PRIVATIZACIJA PITNE VODE NI LOČENA OD PRIVATIZACIJE CELOTNE NARAVE

OddajMilan Malej, dne 2016-02-05 ob 18:18:18

PRIVATIZACIJA PITNE VODE NI LOČENA OD PRIVATIZACIJE CELOTNE NARAVE

.

Milan Malej

.

Že dve, tri leta vznemirja ozaveščene "predstavnike javnost" namen Evropske skupnosti, da poleg mnoge druge državne lastnine, podjetij in naravnih virov, ki so jih do sedaj upravljali koncesionarji, proda privatnemu sektorju tudi dobavo pitne vode, torej vodovode, napeljave, zajetja in verjetno še celo same izvire in njihovo okolico. Skrbijo nas seveda predvsem mogoče nepredvidene samovoljne odločitve bodočih lastnikov teh virov glede cene in kvalitete vode, vzdrževanja naprav ali pa sploh ukinitve dobave ene najosnovnejših naravnih snovi, od katere je odvisno vse življenje na Zemlji.

V tem članku je moj namen osvetliti druge probleme, povezane z vodo, in pokazati, kako je do te situacije sploh lahko prišlo. Kaj je potrebno storiti, da vodo rešimo na način, ki bo vzdržal veliko več časa, kot pa le trenutne profitne vzgibe posameznih kapitalistov ali njihovih političnih podpornikov?

.

VSEBINA

Značilnost javnih protestov

Mimo znanstveno dokazane duhovne povezanosti ne moremo

Bitka samih s sabo in z lastno grožnjo

Začetki porabe

Rast porabe

Čas uporabe izdelkov

Kako industrijska proizvodnja hrane vpliva na vodne vire?

Aralsko in Balhaško jezero

Onesnaževanje vode iz drugih virov. Primer - črpanje nafte

Ekvador

Nigerija

Kaspijsko območje (Kazahstan in Azerbajdžan)

Rusija

Taljenje ledu na zemeljskih polih

Taljenje ledenikov

Geotermalna energija

Mineralne snovi

Črpanje odpadne geotermalne vode nazaj v vodonosnike

Zastrupljanje pitne vode

Posledice

Zavedanje, podleganje in prikrivanje politike

Geoinženirske metode niso samo škropljenje neba

Korak ali dva nazaj

Privatizacija rek in oceanov

Pitna voda je kapljica v oceanu

Lastniška nadvlada nad naravo

O svobodi človeka

Izzivi za novo svetovno ureditev

Straža

Nekaj značilnosti novega sistema

Pravičnost, odgovornost in lastnina

Kaj sistem ni?

Kaj sistem je?

Enostavna definicija sistema

Kontrolni sistem

Kaj bomo dosegli s tako kontrolo projektov?

.

Značilnost javnih protestov

Tako številčni javni protest z 1,5 milijonsko podporo peticiji proti privatizaciji vode pred dvema letoma po celi Evropi, ki so ga naši zastopniki v domači in evropski politiki, kot številne druge, prav tako ignorirali, se je zgodil kot posledica grožnje na res tisto neposredno osebno pravico posameznika, da je preskrbljen neovirano s to tekočino, ki mu omogoča, čeprav še ne zagotavlja življenja.

Vendar voda pomeni bistveno več kot le tisto, kar priteče iz pipe. Od vode smo na enak način biološko odvisni vsi, vsak posameznik, jaz in vsi tisti, ki niso jaz; moja vas in moji sovaščani in vse tiste vasi in vaščani ter meščani, ki niso moji sovaščani; moja država in moji sodržavljani in vsi tisti, ki niso moji sodržavljani. Na enak ali vsaj podoben način so od vode odvisne tudi vse živali na Zemlji in na malo bolj drugačen način tudi vse rastline...

In za vse tiste, ki niso jaz, ki niso moji sovaščani, in še manj za tiste, ki niso moji sodržavljani, se do sedaj nismo kaj dosti brigali, kaj in ali sploh kaj jim priteče iz pipe, in ali pipo sploh imajo... In še zase se nismo brigali preveč, kaj nam je priteklo iz pipe, dobro je bilo, če je bilo približno prozorno in ni smrdelo... Za naravna bitja pa je po naši miselnosti tako ali tako naravno, da sem ter tja vode zmanjka in da bitja umirajo zaradi suše in žeje, pa je potem tudi vseeno, na kakšen način pomanjkanje vode nastane.

Značilnost javnega protesta je torej usmeritev na točno določen izpostavljen problem. Lahko nastane spontano zaradi že nastale prizadetosti večjega števila ljudi ali okolja, zaradi vnaprejšnje prepoznave bolj osveščenih ljudi in njihove sposobnosti to predstaviti javnosti, ali pa zaradi premišljenega kreiranja problema s strani oblasti, s ciljem da razprava zaposli javnost in jo oddalji od resnejših problemov, ki jih mora oblast rešiti v svojo korist in jih uzakoniti.

.

Mimo znanstveno dokazane duhovne povezanosti ne moremo

V naši povezanosti z duhovnim svetom nas za vsako napako, ki smo jo storili v preteklosti in tudi v prejšnjih življenjih naših duš (beri pravilno: ki so jo naša telesa storila v preteklosti in tudi v prejšnjih življenjih nas samih), doleti kakšna preizkušnja, v kateri dobimo priložnost, da tisto napako razpoznamo, ustrezno reagiramo in jo popravimo prizadetim in lastni duši v prid. Če napake ne razpoznamo, pridejo še hujše preizkušnje, nesreče, bolezni, izgube, tako na osebnem, skupinskem in družbenem nivoju. In če še ob teh preizkušnjah ničesar ne vidimo, potem na tem planetu nimamo več kaj iskati... Potrebno bo razpoznavanje teh napak in našega napačnega reagiranja na priložnosti ter nova priprava duše na popravljanje teh istih neumnosti, ki smo jih počeli, v naslednjem življenju...

Zavedajmo se teh dejstev, ki so danes že raziskana s strani mnogih psihologov in terapevtov in opisana v številni literaturi. Ni pomembno, ali verjamemo v križ, zvezdo, luno, v naravo ali v karkoli drugega, kar so nam samo povedali, ali v sploh kaj. S pazljivim in poštenim opazovanjem svojega življenja to lahko sami ugotovimo.

.

Bitka samih s sabo in z lastno grožnjo

Grožnja s pripiranjem pip ali visoko ceno vode, ali z zastrupljeno gnojnico v nevzdrževanih vodovodih je preizkušnja blizu tistega zadnjega nivoja, ko na tem planetu res ne bomo imeli več kaj iskati niti početi. Samo še dva koraka sta do tja, dve stopnički, ki vodita vedno globlje v naš lastni drek. Na današnji stopnički lahko še na miren in konstruktiven način dosežemo, da bomo vira biološkega življenja še naprej deležni vsi enakovredno in pravično.

Na naslednji stopnici nižje bo spoznanje obsegalo že dejstva, da nam s kontrolo vode masovno segajo po življenjih. Korporacije bodo lahko v skladu s svojimi interesi, brez resničnega nadzora države, dodajale v to javno dobrino vedno bolj sladke "piškotke", ki nas bodo prisilili v še bolj oseben in ekonomski boj za kvaliteto te "javne dobrine". Še bistveno težje bo združit moči, doseči enotnost in solidarnost ter preprečiti, da na tem planetu ne bi bili nepotrebni...

Torej, če vidimo, kam nas pelje ta preizkušnja, v še večjo individualizacijo in nemoč upreti se tem pritiskom, potem je edina rešitev na tej stopnički, ravnati nasprotno, torej že zdaj združit moči, doseči enotnost in solidarnost ter preprečit, da na tem planetu res ne bomo postali nekoristni (za planet) in nepotrebni...

Kako naj torej reagiramo, če naši predstavniki, skriti za dvema ali tremi nivoji ljudskih, strankarskih, parlamentarnih, evropskih in ne vem kakšnih še volitev nočejo slišati opozorila. Opozorilo lahko ponovimo. Ponovitev je očitno ta nova peticija za vodo. Lahko jim zagrozimo z odpoklicem ali to zares sprožimo. Lahko zahtevamo prepoved delovanja njihove stranke. Lahko sprožimo sodne pregone zaradi ogrožanja celotnega naroda. Lahko uporabimo državljansko aretacijo ali pa celo vzamemo pravico v svoje roke in pustimo, da se na naših plečih zadeve začnejo razreševat...

Kakorkoli zakonito ali nezakonito reagiramo, vidimo, da smo problem smo še bolj razpršili med še večje število ljudi na položajih odločanja, ki so dobili to moč neposredno z našim odločanjem (volitvami), ali posredno preko odločitev teh naših neposrednih predstavnikov. Če se zavedamo ali ne, smo te odločitve funkcionarjev in naših zastopnikov v bistvu sprožili mi sami s svojimi lastnimi nepremišljenimi, nepodučenimi in nezavedajočimi odločitvami. V bistvu se bomo s katerokoli reakcijo na odločitev naših zastopnikov spustili v vojno sami s sabo, kajti zanikamo tisto, kar smo prej trdili, da je dobro. Reševanje problema se bo pomnožilo v smislu še večjih možnosti samovoljnih odločitev in v smislu še večje verjetnosti, da do naše želene rešitve ne pride... Seveda spet lahko zakonito reagiramo na odločitve funkcionarjev o zahtevanih odpoklicih poslancev in še proti njim sprožimo sodne postopke in odpoklice... In smo spet problem še bolj razpršili in si odmaknili njegovo rešitev...

Druga pot je mogoče lobiranje ali prepričevanje vplivnih osebnosti, ki jim zaupamo, z dobro pripravljenimi argumenti, dokazi, dokumenti, viri in svojim razmišljanjem in rešitvami, da se je vredno potruditi za svobodno vodo, da bi ti naši evropski poslanci vsaj poslušali in slišali, prebrali in premislili te naše argumente... In potem bodo oni po svoji lastni vesti prepričevali svoje kolege, lobirali, poročali in glasovali in spet razpršili odločitve ter zmanjšali možnosti, da pride do dobre rešitve za prebivalstvo Evrope in naravo

Vendar, kakorkoli se borimo za to svobodno vodo, je to še vedno le borba zase, prizadevanje zanesenjakov, aktivistov, da ohranimo tisto, kar nam hočejo vzeti. Predsedniki, poslanci, sodniki, funkcionarji, advokati, lobisti se ne bodo borili za nas, ker se jim toliko nerazgledanim, neizobraženim in zaverovanim v svojo lastno pomembnost zaenkrat še ni treba. Borili se bodo, če bodo začutili, da jim naraščajoče nezadovoljstvo ljudstva ob posameznih problemih lahko odnese stolčke izpod prenažrtih riti. Torej se v nobenem primeru ne bodo borili za vodo, ampak samo za svoje lastno udobje in iluzijo svoje materialne varnosti.

Da pa smo morali priti do te bitke, do te preizkušnje, smo na nekem koraku ali dveh prej spregledali opozorila in bi kot posamezniki, skupine in družbe morali ravnati drugače. V tem članku bom poskušal razmisliti, kaj je to bilo... Zakaj smo ravnali tako kot smo, zakaj smo zapravili priložnost? Ne vem ali je zdaj to pomembno. Pomembno pa je samo ravnanje. Ta vzrok, to ozadje, ki nas je pripeljalo v današnjo situacijo, pa moramo razpoznati in popraviti realno situacijo, na podlagi katere potem lahko zahtevamo tudi opustitev privatizacijskih namer nad vodno preskrbo. Danes pa te podlage, potem ko smo že dopustili privatizacijo vseh drugih naravnih virov, prav gotovo nimamo... Kajti vlak peljemo samo tako naprej, kot smo ga že začeli...

.

Začetki porabe

Na začetku izdelovanja izdelkov za druge se je njihova vrednost primerjala s časom izdelave. Ta vrednost je pri ročnih izdelkih vsebovala tudi količino človekove energije, porabljene za izdelavo izdelka. Orodja, ki jih je človek pri tem uporabljal, so večinoma sploh le omogočala izdelavo izdelka, niso pa drastično skrajševala časa izdelave ali zmanjševala količine za to porabljene človekove energije. Vsaka izboljšava orodja je seveda nekoliko pripomogla k obojemu. To je v časih pred prvimi manufakturami povečevalo zanesljivo materialno stanje takratnih obrtnikov, še bolj pa njihov ugled. Še vedno pa je bila za vsak izdelek potrebna znatna količina človekove energije, ki jo je sam moral kupiti v obliki hrane in kurjave.

Stroji so prav tako potrebovali energijo. Neprestan tok potokov in rek je, vključno z menjavanjem bolj sušnih in vodnatih obdobij leta, izgledal neskončen. Človek se je naučil silo vode uporabljati namesto lastnega napora za pogone prvih strojev, mlinov in žag. Voda je predstavljala prve prometne poti za človekova prevozne naprave, čolne in ladjice, naravna sila vetra pa njihovo pogonsko gorivo.

Stroji so se v svoji funkcionalnosti in raznolikost množili, se povečevali in postajali hitrejši. Časi za izdelavo izdelkov so se začeli skrajševati zaradi te, iz narave dovedene (če hočete ukradene ali podarjene) energije, ki je v obračunavanju razlike med navidezno nižjo vrednostjo izdelka in ohranjeno ceno (dobičkom) ni nihče upošteval.

Dokler je bila ta ukradena energija še v obliki, ki jo je narava obnavljala sama od sebe (vodna kolesa, vetrnice), ni bilo za naravo in naše okolje nobenih posledic. Tudi odmetavanja materialnih dobrin pred njihovim iztekom časa uporabe ni bilo. Dejanska vrednost izdelkov je morala (bi morala) biti še vedno visoka, kajti kljub krajšemu času izdelave je bilo v izdelek vključene še vedno veliko energije (če ne še celo več, kot v času ročne izdelave). Toda te energije kapitalist ni več plačeval, kot prej obrtnik svojo hrano. Obstajali so le stroški pridobivanja energije - izdelave in obratovanja naprav, ki so energijo dovajali strojem, same energije pa naravi ni plačeval nihče. Zakaj pa bi jo, saj narava ni prav nič protestirala?

