danes večina ljudi in tudi politikov. S pojemajočimi naravnimi surovinami bodo teroristični pritiski gotovo še naraščali in bodo gotovo imeli tudi vedno več podpore domačih vladajočih elit. Le te se gotovo že zavedajo, da bo z izčrpanjem naravnih zalog tudi njihovo blagostanje in bogastvo izginilo. Zahodna civilizacija si ne more privoščiti vojne proti vsem svojim dobaviteljicam nafte. Samo če bi ustavila izkoriščanje surovin, bi tudi terorizem ostal brez dohodkov in podpore. Toda tudi v tem primeru bi se družba prav tako morala spremeniti iz ekstremno potrošniške v zelo varčevalno in usmerjeno v reciklažo odpadkov, proizvodnjo dolgotrajnih in kvalitetnih izdelkov in uporabo obnovljivih virov energije. Vse to pa pomeni za vsakega posameznika zahodne družbe veliko več dela za manj zaslužka in manj zabave, kot pa smo bili do sedaj tega vajeni.

S tega stališča bo današnja demokratična, predvsem pa kapitalistična civilizacija resnično uničena. Če že ne grožnja teroristične svete vojne, jo bo uničila njena lastna požrešnost.

.

Dolg revnih narodov

Dolg revnih držav je ena izmed največjih ovir, ki preprečujejo zdrav in miroljuben razvoj teh dežel. Ta dolg postaja tudi že breme razvitih držav, kajti nezmožnost odplačevanja (celo samo obresti) potiska na rob delovanja tudi veliko organizacij bogatega sveta. Ena izmed največkrat v javnosti omenjanih rešitev je enostaven odpis teh dolgov, pri čemer bo potrebno knjigovodske vrednosti pokriti z denarjem davkoplačevalcev bogatih, ali pa se soočiti s propadom številnih bank. Danes poznani in uporabljani ekonomski mehanizmi pri obstoječi razsežnosti problema enostavno ne delujejo več.

Vendar ostajanje na predpostavki, da dolgovi obstajajo in da jih je potrebno rešiti na tak ali drugačen način, ne prinaša nobene uporabne rešitve. Da bi se zavedli resnosti situacije in predvsem resničnih vzrokov, ki so do nje pripeljali, je potrebno pogledati nekaj stoletij v zgodovino. Ni potrebna ne vem kako globoka ekonomska analiza, le povezati je treba nekatera znana zgodovinska dejstva. Nastanka teh dolgov ne smemo analizirati le po obstoječih knjigovodskih listinah, ampak moramo upoštevati tudi precej drugih dejavnikov, ki so v večji ali manjši meri prisilili revne dežele, da so se obnašale tako kot so se. Poleg tega ti dolgovi ne morejo bremeniti celotnega prebivalstva teh dežel, kajti posojilna razmerja so bila sklenjena večinoma med legalnimi organizacijami zahodnega sveta in vladajočimi elitami revnih v imenu celotnih držav. Tudi koristi teh posojil so bile večinoma porazdeljene med te elite, z njihovimi predvidevanji da bo dolgove mogoče poravnati z izvozom naravnih bogastev.

S tega stališča so bile revne države ogoljufane, materialno izropane in sociološko uničene. Poleg te neposredne škode, ki so jo naredili revnim, nosijo bogate države bistveno večji dolg v obliki svoje današnje demokracije, zgrajene na podlagi izropanih surovin in energije. In ta resnični dolg in škodo bo potrebno plačati z druge (naše) strani…

.

Prehod na obnovljive vire energije

je verjetno najpomembnejša sprememba, če hočemo rešiti Zemljo pred ekološko in socialno katastrofo. Zaradi te pomembnosti bi morala biti obravnavana povsem drugače od danes obstoječih odnosov med ljudmi in organizacijami. Obstaja nekaj problemov, ki v osnovi onemogočajo, da bi bilo to spremembo mogoče začeti izvajati danes. Najpomembnejši je kontrola kapitala, ki ne bo dovolil resnega razvoja in proizvodnje teh kapacitet, dokler so profiti iz proizvodnje fosilnih goriv še dovolj visoki. Ko se bo resnično začela naftna kriza, bodo naftni lobiji pokupili vse obnovljive kapacitete in nadaljevali njihovo razvijanje za svoj dobiček. Nikoli ne bo mogoče doseči konsenza za graditev globalnega energetskega sistema zgrajenega le iz obnovljivih virov. Pred začetkom masovne proizvodnje opreme, potrebne za zagotavljanje potrebne energije na globalni ravni, mora biti naftnemu kapitalu onemogočeno pokupiti te vire in tehnologije.

