Jaz ne bi umrla. Smrt mi gre na živce. Smrt je ziher kak zafukan škorpijon.
FokuspokusKo prebereš mojo knjigo, izstopata dve stvari. Da treznost ni glih moja vrlina in pa da se noro bojim dveh stvari: podgan in smrti. Podgane so mi ogabne do amena, smrt mi gre pa itak na živce. Me prov zanima, kaj je smrt po horoskopu. Ziher kakšen zafukan škorpijon.
”Dopizdil si temu svetu. Pejmo.”
Podganam se uspešno izogibam, čeprov mi ponoč jebejo sanje, smrti se pa ne bom mogla izognit. Jebena smrt. Ena redkih žensk, k mi lahk kontro spusti. Še zdej ne vem, kako se to kr en dan modelka s tisto svojo koso odloči: “Ej ti, dosta više. Dopizdil si temu svetu. Pejmo.” In pol sam zgineš.
In pol morim frende, če jih je strah umret in vsi nazaj: “Ne. Jaz o takih stvareh ne razmišljam.”
Pa kako kurac ne razmišljaš? Jaz mam že vse možne scenarije napisane v buči, kakšen bo moj finish. Če ne bom poletela čez okno, me bo pa kdo ubil. Če se bom peljala na morje, bo glih mene en kontra vozeč kreten zbil. Če bom šla v gozd, bom glih jaz naletela na medvedjo družino, mama pa bo glih mela še menstro. Pa morski psi, pa ledene sveče. Vse je na preži.
Na konc se čist jeftino samo ne bom več zbudila. Najdli me bojo v lastnem bruhanju, ko bojo sosede zavohale smrad.
Ne verjamem
In vsak, k mi reče, da ga ni strah umret, mu ne verjamem. Lahk men še tok un mumbo-jumbo prodajate, da bom v drugem življenju veseli regrat, sam vsi vemo, da to ni glih tko. Glih zato, ker nič ne vemo. Neznanega nas je strah. To je pač tolažba, da bo kao lažje. En bo šel po smrti tja, ta drug tja, sam konca ne bo nikol.
Me prov zanima, ja. Ker ne mi rečt, da vas ni strah zapustit svojih otrok, moža, jebene mačke pa želve in ribic. No, men pa vse dol visi, kdo, kaj, kako, zakaj, ker itak ne bom nč več vedla.
Vzamem večnost takoj
Jaz sam ne bi umrla. Vzamem večnost takoj. Čeprov bom za forever trpela svojo zmešano bučo, vzamem večnost takoj. Ne bi jaz tam spod pod zemljo gnila. Kaj mam jaz sploh neki za umirat? Praznina bi zazevala na tem svetu brez mene.
Praznina ja, butara. Dva dni bi bil poln FB vseh možnih pesmic in sožalj, pet dni bi se še o teb govorilo, čez en mesec bi blo že: ”Tereza who?”
Tko to gre. Prideš in greš. Si bil, pa te ni več. Če si se zdel sam sebi top shit poseben, takrat ziher zares dojameš, da si isti k vsi. In ko kdo umre, vedno vprašamo: ”Kako je pa umrl? Zakaj pa?” K da ma to kakšno vezo, pa čeprov sama seb scenarije o koncih pišem. Ni ga več. Prišel, videl, ne tok zmagal.
Konec zajebancije
In potem je prišel letošnji marec. Teta s koso me je mal spomnila, da obstaja, in mi vzela tri ljudi, k so mi bli blizu.
In sem sedela na Metelkovi čist zapušena in razmišljala: “Kam so zdej oni šli? Jih je strah?” Vidim te na FB, ampak te ni več. Kje ste zdej vi?
Pod zemljo, ženska. Ni jih več. In ni jih strah. Ker so mrtvi. Konec zajebancije.
In ko sem bila tam sredi morja in sem objokana gledala, kako stresamo pepel v vodo in vse tiste rožce zraven, sem mela cel cajt v glavi en insert iz filma. Fucking Big Lebowski, kako Bridges pa Goodman k dva debila raztresata pepel. In prvič v lajfu se mi je ta scena zdela tko tragično žalostna.
In če že morm umret, je men čist vseen, kje in kako bom pokopana. Zarad mene, če me k Trobcu al pa Plutu fuknejo.
Tema in tišina
Najbolj me mori to, da bo kr naenkrat vse zaključeno. Sam še tema in tišina. Za vedno. Aja, a to je pa lahk za forever? Ni fer. Vsi ostali bojo nadaljevali življenja, jaz pa nikol ne bom zares poznala konca svojga filma.
Še bolj me mori ena stvar. Ker komad mi mislijo zašpilat na pogrebu. Upam na kakšne Buldožerje, Svaki čovjek ima svoj blues.
Ker če pa slišim Modern Talking, se pa tam pod zemljo sam še direkt na drugo stran obrnem pa si rečem: “Hvala kurcu, da sem šla. In to čimprej. Sunce vam žarko brezposluharsko.”
Aug 03, 2015