Članek
Slaba bera pohištvenega sejma Ambient
Objavljeno Oct 27, 2014


				Sejem Ambient 2014, stol Lessi in klop Moment

Letošnji pohištveni sejem Ambient je, podobno kot pretekla leta, prikazal mlačno podobo naše pohištvene industrije. Kot že v navadi so prevladovale številne vgradne omare, ob poplavi katerih se človek vpraša, koliko oblačil, zaboga, posameznik sploh ima (nekaj o krami, ki jo zbiramo, sem globokoumil tukaj). Drugo mesto po številčni prisotnosti so osvojile kuhinje – nepogrešljiv del naših domov, ki je 3x preplačan samo zato, da ob nedeljskih družinskih kosilih tašče ne pogruntajo, da se preostale dneve konstantno bašemo z bureki iz ene od pekarn, ki se kot gobice po dežju odpirajo na vsaka dva metra. Drugega si tako ali tako – tudi zaradi 20 m2 prevelikih kuhinj – pač ne moremo privoščiti.

Veliko pohištva, čeprav pripada srednjemu cenovnemu razredu, vizualno spada v nižji kvalitetni rang; včasih deluje celo amatersko. Še posebej je to vidno pri lesu, ki izgleda preveč eno-dimenzionalno, kot da je zaradi postopka obdelave, pri katerem se želi videz ohraniti za nekaj let, izgubil zadnji kanček duše. To velja tudi za večkrat nagrajeno kuhinjo Smreka, ki kljub naravnemu materialu oddaja presenetljivo hladen občutek. Podobno mrtvo oz. umetno delujejo izjemno futuristična vhodna vrata (po številčnosti si bronasto medaljo delijo s sedežnimi garniturami), ki zaradi masivne podobe in uporabe kovin preveč spominjajo na vhode v kazenske institucije. Namesto da bi vrata vabila v notranjost objekta, razstavljena nedvomno odvračajo od sleherne želje po vstopu, kar je sicer uporabno proti roparjem, za kaj več pa ne. Trend omenjenih vrat niti ne preseneča toliko, saj smo Slovenci zaradi še vedno travmatične izkušnje socialistične ideje ‘vse je naše’ znani po tem, da je treba svojo lastnino skriti in varovati pred radovednimi ljudmi, recimo sosedi.

Dvorana Povodni mož je bila namenjena izobraževalnim ustanovam, kjer sta se predstavili Srednja lesarska šola (Šolski center Ljubljana) in oddelek za lesarstvo Biotehniške fakultete (Univerza v Ljubljani). Če srednješolci s svojimi izdelki (najbolj je izstopal kanu) še dajejo upanje na boljšo prihodnost naših lesarjev in potencial lesne industrije, je visokošolska predstavitev strel v koleno, saj je že plakat na začetku razstave nagovarjal nekdanje oz. pasivne študente fakultete, da imajo za dokončanje predbolonjskih programov še nekaj manj kot dve leti časa. Kdo bi potemtakem želel pogledati njihovo delo oz. še hujše, se vpisati na fakulteto, ki jo študenti bodisi zapuščajo bodisi je nikoli ne dokončajo?

Čeprav je bil letošnji sejem okrnjen glede razstavljavcev, kar so nekateri smatrali za očiščenje in dvigovanje bivalne kulture, je to daleč od resnice. Vseeno pa je Ambient postregel z nekaterimi redkimi presežki, ki dvigujejo povprečje. Med izborom TOP 5 sta izstopala stol Lessi, ki poleg tega, da izgleda prav všečno, tudi dobro rešuje problem nastavljanja višine, in pa lahkotno oblikovane zunanje klopi Moment. Isto podjetje (Aklih) je postreglo tudi s klopjo, ki ima dodan USB polnilec za telefone, kar je za potrošnike sicer zanimiva ideja, družbeno gledano pa predstavlja naslednji žebelj v krsto resničnega življenja. Že vsak drugi namreč konstantno bulji v svoj pametni telefon (na Kitajskem so že naredili posebne poti za pešce, ki med hojo gledajo v telefon), tako da je edini čas brez strmenja na zaslon oddaljen nekaj ur stran od najbližje vtičnice (hvala Bogu za slabe baterije). Če bi se zaslonobulji ustalili na klopeh javnih prostorov, bi sčasoma odgnali opazovalce narave, mičnih oblin in (pre)kratkih kril ter do ušes zaljubljene mečkarje, ki nimajo kam drugam iti. Seveda pa je takšna klop zelo zaželena v čakalnicah pred ambulantami ali upravnimi enotami za preganjanje časa oz. odpisovanje na e-pošto in druge elektronske opravke.
Med top idejami je bilo prav tako nekaj pozitivnih izjem, med katerimi je izstopal koncept nomadskega pohištva Kgb 54, ki se vrača k surovosti, funkcionalnosti in recikliranju. Koncept bi lahko opisali kot pohištvo za survivaliste – primerno za lovce, ribiče in druge zadnje divje predstavnike našega pomehkuženega in od narave oddaljenega sveta.

Znova se je pokazalo, da je slovenska pohištveno-oblikovalska industrija še vedno v otroški fazi, na kar drastično opozarja primer odličnega projekta, ki je bil predstavljen pred halo A. Gre za zunanji stol Tulpi, trpežen produkt, odporen na vandalizem, ki hkrati odlično povzema nizozemsko kulturo in identiteto z obliko oranžnega cveta tulipana. Za primerjavo: zadnja podobna ideja v Sloveniji je bila izpeljana tik pred slovenskim predsedovanjem EU, ko je poleg znamenitih žabjih krakov za logotip nastala tudi kovinska ograja v obliki lipovih listov, ki še danes stoji okoli stavbe Telekoma in za katero nobeden ne ve točno, kaj naj bi predstavljala. Na tej stopnji smo še sedaj, so pa ogromen napredek pri vključevanju tradicije v oblikovanje naredili v biroju AKSL z domačijo Pr’Gavedarjo.

Izvirni zapis in mnoge druge lahko najdete na tej strani.