Da bi bilo možno zagovarjati neodvisnost obnovljivih virov, je potrebno sprejeti nekaj premikov v naši miselnosti. Zavedati se moramo in se pripraviti na dokazovanje, da obstaja velika odgovornost bogatih narodov. Ti narodi so do danes skoraj popolnoma izropali rezerve fosilne energije na Zemlji (svoje lastne in v drugih deželah). Poleg enostavne kraje edinih naravnih bogastev revnih narodov, so razvili posebne ekonomske mehanizme, jih vsilili neukim in pogoltnim vladarjem in z njimi ustvarili velikansko breme dolgov revnih držav. Ti dolgovi, oziroma velike obresti, ki bi jih morali plačevati revni, zdaj omogočajo bogatim, da dobivajo naravna bogastva revnih še naprej zelo poceni ali zastonj.

Bogati narodi morajo biti odgovorni za povračilo te škode. Zavedati se moramo, da je velik del naše ekonomije (če ne še celo vsa) osnovan direktno na teh surovinah iz revnih držav. Brez tega ropanja ne bi imeli možnosti ustvariti takšnega razvoja, takšnega obširnega znanja in naših "miroljubnih in demokratičnih" zahodnih družb.

.

Ko so se kolonizatorji začeli umikati (večinoma zaradi izropanih virov) so puščali za seboj povsod le razdvojeno domačo populacijo. Rezultat je bilo brez števila državljanskih vojn s strašnimi vojnimi zločini. Toda teh vojn in zločinov ne smemo gledati enostavno kot ropanje in ubijanje med temi etničnimi, narodnimi in militantnimi skupinami. Vse to ima zelo globoke korenine, vse do belih kolonizatorjev. Glede na obstoj okupacije v kolonijah, najprej s strani kolonizatorjeve vojske in kasneje s strani podpirane vojske domačih elit, so bile vse krivice storjene v stanju "zatrte vojne" med kolonizatorjem in domačim prebivalstvom. Vse te krivice bi zato lahko označili kot vojne zločine že od začetka kolonizacije.

Bogati narodi so in morajo biti odgovorni, da revni, ki so bili izropani in pregnani, dobijo to škodo nekako plačano nazaj. Kar so bogati zgradili na osnovi teh naropanih surovin in energije, je dejansko zdaj lastnina obojih, bogatih in revnih. Snovi iz naravnih virov niso bile nikoli plačane glede na njihovo vrednost. Posledično je bila revnim povzročena brezmejna škoda s povzročanjem težko pomirljivega sovraštva med skupinami in z onemogočenjem njihovega normalnega in miroljubnega razvoja.

Ena od možnosti, da revnim povrnemo storjeno škodo je ta, da jim namesto izropanih surovin in energije damo na razpolago tehnologije in opremo za proizvodnjo čiste energije. To bi bila tudi možnost zanje, da odplačajo del svojih dolgov – tistih, ki res izvirajo z njihove strani in ki jim niso bili vsiljeni s strani ekonomskih pogojev bogatih in ne z njihovim podpiranjem lokalnih tiranskih režimov. Vendar določitev, katere dolgove je res potrebno odplačati, in ocena, kakšna škoda je bila narejena revnim, ne more biti stvar tistih, ki so kreirali večino teh dolgov in povzročili revnim takšne ekološke in socialne katastrofe.

Obstaja še en pogled na obveznosti bogatih. Glede na principe patentiranja, iznajdbe v nasprotju z javnim redom, zdravjem, varnostjo in načeli človečnosti ne morejo biti patentirane. Patentiranje solarne tehnologije bo prineslo težave pri realizaciji globalnega prehoda na obnovljive vire. Kapitalistična zaščita te tehnologije deluje proti principom človečnosti, javnega reda in varnosti, saj naj bi vsi ljudje imeli enake pravice živeti in se razvijati, in vodi proti nadaljnjemu konfliktu med bogatimi in revnimi.

.

Dejanski dolg

Mislim, da je tako za zahodni svet, kot tudi za revne narode bistveno, da se zavemo narave resničnega dolga v svetu.  Zahodne demokracije govorijo samo o tistem finančnem delu, ki so ga res mnoge vlade, hunte in samodržci vzeli od zahodnih bank v imenu njihovih narodov in porabili v svojem imenu za lastno udobje, polnjenje svojih računov in vojaško zatiranje lastnih ljudi. Obresti teh dolgov se danes plačujejo iz davkov, ki jih revne države poberejo na izkoriščanje njihovih naravnih bogastev s strani zahodnih multinacionalk. Ti davki niso veliki, ker je ves dobiček podjetij obdavčen v njihovih matičnih državah ali pa celo v kakih davčnih oazah. Zato glavnice ostajajo in držijo revne narode do nosa v dreku.

