Članek
Bleda akademska zapuščina Edvarda Ravnikarja
Objavljeno Feb 10, 2015

Že nekaj časa nazaj (15. 4. 2014) je v prostorih ljubljanske Fakultete za arhitekturo potekal pogovor med uspešnejšimi študenti Edvarda Ravnikarja iz različnih generacij: akademikom Stankom Kristlom, Janezom Lajevcem, Alešem Vodopivcem in pravkar z Jakopičevo nagrado okronanim Jožetom Baršijem. Debata, ki jo je vodil Miha Dešman, je tekla o ljubljanski šoli, profesorju Ravnikarju, njegovem delu in o pedagoškem delu znotraj arhitekture. Dogodek, mišljen kot diskusija, se je preobrazil v set sicer zelo zanimivih monologov, v katerih smo poslušali različne prigode iz takratnih časov, kaj novega pa vsaj tisti, ki smo na tekočem z zgodovino šole, nismo izvedeli

Študij arhitekture v obdobju po drugi svetovni vojni

Po dekanovi uverturi, kako iz zavesti študentov počasi izginja znanje o zgodovini šole, je z zgodbicami iz preteklosti začel prvi po starosti, Stanko Kristl, ki je na šolo, zaznamovano s Plečnikom in Vurnikom, prišel takoj po drugi svetovni vojni, v študijskem letu 1945/46. Takrat je bila šola še v današnji stavbi Fakultete za farmacijo, kjer so si arhitekti delili prostor z gradbeniki (nekdanja Fakulteta za gradbeništvo in arhitekturo). Veliko študentov je imelo medvojne izkušnje, zaradi česar so razmišljali bolj zrelo. Na izbiro sta bila le dva seminarja, izmed katerih je večina izbrala Vurnikovega, ker je veljal za bolj sodobnega, v Plečnikov seminar pa so večinoma odhajala dekleta.

Na izbiro sta bila le dva seminarja, izmed katerih je večina izbrala Vurnikovega, ker je veljal za bolj sodobnega, v Plečnikov seminar pa so večinoma odhajala dekleta.

Razloga Kristl žal ni razkril. Akademskih poklicev je bilo takrat zelo malo, zato so bili izbranci gospodje, ki so se tako tudi obnašali. Študij je obravnaval širok spekter znanj, saj so se ukvarjali z vsem od grafike in oblikovanja do arhitekture in urbanizma; kljub temu je bilo v primerjavi z današnjim dnem predmetov le peščica. V prvem letniku so še dandanes enaki ali pa le njihove posodobljene verzije. Študenti so tudi pogosto sodelovali na natečajih - najprej na grafičnih, kjer so imeli več možnosti za zmago in nagrade, kasneje, v tretjem letniku pa tudi na arhitekturnih. V tistem času je bilo dela in natečajev veliko, arhitektov pa malo - pravo nasprotje današnjim dnem. Študentje so na faksu preživeli po cele dneve, od jutra do večera, z odmorom za kosilo. Zaradi tega je bil faks ves čas odprt, niti ključev niso potrebovali; še ena od pomembnih razlik s trenutno politiko vodstva fakultete, ki panično prepoveduje večerna in nočna druženja v stavbi fakultete. Z Ravnikarjevim prihodom na šolo se je poleg njegovega seminarja pojavil še Mihevčev seminar.

Celoten zapis se nahaja na Portalu PITA.