Če jemanje vodne in vetrne energije iz narave ni povzročalo naravi nobene škode, zakaj torej govorimo o "ukradeni" energiji? Resnično nam je bila ta energija podarjena in zakaj bi jo torej upoštevali in vračunavali v vrednosti in cene izdelkov. Na koncu koncev tudi če izkoriščamo sončno energijo in jo bomo še v veliko večjem obsegu, jo bomo prav tako jemali iz narave podarjeno, ali pa jo bomo kradli? Počakajmo s tem odgovorom še malo, razlika bo nastala zaradi količine tako pridobljene energije. Za prehod iz vodne in vetrne energije na druge fosilne oblike je pomembno, da se ni spremenil način jemanja te energije iz narave. V obeh primerih smo plačali le gradnjo strojev za izkoriščanje energije. V prvem primeru je bila energija čista in obnovljiva, v drugem pa naravi povzročamo neizmerno škodo. V prvem primeru se materialna nosilca energije (voda, zrak) nista spremenila, v drugem pa sežigamo premog in nafto ter ostanke puščamo v naravi. Toda človek se je navadil energijo in vse ostalo tako jemati iz narave, ko so bile te količine še zelo majhne v primerjavi z obsegom in navideznim bogastvom celotne narave, in to počne še danes z vsako stvarjo, ki jo v naravi najde.

Toda za naraščajoči človeški pohlep po bogastvu, ustvarjenem na lahek način s krajo energije naravi so bili potoki, reke in veter kmalu premalo in izum uporabe premoga in nafte se je zgodil pred Teslovim izumom učinkovite proizvodnje in uporabe elektrike prav tako iz naravno obnovljivih virov (hidroelektrarne). Kopanja premoga in črpanja nafte pa narava ni mogla več obnavljati, toda zaloge teh goriv so bile videti večne. Kdo bi si takrat predstavljal, da bo vsak Zemljan namesto konja kmalu hotel imeti sto konj v obliki avtomobila.

.

Rast porabe

Dokler je bilo jemanje surovin iz narave, rud, lesa, energije, vode ter kasneje premoga in nafte še v manjših količinah, so zaloge vedno izgledale neskončne. Prav tako se je zdelo neskončno tudi "smetišče" za počasi nastajajoče odpadke, fekalije večjih naselbin in ostanke izgoretih energijskih snovi, lesa, premoga, torej spet vode in zrak, ki so te snovi odnašale stran in jih razpršile v nezaznavne koncentracije. Problemi s povečevanjem koncentracij so se začeli z eksponentno rastjo prebivalstva v zadnjih 100 letih in eksponentnim povečevanjem potreb posameznikov v najbolj razvitih družbah. Produkt rasti prebivalstva in potrošnje se je torej povečeval še mnogo bolj, kot pa samo prebivalstvo.

Svoje k porabi na prebivalca v zadnje pol stoletja dodaja tudi zamenjevanje kvalitete s kvantiteto in namerno izkoriščanje porabe prebivalstva za povečevanje dobička kapitalistov. Vzpodbujanje porabe, reklamiranje, posiljevanje z novimi in novimi proizvodi seveda vključuje tudi povečano porabo vode pri sami povečani proizvodnji preštevilnih izdelkov in pri sami uporabi teh izdelkov, na primer, kozmetike in čistil.

"Poraba vode" v teh primerih ne pomeni dejanske porabe, torej uničenja ali spremembe same snovi, temveč njeno onesnaženje, raztapljanje številnih odpadnih snovi, ki jih ne potrebujemo več, večinoma tudi s pomočjo posebnih dodatnih snovi (torej čistil), ker se same odpadne snovi (maščobe, na primer) v vodi zelo težko raztapljajo. In ker tudi standardi in naše lastne okupacije po čistosti, varnosti, sterilnosti nenehno naraščajo in se odmikajo od naravnih danosti, se poraba vode glede na rast potrošnje povečuje v še bolj strmi krivulji od slednje.

.

Čas uporabe izdelkov

Človek se je v svoji izdelavi in proizvodnji izdelkov naučil svoje delo in materiale vlagati v izdelke tako, da so uporabni dalj časa, da so odporni proti mehanski obrabi, poškodbam ter proti atmosferskim vplivom in vodi. Naravne snovi torej ne morejo ali pa zelo počasi vplivajo in razgrajujejo čiste materiale, iz katerih so izdelki narejeni. To pomeni prednost pri uporabi, ne pomeni pa prednosti potem, ko se je človek "naučil" naveličati se izdelkov in jih metati proč. V prvotnih obdobjih uporabe posameznih izdelkov je človek odmetaval po večini le povsem izrabljene izdelke. Danes in že nekaj desetletij nazaj pa veliko izdelkov zavržemo že veliko prej, preden dosežejo prag neuporabnosti zaradi izrabe. In velikokrat gre tudi samo za izrabo, poškodbo ali uničenje kakega posameznega dela vedno bolj zapletenih izdelkov, ki bi ga bilo sicer ob ustrezni konstrukciji in dokumentaciji izdelka ter dostopnosti posameznih delov smiselno zamenjati.

V zadnjih desetletjih so se vse servisne dejavnosti za vse tehnične izdelke sicer zelo namnožile in na videz pod grožnjo predpisov, sankcij in konkurence s servisom zagotavljajo dolgotrajnejšo uporabo izdelkov. Vendar so se naučili uporabljati druge poti, da se izognejo servisom izdelkov. Sem spadajo predvsem relativno drage posamezne komponente, ki pa so hkrati tudi načrtovani šibki členi v delovanju izdelka. Drug način pa je namerno programiranje vgrajene elektronike, ki po izteku garancijskega roka"naključno" onemogoči delovanje in spet brez dokumentacije zahteva drago zamenjavo celotne elektronike...

Pri izdelkih, ki so ostali še tako enostavni, da jih ni mogoče programirano "pokvariti", so proizvajalci vsilili prebivalstvu modne trende izgleda in pomembnosti ter sledenje navidezni nuji kupovanja vedno novih in novejših izdelkov, že daleč preden stari dosežejo prag izrabljenosti. To vsiljevanje materialne samopomembnosti tistim, ki si lažje in hitreje lahko privoščijo nove verzije in oblike izdelkov pri isti funkcionalnosti pa ima še drug, veliko bolj negativen učinek na povprečnega potrošnika. Novi in novi izdelki povečujejo količino časa, ki ga potrošnik namenja uporabi teh izdelkov. Če mu nek izdelek, priprava ali orodje sicer zmanjša količino časa, porabljenega za tisto opravilo, pa preostali čas ljudje zapolnijo z drugimi opravili in drugimi zato potrebnimi izdelki ali opremo. S povečevanjem časa, porabljenega za uporabo kupljenih izdelkov se človeku zmanjšuje količina časa za kontakt in komunikacijo z drugimi ljudmi, celo z najbližjim, za stik z naravo in za ohranjanje zavedanja svojega duhovnega bistva. In ker svojega časa ne posveča tem naravnim, biološkim in človeškim opravilom, tudi izgublja sposobnosti zanje, ter jih še bolj poskuša nadomeščati z uporabo vsiljenih kupljenih izdelkov. Tudi svoje delo uporablja zato, da takšne nepotrebne izdelke izdeluje za druge ljudi. Človek se je iz človeka spremenil v potrošnika, iz homo sapiensa je postal "homo consumiens"...

To vse, kar pišem, na videz nima nobene zveze z našo osebno porabo vode in zraka. Za pitje in dihanje ter vzdrževanje svojih bioloških funkcij res ne moremo porabljati in onesnaževati bistveno več teh virov, kot ostali živalski svet. Uvajanje novih izdelkov in snovi v naša (ali so še) življenja ter odmetavanje starih samo povečuje našo samopomembnost in zavira občutek za naravo in za vse posledice kumulative odvrženih izdelkov in snovi zanjo in za življenje, ter za najosnovnejše, kar poganja življenje naprej, za vodo. Ker nas ne briga, kako na naravo vplivajo naši izdelki, ki jih odvržemo v smetnjak, nas tudi ne briga, kako vplivajo počasi nastajajoči izcedki na smetiščih iz vseh odvrženih izdelkov naših sovaščanov na naše lokalno okolje, kako vpliva v kanalizacijske cevi izpuščena nesnaga vseh sodržavljanov na barvo Save, ki priteče na Hrvaško, in še manj koliko uhajanja metana iz severnega morja in Sibirije povzroči v Rusiji črpanje nafte in plina ter izgorevanje le-tega po celem svetu...

Da ne bi vse to izgledalo kot mlatenje prazne slame, si oglejmo najprej samo nekaj posledic načina našega življenja na naravo, načina, ki je bil še nekaj deset let nazaj omejen na razvajene "razvite" države in ki danes prodira tudi povsod tja, kjer to razvajenost skušajo samo slepo posnemati, ali pa jo krmiti.

.

Kako industrijska proizvodnja hrane vpliva na vodne vire?

Proizvodnja v kmetijstvu in industriji, promet in potrošnja izdelkov zastrupljajo vse naravne izvore, zrak, vode, rodovitno prst. V bistvu vse te nenaravne snovi, pesticidi, herbicidi in umetna gnojila v kmetijstvu, odpadni materiali v industriji, goriva na vseh področjih človekovega delovanja in ogromne količine nekvalitetnih izdelkov izhajajo iz cenenih ogljiko-vodikovih spojin (predvsem nafte), ki jih človek neusmiljeno ropa iz zemlje.

Velik problem človeštva je poraba, oziroma onesnaževanje pitne vode. V kmetijstvu za namakanje uporabljamo vse velike reke, zaradi česar večina njihove vode nikoli ne priteče do cilja, temveč preide v kmetijske proizvode, izhlapi na pridelovalnih površinah ali pa zastrupljena onesnažuje zemljo še daleč proč od polj. V Afriki in Indiji se je prebivalstvo namnožilo tudi zaradi izkoriščanja globoke podtalnice. Predvsem so se zanašali, da bo z njo mogoče tudi namakanje in obdelovanje suhih in puščavskih predelov, celo za izvozne kmetijske proizvode. Zaloge talne fosilne vode so se že zelo izčrpale, v Saudski Arabiji je mnogo okroglih njiv okrog vrtin že opuščenih, v Indiji ročno kopljejo zbiralnike vode, ki se nekoliko napolnijo v monsunskem deževju. Dovolj dokazov obstaja, da je talna voda neobnovljiv vir, kot bomo videli tudi kasneje za geotermalno vodo.

Zaradi pretirane uporabe vode v ameriških »puščavskih« mestih (Las Vegas, Palm Springs) za več mesecev na leto popolnoma izčrpajo celo reko Kolorado. Zaradi potočka, v katerega se je spremenila reka Jordan se gladina Mrtvega morja znižuje za 1 meter na leto! Predvidoma bo pomanjkanje vode do leta 2025 prizadelo 2 milijardi ljudi. V kmetijstvu zahteva pridelava 1 kg krompirja 100 litrov vode, 1 kg riža 4.000 litrov in 1 kg mesa kar 13.000 litrov!

Plastični vrtovi v Španiji

Saudska Arabija – Poljedelstvo v puščavi

Zaščita modernih pridelkov

Reka Kolorado nekoč in danes

Reka Jordan – Samo še potoček

.

Aralsko in Balhaško jezero

Na tem območju poglejmo še eno podobno obliko katastrofalnega uničevanja naravnega okolja. Pri teh dveh velikih jezerih se gladina vode zelo hitro znižuje. Pri Aralskem to opažajo že štirideset let. Od leta 1960 je izgubilo tri četrt svoje površine in 90 odstotkov vode (vir: www.asiawaterwire). Satelitski posnetki obstajajo le za novejše obdobje in celo v zadnjih 20 letih je vidno zelo veliko zmanjšanje površine. Otoki se spreminjajo v polotoke, severni del je že postal samostojno jezero. Povečuje se slanost vode in vodno življenje izumira. Današnja slika je katastrofalna – jezero je že skoraj popolnoma suho. Balhaško jezero je plitvo. Pri maksimalni globini 25 m se je gladina znižala že za več kot 2 metra, površina pa zmanjšala od 18.200 na 14.100 km2.

To sta spet jezeri brez iztokov, problem pa predstavlja zmanjšan dotok vode iz glavnih napajalnih rek Sir-Darje in Amu-Darje (Aral) ter Ili (Balhaš). Vodo teh rek v veliki meri uporabljajo za namakanje velikih kmetijskih površin ob teh rekah, ki so nastale v Sovjetski zvezi po 2. Svetovni vojni. Vodo iz Sir-Darje in Amu-Darje zajemajo v namakalne kanale direktno iz struge rek, za Balhaško jezero pa je postalo usodno več kot 100 km dolgo Kapčajgajsko umetno jezero na reki Ili, ki služi hidroelektrarni z majhnim izkoristkom in namakalnemu sistemu za polja med reko in Almatijem. Svoje dodajajo še Kitajci, ki vodo iz Ili prav tako uporabljajo za namakanje velikih kmetijskih površin v zahodnem obmejnem delu Kitajske, preden reka zapusti državo.

 

Kmetijska uporaba pomeni razpršitev vode na mnogo večje površine in poleg rastlinske porabe tudi povečano izhlapevanje. Ta voda nikoli ne prispe do svojega naravnega cilja. Kar pa se je z dežjem izpere nazaj v vodotok, pa je zastrupljena z vsemi mogočimi kmetijskimi gnojili in strupi. Ugotovili so, da je Balhaško jezero pravzaprav do danes ohranilo dobršen del svoje velikosti zaradi globalnega segrevanja in povečanega taljenja ledenikov, iz katerih dobiva vodo Ili. V tem delu pa Kitajci razvijajo še naftno industrijo, ki bo še povečala porabo vode, preostalo pa zelo onesnažila.