Resničen dolg obstaja z druge strani. V stoletjih navideznih prijateljskih odnosov, vojaških zasedb, kolonizacij in ekonomskih ter vojaških odvisnosti, so zahodne države brez plačila odpeljale na milijarde ton različnih dragocenih materialov, kovin, draguljev, energije in hrane. Predelava vseh materialov se vrši z malo plačano domačo delovno silo, tudi z otroki, v bližini njihovih izvorov, rudnikov, vrtin, plantaž, in vsa svinjarija in ostanki ostajajo domorodcem. Na osnovi naropanih čistih materialov se je v razvitem svetu odvijal nesluteni tehnični napredek, ki je omogočal še večji pritisk na revne in še večje goljufanje in ropanje. Vse to prenašanje naravnih surovin in predelanih materialov na zahod pomeni, tudi ob zahodni zakonodaji, ki je to omogočala in podpirala, da je zahod veliko večji dolžnik revnim narodom, kot pa znaša prikazovani finančni dolg revnih držav. Tudi energija, fosilna in jedrska goriva prihajajo v Severno Ameriko, Evropo in Japonsko večinoma iz revnega sveta. S to energijo se je zahod razcvetel v materialnem in tehnološkem smislu, polenil in se spremenil v najbolj požrešen in goljufiv del sveta.

Spoznanje resničnega dolga prinaša tudi obelodanjenje vsiljenih in nameščenih posojil skorumpirani oblasti v revnih državah. Tako organizacijam, ki se zavzemajo v revnem svetu za pravice ljudi, kot tudi narodom samim mora postati jasno, da so oni resnični upniki svojih naravnih bogastev, da finančna posojila niso bila nikoli porabljena za dobro ljudstva in da torej ljudstvo in država ne more biti obremenjena s kriminalom njihovih samozvanih voditeljev.

Drug pogled na finančni dolg je naslednji. Prisiljeni izvoz naravnih bogastev v bogati svet brez realnega plačila predstavlja neke vrste investicijo revnih v zahodno blagostanje, tehnologijo, infrastrukturo, bogastvo posameznikov in znanje. Investicija je prisiljena, vendar je še vedno investicija. Investicija pa pomeni, da vsak udeleženec dobi svoj delež dobička od te investicije. In ne samo to. Investicija predstavlja tudi delež lastnine nad predmetnim objektom in ta delež lastnine ostaja nespremenjen tudi z razvojem objekta in povečevanjem njegove nominalne vrednosti.

 Ampak treba je tudi videti, da se je prenekatero znanje zahoda razvilo na podlagi in z uporabo naropanih materialov, da brez teh tega znanja sploh ne bi moglo biti. Torej so revni tudi lastnik tega znanja, in kot vsakega razvijajočega se objekta, v katerega investiramo, tudi znanja, ki je samo na zahodu nastajalo naprej. In torej imajo tudi pravico odločati o tem znanju, o njegovem razvoju naprej in o njegovi uporabi. Tipičen primer je genetika. Eno prvih gensko spremenjenih rastlin, zlati riž so modificirali s pomočjo ukradenega dela velike semenske banke vseh naravnih azijskih sort riža, ki jo je financirala Rockefellerjeva fundacija. Ves nadaljnji razvoj genetike ter strašnega vpliva teh rastlin in spremljajočih kemikalij na polja in naravo je posledica tega "uspešnega prenosa" materiala revnih držav v bogate. Kdo je zdaj tukaj lastnik in česa?

Prav gotovo je bil zaradi tega ropanja prizadet razvoj samih revnih držav. To je tretji vidik realnega dolga. Tukaj se ne moremo pogovarjati enostavno samo o odškodnini zaradi ropanja samega. Gre za to, da se je mogoče znanje – resnično začetno znanje – zahoda uporabilo za prve oblike ropanja. Vendar se je to znanje s pomočjo naropanih bogastev razvijalo in postajalo tudi lastnina revnih, vendar se v revne države nazaj ni vračalo. Revni zato niso imeli možnosti, da bi spoznali, koliko res ti njihovi materiali na zahodu pomenijo. Prav tako niso imeli možnosti, da bi s tem znanjem te lastne materiale uporabljali po svoji volji in za lasten napredek. In ta napredek bi bil z njihovo lastno tradicionalno modrostjo lahko tudi bistveno drugačen od požrešnosti zahoda.

