Nekoč, še v bolj hlapčevskih časih, preden smo na začetku 20. stoletja dobili svojo univerzo, so tisti, ki so želeli študirati, odromali v tujino. Največ je bilo teologov, pravnikov in medicincev, med katerimi se je pogosto znašel tudi kakšen znan slovenski pisatelj ali pesnik. Skozi stoletje trend iskanja znanja v tujini zaradi domnevno boljših programov ni usahnil. Za trenutno generacijo uspešnih slovenskih arhitektov je značilno, da je marsikdo nadaljeval šolanje v tujini. Na sloviti AA (Architecture Association) v Londonu so se šolali Boštjan Vuga, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Rok Oman, Špela Videčnik in Miha Dobrin, na Berlage inštitutu v Amsterdamu sta magistrirala Vasa J. Perović in Mika Cimolini, v New York na Pratt inštitut se je podal Matej Mljač, prav tako v New Yorku je svoje post-doktorsko raziskovalno delo nadaljevala Petra Čeferin, in sicer na Univerzi Columbia, kjer je magistriral tudi Marko Studen.

Vsem je skupno, da jim je študij v tujini prinesel določeno širino, ki so jo uspešno uveljavili doma. Zdaj je študijska mobilnost zaradi bolonjske reforme in projekta Erasmus dostopna praktično vsakomur, zato postaja semester ali celo študijsko leto v tujini že stalna praksa. Vendar, ali so takšne izkušnje primerljive s tistimi naših vzornikov ali pa je kaj resnice na rekih Erasmus - orgasmus in Partyrasmus? Kako vidijo študijsko izmenjavo ali študij v tujini in kaj so od tega odnesli, nam bodo poročali študenti arhitekture in mladi diplomanti, ki so ali pa še vedno nabirajo znanje v tujini. Za začetek bom opisal svojo lastno izkušnjo iz Lihtenštajna, ki sem jo sicer podrobno opisal že na prejšnjem blogu.

Ruralna kneževina sredi Alp

Najprej se je treba vprašati, zakaj zaboga bi sploh kdo odšel v Lihtenštajn, deželico sredi Alp, ki je poznana predvsem kot davčna oaza. Žal nisem imel odvečnega denarja, ki bi ga moral skrivati, sem pa pred leti na eni delavnici v tujini spoznal dekana za arhitekturo na vaduški univerzi ter nekaj študentov, ki so mi dali misliti, da tam sploh ne more biti tako slabo. Sicer sem ob izpolnjevanju obrazca za izmenjavo Lihtenštajn izbral šele na drugem mestu, vendar je usoda hotela drugače in, kot že velikokrat prej, je znova imela prav.

Lihtenštajn leži v Renski dolini med Avstrijo in Švico, s slednjo ima tudi skupno carino, denar in še nekaj drugih politično-gospodarskih zadev. Je podolgovata in redko naseljena deželica, ki glede na pokrajino niti ni tako drugačna od Slovenije. Ljudje so izredno prijazni in spoštljivi, a hkrati delavni in odgovorni, veliko se tudi ukvarjajo s športom in uživajo v naravi, če imajo le priložnost za to. V državi vlada splošna blaginja, kar se kaže v izjemno visokih cenah, a to prebivalcev z dobrimi plačami ne moti kaj dosti; v skrajni sili še vedno lahko skočijo v bolj ugodno sosednjo Avstrijo. Kot zanimivost: lihtenštajnski proračun se ne polni najbolj z bančnim denarjem, kot vsi mislijo, ampak - presenetljivo - s prodajo zobnih protez in pripadajočo tehnologijo.

Lihtenštajnski proračun se ne polni najbolj z bančnim denarjem, kot vsi mislijo, ampak - presenetljivo - s prodajo zobnih protez in pripadajočo tehnologijo.

Najdemo pa tudi podjetje Hilti, ki je v Sloveniji znano le kot proizvajalec ročnega gradbenega orodja, tam pa je osrednje gradbeno podjetje v državi.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.