Namakanje bombažnih polj ob Sir-Darji

 

In posledično izginevanje Aralskega jezera do leta 2008..

....in do leta 2014

.

Onesnaževanje vode iz drugih virov. Primer - črpanje nafte

Ker bo voda v določeni količini tudi za ekološko kmetijstvo vedno potrebna, je nujno, da je v tem primeru čista. Zato si poglejmo tudi nekatere druge vire njenega onesnaževanja in razmislimo, kje na planetu si ob današnji ekonomiji sploh lahko še zamislimo pridelavo popolnoma neoporečne in naravne hrane.

.

Ekvador

Črpanje nafte poteka v deževnem pragozdu na vzhodu države. Posledice so tisoči hektarov posekanega pragozda za ceste in naftovode, desetine milijonov litrov razlite odvečne nafte, ki je uničila okoliško življenje in zastrupila tekoče vode amazonskega porečja. Zapuščenih je na stotine jezer z naftnimi ostanki in nezaščitenih vrtin, ki vzdržujejo stalne dotoke strupenih snovi v okolje. Nafto, ki so jo proti prašenju polivali po cestah, je dež prav tako spral v zemljo in vodotoke.

To izkoriščanje povzroča vrsto direktnih in posrednih problemov v celotnem amazonskem bazenu. Populacija številnih vrst vodnega življenja se je zdesetkala. Indijanci, ki živijo v teh odmaknjenih predelih, uporabljajo vodo z veliko večjo toksičnostjo, kot pa jo še dovoljujejo ameriški standardi. Posledice so med njimi številne moderne bolezni, ki jih do pred nekaj desetletji skoraj niso poznali, z rakom na čelu.

Satelitski sprehod po naftnih poljih Ekvadorja pokaže precej opuščenih vrtin, predvsem v področjih, ki jih je v preteklosti izkoriščal Texaco (Shushufindi, Sacha, Auca). Oprema je odstranjena, prostor okrog vrtine očiščen, skoraj ob vsaki vrtini pa se (malce v gozdu) nahaja črn madež umetne ali naravne oblike – po vsej verjetnosti bazen ali jezero z naftnimi odpadki. Na več fotografijah opazimo, da so vrtine in jezerca postavljena v bližino potokov ali rek, kar daje možnost, da se umazanija odstranjuje hitro in direktno in ne le skozi pronicanje v prst, čakajoč na kakšno poplavo, in da vrtine proizvajajo veliko več odpadka, kot pa je kapaciteta bližnjih kotanj.

Satelitski posnetki naftnih jezerc v Ekvadorju

.

Nigerija

Črpanje poteka v okolju (večinoma v delti reke Niger), ki je bogato z vodami, vegetacijo in živalstvom ter gosto naseljeno s človekom. Gorenje zemeljskega plina, puščanje naftovodov, izlivi nafte in prosto uskladiščeni odpadki predelave nafte povzročajo veliko uničenje divjega življenja, izgube obdelovalnih površin in zastrupljajo pitno vodo. Okrog 75 % zemeljskega plina, ki pride na dan skupaj z nafto, enostavno požgejo, ker je bilo do sedaj za zahodne družbe to ceneje, kot investirati v tehnologijo za zajem tega plina. Zaradi teh številnih plamenov pa nekatera področja že več desetletij sploh ne poznajo več teme. Saje prekrivajo naselja in polja, kisel dež pa vse to spira v zemljo in vode.

Vemo, da se številni biološki procesi v človeku in živalih v zvezi z ohranjevanjem imunskega sistema, obnavljanjem, proizvodnjo hormonov dogajajo le v spanju v temi. Kako večni polmrak ponoči vpliva na še hitrejši razvoj mnogih bolezni, ki jih sicer ljudem vsiljuje zastrupljeno okolje, ne bo za očitno nič vredno domače prebivalstvo raziskal nihče iz katerekoli zahodne demokracije, ki se veselo vozi na Shellovo nafto.

Za Afriko je poznano, da je tudi AIDS mnogo bolj pogost, kot drugje po svetu. Ali je res vse to posledica neosveščenosti, neznanja in nenadzorovanih spolnih odnosov, ali pa velik del k temu pripomore tudi velika neodpornost prebivalstva, ki je posledica zastrupljenega okolja, hrane in vode ter vsesplošne revščine zaradi ropanja njihovih naravnih bogastev?

Nigerija – Požigalna postaja plina in izpusti v vodni kanal

Nigerija - Izliv enega od rokavov Nigra v ocean

.

Kaspijsko območje (Kazahstan in Azerbajdžan)

Že zdaj je to področje eno najbolj onesnaženih na področju nekdanje Sovjetske zveze. Kaspijsko morje leži pod gladino oceanov. V mnogih obalnih predelih (predvsem na severu) je plitvo in je tudi povsem zaprto. Meri 371.000 km2 in vsebuje okrog 78.700 km3 vode. Nafto črpajo večinoma na obalnih področjih, tako na suhem kot tudi izpod vodne gladine. Tokovi onesnaženja, ki ga povzroča (ne samo) uhajanje nafte iz vrtin, ne morejo odnašati.

Predvsem v obalnih vodah se je po površini vode že ustvaril tanek film olja, ki preprečuje izhlapevanje vode, ki je skoraj edini dejavnik "odtekanja" vode iz morja. To olje na površini preprečuje tudi direktno vsrkavanje kisika v vodo in tudi valovanje morja, ki to vsrkavanje normalno še pospešuje. Porabo kisika v vodi pospešuje tudi veliko onesnaženje s težjimi snovmi, ki se mešajo z vodo. Posledica je že drastično zmanjšanje življenja v morju in izumrtje številnih vrst.

Z druge strani velik dotok največje evropske reke Volge (80% vsega dotoka) in še drugih večjih vodotokov prinaša skupaj v Kaspijsko morje okrog 300 km3 vode letno, kar teoretično pomeni, da bi se morala gladina zvišati za 1,25 m. Ob ravnotežju bi moralo prav toliko vode tudi izhlapeti. V zadnjih desetletjih se dokaj hitro (za okrog 15 cm/leto) zvišuje gladino morja, ki tako poleg drugega poplavlja obalne kapacitete za črpanje nafte in še povečuje onesnaženje. Velik del onesnaženja (mogoče celo največji) prinašajo v Kaspijsko morje prav te velike reke iz svojih ogromnih porečij, kjer v preteklih desetletjih in še danes zastarela in nečista sovjetska industrija s podporo države ni prav nič pazila na okolje. Tako naftna kot ostala umazanija se useda tudi na dno morja in zmanjšuje pronicanje vode v zemeljske plasti. Veliko je še drugih dejavnikov, nekateri se sklicujejo predvsem na klimatske spremembe, toda dejstvo je, da na spreminjanje klime vpliva predvsem zmanjšano izhlapevanje. Zelo velika lokalna onesnaženja je povzročila z bombardiranjem naftnih objektov tudi vojaška intervencija Rusije v Čečeniji in vsa ta umazanija zdaj počasi z izpiranjem in tekočimi vodami pronica v morje.

Izliv enega rokava reke Volge v Kaspijsko morje

Meritve višine gladine Kaspijskega morja potekajo od leta 1830 in so do let pred 2. Svetovno vojno kazale manjša nihanja okrog -26 m pod morjem. Potem se je gladina do leta 1975 znižala za okrog 3 m, predvsem zaradi gradnje velikih jezov za hidroenergetske objekte in namakalne sisteme, ki so na Volgi zadržali velike količine vode in povečali področje izhlapevanja. Tako zdajšnje zviševanje še vedno vodi le nazaj do normalnega naravnega nivoja, problem pa je, da vzroki za to niso naravni in da predvidevanja kažejo, da se bo do leta 2050 gladina zvišala za 3 m nad to naravno normalo.

Ocenjen skupen letni priliv nafte v Kaspijsko morje je okrog 160.000 ton na leto, od tega reke prinesejo skoraj polovico, le 5 odstotkov pa prispeva lokalna naftna industrija direktno.

.

Rusija

Verjetno ne le zaradi obsega največje države na svetu, temveč zaradi obsega druge največje nacionalne proizvodnje nafte in zemeljskega plina ter še največjih zalog teh energentov na svetu, zasluži Rusija prav tako malce pozornosti. S pregledovanjem satelitskih posnetkov požiganja zemeljskega plina zasledimo daleč največje takšno področje v zahodni Sibiriji, takoj za Uralom.

Zemljevid naftnih polj nam potrdi, da sega to območje na severu do najjužnejše točke Obskega zaliva, na jugu skoraj do Novosibirska, na vzhodu pa omejuje to veliko nižino reka Jenisej. Še višje do Severnega morja prevladuje proizvodnja zemeljskega plina.

Vsi satelitski posnetki niso na voljo z maksimalno ločljivostjo, vendar zadosti natančni, da dobimo dober občutek o velikosti in razvejanosti naftne industrije v Rusiji. Celotno območje je prepleteno z črpališči in zbirnimi postajami, ki so povezane z naftovodi in plinovodi. Vsi večji objekti in gostejša naftna polja so posneti tudi z največjo natančnostjo, kjer lahko vidimo, da se načini ravnanja z odpadno nafto ne razlikujejo kaj dosti od že zgoraj omenjenih. Večina črpališč leži ob vodotokih in nekje v bližini se skoraj gotovo nahaja jezerce z odpadki. Iz posnetkov ne moremo vedno zagotovo sklepati, kaj je še "čisto" naravno jezero in kaj onesnaženo. Opazno pa je prav tako veliko število umetno izkopanih bazenov.

Večino ozemlja osrednje zahodne Sibirije zajema sibirska tajga, gozd, ki je zaradi obilnih padavin in ravninskega sveta zelo vodnat in spomladi poplavljen. Veliko je večjih in manjših jezer, močvirij ter rek, ki se stekajo v velike vodotoke Ob, Irtiš in Jenisej. Velika vodnatost je posledica dolgih zim in velike količine padavin v tem času, velike količine vode, ki jo velike reke prinašajo iz svojih visokogorskih južnih porečij ter majhnega izhlapevanja zaradi nizkih temperatur. Območje je ravninsko in spomladi se jezera in reke zvišajo, prestopijo normalne bregove in poplavijo tudi naftna polja ter odnesejo precej umazanije s seboj. Primerjava okolice naftnih polj s še nedotaknjeno tajgo pokaže nenaravne barve in madeže zemlje, ki so očitno posledica črpanja in izlitij nafte. Podobna onesnaženja najdemo tudi v evropskem delu Rusije med Uralom in Volgo, kjer obstaja v precej gosto naseljenem območju med kmetijskimi površinami veliko že izčrpanih in zapuščenih naftnih polj, in ne nazadnje povsod drugod po svetu, kjer so nahajališča nafte. Severneje so dobro vidna področja tundre brez gozda s še večjim številom jezer in manjših vodotokov. Ob Barentsovem morju je veliko področje novejših "evropskih" naftnih polj, ki prav tako agresivno uničujejo naravo.

Rusija – Naftno polje severno od Nižnevartovska

Rusija – Črpališča med Uralom in reko Ob

Plinsko črpališče v zahodni Sibiriji v tundri med številnimi jezerci

.

Taljenje ledu na zemeljskih polih

Arktika in Antarktika občutita segrevanje veliko bolj kot drugi kraji. V tundri, kjer je bil zgornji sloj zemlje stalno zamrznjen (permafrost) opažajo »pijana« drevesa, ker korenine zaradi taljenja izgubljajo oporo. Zgradbe, ki imajo temelje v zmrznjeni zemlji se rušijo. Na naftovodih se zaradi premikanja tal neprestano dogajajo poškodbe. Permafrost se tali. Na Aljaski se je število dni, v katerih so zmrznjene ceste prevozne, zmanjšalo z 220 na 120 v letu. Debelina arktičnega ledu se je v 40 letih zmanjšala za 40 %. Večje temne vodne površine vpijajo veliko več sončnih žarkov kot led in tako še pospešujejo njegovo taljenje.

Na Antarktiki se talijo in izginjajo več deset kilometrske police ledu, ki sega s kopnega v morje. Kopenski led zaradi tega izgublja oporo in zaradi pronicanja vode skozenj do kamnine se zmanjšuje tudi trenje. Zato tudi kopenski led že z majhnih naklonov drsi v morje.

Taljenje ledu na Grenlandiji: od leta 1990 se je površina, na kateri se led tali povečala že na polovico vse površine otoka. Če bi se stalila polovica grenlandskega ledu in še enaka količina na južnem polu, bi oceani narasli za okrog 6 metrov. Morje bi poplavilo polovico Floride, večino Nizozemske, ogromne površine okrog Pekinga in Šanghaja, polovico Bangladeša in seveda še vse druge ob morju ležeče kraje...

Zmanjšanje površine grenlandskega ledu

Nastajanje jezerc v polarnem ledu

In odtekanje vode z grenlandskega ledu

Taljenje plavajočega ledu na Antarktiki...

...v enem mesecu...

.

Taljenje ledenikov

Kilimandžaro je že skoraj brez snežene kape. Izginjanje ledenikov v Himalaji, ki v hladni dobi akumulirajo monsunske padavine in jih počasi sproščajo v toplem delu leta, bo prizadelo s sušo, poplavami in pomanjkanjem pitne vode 2 milijardi ljudi. V Bangladešu je zaradi neurij in poplav v nevarnosti, da izgine, tretjina obdelovalne zemlje.

Še enkrat: Ugotovili so, da je Balhaško jezero pravzaprav do danes ohranilo dobršen del svoje velikosti zaradi globalnega segrevanja in povečanega taljenja ledenikov, iz katerih dobiva vodo reka Ili, ki teče v to jezero. Ampak kmalu ne bo več tako...

Obstaja kar precej starih fotografij ledenikov in njihovih primerjav z današnjim stanjem. Verjetno ne potrebujejo nobenih posebnih komentarjev. Z izginevanjem ledenikov izgubljamo zaloge pitne vode in enakomerne pretoke rek v vseh letnih obdobjih, vključno z vzdrževanjem mokrišč ter življenjskih in razmnoževalnih pogojev za neštevilne vrste živih bitij.

Ledenik v Argentini

Tschierva v Švici

Severna stran Mt. Everesta

.

Geotermalna energija

Črpanje vroče vode iz notranjosti Zemlje ima verjetno lahko podobne posledice, kot črpanje nafte - nekoč jo bo zmanjkalo. Ali so bile narejene geološke raziskave (ali so sploh mogoče), kako se je voda ujela med zemeljske sklade, da se je lahko segrela, in kar je bistveno, ali lahko namesto izčrpane vode v ta prostor pronica druga voda s površja in se tam spet segreva? Koliko časa ta cikel traja? Glede na to, da ta voda brez vrtine skozi nepropustne sklade ni mogla priti na površje, je malo verjetno, da bi mogla nova priti na mesto izčrpane. To je verjetno nemogoče tudi zaradi velikih pritiskov v notranjosti, ki sicer geotermalno vodo potiskajo skoti vrtine ven. Zaradi teh pritiskov je tudi malo verjetno, da bi izčrpano in uporabljeno vodo z črpalkami skozi druge vrtine uspešno in brez kakršnih koli posledic za naravo potiskali nazaj v notranjost zemeljske skorje, kot je to opisano pri nekaterih postopkih izkoriščanja geotermalne vode (E.2)

Poglejmo pa si nekaj dejstev o geotermalni energiji samo s stališča pitne vode.

.

Mineralne snovi

Pri proizvodnji elektrike nastane zaradi mineralnih snovi, raztopljenih v vodi, še cela vrsta drugih problemov. Na primer, v črpališčih v Imperial Valley (Kalifornija) količina skupno raztopljenih trdnih snovi v geotermalni vodi presega tudi 300 g/liter. Pri uparjanju se te snovi izločajo iz vode, ali pa jih je potrebno z različnimi postopki izločiti že prej. Posledica je veliko odpadnega materiala, ki ga je potrebno odstranjevati iz strojev za proizvodnjo elektrike in odlagati. Posebni postopki se morajo uporabljati za izločanje težkih kovin in živega srebra.

V vodi raztopljeni plini (največ je CO2) povzročajo onesnaževanje zraka in površinskih voda. Posledica je lahko celo dodatni kisli dež. Zaradi vseh teh primesi in predvsem zaradi velikih količin raznih soli večine geotermalne vode po ohladitvi ni mogoče spuščati v okolje, ker bi povzročila velike zastrupitve že v količinah, ki se danes uporabljajo za pridobivanje energije. Edina možnost je, da to uporabljeno vodo, skupaj še z vsemi neodstranjenimi primesmi prečrpajo nazaj v zemljo.

.

Črpanje odpadne geotermalne vode nazaj v vodonosnike

Zaradi posedanja področij nad izkoriščanimi vodonosniki so že dve, tri desetletja nazaj začeli odpadno geotermalno vodo takoj po uporabi za proizvodnjo elektrike črpati nazaj v vodonosnike. S tem naj bi dosegli vzdrževanje dovolj velike količine vode v vodonosniku in preprečevali izrabo kapacitete vodonosnika. Stalen pritok toplote iz notranjosti vzdržuje konstantno temperaturo in pritisk geotermalnega tekočine, kar omogoča:

  • Teoretično neomejeno obratovanje elektrarne in

  • Ohranjanje naravnega položaja pokrova zemeljskih skladov nad vodonosnikom.

Veliko literature, ki nam opisuje principe uporabe geotermalne energije, poudarja dvoje:

  • Skoraj neskončno količino energije, ki s počasnim ohlajevanjem Zemljine sredice počasi pronica na površje in sproti ogreva vodo, ujeto med zemeljske sklade.

  • Naravno vračanje meteornih voda skozi razpoke med skladi nazaj v vodonosnike.

Veliko posedanje tal v krajih, kjer so med prvimi začeli v velikih količinah izkoriščati vročo vodo iz višje ležečih vodonosnikov za proizvodnjo elektrike in jo delno ohlajeno spuščali v bližnje reke, je dokaz, da se voda ne vrača dovolj hitro po naravni poti v vodonosnik. Da pa je prav preveliko izčrpanje vodonosnika vzrok za posedanje pa se vidi iz znatnega izboljšanja stanja, ko začnemo uporabljeno vodo črpati nazaj.

Črpanje odpadne geotermalne vode nazaj v zemljo opravičujejo tudi z vzdrževanjem pritiska v notranjosti, toda dejstvo je da odpadne vode nikjer ne potiskajo direktno nazaj v vodonosnike z vročo vodo, ker bi to zaradi velikih notranjih pritiskov zahtevalo prevelike količine energije. Vedno v bližini poiščejo predele, kjer so pritiski majhni in odpadna voda sama lažje pronica v notranjost, toda to ustvarja veliko nevarnost, da pride v stik tudi s plastmi podtalnice, ki se uporablja kot pitna voda. Opravičilo je tudi, da bi hladna voda, včrpana nazaj direktno v vodonosnik vroče vode le-to ohladila in zmanjšala količino pridobljene energije (4.1.28). Hkrati pa je jasno, da pritiskov na ta način ni mogoče popolnoma vzdrževati ali obnavljati. To dokazujejo tudi že obravnavani številni potresi na območjih izkoriščanja geotermalne energije.

Danes vse moderne geotermalne elektrarne gradijo tako, da črpajo vodo nazaj. S tem so rešili tudi probleme izpustov v vodi raztopljenih snovi v ozračje in površinske vode. Na večini teh področij s pomočjo satelitske radarske tehnologije opazujejo posedanje tal z natančnostjo 1mm. Dejansko pa se posedanje kljub injeciranju vode nazaj še vedno dogaja v velikostnem razredu nekaj 10 mm na leto.

Ali do usedanja lahko pride zaradi raztapljanja mineralnih snovi v vodi, ki jo črpamo nazaj? Na površini se te snovi iz segrete vode izločijo. Ali lahko to pomeni, da z vodo prinašamo ven tudi tako velike količine mineralov, da se zaradi tega povečujejo prostornine votlin, v katerih se voda pod zemljo nahaja? Bolj verjetno se zdi, da je to tudi posledica popuščanja velikih notranjih naravnih pritiskov, ki jih s črpanjem vode nazaj ne moremo več vzdrževati ali na novo ustvariti.

.

Zastrupljanje pitne vode

V zvezi z injeciranjem prihaja tudi do drugih negativnih vplivov. Ob uporabi geotermalne vode se pritiski v notranjosti zmanjšajo. Iz povezanih vodonosnikov lahko doteka nova voda in izenačuje pritisk. Z nenadzorovanim injeciranjem pa potem lahko pritisk celo povečujemo in dodatno podiramo ravnovesja, ki so se ustvarjala pod zemljo milijone let.

Vroča geotermalna voda zaradi velike količine raztopljenih mineralnih snovi leži v globljih slojih kot pa zaloge pitne sladke in hladnejše vode nekaj 10 ali 100 m pod površjem. Pogosto je ta sladka voda le sloj določene debeline v celotnem vodonosniku. Za izkoriščanje geotermalne energije je torej potrebno vrtati in tudi črpati skozi vodonosnike hladne sladke vode in pri tem obstaja neprestana nevarnost, da se pitna voda z geotermalno hudo onesnaži. Pri raziskovanju takšnega onesnaženja v turški pokrajini Balconia so ugotovili več mehanizmov, preko katerih slana in nasičena termalna tekočina vpliva na višje ležečo sladko vodo (4.1.29):

  • Črpanje in injeciranje geotermalne vode zelo povečuje gibanje te vode v globini v vseh smereh in prihaja do povečanega mešanja s sladko vodo zgoraj.

  • Napake pri gradnji in nepravilne konstrukcije ohišij produkcijskih in injekcijskih vrtin ne zagotavljajo zadostne izolacije do sladke vode. Veliki pritiski v vrtinah povzročajo popuščanje ohišij in zastrupljanje sladke vode.

  • Geotermalna voda vsebuje tudi močne korozivne snovi, ki delujejo na ohišja vrtin pri velikih temperaturah in pritiskih še močneje. Vrtine bi morale biti izdelane iz zelo kvalitetnih in odpornih materialov, ki pa se jim proizvajalci zaradi že tako velikih stroškov izdelave ene vrtine (5 do 10 milijonov $) izogibajo. Korozija je povzročila dodatno puščanje vrtin in uhajanje geotermalnega fluida v sladko vodo.

  • Nepravilno injeciranje, oziroma preplitve injekcijske vrtine sproščajo vračajočo termalno vodo preblizu plasti sladke vode. Velik pritisk injecirane vode povzroča burno mešanje na dnu vrtine in prehajanje fluida navzgor v sladko vodo. Preglobokim (dovolj globokim) injekcijskim vrtinam se proizvajalci radi izogibajo, ne samo zaradi večjih stroškov izdelave, temveč tudi zaradi veliko več porabljene energije za vračanje uporabljene vode.

  • Izlivanje odpadne geotermalne vode v površinske tekoče vode prav tako povzroča zastrupljanje podtalnice, kajti tekoče vode prav tako pronicajo pod površino.

  • Zaradi izrabe geotermalnega vodonosnika se znižuje tudi nivo podtalnice. S pomikanjem navzdol se ta voda segreva, raztaplja dodatne snovi in se bolj meša z geotermalnim fluidom.

Za zaščito sladke podtalnice bi morale biti torej vrtine za vračanje geotermalnega fluida naravnost v geotermalni vodonosnik zadosti globoke, vsaj do globine produkcijske vrtine. Pritisk, ki potiska vodo navzdol, bi moral biti večji od pritiska v vodonosniku. Energije za vrtenje turbin ne dobimo le direktno iz pritiska pare, ki izstopa iz produkcijske vrtine, temveč tudi z delnim odvzemom toplotne energije geotermalnemu fluidu. Ker je zaradi velikega pritiska v termalnem vodonosniku para nasičena in pomešana s super-segreto tekočo vodo, z nenadnim povečanjem prostornine v separatorju pred turbino uparimo del fluida, ki svojo notranjo energijo odda preko povečanega pritiska v gibanje turbine. Uporabljajo tudi izmenjevalce toplote, ki s toplotno energijo geotermalnega fluida segrevajo sekundarno tekočino za pogon turbin. Za potiskanje fluida nazaj moramo v vsakem primeru ohraniti dovolj energije, oziroma pritiska same izrabljene vroče vode, da premagamo sile, ki sicer potiskajo fluid skozi produkcijsko vrtino ven iz vodonosnika. Če fluidu vzamemo preveč energije za proizvodnjo elektrike, moramo del te elektrike uporabiti za črpanje vode nazaj, kar v vsakem primeru dodatno poveča izgube.

Toda lakota po geotermalni energiji sili proizvajalce, da iz geotermalnega fluida iztisnejo čim več energije in tako izgubijo možnost vračanja fluida direktno nazaj v vodonosnik. To pomeni vrtanje plitvejših injekcijskih vrtin stran od geotermalnega vodonosnika, zastrupljanje ostale vode in zemeljskih plasti v okolici in dodatno rušenje naravnih ravnovesij. To nam potrjujejo tudi številne sheme in modeli, s katerimi nam skušajo predstaviti varno in čisto pridobivanje energije iz geotermalnih virov, kot na primer na naslednji sliki.

Model pridobivanja geotermalne energije (4.1.30)

.

Posledice

Torej posledica naše prekomerne proizvodnje novih izdelkov, predvsem zahodne, ki deluje na ta način že veliko dalj časa od ruske ali kitajske, in nepremišljene "proizvodnje" odpadkov ter neskrbnega ravnanja z njimi, je velika zasičenost atmosfere z nenaravno nastalimi plini in vseh voda s trdnimi delci in do nivoja molekul raztopljenimi snovmi. Plini v atmosferi otežujejo Zemlji oddajanje njene toplote, ki nastaja večinoma z lažjim prodiranjem sončne svetlobe višjih frekvenc skozi zračne plasti v gostejše materiale in rastlinstvo površja. Ta dostop svetlobe je lažji tudi zaradi dokaj uničenega ozona (O3) s temi plini v zgornjih plasteh ozračja, ki je do sedaj preprečeval dostop za življenje najbolj nevarnih valovanj (ultra vijoličnih in radioaktivnih). Tako nastaja visoko v ozračju dodatna plast plinov, ki so lažji od kisika in dušika, in ki absorbira več izsevane toplote, kot pa v ravnovesju sprejemanja in oddajanja naravni plini v zraku. Ta plast deluje kot steklo, kot topla greda, ki prepušča kratkovalovno svetlobo in zadržuje toploto večjih valovnih dolžin, oziroma manjših frekvenc, ki lahko dodajajo energijo molekulam. Pod tem pokrovom ostaja vsakodnevno majhen presežek energije, ki počasi segreva še spodaj ozračje ter površino Zemlje in oceane.

Najnevarnejši toplogredni plin je metan, to je najlažja komponenta zemeljskega plina, ki se lahko dvigne v ozračje. Rusija je največja proizvajalka zemeljskega plina in črpališča plina so v najsevernejših delih Evrope in zahodne Sibirije, že v tundri kjer je vrhnja plast zemlje več metrov globoko stalno zamrznjena (permafrost) in je do sedaj kljub velikim pritiskom v notranjosti zadrževala ta zemeljski plin. Vendar segrevanje Zemlje ima največji učinek proti obema poloma, ker enostavno presežek energije teče vedno tja, kjer je je najmanj. Tam se temperatura glede na naravno ravnovesje najbolj povečuje. To segrevanje počasi tali permafrost in metan najprej najde pot na površje. To isto se dogaja na morskem dnu, ki ga mehča segrevajoči se ocean. Na začetku so bile to majhne luknje, kjer je človek lahko prižgal plamen in si skuhal čaj, mehurčki iz poleti odtaljenih jezerc, danes pa so se začeli dogajati tudi že veliki izbruhi plina, ki naredijo nekaj 10 do nekaj 100 metrov velike kraterje. Nihče ne ve, koliko plina uide skozi tako luknjo, preden se material posede nazaj in v kraterju nastane jezero. Sprostitev zalog metana, ki so pod zemljo bo z ekstremnim učinkom segrevanja planeta ukrivila spiralo propadanja življenja na Zemlji strmo navzdol.

To je največja grožnja za propad vsega na Zemlji in se ne bo ozirala na to, kako se bomo prepirali in prepričevali svoje politike o nujnosti ohranjanja svobodnega dostopa do pitne vode za sebe.

Obstajajo seveda še druge hude posledice onesnaževanja in segrevanja planeta, iz katerih se politiki in voditelji še vedno norčujejo in se prepirajo o dveh ali treh procentih obveznega manjšanja izpustov industrijskih toplogrednih plinov ter o pravicah, da to počnejo bogati namesto revnih še v večji meri kot do sedaj. Druga največja grožnja je enormno zmanjšanje količine rastlinskega planktona v oceanih, ki je daleč največji vir kisika na Zemlji, mnogo večji kot vsi gozdovi skupaj. Atmosfera ima še določene rezerve kisika, vendar je njegova proizvodnja v strmem upadu, še posebej ker z izgorevanjem fosilnih goriv porabljamo še več kisika, kot pa je bilo naravno ravnovesje proizvodnje in porabe (dihanje, oksidacija odmrlih organskih ostankov), in ustvarjamo še več toplote, kot pa je bila naravno sprejemanje sončne svetlobe in sevanje nastale toplote. Torej obe ti dve dogajanji nam grozita, da se bomo v nekaj desetletjih skupaj z vso drugo naravo podušili v segrevajočem se kotlu. Edina rešitev je mogoče res, da se pobijemo za zadnje litre nafte, in da bo potem preostala narava v tisočih in milijonih let spet vzpostavila neko ravnovesje brez človeka. Obe ti dve dogajanji pa nam grozita tudi zato, da bi se končno zmigali z resnejšim ustvarjanjem pravične družbe in solarnega energetskega sistema za vse, še preden bo nafte resnično zmanjkalo. In še preden bomo v neskončnih sodnih procesih dosegli svoboden dostop do pitne vode, če se bomo spustili na tak nivo odločanja po pravilih kapitala, demokracije in njene politične in sodne oblasti.

.

Zavedanje, podleganje in prikrivanje politike

Da pa ne bi mislili, da se politiki tega ne zavedajo. Vendar njihova skorumpiranost in servilnost kapitalu jih sili , da potrjujejo rešitve, ki si jih je za svoj žep izmislil kapital. Iz te nuje so nastale številne geoinženirske metode, delovanje človeka na atmosferske, vodne in biološke mase v velikem obsegu, ki imajo tudi velike in nepredvidljive posledice za celoten planet, naj jih naštejem le nekaj:

.

Geoinženirske metode niso samo škropljenje neba

Ne dvomim, da je bilo škropljenje neba dejansko izmišljeno zaradi namena odboja sončnih žarkov in preprečevanja, da bi se površina planeta toliko segrevala. To dokazujejo tudi nekateri drugi projekti, na primer sejanje milijard ogledal v vesolje okrog Zemlje... Vendar, neobstoječa kontrola politike nad kapitalom je povzročila, da je kapital te svoje rešitve začel razvijati naprej in prodajati s cilji naročenih ali pa znanih modifikacij vremena tudi zasebnemu sektorju, industrijskemu kmetijstvu in vojaškim organizacijam. Gnojenje (fertilizacija) oceanov je področje drugih velikih operacij, ki zajema posipanje železovih nanodelcev in umetnih gnojil iz posebej prirejenih ladij, z namenom da bi pospešili rast planktona in ustvarjanje kisika. Proizvodnja bio oglja (biochar) je metoda sajenja hitro rastočega drevja, ki srka iz atmosfere ogljikov dioksid. Zrelo drevje potem sežgejo z metodo pirolize na visoki temperaturi in brez dostopa kisika (oglarska kopa). CO2 ostane ujet v oglju, ki pa ga nameravajo potem uporabljati kot gnojilo, oziroma samo zakopavati v polja GS pridelkov. Ogljik ni snov, ki bi jo rastline črpale iz zemlje, zato se vsa umetna gnojila dušikove in fosforne spojine. Zato je za ta namen neuporaben. Vendar pa bo ta CO2 s počasnim razpadom oglja v sicer popolnoma zastrupljeni in erodirani prsti z nekajletno zakasnitvijo spet ušel v atmosfero. Zajemanje, transport in shranjevanje plinov, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv (Carbon Capture and Storage), v izpraznjene podzemne in podmorske kaverne izčrpane nafte, zemeljskega plina ali termalne vode je še ena norost obupnih poskusov skrivne politike, da bi obrnila že sproženi potek propadanja življenja. Pritiski morja in debelih kamnitih skladov naj bi zadržali te pline spodaj,t oda nihče ne predvideva scenarijev, ki se prav zdaj dogajajo z metanom...

Iz teh poskusov je očitno, da so vsi namenjeni le velikanskemu črpanju kapitala iz državnih skladov, torej davkoplačevalskega denarja, in iz profita željnih in naivnih kapitalističnih žepov direktno. Namen je še večja koncentracija materialnega bogastva v krogih visokega kapitala in resničnih gospodarjev politike in planeta. Rešitev Zemlje pri tem ne igra nobene vloge in absolutno nam ne more biti jasno, kaj bo ta enormna koncentracija kapitala pomenila, ko bo življenje na Zemlji resnično šlo dobesedno k hudiču.

Torej poskusi preprečitve privatizacije pitne vode so samo kričanje, ki pa bodo ob uspehu ali neuspehu globalno pomenili isto. Prav tako je z vsemi drugimi parcialnimi protesti, peticijami, ozko usmerjenim delovanjem posameznih NVO, civilnih iniciativ, ekoloških gibanj... Vsi ostali procesi propadanja okolja, tako naravne sile, ki smo jih že sprožili, kot tudi nadzor kapitala nad ljudstvom, so zdaleč močnejši. In kar je najpomembneje in najbolj kritično – ne čakajo na rešitve politike, sodišč ali na usmiljenje kapitala, so torej tudi zdaleč hitrejši. In upam,da je samo iz zgoraj navedenih dejstev razvidno, kako malo časa imamo še, če ga sploh še imamo kaj... Zelo verjetno je načrtovana privatizacija tega pomembnega vira dobro premišljena in v pravem trenutku vržena kost kapitala okoljevarstvenikom, da bodo zagrizli v nov problem in pozabili na mnogo pomembnejše procese, ki se dogajajo v ozadju. To je še en podoben poskus preusmeritve pozornosti osveščene javnosti, kot je trenutna begunska kriza. V ozadju se dogaja kapitalska okupacija celotnega sveta z enostransko vsiljenimi trgovinskimi, intelektualno-lastninskimi (TRIPS) in prehrambenimi sporazumi (Codex Alimentarius), zavzemanjem kmetijskega prostora z GS hrano, krmo in drugimi "produkti", ki so podlaga za farmacevtski nadzor razmnoževanja celotne človekove populacije. Hkrati pa skušajo s temi geoinženirskimi metodami zavreti začete naravne destruktivne procese in še naprej podaljševati kapitalistično ropanje Zemlje, narave in človeštva.

.

Korak ali dva nazaj

Iz vsega povedanega je jasno, da smo do sedaj že dopustili daleč prevelike posege v naravo, vode in ozračje. Dejansko vse to prepuščanje narave posledicam kapitalistične proizvodnje in onesnaževanja pomeni, da smo si naravo že zdavnaj prilastili, torej jo privatizirali. Odločitve, ki so pomenile in povzročile vse te uničevalne posege v naravo, so sprejeli v krogih visokega kapitala, prikrito uzakonili politiki s poudarjanjem koristi za (zahodnega) človeka, industrijske postopke pa razvili in realizirali znanstveniki in industrialci.

Vendar te odločitve ne bi bile mogoče, če ne bi bilo v ozadju množice, milijarde drobnih koščkov lenobe, lakote in pohlepa nas majhnih, nerazgledanih in neizobraženih ljudi. Nobena velikoserijska proizvodnja ne bi mogla razviti velikega ropanja naravnih bogastev, če ne bi izdelkov pokupilo ljudstvo in hkrati sodelovalo (bilo zaposleno) pri tej proizvodnji in ropanju. Torej smo mi prav tako svoj denar preko kupljenih izdelkov (ki se celo vedno hitreje menjavajo) vložili v nakup naravnih materialov, torej v zasedbe teritorijev, izgon domorodcev in zastrupitve okolja okrog naravnih virov. Vidimo, da smo na ta način vsi zahodnjaki sprivatizirali že cel planet, noben košček ni več varen pred pohlepom kapitala in našo lastno lakomnostjo, nobeno življenje, če kdo zavoha tam kako surovino, ki jo je mogoče predelati in prodati...

.

Privatizacija rek in oceanov

Na ta način s(m)o sprivatizirali reke, kapital jih lahko uporablja za prevoze in za izlivanje svojih industrijskih in naših privatnih odplak vanje. Čeprav nekaj te umazanije danes ostane v čistilnih napravah, pa te "produkte" spet raztrosijo po GS poljih in erozija jih spet hitro spere v reke. Vseeno, če bi odplake kar takoj zlili vanje.

Odločili smo se za namerno izsuševanje močvirij za poljedelske površine in hkratno uporabo druge mimo tekoče vode za namakanje. Erozija kmetijskih strupov nazaj v rečne kanale in izhlapevanje s polj pomeni uničevanje naših lastnih vodnih virov in zalog ter naravnega življenjskega prostora naprej ob tokovih rek.

Na ta način smo sprivatizirali oceane, dovoljen je prosti ribolov in kitolov, dovoljeno je izlivanje umazanih rek vanje, dovoljen je pomor vsega življenja v njih. Odločitve o izkoriščanju svoje privatne lastnine lahko sprejmemo le mi sami. Ne moremo zakonito sprejeti odločitve o izkoriščanju ali uničevanju sosedove in ne on naše. Torej določeno okolje lahko izkoriščamo le, če smo mi njegov lastnik, ali če nam sosed dovoli to. Lastniki oceanov pa nismo in tudi ni nobenega soseda, ki bi nam to dovolil. Privatizacija torej ne pomeni, da smo mi lastnik nečesa, pomeni pa v veliko primerih, da smo tisto stvar ukradli.

.

Pitna voda je kapljica v oceanu

Pitna voda je samo kapljica v že vseh teh sprivatiziranih oceanih vode. Če nam bodo sprivatizirano pitno vodo ukradli, jo bodo enkrat morali tudi dati nazaj. Ampak mi bomo tudi potem morali dati nazaj delež z naše strani sprivatiziranih oceanov in rek. Nobenih rib več iz njih, nobenega namakanja GS pridelkov in nobenega izlivanja našega dreka več vanje. In pa povrnitev vse škode, ki smo jo s tem naredili... Ampak komu? To je povrnitev in realizacija tiste situacije, na podlagi katere lahko zahtevamo potem preprečevanje privatizacije pitne vode ali vrnitev že sprivatizirane. Oceani so tudi pitna voda za vse življenje v njih. To je tisti korak na prejšnjih stopničkah našega odločanja, ki ga bomo morali prepoznati in povrniti škodo vsem prizadetim.

Pitna voda v smislu njenega izkoriščanja ni imela za kapital nobenega pomena. Pustili so politiki, da je z državnim lastništvom dopuščala občutek ljudi, da so s to dobrino enakovredno preskrbljeni in varni v smislu biološkega obstoja. Ja, lahko rečemo, da je to zadnja kapljica, ki je kapital uradno še nima pod popolno oblastjo. V resnici pa jo že klorirajo, aluminizirajo in obdelujejo in "čistijo" na različne, nam nepoznane način. Veliko pitne vode na svetu namreč pridobimo iz podtalnice, ki pa je prav tako že zelo zastrupljena iz naslova kmetijstva ter pridobivanja geotermalne in fosilne energije. V resnici ljudstvo torej nima nobenega vpliva, da bi odločalo, kaj se z vodo dogaja, preden priteče iz pip. Torej je tista svoboda za vodo, za katero se borimo, ob kapljici pitne vode v oceanu, tudi samo kapljica svobode v primerjavi z res "svobodno" in neoporečno vodo, kakršno mislimo, da bomo s tem protestom dobili. Kaj pa je to v primerjavi z oceanom, ki ga moramo rešiti??

Kapital pa mora v bistvu samo zaščititi sebe, da ne pride med ljudstvom naenkrat do kake velike morije, ki bi jo sprožila premalo prečiščena ali pa preveč predelana voda. Počasno procesiranje ljudi na ta način je po večini nedokazljivo, zaradi velikih stroškov in številnih drugih strupenih vplivov, ki smo jim danes izpostavljeni in tudi sami rinemo vanje. Saj takšne morije se dogajajo v predelih Afrike, ki so le malo oddaljeni od zavedenih pogledov zahodne javnosti.

.

Lastniška nadvlada nad naravo

Ko se je človek širil, si je prilaščal zemljo, vode, naravna bogastva in druge življenjske vrste. Kdor je prvi prišel na še nek nenaseljen del, si je vzel pravico izkoriščati ta prostor. Če je našel tam druge ljudi, so se odnosi vzpostavljali z vojnami. Na tak način so se razvijali lastniški odnosi, ki so danes legalizirani kot edino pravilni. Površina Zemlje je popolnoma razdeljena kot posest nekoga. Če ni v privatnih rokah, so bile zanimive površine zasežene v imenu držav, s strani elit, ki so vladale same ali pa iz ozadja postavljale in umikale vladarje in vlade. Države se kot lastniki obnašajo še mnogo slabše, kot pa so se v zgodovini primitivne skupnosti

Lastniška nadvlada nad naravo danes predstavlja privatno in državno posedovanje kmetijskih, gozdnih in drugih izkoriščanih površin ter zemeljskih rudnih in energijskih naravnih bogastev. Še večjo nadvlado predstavlja izkoriščanje v nikogaršnjih, skupnih ali slabo nadzorovanih prostorih, na primer, ribolov v mednarodnih morjih. Še vedno se človek obnaša, kot v prejšnjih stoletjih, kdor prej pride, prej melje...

Uzakonili smo pravico lastnika, da s svojo lastnino razpolaga neomejeno, in pravico da si lastnino pridobivamo s svojim delom in ustvarjalnostjo. Pridobivanje lastnine z iznajdljivostjo in zvijačnostjo ni prepovedano in to hitro prekorači meje zakona. To je povzročilo širjenje človekove nadvlade nad naravo po celotni površini Zemlje, pa še v dobršni meri pod in nad njo. Druga živa bitja so se lahko človekovim gradnjam in odpadkom le umikala in izumirala.

Ena od zamisli novega sistema (novega svetovnega reda), ki ga predlagam, je tudi vrnitev delov zemlje popolnoma nazaj divjemu življenju, brez človekove lastnine in brez možnosti, da ljudje tam izvajajo kakršno koli gospodarsko aktivnost. To bo prav tako omejilo naša polja in življenjski prostor in nas prisililo, da zmanjšamo svojo populacijo. Celo če odklanjamo svoje spoštovanje do divjega in naravnega življenja, so naravne površine potrebne kot garancija, da se človekov življenjski prostor ne bo razširil preko meja, ki še zagotavljajo simbiozo človekovega biološkega pridelovanja hrane z naravo, in da bomo ohranili še dovolj velik obseg naravnih filtrov za čiščenje naših lastnih odpadkov. To ni nič drugega kot ohranjanje pogojev za naše lastno preživetje.

Kljub tem osnovnim zamislim o varovanju okolja in vračanju pomembnega in znatnega dela Zemlje ostalemu življenju, ter zamisli o omejeni osebni lastnini, bo predvsem kmetijstvo in preostali del kontroliranega izkoriščanja naravnih bogastev Zemlje še vedno predstavljalo nadvlado in preganjanje drugih živih bitij s tega prostora. Velikost lokalnih območij življenja in pridelave hrane ljudi se bo torej morala podrejati konsenzu in pravilom sistema, ki bodo določala odstotek s človekom nenaseljene površine. Veliko vlogo bo igrala kontrola težnje človeka, da zase obdrži najrodovitnejše predele in predele z najugodnejšimi podnebnimi razmerami. Z uvajanjem dovolj omejenih lokalnih območij bo lahko prišlo do boljše porazdelitve večjih bolj ali manj rodovitnih območij med človeka in ostale življenjske vrste.

V bistvu je v učinku na druga živa bitja malo razlike, če si lasti določeno ozemlje en sam človek ali množica malih pridelovalcev. Privatni kapital ali sistem s strožjimi pravili izkoriščanja bosta imela prav tako podobne učinke. Nadvlada bo ostala enaka pri krčenju kmetijskih površin in povečevanju preganjanja škodljivcev z njih, ali pri ohranjevanju enakih površin in enakega načina preganjanja drugega življenja. Zmanjševanje nadvlade nad naravo bo mogoče samo z zmanjšanjem preganjanja živali, tako pri enaki ali zmanjšani površini polj. To pomeni, da bi morali tudi dopustiti, da druga bitja pojedo več naše hrane. In to pomeni seveda tudi manj pridelane hrane in možnost za preživetje manj ljudi na posameznem lokalnem območju.

.

O svobodi človeka

Različne državne tvorbe po svetu nudijo svojim prebivalcem različne stopnje svobode njihovih lastnih odločitev in izvajanja le-teh. Obratno sorazmerna svobodi je stopnja kontrole, ki jo država izvaja nad prebivalstvom. Tako svobodo kot tudi kontrolo bi lahko opredelili količinsko in kvalitetno. Vsekakor je bila in je še v komunističnih državah kontrola veliko bolj količinska kot kvalitetna. To pomeni, da je je bilo veliko, ampak ni bila do vseh posameznikov in organizacij enaka. Pravila niso veljala za vse enako, ker je bilo njihovo izvajanje odvisno od prostih odločitev uradnikov, ki so to kontrolo izvajali. V modernih razvitih državah lahko rečemo, da je svoboda mnogo bolj količinska, kot kvalitetna. Svobodno se odločamo o svojem šolanju, poklicu, pridobivanju materialnega premoženja, ustvarjanju ali propadanju družin, podjetij ali norm. Države to omogočajo z denarjem, ki ga poberejo od davkoplačevalcev, to pomeni, da si to svobodo nekako kupujemo. Ali pa je svoboda naših odločitev tudi kvalitetna, pa je eno od bistvenih vprašanj, ki je pripeljalo med drugim tudi do vprašanja legitimnosti demokracije.

Demokracija nam nudi veliko svobode. Lepo je občutiti, da te stalno ne nadzira neko skriti oko nad tabo. Vendar ljudje ne delujejo po načelu „Ne naredi nikomur kar ne želiš da drugi naredijo tebi...“ Preprosto dejstvo je, da smo ljudje leni in lakomni. Delujemo nekako še po naših skoraj že izgubljenih živalskih nagonih. Svoboda, ki jo imamo na vseh nivojih demokracije, tekmovalna narava kapitalizma in naši instinkti preživetja povzročajo neštete spore med ljudmi, skupinami in narodi. Mogoče ni enostavno videti tega problema in njegove rešitve dokler smo obremenjeni z vrednotami tega sistema. Če pa pogledamo njegovo delovanje in obnašanje vanj vpetih organizacij in ljudi neobremenjeno in z razdalje, najdemo oboje zelo enostavno. Samo pot k realizaciji rešitve pa ne bo tako enostavna.

Demokracija vključuje v svoji teoriji in praksi določene kontrolne mehanizme, ki delujejo relativno dobro na nacionalnih nivojih, ne delujejo pa na mednarodnem nivoju. George Monbiot se je v svoji knjigi "The Age of Consent" (0.1), v kateri nam predstavlja nove principe upravljanja celega sveta skozi Svetovni parlament, o pomanjkanju nadzora nad vladanjem in obstoječo kontrolo izrazil slikovito z besedami, da ni straže, ki bi stražila stražo.

Vzemimo primer iz medicine, ki se danes v glavnem osredotoča na zdravljenje bolezni potem, ko se te že pojavijo. Zdravljenje zajema večinoma odpravljanje samih znakov bolezni, nihče pa se ne spušča v odkrivanje resničnih vzrokov. Pa vendar se mnogo ljudi iz medicinskih, administrativnih in laičnih krogov strinja, da je bolezni bolje preprečevati, kot pa zdraviti. Bolje bi bilo prej odkrivati situacije, ki lahko povzročajo bolezni in se izogibati obnašanj, ki bolezni dokazano pospešujejo. Obstajajo mnogi nacionalni in mednarodni preventivni programi, vendar se bolezni modernega časa še naprej širijo. Preprečujejo nas, naj jemo zmerno in zdravo, naj se gibljemo in varno seksamo, naj ne kadimo, pijemo in se drogiramo in naj se izogibamo stresnega življenja. Vse to bi bilo lepo in prav, če ne bi bilo vrste ovir, ki preprečujejo izvajanje takšne preventive:

  • Odločitve, v kakšni meri, kje, kdaj in kako na široko med populacijo bi se moralo takšno preventivno izobraževanje izvajati, so še vedno človekove in v veliki meri pogojene z denarjem. Večina ljudi ostaja na področju preprečevanja bolezni še zelo neizobraženih.

  • Preventivni programi delujejo večinoma s priporočanjem. Odločitve ljudi, ali sprejeti in se ravnati po teh priporočilih so še vedno njihove osebne odločitve, čeprav z njimi lahko vplivajo na življenja mnogih drugih.

  • Slog življenja, ki nam povzroča številne stresne situacije je nastal zaradi dopuščanja prevelike svobode posameznikom, ki z jemanjem te svobode v svoje roke, to isto svobodo drugim odvzemajo. Tak slog življenja mnogim povzroča stiske in slabi njihove organizme, dodatno pa jih sili, da se zatekajo v različne vrste zabave, omame ali pretirane regeneracije.

Odstranitev vseh teh ovir bi bila mogoča v prvi vrsti s spremembo življenjskega sloga. Umirjenost in zadovoljstvo, ki bi ju človek občutil pri svojem delu za preživetje, ga ne bi gnali v neštete oblike umetno ustvarjene zabave. Stresnim situacijam bi se najlažje izogibali z netekmovalnim načinom življenja. Izobraževanje bi moralo biti naravnano v sodelovanje in bi moralo za vso populacijo vključevati tudi znanja o ohranjevanju zdravja in naravnih metodah zdravljenja. Lastne odločitve delovati proti svojemu zdravju ne bi smele biti mogoče. Kmetje, ki se v mnogih delih sveta lahko preživljajo le s pridelovanjem maka ali koke, bi morali dobiti druge možnosti za preživetje. Vidimo, da smo še zelo daleč od tega, da bi lahko kvalitetno izpolnili vse medicinske preventivne programe. Načrtovanje novih, še bolj optimističnih, pa bi bilo popolnoma nerealno.

Toda predstavljajmo si, da bi bili podobno izvedljivi preventivni programi mogoči tudi na drugih področjih. V poslovnih krogih so mnoge posamezne človekove odločitve vir sporov, ki se skušajo reševati z različnimi arbitražami šele potem, ko je bila škoda že narejena. Tu bi preventivno delovanje pomenilo analizo nameravane človekove odločitve iz vseh mogočih vidikov, še preden bi izvajanje odločitve lahko povzročilo škodo nasprotnemu partnerju ali povsem tretjim osebam, ki pri pogajanjih ne sodelujejo. Odločitev ne bi smela biti le stvar pogajanj, temveč stvar analize neke namere v mejah pravil, ki jih na noben način ne bi bilo mogoče prekoračiti.

Na splošno bi kontrola človeških odločitev morala biti postavljena pred trenutek, ko se te odločitve začnejo izvajati, preden povzročimo škodo svojemu sosedu ali pa komurkoli na drugi strani planeta. Obstaja mnogo že uveljavljenih takšnih mehanizmov na posameznih področjih človekovega delovanja, vendar ne delujejo, ker ni nikogar, ki bi nadzoroval delovanje te kontrole (ki bi "stražil stražo"). Kontrolni mehanizmi (straža v obliki novih človekovih odločitev) obravnavajo različne ljudi in organizacije različno – kot so jih obravnavali v vseh drugih družbenih sistemih, vključno s komunizmom. Če bi uspeli doseči ustrezno kontrolo človekovih akcij glede na postavljene norme in pravila, ne bi mogli več govoriti o demokraciji. Poskusi uveljavljanja demokracije na svetovnem nivoju naj bi vzpostavili neko vrsto vladanja glede na to, kaj ljudje celega sveta hočejo. To nujno vključuje omejevanje pravic nekaterih, ki so si do sedaj jemali prevelike pravice in preveč materialnega bogastva. Vsaka kontrola nad svobodno voljo človekovega ravnanja onemogoča svobodno voljo in onemogoča takšno demokracijo, kot jo poznamo danes. In tudi če najdemo pravilno (za vse enako in pravično) kontrolo, bo ta kontrola onemogočala popolnoma svobodno voljo ljudi pri odločanju.

.

Izzivi za novo svetovno ureditev

Do sedaj opisane in poslikane umazanije, ki jih človek počne z naravo, dejansko same po sebi kličejo po spremembi. Po tisti bistveni spremembi, da tega ne bi več počeli, in to ne nikoli več. Ne po tisti spremembi, da nekaj skrijemo, da se ne vidi več, ali nekdo to lahko počne na račun drugega, ali da se en način onesnaževanja planeta prefinjeno zamenja z drugim, še bolj umazanim. Po takšni spremembi, ki bo temeljila na globokem spoštovanju do Narave na Zemlji, na hvaležnosti, da nam kljub hudemu obremenjevanju še vedno daje svoje plodove, po takšni spremembi, kjer bo varovanje naravnega okolja in prostora, ki nam daje hrano, za slehernega posameznika nekaj samo po sebi umevnega. Ampak hkrati tudi po takšni spremembi, ki bo kljub spremenjeni zavesti ljudi imela vgrajene varovalke, ki bodo onemogočale, da bi se kaj takega lahko spet kdaj dogajalo.

Tehnologija po eni strani nekaterim omogoča in je tudi eden od vzrokov, da te umazanije počnejo toliko, kot od njih to zahteva njihov požrešni ego. Nam drugim te stvari tehnologija lahko tudi pokaže, ampak le toliko, kot sami hočemo, kot smo pripravljeni sprejeti svoje lastne napake in grehe.

Kar nekaj organizacij, ki poskuša združevati ljudi po vsem svetu, se zavzema za neko obliko poenotenega vladanja svetu. Večinoma vidijo to ureditev kot neko nadaljevanje današnjih nacionalnih demokratičnih sistemov s podobnimi strukturami teles in dokumentov, kot jih poznamo danes. Nekateri te strukture že zelo podrobno definirajo. Osrednje telo je svetovni parlament, sestavljen iz predstavnikov vsega človeštva. Načini določanja predstavnikov (volitve) so različni, od njih pa je res odvisno, kako bo ta nova organizacija delovala, in ali bomo res od nje lahko pričakovali pravične odločitve. Današnji demokratični mehanizmi so preizkušeni le na nacionalnih nivojih, in brez veliko širšega pogleda naprej se lahko zgodi, da bomo dobili le še eno obliko Združenih narodov.

V prvem poglavju na kratko obravnavani svetovni problemi in tudi nekatera druga globalna vprašanja so tista, ki bi jih svetovni parlament moral obravnavati in poskušati delovati proti njihovim rešitvam. Toda ali je glasovanje o teh problemih pravilna metoda – glede na to, da večina ljudi ni le lenih in lakomnih, temveč tudi nepravilno informiranih o teh vprašanjih. In kar stvari še bolj otežuje – večina tudi ni dovolj izobražena, da bi se pravilno odločila za svoj posamezni glas.

Res je čas za ukrepanje proti takšni svobodi, kot smo jo ljudje vzeli v svoje roke v imenu inteligence in demokracije. Čas je za širše razmišljanje kot samo o najbolj nujnih popravkih današnje demokracije. Več kot polovica ljudi na Zemlji ni še niti okusila "slasti" naših družb, torej ne poskušajmo uničiti tega nepokvarjenega sveta. Če hočemo priti bliže ljudem, ki sovražijo današnje demokratične države, jim moramo ponuditi nekaj, kar ne smrdi po demokraciji (po nobenem sistemu, ki je naredil veliko slabega ljudem) in nekaj, kar bo sprejemljivo za vse.

Svetovni parlament ali kakšna druga podobna organizacija ali sistem, ki bo združeval vse ljudi na istem nivoju, bo moral začeti delovati na osnovi nekakšne svetovne ustave. Različne internetne projekte svetovnega parlamenta lahko najdemo različnih na spletnih straneh. Svetovna Ustava na eni od teh je zasnovana tako, da gre zelo globoko v natančne definicije različnih struktur svetovnega vladanja in upravljanja. Toda kar pogrešam v njej, je želja ali zagotovilo, da so vse te strukture in njihove potencialne akcije osnovane na globokem spoštovanju do narave. Da bodo vsa pravila, ki jih bomo razvili na osnovi te ustave, upoštevala na prvem mestu "pravice Narave" in ne le človekovih pravic. Kajti v nasprotnem primeru ne bomo preživeli. Narava bo slej ko prej našla način, kako popraviti svojo lastno napako...

Svetovna ustava, ki naj bi zagotavljala pravično družbo, ne more biti napisana kot kopija ali izpeljanka katerekoli od današnjih ustav nacionalnih demokratičnih ustav. Te ustave in veliko meddržavnih dogovorov uzakonja pravne, politične in gospodarske sisteme, za katere ugotavljamo, da delajo tej Zemlji in življenju na njej največ škode. Pomenijo osnovo za prilaščanje naravnih bogastev samo določenemu delu človeške populacije, ki ima na voljo dovolj tehnologije in vojaške ter finančne moči, da drži ostali svet v revščini. Zato je potrebno takšnim dokumentom odreči vso pravico, celo da še nadalje vodijo obnašanje posameznih narodov, še najmanj pa jih lahko razširjamo za vzpostavljanje enotnega in pravičnega reda na celem planetu. Svetovna ustava mora izhajati iz vizije prihodnosti, iz nekih splošnih osnovnih načel in principov, kako živeti v prihodnje, ki jih bodo ljudje po celem svetu sprejeli z velikim konsenzom. Ti osnovni principi morajo biti domišljeni tako, da verske, kulturne in druge tradicionalne razlike med narodi ne bodo moteče. Pred vse ljudi morajo postaviti skrb celotne človeške populacije za lastni obstoj v okolju, ki ne more biti drugačno, kot pa ga je v milijonih let ustvarila Narava, ali pa če hočete Bogovi, ki živijo v njej.

Pomudimo se kratko pri teh osnovnih principih. Oblikovali jih bomo lahko, če bo jasno, kakšen svet hočemo. Ali ga hočemo brez vojn in brez izkoriščenja ljudi in narave? Ali hočemo le enakovredno in dostojno trgovino med državami? Ali hočemo ohraniti Zemljo pred ekološko katastrofo, ali pa le bolj enakomerno in pošteno razporejanje naravnih bogastev, izkopanih in načrpanih iz Zemlje? Ali hočemo za vsako ceno po vsem svetu razširjeno demokracijo, ali pa kakršen koli sistem, ki bo omogočal vse, kar si predstavljamo, da je prav?

Ideja novega sveta vodi sama po sebi v te osnovne principe. Njihovo oblikovanje mora vključevati mnogo različnih razlag in dokazov, da bo razumljivo, zakaj zahtevamo tak svet, kot si ga predstavljamo. Iz teh osnovnih principov lahko izpeljemo osnovna pravila, ki bi bila lahko prečiščena in kratka oblika teh principov. Toda ko bomo sprejeli te osnovne principe in pravila, se bomo morali obvezati, da bodo vsa podrejena pravila, vse inštitucije, vse procedure in vse naše dnevno obnašanje sprejemali te osnovne zahteve. Nobena človeška akcija, ki bo šla preko mej teh osnovnih principov, ne bo dovoljena. Razumeti moramo, da svoje svobode ne bomo dosegli z zahtevami biti zaščiteni z ne vem kakšnimi vrstami človekovih pravic, ampak šele potem, ko bodo drugi spoštovali norme in pravila, ki nam zagotavljajo svobodo v določenih mejah, prav tako, kot bomo mi spoštovali iste norme v korist drugih. Toda za zagotovitev enake svobode za druge ljudi se moramo soočiti in sprejeti veliko omejitev, ki za mnoge ljudi danes niso običajne. Za druge, zatirane in izkoriščane, pa bodo te omejitve pomenile pravi blagoslov.

V tej vlogi vidim funkcijo nastajajočega svetovnega parlamenta. Zavedati se moramo, da bo to organizacija za vse ljudi, in zato mora biti tudi preprosta in razumljiva za vse. Najmanj kar potrebujemo, je že začetna birokratizacija. Ne smemo pristati na ustanavljanje funkcij samo zato, da bi ljudje, ki so najprej začeli prispevati in delovati v tej smeri, dobili nekakšne pomembne položaje. Pomembni položaji bodo pomenili avtomatsko nadvlado odločitev ljudi na teh položajih in bodo odvračali običajne ljudi od sodelovanja. Tisti, ki bodo zasedli res potrebne funkcije, bodo obremenjeni predvsem z veliko odgovornostjo. Da bi to odgovornost zmanjšali in olajšali odločanje, je ideja, ki sem jo doslej že nakazoval, in ki jo zagovarja in raziskuje celotna knjiga, vzpostavitev takšnega sistema odločanja, kjer človek s svojimi odločitvami in predlogi ne bo mogel kršiti predhodno sprejetih pravil.

.

Straža

Že zgoraj smo omenili že Monbiotovo imenovanje pomanjkljive kontrole nad samo oblastjo. Ni straže, ki bi stražila stražo. Vrsta primerov, ki so se v tem članku nanašajo samo na problematiko vode pa že na na prvi pogled potrjuje, da bi resnično potrebovali to PRVO stražo.

Poskušal bom opisati eno od možnih rešitev za to prvo stražo. Da pa bi bilo to razumljivo, moram najprej opisati moje lastno videnje človekove bodočnosti. Na prvi pogled bi lahko straža delovala dobro le v okviru mnogih zelo spremenjenih temeljnih odnosov med ljudmi in med njimi ter naravo. Kasneje se bo mogoče pokazalo še kaj drugega.

Svojemu sistemu bodočega vladanja in upravljanja s človeško populacijo sem enostavno rekel – sistem. Zato ker je drugačen od današnje demokracije. Straža je del tega sistema upravljanja in sem ji rekel kontrolni sistem. Vseh razlag ne bo mogoče napisati takoj tu, vendar sem prepričan, da boste tisti, ki razmišljate in delujete okrog bodočih odnosov človekovega življenja na Zemlji, razumeli... Vse ostale bralce pa prosim tudi nekoliko potrpljenja in opustitev kakšnega predsodka, da nekaj mora biti tako, kot je...

Na kratko, zamišljeni sistem ne priznava današnje demokracije kot mogoče bodoče svetovne ureditve vladanja in upravljanja z življenji človeške rase. Tudi ne verjame, da bi bilo današnjo demokracijo mogoče toliko spremeniti, da bi vključili vanjo principe pravičnih odnosov med ljudmi, in da bi se potem še vedno imenovala "demokracija". Sistem vključuje tudi nekaj, v preteklosti tako hudo zlorabljenih idej komunizma. Te ideje bi bile lahko implementirane tudi v današnjih demokracijah, če bi katera od njih imela kakršenkoli namen delovati v smeri pravičnega sveta. Toda, kar je najbolj pomembno, sistem vključuje tudi kontrolne mehanizme, ki bi lahko preprečili vse vrste izkoriščanja, ki ga danes izvaja človek. Sistem nima nobene povezave z današnjo zakonodajo. Njegov največji poudarek je prav tako odgovornost, vendar ne le do ljudi, temveč do vsega živega in neživega v Naravi.

Sistem izhaja iz preprostih osnovnih principov ohranjevanja našega okolja in zagotavljanja življenja vsem živim vrstam. Vsa druga pravila je mogoče izpeljati iz teh osnovnih principov. Pri kontroli njihove pravilnosti in pravilnosti njihovega izvajanja se je vedno mogoče vrniti nazaj na osnovne principe. Pomembno je tudi, da sistem ni politične narave in lahko funkcionira tudi brez vladanja. Vendar postaja jasno, da bi lahko deloval tudi skupaj s predlogi o novem svetovnem redu v obliki svetovne demokracije. Na tehničnem in organizacijskem nivoju bi bil lahko dober kontrolni mehanizem demokratičnih vlad in za demokratične vlade ter administracijo. Lahko bi bilo orodje, ki bi preprečevalo ponarejanje in zakulisne akcije politikov in lastnikov kapitala. Toda spet se lahko vprašamo, ali bi bila to še vedno demokracija?

.

Nekaj značilnosti novega sistema

Za konec pa še nekaj konkretnejših zamisli rešitev, ki naj bi pripomogle k realizaciji pravične družbe za vse človeštvo, za vse naše goste in za vso naravo. Ni nujno, da bi bil samo tak zamišljeni sistem lahko tisto, kar bo popeljalo človeštvo v pravično družbo. Ideja predstavlja v prvi vrsti izziv za bolj smela razmišljanja, kot so zgolj popravki obstoječega in posiljevanje vsega sveta s tistim, kar razumemo le na zahodu, brez pogleda na revni svet. Nujno pa bo vsekakor, da se kakršen koli bodoči sistem začne graditi na zdravih temeljih, ki jih ne bo mogoče spodkopavati z vsake vrste parcialnimi interesi. Zato je vsa ideja tudi prežeta z zamislijo, da bi velik del končnih odločitev prepuščali orodjem, na katera človeška samovolja ne bo mogla vplivati. Seveda je tu mišljena moderna informacijska tehnologija, ki bi jo bilo mogoče programirati in uporabiti tako, da bi postala prijatelj in zaščitnik vseh, in ne samo tistih z nepoštenimi nameni.

.

Pravičnost, odgovornost in lastnina

Sistem mora biti pravičen. Namenjen ne bo ustvarjanju reda, temveč zagotavljanju življenjskih pravic slehernega posameznega bitja, na način, ki bo čim bližje načinu, kot to počne narava.

Sistem je zbirka pravil, ki omogočajo in zagotavljajo takšno organizacijo človeške družbe, v kateri ne bo mogoče izvajati nad posameznikom, skupinami, narodi ali nad okoljem in drugimi življenjskimi vrstami nikakršnega nasilja, uničevanja, krivic, vojne, niti po fizični, ekonomski ali psihološki plati.

Sistem mora zagotavljati, da se vsak poskus obiti njegova pravila v smislu doseganja koristi na račun oškodovanja nekoga drugega zatre v njegovih prvih pojavnih oblikah.

Sistem mora biti zasnovan tako, da je mogoče vsako situacijo ali dejanje preveriti skozi njegova pravila, v kolikšni meri (na katerem nivoju) še odgovarja splošnim ali posebnim načelom sistema samega, osnovnim pravicam ter dolžnostim človeka in osnovnim pravicam drugih življenjskih vrst.

Sistem temelji na lastnini. Lastnina zagotavlja, da lastniki zanjo skrbijo in so odgovorni za njeno uničenje ali poškodovanje, ki nastane z njihovimi dejanji. Sistem mora zagotavljati, da "v lasti" človeških bitij ni vsa Zemlja, temveč le tolikšen del njene površine, kot jo potrebuje za ohranjanje svoje vrste v obsegu, ki nima zveze z današnjo ekspanzijo

.

Kaj sistem ni?

Sistem ni komunizem. Komunizem predstavlja navidezno enakopravnost oseb in ne vsebuje relacij in odgovornosti do lastnine. Osebe, ki so v hierarhiji višje lahko brez nadzora razpolagajo in upravljajo z lastnino in življenji nižjih na družbeni lestvici.

Sistem ni kapitalizem. Koncentracija kapitala se vedno dogaja na škodo nekaterih drugih, lahko z zelo majhnimi odmerki velikoserijske proizvodnje ali pa z izkoriščanjem surovin v področjih "manj razvitih" oziroma revnejših narodov (v pomenu, kot ga razumejo v zahodnih demokracijah).

Sistem ni demokracija. Demokracija, kot jo poznamo danes, pomeni nadvlado večje skupine ljudi s podobnimi mišljenji in interesi nad manjšimi skupinami, ki imajo drugačna prepričanja in poglede na svet. Odločitve, ki jih danes izvajajo demokratične vlade ali parlamenti s preglasovanjem, morajo biti logično izpeljive in izvedljive ali pa logično zavračljive skozi pravila sistema. Demokracija še vedno pomeni tudi nadvlado kapitala nad večjimi skupinami ljudi, ki jih vladajoče elite uporabljajo za kritje navideznega vladanja v imenu ljudstva.

Sistem ni političnega in verskega značaja.

.

Kaj sistem je?

Sistem temelji na odgovornosti vsakega posameznika ali skupin ljudi za izvršitve ali poskuse dejanj, ki so naperjena proti lastnini drugega posameznika ali skupine. Pri tem v smislu lastnine lahko obravnavamo tudi telo, zdravje in življenje posameznika.

Sistem temelji na odgovornosti vsakega posameznika ali skupin ljudi za izvršitve ali poskuse dejanj, ki spreminjajo (ne samo uničujejo) naravno okolje vsega življenja na Zemlji. Neživa narava je lastnina vsega življenja in nobena živa vrsta nima pravice, da na način, ki ga ni izbrala narava, uničuje življenjski prostor in življenja drugih živih bitij.

Sistem omejuje osebno lastnino posameznika. Vsakemu posamezniku zagotavlja vse minimalne potrebe za dostojno preživetje – hrano, obleko, minimalno stanovanje in delo. Zgornja meja osebne lastnine pa je še smiselna količina materialnih dobrin, ki jih človek lahko pridobi in uživa dostojno glede na druge posameznike. Pridobivanje osebne lastnine je mogoče izključno z nadzorovanimi plačili za opravljeno delo, kategorije različnih del pa ovrednotene s strani pravil sistema.

Sistem ločuje osebno lastnino od lastnine proizvajalnih sredstev. Posameznikom ali skupinam, ki jih zanima upravljanje in razvijanje proizvodnih kapacitet in novih izdelkov, sistem priznava in dodeljuje proizvajalno lastnino in jih s tem obremenjuje z odgovornostjo za njeno varovanje. Uporaba proizvodne lastnine je omejena z osnovnimi načeli sistema. Po drugi strani pa je s temi načeli tudi zaščitena pred uničenjem, tako da pri tem odpade tveganje današnjega kapitalista in s tem opravičevanje pridobivanja velike osebne lastnine s pomočjo uporabe svoje proizvodne lastnine.

Naravna lastnina ni lastnina človeka, toda vseeno jo sistem prepoznava, beleži in skrbi zanjo v smislu, da noben človek ali njegova organizacija ne more z njo manipulirati. Naravna lastnina so tudi področja, namenjena izključno divjemu življenju, in področja kjer naravna plemena še (lahko) živijo svoje naravno življenje. V tem primeru je prepovedana in onemogočena manipulacija s strani ljudi, ki živijo zunaj področij naravne lastnine.

Dedovanje proizvodne lastnine ni mogoče. V primeru smrti ali upokojitve lastnika se lastnina vrne v skrbništvo sistema, dokler drug človek na podlagi razpisa o dodelitvi nedvomno ne pokaže, z znanjem, kvalifikacijami in vložkom svoje osebne lastnine, da je sposoben in voljan upravljati s proizvajalnimi sredstvi. Lastnik proizvodne lastnine mora aktivno delovati (biti zaposlen) v vodstveni strukturi te proizvodne dejavnosti. Lastnik proizvodne lastnine je skozi pravila sistema, prav tako kot druge osebe, odgovoren za dejanja proti tej lastnini, kar v primeru današnjih kapitalistov ni potrebno.

Sistem je naravnan v sodelovanje in ne v tekmovalnost. Tekmovalnost pri razvoju, produkciji in prodaji nam globalno pobira mnogo preveč energije, ki bi jo veliko koristneje lahko usmerili v druga področja. S sodelovanjem bo mogoče razvijati bistveno kvalitetnejše produkte, doseči pravičnejšo razporeditev le-teh na trgih ter se seveda izogniti večini konfliktov na vseh nivojih. Tekmovalnost na ekonomskem nivoju se odraža v (nedostojni) tekmovalnosti na osebnem nivoju in na (neupravičeni) samopomembnosti posameznikov že od otroštva naprej. Tako vzgojeni osebki kasneje ne morejo delovati drugače kot izkoriščevalsko in uživaško. Sodelovanje s poudarkom na netekmovalnosti do drugih posameznikov, skupin, narodov in do narave mora postati eno izmed osnovnih vodil že od vzgoje otrok naprej.

Pravila sistema morajo biti preprosta in jasna ter izpeljana iz osnovnih idej sistema, iz potrebe po ohranitvi naravnega okolja na čim večjem delu našega planeta in iz potrebe po povrnitvi čim večjega dela škode, ki jo je človek že povzročil Zemlji in vsemu živemu na njej. Pravila so razvrščena v hierarhične nivoje, tako da je dodajanje novih primerljivo z že obstoječimi, veliko lažje pa je tudi določevanje odvisnosti in nadrejenosti.

.

Enostavna definicija sistema

Sistem zagotavlja upravljanje s človeškimi življenji na osnovi tehnične kontrole nad izvajanjem predhodno sprejetih pravil človekovega obnašanja, brez možnosti kršenja ali izogibanja tem pravilom. Vladajoče strukture ne obstajajo. Sistem upravljajo uradniki, ki pomenijo vez med ljudmi, ki poskušajo na prostoru, določenem človeški skupnosti, realizirati svoje interese, in med zelo močno in samo-nadzorovano moderno informacijsko tehnologijo. Programska oprema v računalnikih primerja človekove interese s pravili sistema in v končni fazi odloča o možnosti realizacije posameznih namer.

.

Kontrolni sistem

Najbolj pomemben del kontrolnega mehanizma je "zatretje poskusov obiti pravila Sistema". Ta princip je v kontrolni proceduri (tako državljanov kot administracije enako) postavljen pred vsako izvajanje določene namere. Namera, ki v svoji analizi pokaže neskladja z osnovnimi principi ali z izpeljanimi podrejenimi pravili in dokumenti, se ne more izvesti. Drugo najvažnejše je, da odločitev v analizi namere ne prinaša človek. Sama pravila, realizirana v računalniški obliki bodo mogla blokirati realizacijo ideje, če bo rezultat analize "NE". Dovoljenje za realizacijo bo prišlo iz stroja, če ideja ne bo v logičnem nasprotju s pravili Sistema. Brez tega dovoljenja ne bo mogoče storiti ničesar v smeri realizacije. Pravila bodo prav tako pokrivala izvajanje ideje. Eden od pomembnih korakov novega Sistema je ukinitev gotovinskega denarja. in preprečevanje različnih "uslug". Vsako delo bo ovrednoteno s pravili in nedvoumno plačano z nakazilom brezgotovinskega denarja. Uradniki, ki bodo delali s tehnologijo Sistema, bodo lahko le vnašali podatke o dani ideji. Podatki in rezultati analize bodo morali biti preverljivi tudi na drugih nivojih, pri drugih organizacijah in pri posameznikih samih.

Če bo demokratični politični sistem še vedno sprejemljiv, se bo moral podrediti pravilom novega kontrolnega sistema. Tudi, če bo pluralen in res demokratičen dialog res mogoč med vsemi zainteresiranimi za določen projekt, bo morala iti ideja skozi kontrolno proceduro. Dialog bo mogoč v času pripravljanja projekta in tudi potem, ko bo že izdano dovoljenje in bo omogočal podrobno izvedbo projekta v okviru danega dovoljenja.

Ker bodo vsi projekti omejeni s temi osnovnimi principi in pravili, bodo morali biti s temi pravili tudi zaščiteni. To pomeni, da sistem ne bo dovoljeval prostega vpliva trga na dovoljene projekte. Če bo projekt prinašal določene ugodnosti neki skupini ljudi ali skupnosti, jih ne bo smel prinašati z jemanjem od drugih. Zato bo tudi moralo biti onemogočeno, da bi ga ti drugi uničili s principi prostega tekmovanja, ponujajoč enake ali večje ugodnosti. Delo in sredstva, vložena v projekt, ki mora tudi dati kvaliteten proizvod ali storitev, morajo biti ohranjena. Če je nekdo drug zainteresiran za delo na podobnem projektu, bi moral biti v okviru možnosti povabljen k sodelovanju.

Projekti bodo morali biti začeti tako, da bodo v okviru pričakovanega prostora in populacije morali zadovoljiti vse potrebe na svojem specifičnem področju. Na noben način ne bo mogoča prevelika proizvodnja brez planov, dogovorov in dovoljenj, kje bodo ti produkti še uporabljeni.

Glede na potrebe po ohranitvi zdravega okolja ter proizvodnje zdrave hrane in obnovljive energije bodo današnji prometni tokovi morali biti zelo omejeni. Poceni energija za transport malo vrednih produktov ne bo obstajala. To pomeni enostavno omejitev delovanja multinacionalnih družb. Proizvodnja hrane se bo morala vrniti večinoma nazaj v lokalna območja. Vsaka skupnost bo sposobna kontrolirati kvaliteto in potrebno kvantiteto svoje lastne hrane, ki bo lahko uporabljena mnogo bolj sveža, kot jo večinoma kupujemo v velikih trgovinah danes.

.

Kaj bomo dosegli s tako kontrolo projektov?

Kot prvo – od človeške volje, požrešnosti, sposobnosti pogajanj, lobiranja in denarja neodvisno kontrolo namer. Drugič – odločitve, ali je namera v danih okoliščinah lahko izvedljiva, bodo prišle iz istega in za vse enakega postopka odločanja. Ne bomo imeli več bankrotiranih in uničenih projektov. Mnogo človeške in čiste energije in materiala bo prihranjenega. Ne bo več konfliktov med vključenimi partnerji ter med njimi in skupnostjo. Dvomi in nestrinjanja bodo rešeni v odločitveni in kontrolni proceduri na prvem mestu v korist (ne v škodo) narave.

Sodišča, tudi če bodo ostala, kot so umeščena danes v demokratičnem sistemu vladanja, bodo odločala le o tistih konfliktih, ki jih ne bo mogoče predvideti vnaprej. To pomeni mnogo manj primerov, povečano kvaliteto dela in več pravičnih odločitev. Tudi sodišča bodo morala spoštovati osnovne principe in pravila novega Sistema in poleg tega vsa tista podrejena pravila, ki ne bodo vključena v sistem avtomatske kontrole projektov. Danes tako mnogokrat občutena samovolja in samopomembnost sodnikov bo zatrta. Sodniki se bodo v svoji vlogi in načinu dela približali uradnikom – administratorjem Sistema. V vseh civilnih zadevah bo zagotovljena tudi enaka zastopanost vseh strani, brez možnosti vpliva denarja ali kapitala na kvaliteto zastopanja.

Pravočasna kontrola človekove aktivnosti bo prihranila človeški skupnosti veliko energije, porabljene danes in v predvideni demokratični prihodnosti za neskončna pogajanja in reševanje konfliktov z uveljavljanjem lastnih interesov. Preprečila bo nadaljnje ropanje Zemlje in izkoriščanje že obubožanih dežel "tretjega sveta". Kljub povečani kontroli nad skupinami in posamezniki bo ta kontrola pravična, kajti ljudje na oblasti ne bodo več mogli prilagajati sistema in pravil niti njim samim, niti tistim ki bi jim prinašali debelejše kuverte.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
1
Tomaž Štebe
0
Jul 14, 2016
(NE)POTREBNO USTAVNO DOLOČILO PROTI 'PRIVATIZACIJI' PITNE VODE


Šlo naj bi (Gre) za to, da naravnih virov (natural resources: hidro-, atmo-, geo-, bio- sfera), v tem primeru virov pitne vode, ni možno privatizirati – beri prodati (uporabljati neomejeno, brezpogojno, ..).


To že sedaj po ustavi ni možno! V 70. členu Ustave je določba, da se na javnem dobru (lahko le) pridobi posebna pravica uporabe oz. da se naravna bogastva smejo (le) izkoriščati – oboje pod pogoji, ki jih določa zakon.
Ponavadi s koncesijo oz. pravico, ki je časovno omejena in pogojevana. Torej privatizacija ni mogoča. In je tak dodaten zapis v Ustavi nepotreben, ker dela izjemo, ne rešuje pa problemov, ki so izvedbene narave.


Vpis v Ustavo ne bo pomagal, če so zadeve skorumpirane, ko se oddajajo kot pravica ali koncesija oz. se pošteno ne nadzira, kako se ta izvaja. Noben naravni vir pa se po Ustavi in zakonih ne more PRODATI, mora biti (je) trajno v lasti države (skupnosti). Nenazadnje pa ne gre le za pitno vodo kot tako (vode v kmetijstvu in pri namakanju, rekreacijske, kopalne vode v rekah, jezerih, morju, vode v/za gospodarstvo, ..).


Upori civilne družbe proti t.i. privatizaciji so močni in dejavni ter uspešni. Ne pri nas, pač pa .. npr.: http://action.storyofstuff.org/sign/nestle_water_privatization_push/, AmericanWater-The Story of RWE and the Politics of Privatization.pdf - http://newbrunswicktoday.com/sites/default/files/pdfs/AmericanWater.pdf.


Pri nas pa se dogaja, da se naravni vir oz. njegovo bogastvo kar prepusti drugim, brez slabe vesti in brez česarkoli, nezakonito, itd., na primer s strani župana Občine Mengeš, g. Franca Jeriča – štiri od šestih solastnic Medobčinskega vodovoda Krvavec so si namreč razdelile vodne količine (voda je bogastvo), za katere ima vodno dovoljenje Občina Mengeš. 'Naš' župan, prebivalci Občine Mengeš, 'država' … pa nič (molk – razen kak posebnež je izjema). Tudi potem ko nam upravljavec naš vodovod celo zapre!


Taki (ne)'odgovorni' 'gospodarji', in taka država), pa še posebej ne potrebujejo posebne, ekskluzivne ustavne določbe!


'Politiki' (nekateri) pa si s to ustavno temo o pitni vodi nabirajo poceni 'politične' točke. Zanimivo pa bo vedeti kakšno bo strokovno (ustavnopravno) mnenje.

Nestlé's water privatization push | Story of Stuff

Nestlé backed up that statement with this ruthless move at the World Water Forum.
#1
Milan Malej
Milan Malej
Objavil/a 2016-02-05 18:18:18 (Feb 05, 2016)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
DARILO ZA PLANET
Ločite blogerje od novinarskih rac !!!
Peticija CI Modro Nebo za VPIS NEODTUJLJIVE PRAVICE DO ČISTEGA ZRAKA V USTAVO
AKUSTIČNE GEOLOŠKE RAZISKAVE
Peticija za PRAVICO DO ČISTEGA ZRAKA V USTAVO
Razjasnitev dejanskih vzrokov za beg
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj