Objavljeno Jul 18, 2016
Kljub napetim odnosom in različnima vlogama strank SLS IN SKD v poziciji in opoziciji, je prišlo do združitve med SLS in SKD.
Osebno sem se tega povezovanja lotil zelo zavzeto, zato sem ob koncu dolgotrajnega postopka tudi uspel prepričati veliko večino članov naših organov, da so sprejeli vse pogoje, ki jih je za združitev postavila SKD, tudi sicer nesmiselni in škodljiv pogoj izstopa ministrov SLS iz vlade in s tem padec vlade.
S Peterletom sta se dogovorila, da kot dotedanja predsednika SLS oz SKD ne bosta kandidirala za predsednika združene stranke.
Mislim, da sva v najinih pogovorih pravilno ocenila, da je eden od pogojev za zaključek združevanja in uspešno delo združene stranke ta, da poiščemo tretjo osebo za vodenje združene stranke. Zato sva se dogovorila, da midva za mesto predsednika ne bova kandidirala. Lojze Peterle se je nato za kandidaturo vseeno odločil, kar je gotovo predstavljalo določeno dodatno tveganje pri tem zahtevnem postopku združevanja. Res je tudi, da pri iskanju tretje osebe nismo bili ravno uspešni, morda tudi zato, ker ga morda nismo vsi čisto iskreno iskali.
Pod kakšnimi pogoji bi združevanje SLS in SKD lahko uspelo?
Tak projekt je v vsakem primeru zelo zahteven. Za uspeh bi bilo nujno na državni in lokalni ravni vse ali vsaj veliko večino osebnih ambicij podrediti skupnim ciljem, kot so dolgoročna dobrobit države in ljudi. Vse to se pač redko v celoti poklopi, žal se tudi tokrat ni.
SKD in SLS sta leta 1990 dosegli skoraj polovico vseh glasov Demosa. 25 let kasneje je od krščanske demokracije ostalo bore malo. Nekaj poslancev je v Državnem zboru in Evropskem parlamentu. Kaj se je zgodilo?
Veliki projekti lahko uspejo samo, če se je veliko ljudi pripravljeno odreči mnogim stvarem, če je na enem mestu združene dovolj modrosti, državotvornosti, poguma in samoodpovedovanja. Vsak na svoj način nosimo svoj del odgovornosti za to, da je bilo v odločilnih trenutkih teh vrednot premalo. Tudi sam sem do začetka združevalnega procesa leta 2000 glede tega vprašanja naredil marsikatero napako. V teku tega postopka in drugih povezovalnih aktivnosti pa sem bil vedno ali pobudnik ali med najprizadevnejšimi za uspešno povezovanje in resnično obžalujem, da ta prizadevanja niso obrodila boljših rezultatov.
Ena od nedokončanih procesov osamosvojitve je tudi vzpostavitev meja Republike Slovenije. V zadnjih letih ste bili ravno vi med najbolj aktivnimi na tem področju.
Žal se je Slovenija tudi tega projekta lotila podobno neodgovorno kot številnih drugih, zato bo temu primeren verjetno tudi rezultat. Sam sem se preko Narodne zveze pri SLS in kasneje tudi Zavoda 25. junij zelo aktivno lotil prizadevanj za pravično mejno rešitev. Že leta 1998 smo izdali prvi zbornik o slovensko-hrvaški meji v Istri in kasneje številne druge publikacije, k delu smo formalno ali neformalno pritegnili številne ugledne strokovnjake, opravili smo veliko pogovorov z predstavniki tujih držav. Predvsem pa smo se stalno trudili, da bi prepričali vsakokratno slovensko vladajočo politiko o nujnosti bolj odgovorne in državotvorne drže pri reševanju odprtih mejnih vprašanj, če želimo priti do vsaj približno pravične mejne rešitve.