To znanje mora biti dostopno vsem, tudi revnim narodom. To je tudi eno od načel, ki jih načenja knjiga. Prvič, z znanjem, ki ga imamo, smo dolžni opozoriti revne, da se bo z njegovo uporabo povečala materialna, informacijska in socialna razlika med nami in njimi. Revni imajo pravico odločiti se, ali bodo dali svoj del investicije – torej materiale, ki bodo skupaj z zahodnim zlorabljenim znanjem poslabšali njihov položaj. Skrivanje tega znanja je zloraba in goljufija tudi po zahodnih merilih in zakonih. Drugič, s pravilno in pošteno uporabo tega "zahodnega" znanja lahko začnemo vračati naš dolg. Znanje mora postati prosta dobrina, tako kot to načeloma velja za splošno znanje v naših šolah, se mora to spremeniti tudi za industrijsko zaščiteno znanje po celem svetu in za ves svet.

.

O svobodi človeka

Različne državne tvorbe po svetu nudijo svojim prebivalcem različne stopnje svobode njihovih lastnih odločitev in izvajanja le-teh. Obratno sorazmerna svobodi je stopnja kontrole, ki jo država izvaja nad prebivalstvom. Tako svobodo kot tudi kontrolo bi lahko opredelili količinsko in kvalitetno. Vsekakor je bila in je še v komunističnih državah kontrola veliko bolj količinska kot kvalitetna. To pomeni, da je je bilo veliko, ampak ni bila do vseh posameznikov in organizacij enaka. Pravila niso veljala za vse enako, ker je bilo njihovo izvajanje odvisno od prostih odločitev uradnikov, ki so to kontrolo izvajali. V modernih razvitih državah lahko rečemo, da je svoboda mnogo bolj količinska, kot kvalitetna. Svobodno se odločamo o svojem šolanju, poklicu, pridobivanju materialnega premoženja, ustvarjanju ali propadanju družin, podjetij ali norm. Države to omogočajo z denarjem, ki ga poberejo od davkoplačevalcev, to pomeni, da si to svobodo nekako kupujemo. Ali pa je svoboda naših odločitev tudi kvalitetna, pa je eno od bistvenih vprašanj, ki je pripeljalo med drugim tudi do vprašanja legitimnosti demokracije.

Demokracija vključuje v svoji teoriji in praksi določene kontrolne mehanizme, ki delujejo relativno dobro na nacionalnih nivojih, ne delujejo pa na mednarodnem nivoju, ki ga obvladujejo mednarodne organizacije, enostransko ustanovljene z močjo in interesi visokega zahodnega kapitala. George Monbiot se je v svoji knjigi "The Age of Consent" v kateri nam predstavlja nove principe upravljanja celega sveta skozi Svetovni parlament, o pomanjkanju nadzora nad vladanjem in obstoječo kontrolo izrazil slikovito z besedami, da ni straže, ki bi stražila stražo.

Vzemimo primer iz medicine, ki se danes v glavnem osredotoča na zdravljenje bolezni potem, ko se te že pojavijo. Zdravljenje zajema večinoma odpravljanje samih znakov bolezni, nihče pa se ne spušča v odkrivanje resničnih vzrokov. Pa vendar se mnogo ljudi iz medicinskih, administrativnih in laičnih krogov strinja, da je bolezni bolje preprečevati, kot pa zdraviti. Bolje bi bilo prej odkrivati situacije, ki lahko povzročajo bolezni in se izogibati obnašanj, ki bolezni dokazano pospešujejo.

Toda predstavljajmo si, da bi bili podobno izvedljivi preventivni programi mogoči tudi na drugih področjih. V poslovnih krogih so mnoge posamezne človekove odločitve vir sporov, ki se skušajo reševati z različnimi arbitražami šele potem, ko je bila škoda že narejena. Tu bi preventivno delovanje pomenilo analizo nameravane človekove odločitve iz vseh mogočih vidikov, še preden bi izvajanje odločitve lahko povzročilo škodo nasprotnemu partnerju ali povsem tretjim osebam, ki pri pogajanjih ne sodelujejo. Odločitev ne bi smela biti le stvar pogajanj, temveč stvar analize neke namere v mejah pravil, ki jih na noben način ne bi bilo mogoče prekoračiti.

