Članek
Rožice saditi - čebele krasti
Objavljeno Dec 03, 2018

V starih vražah je dostikrat mogoče najti poleg čistih plev tudi zrno zdrave kmečke ali zdrave čebelarske pameti potem, ko ločimo zdravo zrno od plev. Ena takih vraž, prepričanj ali verovanj je tista, da naj bi čebelar začetnik prišel do svojih prvih čebel tudi na dokaj – za dobro čebelarsko prakso – nenavaden tatinski način.

Povezana slika

Razen če vzamemo, da je krasti kul. V tistih in poznejših časih, ko so se rojevale take vrste vraž, so otroci deklamirali: lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo hodiš, nič ne veš! Od takrat do danes lahko ugotovimo, da je tatvina enkrat prav, drugič narobe, vedno pa gre za opletajočo čebelarsko moralo.

Veljalo je namreč takole: eno čebeljo družino ali roj naj bi čebelarju začetniku kdo podaril, drugo naj bi ukradel in tretjo bi moral kot brezdomko najti.

Če poskušamo razmišljati pozitivno o vseh treh brezplačnih pridobitvah, če vzamemo, da so bila nekoč darila res darila, potem ko vso stvar premotrimo in ocenimo iz vidika, ki zagotavlja začetniku posest kar najboljših čebel, se nam ta baje srednjeveška vera, pokaže v svojem bistvu kot pomembno čebelarsko navodilo za čebelarje začetnike. Žal se tudi iz preteklosti učimo, da je brezplačna usluga vedno tudi najdražja.

Neuk, preprost človek – kot tudi dandanašnji čebelar začetnik brez predhodne čebelarske izobrazbe na nivoju poklicnega šolanja – ki se je iz kakršnegakoli razloga odločil za čebelarjenje, bi največkrat kupil čebeljo družino kar pri najbližjem čebelarju. Ta začetnik že tako ne bi dobil najboljše družine, potem bi se še vsa starejša žival vrnila na staro mesto in kupcu bi le prevečkrat ostal slabič, ki bi ob začetniški radovednosti in „oskrbi“ še bolj oslabel in navadno že prvo zimo tudi propadel.

Rezultat iskanja slik za izobraževanje slike

Pri podarjeni družini, v kolikor to ne bi bil roj, bi se sicer utegnilo pripetiti nekaj podobnega, vendar bi bilo za začetnika vsaj ceneje. Najdenci (seveda le pobegli roji, ne pa lakotniki) se ponavadi dobro obnesejo in razvijejo v najlepše družine. Največ preglavic je moral nekdanjemu čebelarčku vsekakor povzročati tretji panj. Vedeti moramo, da je gosposka v časih, ko so se čebelarji še ravnali po takih „ustnih izročilih“, kaznovala tatvine čebel mnogo strože kot druge tatvine. V zgodnjem srednjem veku je namreč v pokrajinah, kjer so sodili po t.i. nemškem pravu – in to je bilo v veljavi tudi v slovenskih krajih – takšnemu tatu šlo celo za glavo. Iz razumljivih razlogov je moral panj ukrasti v oddaljenem kraju in prav to je bilo družini v največjo korist. Vsa žival je ostala lepo skupaj, v novi okolici in paši je celo še pridneje „prijela za delo“ in v naslednjih letih s svežo krvjo tudi pri križanju čebeljih rodov ugodno vplivala na vso čebeljo soseščino.

Današnji učeni čebelarski strokovnjaki, znanstveniki in raziskovalci opozarjajo na prilagojenost lokalnih ekotipov, projektno in resolucijsko gojijo avtohtonost medonosne čebele, čebelarji pa mnogo manj. Že dolga desetletja in stoletja se je namreč prevažalo čebele tudi na zelo oddaljene paše, kjer so se morale čebele čez noč prilagoditi na nivo lokalnih. No, ja ... mogoče pa so se prevaževalci po čebelarsko zlagali, da zaradi visokih donosov.

Stara čebelarska „praksa“ nam je torej poleg že naštetih prednosti za razvoj čebeljih družin na svoj poseben način razložila to, kar še danes lahko priporočamo začetniku, namreč:

  1. da je treba začeti z 2 – 3 čebeljimi družinami, ne samo z eno, in

  2. da spočetka ne kaže vtikati preveč denarja v mlado čebelarsko podjetje, ker še ni gotovo, če se bo obneslo ter če bo začetnik vzdržal oz. imel potrebne sposobnosti, razumevanje in posluh za občutljivo rejo čebel.

Tako v srednjem veku, danes:

Nadvse slovensko je biti čebelar. Čebelarstvo je velik posel za tatove čebel. Rožice saditi - čebele krasti. Prenos znanja s področja tatvin čebel in čebelarske opreme - ali pač ne ..., morda se bo še kdo od upravičencev, pristojnih ali praznično razpoloženih zganil vsaj zaradi varovanja zdravja čebel. Zato, da bomo vzrejali čebele in obeleževali svetovni dan čebel.

Za sv. Gala pa pravijo v Poljanski dolini, da je nekoč ukradel panj s čebelami, kar so imeli takrat za hud greh. 0 tem pripoveduje pesem: Svet Gov je čebele krov, pa so ga v sod zabiv, pa po breg zavaliv, ko je v grapo perletu, se je sod razletu.

http://www.czs.si/objave_podrobno_czs/6505

http://www.loski.cebelarji.si/includes/novice/print.php?id=457

https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/noc-prezdela-s-cebelami-ju-je-zmikavt-pretental

http://www.czs.si/objave_podrobno_czs/7262