Skupaj z dr. Krneljevo, dr. Klasincem, patrom Vogrinom in žal pokojnim Danijelom Starmanom smo tudi do konca s svojimi prizadevanji vztrajali v podskupinah za zgodovino, za pravo in za pravičnost, ki jih je imenovalo zunanje ministrstvo vlade RS. Ker nismo uspeli s svojimi predlogi, naj Slovenija v memorandumu za arbitražno sodišče zahteva vsaj toliko, da bomo ohranili vsaj tisto, kar je bilo ob osamosvojitvi dokazljivo slovensko, to pa je med drugim celovit Piranski zaliv, teritorialni stik Slovenije z mednarodnimi vodami, zaselki na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi, smo pripravili tako imenovani »predlog B«. Žal ta predlog kljub temu, da so aktivnosti potekale v času vlade pomladnih strank, ni dobil podpore niti v vladi, niti v parlamentu. Zato si bosta tudi zasluge za izplen arbitraže, kakršen koli že bo, morali kar enakovredno porazdeliti leva in desna politična opcija.
V primeru, da iz kakršnih koli razlogov do dokončne rešitve mejnih vprašanj ne bi prišlo preko arbitraže, bo še toliko pomembneje, kakšne sklepe in stališča so sprejemali najvišji državni organi in kakšne izjave so dajali njeni predstavniki. Kako neodgovornega početja so sposobni tudi visoki državni predstavniki, dokazuje v tem primeru dejstvo, da najbolj jasnega in zavezujočega sklepa glede tega vprašanja, ki ga je sprejel državni zbor na našo zahtevo ob vstopu Hrvaške v Nato in govori o tem, kaj je Slovenija nadzirala ob osamosvojitvi, 25. junija 1991, sploh niso objavili v uradnem listu, pa za to, kolikor vem, do danes ni nihče odgovarjal. Ta sklep so tudi pripravljalci večinsko podprtega stališča, torej uradnega slovenskega memoranduma, upoštevali šele po tem, ko smo predstavniki naše skupine na srečanju vseh sodelujočih zagrozili, da bomo po tristopetdesetem členu kazenskega zakonika kazensko ovadili vsakogar, ki bo v slovensko zahtevo navedel slabša izhodišča, kot izhajajo iz sklepa državnega zbora kot najvišjega organa države Slovenije. Po tej grožnji so dobesedno čez noč na korespondenčni seji zamenjali nekaj vsebine in jo s tem vsaj delno popravili.
Eno od nedokončanih vprašanj slovenske tranzicije je vprašanje sprave.
Zame je sprava stanje duha. To ni spomenik, ob katerem položiš rože ali vanj vržejo jajca. Menim, da je beseda sprava lepa, žal pa ena najbolj zlorabljenih besed v teh 25 letih naše samostojnosti. Očitno pri Slovencih zbuja več negativnih kot pozitivnih čustev, saj na nek način združuje vso bolečino, trpljenje, jezo in sovraštvo, ki so posledica tega tragičnega dela naše zgodovine, ko je Slovenec dvignil roko nad Slovenca brata. Zato verjamem, da je prava beseda in prava vsebina, ki lahko prežene prekletstvo pobojev in prikliče blagoslov mučencev, beseda odpuščanja. Če si bomo nekoč zmogli odpustiti drug drugemu za prizadejano gorje in za odločitve, ki jih še danes tako usodno različno razumemo in dojemamo, nam bo sprava podarjena.
Kaj želite Sloveniji ob 25-letnici?
Ob 25-letnici voščim vsem Slovenkam in Slovencem in vsem, ki smo si želeli nedovisno Slovenijo in si za to kakor koli prizadevali. Vsem tistim, ki ste tako ali drugače, bolj ali manj upravičeno razočarani nad tem, kaj je nastalo iz teh slovenskih stoletnih sanj, pa želim, da bi verjeli, da nič ni dokončno izgubljeno, da vaše sanje in pričakovanja niso bila neutemeljena in da bo prišel dan, ko bomo stopili skupaj vsi, ki dobro v srcu mislimo in uresničili te sanje.
Jul 18, 2016