Na splošno bi kontrola človeških odločitev morala biti postavljena pred trenutek, ko se te odločitve začnejo izvajati, preden povzročimo škodo svojemu sosedu ali pa komurkoli na drugi strani planeta. Obstaja mnogo že uveljavljenih takšnih mehanizmov na posameznih področjih človekovega delovanja, vendar ne delujejo, ker ni nikogar, ki bi nadzoroval delovanje te kontrole (ki bi "stražil stražo"). Kontrolni mehanizmi (straža v obliki novih človekovih odločitev) obravnavajo različne ljudi in organizacije različno – kot so jih obravnavali v vseh drugih družbenih sistemih, vključno s komunizmom. Če bi uspeli doseči ustrezno kontrolo človekovih akcij glede na postavljene norme in pravila, ne bi mogli več govoriti o demokraciji. Poskusi uveljavljanja demokracije na svetovnem nivoju naj bi vzpostavili neko vrsto vladanja glede na to, kaj ljudje celega sveta hočejo. To nujno vključuje omejevanje pravic nekaterih, ki so si do sedaj jemali prevelike pravice in preveč materialnega bogastva. Vsaka kontrola nad svobodno voljo človekovega ravnanja onemogoča svobodno voljo in onemogoča takšno demokracijo, kot jo poznamo danes. In tudi če najdemo pravilno (za vse enako in pravično) kontrolo, bo ta kontrola onemogočala popolnoma svobodno voljo ljudi pri odločanju.

.

.

Mogoča pot za preseganje uničevanja in izkoriščanja

.

Umazanije, ki jih človek počne z naravo in "manjvrednimi ljudmi", dejansko same po sebi kličejo po spremembi. Po tisti bistveni spremembi, da tega ne bi več počeli, in to ne nikoli več. Ne po tisti spremembi, da nekaj skrijemo, da se ne vidi več, ali nekdo to lahko počne na račun drugega, ali da se en način onesnaževanja planeta prefinjeno zamenja z drugim, še bolj umazanim. Po takšni spremembi, ki bo temeljila na globokem spoštovanju do Narave na Zemlji, na hvaležnosti, da nam kljub hudemu obremenjevanju še vedno daje svoje plodove, po takšni spremembi, kjer bo varovanje naravnega okolja in prostora, ki nam daje hrano, za slehernega posameznika nekaj samo po sebi umevnega. Ampak hkrati tudi po takšni spremembi, ki bo kljub spremenjeni zavesti ljudi imela vgrajene varovalke, ki bodo onemogočale, da bi se kaj takega lahko spet kdaj dogajalo.

Pomudimo se kratko pri teh osnovnih principih. Oblikovali jih bomo lahko, če bo jasno, kakšen svet hočemo. Ali ga hočemo brez vojn in brez izkoriščenja ljudi in narave? Ali hočemo le enakovredno in dostojno trgovino med državami? Ali hočemo ohraniti Zemljo pred ekološko katastrofo, ali pa le bolj enakomerno in pošteno razporejanje naravnih bogastev, izkopanih in načrpanih iz Zemlje? Ali hočemo za vsako ceno po vsem svetu razširjeno demokracijo, ali pa kakršen koli sistem, ki bo omogočal vse, kar si predstavljamo, da je prav?

Ideja novega sveta vodi sama po sebi v te osnovne principe. Njihovo oblikovanje mora vključevati mnogo različnih razlag in dokazov, da bo razumljivo, zakaj zahtevamo tak svet, kot si ga predstavljamo. Iz teh osnovnih principov lahko izpeljemo osnovna pravila, ki bi bila lahko prečiščena in kratka oblika teh principov. Toda ko bomo sprejeli te osnovne principe in pravila, se bomo morali obvezati, da bodo vsa podrejena pravila, vse inštitucije, vse procedure in vse naše dnevno obnašanje sprejemali te osnovne zahteve. Nobena človeška akcija, ki bo šla preko mej teh osnovnih principov, ne bo dovoljena. Razumeti moramo, da svoje svobode ne bomo dosegli z zahtevami biti zaščiteni z ne vem kakšnimi vrstami človekovih pravic, ampak šele potem, ko bodo drugi spoštovali norme in pravila, ki nam zagotavljajo svobodo v določenih mejah, prav tako, kot bomo mi spoštovali iste norme v korist drugih. Toda za zagotovitev enake svobode za druge ljudi se moramo soočiti in sprejeti veliko omejitev, ki za mnoge ljudi danes niso običajne. Za druge, zatirane in izkoriščane, pa bodo te omejitve pomenile pravi blagoslov.

.

Straža

Poskušal bom opisati eno od možnih rešitev za to prvo stražo, ki bo stražila našo stražo, oziroma naše vladarje.

Na kratko, zamišljeni sistem ne priznava današnje demokracije kot mogoče bodoče svetovne ureditve vladanja in upravljanja z življenji človeške rase. Tudi ne verjame, da bi bilo današnjo demokracijo mogoče toliko spremeniti, da bi vključili vanjo principe pravičnih odnosov med ljudmi, in da bi se potem še vedno imenovala "demokracija". Sistem vključuje tudi nekaj, v preteklosti tako hudo zlorabljenih idej komunizma. Te ideje bi bile lahko implementirane tudi v današnjih demokracijah, če bi katera od njih imela kakršenkoli namen delovati v smeri pravičnega sveta. Toda, kar je najbolj pomembno, sistem vključuje tudi kontrolne mehanizme, ki bi lahko preprečili vse vrste izkoriščanja, ki ga danes izvaja človek. Sistem nima nobene povezave z današnjo zakonodajo. Njegov največji poudarek je prav tako odgovornost, vendar ne le do ljudi, temveč do vsega živega in neživega v Naravi.

Sistem izhaja iz preprostih osnovnih principov ohranjevanja našega okolja in zagotavljanja življenja vsem živim vrstam. Vsa druga pravila je mogoče izpeljati iz teh osnovnih principov. Pri kontroli njihove pravilnosti in pravilnosti njihovega izvajanja se je vedno mogoče vrniti nazaj na osnovne principe. Pomembno je tudi, da sistem ni politične narave in lahko funkcionira tudi brez vladanja. Vendar postaja jasno, da bi lahko deloval tudi skupaj s predlogi o novem svetovnem redu v obliki svetovne demokracije. Na tehničnem in organizacijskem nivoju bi bil lahko dober kontrolni mehanizem demokratičnih vlad in za demokratične vlade ter administracijo. Lahko bi bilo orodje, ki bi preprečevalo ponarejanje in zakulisne akcije politikov in lastnikov kapitala. Toda spet se lahko vprašamo, ali bi bila to še vedno demokracija?

.

Nekaj značilnosti novega sistema

Za konec pa še nekaj konkretnejših zamisli rešitev, ki naj bi pripomogle k realizaciji pravične družbe za vse človeštvo, za vse naše goste in za vso naravo. Nujno pa bo vsekakor, da se kakršen koli bodoči sistem začne graditi na zdravih temeljih, ki jih ne bo mogoče spodkopavati z vsake vrste parcialnimi interesi. Zato je vsa ideja tudi prežeta z zamislijo, da bi velik del končnih odločitev prepuščali orodjem, na katera človeška samovolja ne bo mogla vplivati. 

Sistem mora biti pravičen. Namenjen ne bo ustvarjanju reda, temveč zagotavljanju življenjskih pravic slehernega posameznega bitja, na način, ki bo čim bližje načinu, kot to počne narava.

Sistem je zbirka pravil, ki omogočajo in zagotavljajo takšno organizacijo človeške družbe, v kateri ne bo mogoče izvajati nad posameznikom, skupinami, narodi ali nad okoljem in drugimi življenjskimi vrstami nikakršnega nasilja, uničevanja, krivic, vojne, niti po fizični, ekonomski ali psihološki plati.

Sistem mora zagotavljati, da se vsak poskus obiti njegova pravila v smislu doseganja koristi na račun oškodovanja nekoga drugega zatre v njegovih prvih pojavnih oblikah.

Sistem ni komunizem. Komunizem predstavlja navidezno enakopravnost oseb in ne vsebuje relacij in odgovornosti do lastnine. Osebe, ki so v hierarhiji višje lahko brez nadzora razpolagajo in upravljajo z lastnino in življenji nižjih na družbeni lestvici.

Sistem ni kapitalizem. Koncentracija kapitala se vedno dogaja na škodo nekaterih drugih, lahko z zelo majhnimi odmerki velikoserijske proizvodnje ali pa z izkoriščanjem surovin v področjih "manj razvitih" oziroma revnejših narodov (v pomenu, kot ga razumejo v zahodnih demokracijah).

Sistem ni demokracija. Demokracija, kot jo poznamo danes, pomeni nadvlado večje skupine ljudi s podobnimi mišljenji in interesi nad manjšimi skupinami, ki imajo drugačna prepričanja in poglede na svet. Odločitve, ki jih danes izvajajo demokratične vlade ali parlamenti s preglasovanjem, morajo biti logično izpeljive in izvedljive ali pa logično zavračljive skozi pravila sistema. Demokracija še vedno pomeni tudi nadvlado kapitala nad večjimi skupinami ljudi, ki jih vladajoče elite uporabljajo za kritje navideznega vladanja v imenu ljudstva.

.

Sistem temelji na odgovornosti vsakega posameznika ali skupin ljudi za izvršitve ali poskuse dejanj, ki so naperjena proti lastnini drugega posameznika ali skupine. Pri tem v smislu lastnine lahko obravnavamo tudi telo, zdravje in življenje posameznika. Sistem temelji na odgovornosti vsakega posameznika ali skupin ljudi za izvršitve ali poskuse dejanj, ki spreminjajo (ne samo uničujejo) naravno okolje vsega življenja na Zemlji. Neživa narava je lastnina vsega življenja in nobena živa vrsta nima pravice, da na način, ki ga ni izbrala narava, uničuje življenjski prostor in življenja drugih živih bitij.

Sistem omejuje osebno lastnino posameznika. Vsakemu posamezniku zagotavlja vse minimalne potrebe za dostojno preživetje – hrano, obleko, minimalno stanovanje in delo. Zgornja meja osebne lastnine pa je še smiselna količina materialnih dobrin, ki jih človek lahko pridobi in uživa dostojno glede na druge posameznike. Pridobivanje osebne lastnine je mogoče izključno z nadzorovanimi plačili za opravljeno delo, kategorije različnih del pa ovrednotene s strani pravil sistema.

Sistem ločuje osebno lastnino od lastnine proizvajalnih sredstev. Posameznikom ali skupinam, ki jih zanima upravljanje in razvijanje proizvodnih kapacitet in novih izdelkov, sistem priznava in dodeljuje proizvajalno lastnino in jih s tem obremenjuje z odgovornostjo za njeno varovanje. Uporaba proizvodne lastnine je omejena z osnovnimi načeli sistema. Po drugi strani pa je s temi načeli tudi zaščitena pred uničenjem, tako da pri tem odpade tveganje današnjega kapitalista in s tem opravičevanje pridobivanja velike osebne lastnine s pomočjo uporabe svoje proizvodne lastnine.

Naravna lastnina ni lastnina človeka, toda vseeno jo sistem prepoznava, beleži in skrbi zanjo v smislu, da noben človek ali njegova organizacija ne more z njo manipulirati. Naravna lastnina so tudi področja, namenjena izključno divjemu življenju, in področja kjer naravna plemena še (lahko) živijo svoje naravno življenje. V tem primeru je prepovedana in onemogočena manipulacija s strani ljudi, ki živijo zunaj področij naravne lastnine.

Sistem je naravnan v sodelovanje in ne v tekmovalnost. Tekmovalnost pri razvoju, produkciji in prodaji nam globalno pobira mnogo preveč energije, ki bi jo veliko koristneje lahko usmerili v druga področja. S sodelovanjem bo mogoče razvijati bistveno kvalitetnejše produkte, doseči pravičnejšo razporeditev le-teh na trgih ter se seveda izogniti večini konfliktov na vseh nivojih. Sodelovanje s poudarkom na netekmovalnosti do drugih posameznikov, skupin, narodov in do narave mora postati eno izmed osnovnih vodil že od vzgoje otrok naprej.

.

Pravila sistema morajo biti preprosta in jasna ter izpeljana iz osnovnih idej sistema, iz potrebe po ohranitvi naravnega okolja na čim večjem delu našega planeta in iz potrebe po povrnitvi čim večjega dela škode, ki jo je človek že povzročil Zemlji in vsemu živemu na njej.

Sistem zagotavlja upravljanje s človeškimi življenji na osnovi tehnične kontrole nad izvajanjem predhodno sprejetih pravil človekovega obnašanja, brez možnosti kršenja ali izogibanja tem pravilom. Vladajoče strukture ne obstajajo. Sistem upravljajo uradniki, ki pomenijo vez med ljudmi, ki poskušajo na prostoru, določenem človeški skupnosti, realizirati svoje interese, in med zelo močno in samo-nadzorovano moderno informacijsko tehnologijo. Programska oprema v računalnikih primerja človekove interese s pravili sistema in v končni fazi odloča o možnosti realizacije posameznih namer.

Najbolj pomemben del kontrolnega mehanizma je "zatretje poskusov obiti pravila Sistema". Ta princip je v kontrolni proceduri (tako državljanov kot administracije enako) postavljen pred vsako izvajanje določene namere. Namera, ki v svoji analizi pokaže neskladja z osnovnimi principi ali z izpeljanimi podrejenimi pravili in dokumenti, se ne more izvesti. Drugo najvažnejše je, da odločitev v analizi namere ne prinaša človek. Sama pravila, realizirana v računalniški obliki bodo mogla blokirati realizacijo ideje, če bo rezultat analize "NE". Dovoljenje za realizacijo bo prišlo iz stroja, če ideja ne bo v logičnem nasprotju s pravili Sistema. Brez tega dovoljenja ne bo mogoče storiti ničesar v smeri realizacije. 

Ker bodo vsi projekti omejeni s temi osnovnimi principi in pravili, bodo morali biti s temi pravili tudi zaščiteni. To pomeni, da sistem ne bo dovoljeval prostega vpliva trga na dovoljene projekte. Če bo projekt prinašal določene ugodnosti neki skupini ljudi ali skupnosti, jih ne bo smel prinašati z jemanjem od drugih. Zato bo tudi moralo biti onemogočeno, da bi ga ti drugi uničili s principi prostega tekmovanja, ponujajoč enake ali večje ugodnosti. Delo in sredstva, vložena v projekt, ki mora tudi dati kvaliteten proizvod ali storitev, morajo biti ohranjena. 

.

Na ta način bomo dosegli od človeške volje, požrešnosti, sposobnosti pogajanj, lobiranja in denarja neodvisno kontrolo namer. Odločitve, ali je namera v danih okoliščinah lahko izvedljiva, bodo prišle iz istega in za vse enakega postopka odločanja. Ne bomo imeli več bankrotiranih in uničenih projektov. Mnogo človeške in čiste energije in materiala bo prihranjenega. Ne bo več konfliktov med vključenimi partnerji ter med njimi in skupnostjo. Dvomi in nestrinjanja bodo rešeni v odločitveni in kontrolni proceduri na prvem mestu v korist (ne v škodo) narave.

Sodišča, tudi če bodo ostala, kot so umeščena danes v demokratičnem sistemu vladanja, bodo odločala le o tistih konfliktih, ki jih ne bo mogoče predvideti vnaprej. To pomeni mnogo manj primerov, povečano kvaliteto dela in več pravičnih odločitev. Tudi sodišča bodo morala spoštovati osnovne principe in pravila novega Sistema in poleg tega vsa tista podrejena pravila, ki ne bodo vključena v sistem avtomatske kontrole projektov. Danes tako mnogokrat občutena samovolja in samopomembnost sodnikov bo zatrta. Sodniki se bodo v svoji vlogi in načinu dela približali uradnikom – administratorjem Sistema. V vseh civilnih zadevah bo zagotovljena tudi enaka zastopanost vseh strani, brez možnosti vpliva denarja ali kapitala na kvaliteto zastopanja.

Pravočasna kontrola človekove aktivnosti bo prihranila človeški skupnosti veliko energije, porabljene danes in v predvideni demokratični prihodnosti za neskončna pogajanja in reševanje konfliktov z uveljavljanjem lastnih interesov. Preprečila bo nadaljnje ropanje Zemlje in izkoriščanje že obubožanih dežel "tretjega sveta". Kljub povečani kontroli nad skupinami in posamezniki bo ta kontrola pravična, kajti ljudje na oblasti ne bodo več mogli prilagajati sistema in pravil niti njim samim, niti tistim ki bi jim prinašali debelejše kuverte.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
3
Milan Malej
0
Mar 03, 2016
Ja, verjamem, to mi pravi kar nekaj ljudi, ki pa zraven vse preradi samo kopirajo in "delijo" morje površinskih in nepreverjenih informacij... Ob vsej tej poplavi novic, afer in provokacij so tud blogi izgubili tisti resnični namen izvirnega in poglobljenega pisanja in branja.

Moj namen ni, da bi deloval na tak način, zato so večinoma vsi prispevki zbir ali pa povzetki daljših že zapisanih razmišljanj, ki naj bi dali bralcem širše poglede na posamezne probleme... Kdor si bo pač vzel čas, bo lahko tud odnesel s sabo kakšno spoznanje, tud o samemu sebi...
#3
Sponko
0
Mar 03, 2016
Vitomirju pritrjujem.
Je zanimivo, saj je zbrano vse na enem kupu, za komentiranje pa neprimerno.
#2
Vitomir Horvat
0
Mar 03, 2016
Skoraj preveč za en blog. Bolje je razdelit na več manjših blogov in povezati z linki.
#1
Milan Malej
Milan Malej
Objavil/a 2016-03-02 17:11:45 (Mar 02, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
DARILO ZA PLANET
Ločite blogerje od novinarskih rac !!!
Peticija CI Modro Nebo za VPIS NEODTUJLJIVE PRAVICE DO ČISTEGA ZRAKA V USTAVO
AKUSTIČNE GEOLOŠKE RAZISKAVE
Peticija za PRAVICO DO ČISTEGA ZRAKA V USTAVO
Razjasnitev dejanskih vzrokov za beg
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj