Članek
MED LAČNIMI IN PRESITIMI ČEBELAMI
Objavljeno Mar 15, 2019

Med obema skrajnostima v čebeljih panjih – med lakoto in sitostjo – je nešteto sivih odtenkov in vsled tega med posameznimi izkušenimi in 'izkušenimi' čebelarji tudi mnenj ali celo prepričanj o potrebnih ukrepih za zagotovljanje moči in zdravja naših čebeljih družin. Marec ima običajno pred ponovno zahladitvijo kratkotrajno otoplitev, nekaj toplejših dni, ko je mogoče opraviti hitri pregled čebeljih družin, predvsem za kontrolo stanja zaloge hrane. Časovno sidro za poseg je običajno razcvet vrbe ive.

Poraba hrane je v tem obdobju odvisna od moči in razvoja čebelje družine, v mesecu marcu lahko doseže celo 3 kg ali še več. V panjih se izlega generacija spomladanskih čebel, proti koncu meseca pa družine ob menjavi čebel zimske generacije s spomladansko generacijo doseže najkritičnejše točke svojega razvojnega cikla. Odmiranje zimskih čebel je lahko večje od prirastka novih, zaradi majhne živalnosti pa obstaja možnost poslabšanja ogrevanja zalege in s tem pojava različnih čebeljih bolezni. Če je v panju manj kot 5 kg lahko prebavljivega medu, moramo družinam dodati hrano.

Rezultat iskanja slik za lačne čebele slike

Za dober spomladanski razvoj čebelje družine (tudi buren poimenovan) je pomembna zadostna zaloga kakovostne hrane – če ne priteka od spredaj (paša), mora pa od zadaj (krmljenje). Lakota in neugodne razmere (slabo vreme, pogosti posegi v panj) v šibkih družinah pospešijo razvoj noseme, znamenja te bolezni pa lahko najdemo na pročeljih panjev, na bradah, vzletnih deskah in v hujših primerih tudi v panju na satju kot velike rjave madeže, driskaste kakce.

Znamenja lakote in lačne čebelje družine je mogoče zlahka prepoznati. Izkušeni čebelarji prepoznajo znamenja lakote v panju že na žrelu, po vedenju čebel. O čebelarjevi izkušenosti pa je moč dvomiti, če je dopustil, da do lakote sploh pride …

Lakota se zgodi čebelam lahko preko vsega leta, ob dolgotrajnem slabem vremenu, zanič lokacije za postavitev čebelnjaka, zaradi lakomnega čebelarja, ki je čebelam vzel več, kot zmorejo nadomestiti, zaradi premalo pašnih čebel, vsled iztrošenosti matice …, skratka, zaradi notranjih in zunanjih dejavnikov.

Velja, da iz enkrat lačne družine ne bo nikoli nič omembe vrednega, treba jo bo 'popravljati' vso aktivno sezono, pa še morda ob vseh ukrepih ne bo uspešno prestala zime. Lakote torej ni mogoče zares popravljati, jo je pa mogoče preprečiti. Preveč vneto preprečevanje lakote s sladkornimi dodatki v prehrani čebel ob izrednih razmerah pa morda povzroči, da nehote zaide v med nekaj sladkorja. Treba je pač znati krmariti med preveč in premalo, med grozečima lakoto in ostankih sladkorja v medu, med Scilo in Karibdo.

Najzaneslivejše znamenje lakote je pomanjkanje medu v satju. Lačna družina, ki se v obupu loti svoje zalege, si bo težko opomogla, sploh pa ne čez noč. Dokler bo v panju matica, ki je bila lačna, je tudi malo verjetno, da bo družina sposobna za rojenje. Če družina ni sposobna za razmnoževanje po naravni poti, tudi narejanje iz njenega materiala ne bo kaj prida.

Zunaj panja, na žrelu in pred njim, je izkušenemu čebelarju lahko prepoznati lačno družino v njem, po vedenju čebel in prinašanju. Lačne čebele prinašajo v panj malo, v koških nosijo komaj kaj cvetnega prahu, saj še letajo stežka. Lačne čebele tudi ne letajo tako hitro, ne letijo naravnost in šum njihovih kril je komaj zaznaven našim ušesom. Trupi lačnih čebel so že na pogled tanki, čebele so videti precej mršave.

Rezultat iskanja slik za čebele slike

Ko panj odpremo in ga nekaj časa pustimo odprtega, izstradane čebele prav počasi zlezejo med satje; nasprotno se site čebele brez dima zlepa ne umaknejo in se hudo rade firbčnemu čebelarju zapraše v obraz. Na panjskem dnu je pri lačni družini najti drobce mladega in mehkega satovja, ki so ga zgrizle čebele. Voščeni drobir je drugačen kot bi bil pri gradnji ali od pokrovčkov, satne celice pa so nazobčane zaradi grizenja in raztrgane.

Tako pomanjkanje paše in s tem pomanjkljiv vnos medičine v panj, kot tudi premajhne zaloge pokrite hrane zmanjšuje čistilno sposobnost družine, s tem pa se poveča tveganje za pojav bolezni, predvsem bolezni čebelje zalege. Neizbežno se začne zmanjševati tudi količina zalege. V hudi lakoti, ko ni dovolj hrane za krmljenje zalege, čebele zalego iztrgajo in jo popijejo. Družina si tisto leto sicer malce opomore, vendar posledice so hujše, če lakota traja dlje. V primeru iznenadne krajše zahladitve bi se ličinke prehladile in v panju bi se pasle čebelje bolezni, če bi čebele zalege ne pospravile pravočasno.

V lačnem panju čebele ne sedijo na satju na gosto in skupaj, iz preprostega razloga, ker nimajo kaj početi na praznem satu. Nimajo zalege, ker je ne morejo krmiti, krmilke ne izločajo mlečka, in čebele niti ne pripravljajo praznih celic, da bi jih matica zalegla. Čebele čepijo narazen vsaka zase, v gručah visijo sem ter tja v kakšnem kotu.

Če se dotaknemo lačnih čebel na satu, se prav leno in počasi stisnejo v gručico, pri tem zelo potiho, zategnjeno in sikajoče šumijo. Kakšna čebela dvigne zadek počasi kvišku, tudi želo pomoli ven, a potem ga kar nekaj časa ne zmore spraviti nazaj.

Brezskrbnosti, ležernosti v čebelarjenju si izkušen in odgovoren čebelar ne more privoščiti …, ampak rezultati sonaravnega in čebelam prijaznega čebelarjenja so dvojno sladki, duši in telesu!