Članek
Grad Strmol, a malo drugače
Objavljeno Apr 07, 2015

(komentar tedna) Zazri se v nas: pet, šest nas tu visi*102

avtor 02.04.2015  14:04  Dopolnjeno: 06.04.2015 10:01  /  Finance 66/2015

Kaj lahko pričakuje premier, če za ministra vzame nekoga, ki privatizacijo razglaša za veleizdajo? In ki, mimogrede, ni bil sposoben niti za župana Kočevja? Pričakuje lahko štalo.

Ve se, kaj je kazen za veleizdajo. Veber je kot obrambni minister obsojene zaradi veleizdaje strahoma opazoval na svojih potovanjih po prestolnicah članic Nata, kot so Varšava, Praga, Budimpešta, Bratislava in Talin. Na vislicah po glavnih trgih. Zaradi zločina prodaje nacionalnega telekoma. Tujcem. Zato ga lahko razumemo, da zdaj kot preplašena kura leta od izjave do izjave, od zgodbe do zgodbe, od poročila do neporočila, da bi si rešil glavo.

Ko je Veber s famozne »analize« le umaknil oznako zaupno, se je izkazalo, da so naši vrli double-os o »varnostnih vidikih« privatizacije Telekoma v resnici spesnili nekaj takega, kar bi lahko Jožek, Lujzek in Francek mimogrede napletli popoldne za šankom: lahko bi bil problem, lahko tudi ne, in nismo zasledili, da je kje drugje res bil. Ne vemo, kaj bi pred privatizacijo lahko izločili kot kritično, ker se nam zdi kritično vse, še posebej mrežaste nogavice direktorjeve tajnice. Za to res potrebuješ »licence to kill«.

In ko so se spodobni ljudje ob tem samo vljudno muzali, se je to »visoko natovsko varnostno strokovnost« vehementno lotil zagovarjati licencirani ekspert za kriptografijo in delanje škode državnim naložbam Marko Golob. Vse, ki so to šalabajzersko farso razkrili, je en dva tri kazensko ovadil. Veleizdaja je pač veleizdaja. Še kak mesec, pa se bo Tonin pridružil onim petim, šestim obešencem.

Šalo na stran. Tonin zasluži vse priznanje, ker je z vztrajnim in inteligentnim pritiskom Cerarju preprečil, da bi Vebru dovolil, da se s svojim krjaveljskim izmotavanjem izmuzne. Vse priznanje pa si zasluži tudi Veber, ki je z veleizdajo in obveščevalci pripeljal diskusijo o nekem ekonomskem vprašanju tako globoko v polje ideološkega, celo histeričnega, da tudi najbolj kratkovidni lahko sprevidijo, za kaj res gre. Da ne gre za ideologijo niti za vprašanje te ali one ekonomske usmeritve, za Keynes vs. Friedman. Ampak za vprašanje zdrave pameti ter najosnovnejšega občutka za spodobnost in poštenje nasproti najbolj prozornim floskulam, s katerimi tranzicijska elita brani svoje lonce marmelade. In v tako imenovani stroki za vprašanje osnovne intelektualne poštenosti nasproti režimskim piškotkom v obliki raznoraznih naročil in honorarjev.

Cerar bi torej štalo z Vebrom moral pričakovati. Vlada, ki bi želela Sloveniji priigrati spremembe, ki jih potrebujemo, ne sme v ekipo uvrstiti igralca, ki nikakor ne zmore preseči mentalnega horizonta Baze 20 in Kočevske Reke. In njegove stranke, ki ji domet ne seže nič dlje. Katere edina znana ideja z gospodarskega področja je tako imenovani nacionalni interes oziroma investicijsko etnično čiščenje.

Zakaj se sploh ukvarjamo z Vebrom, ki je passé? Ker je njegova telekomunikacijsko-obveščevalska zgodba samo hrbtna stran kovanca, imenovanega »Strategija upravljanja kapitalskih naložb države«, o kateri sem pisal v prejšnji kolumni. Glede tistega zapisa sem dobil informacijo, da naj bi bili na ministrstvu za finance užaljeni, ker njihovega dokumenta nisem obravnaval dovolj seriozno. Da ta vlada s privatizacijo še naprej misli zelo resno, da so se za »Strategijo« strokovno res potrudili, da bi bila tako jasna, da bi se v naslednji fazi, pri klasifikaciji, iz odločanja o privatizaciji oziroma neprivatizaciji konkretnih naložb čim bolj izločila politika. Ma resno, koga vi to farbate, mene ali sebe?

»Strategija« ne more biti strokovna, ker nikjer ne upošteva nekaj deset tujih in domačih raziskav o manjši učinkovitosti državnega lastništva podjetij od zasebnega. Če bi želela biti strokovna, bi ji to spoznanje moralo biti osnovna teza, izhodišče. Če so že avtorji nekako prespali 40-letno parado socialistične neučinkovitosti pri nas in še daljšo kje drugje. Tako pa večja učinkovitost zasebnega lastništva ni omenjena niti z besedico, temveč nam »Strategija« med izhodišči med drugim ponudi tole: »Na eni skrajnosti so države, ki presojajo potrebnost državne lastniške udeležbe z vprašanjem, ali bi lahko neke proizvode in storitve zagotavljala zasebna podjetja ali ne (Izrael).« Resda? Na drugi skrajnosti pa je verjetno Severna Koreja, ki ji tega ni treba presojati, ker to že ve? Mi pa se bomo lepo držali voltairovske srednje poti, malo miš, malo ptič? Ne bi bili enkrat za spremembo rajši tudi mi kar na tisti skrajnosti, kjer so bogate in razvojno uspešne države? In prepustili zasebnemu sektorju tiste trge, izdelke in storitve, ki jih lahko učinkovito zagotavlja, kot to dokazujejo tisoči primerov pri nas in v tujini? Srednjo pot pa Venezueli in Grčiji?

»Strategija« tudi pravi, da bo »splošne cilje lastništva države« »jasno, dosledno in nedvoumno« opredelila, pa tega nikjer ne stori. Sam pojem strategije označuje neki temeljni razmislek o tem, kje, zakaj in kako smo lahko uspešni, boljši od tekmecev in kaj je treba storiti, da nam bo to uspelo, kaj so naši viri, naše prednosti in slabosti, kaj so priložnosti in nevarnosti v okolju, kako najučinkoviteje priti do svojih osnovnih ciljev. V »Strategiji« ni najti nič od tega. Nikakršne utemeljitve, kako in zakaj bo vsesplošno državno lastništvo Sloveniji pomagalo k večji konkurenčnosti, hitrejšemu razvoju, boljšemu življenju. Namesto tega »Strategija« »jasno, dosledno in nedvoumno« zapoveduje samo to, da je treba zasebno solastništvo v državnih podjetjih razpršiti, da bo politika kljub manjšinskemu deležu lahko obdržala kontrolo, čeprav bo z nižjimi kupninami oškodovan proračun. In da je ob tem v teh podjetjih treba poskrbeti tudi za statutarne spremembe, ki bodo to razpršenost zagotavljale za vse večne čase - vinkulacijo, zlato delnico, omejitev deleža - stvari, ki so seveda z evropsko in našo regulativo v javnih delniških družbah že dolgo prepovedane.

Še tale cvetka iz izhodišč: »Na splošno v OECD državah prevladuje večinsko državno lastništvo v treh panogah ..., in sicer so to energetika, finance in transport.« V katerih članicah OECD? ZDA, Italiji, Slovaški, Estoniji, Veliki Britaniji? Kot je to v navadi pri mencingerjanski socpropagandi, so si avtorji to prevladujoče državno lastništvo preprosto izmislili. Če je to strokovno, bi morali med svojimi viri citirati vsaj še Smeri razvoja in Kratki kurz zgodovine VKPB.

»Strategija« postavlja kot cilj potrojitev donosnosti državnih podjetij v sedmih letih, vendar nikjer ne pojasni, kako bo to doseženo. Razen, da bo SDH »stremel ...«, »zasledoval ...« itd., vseh birokratskih plehkosti vam raje sploh ne ponavljam, ker vas bo minil apetit za večerjo. Od strategije pričakujete konkretne odgovore na vprašanja, kako, kdo, s čim ... Če bi vam tak nebulozen spisek želja na nadzorni svet prinesel direktor zasebnega podjetja, bi mu dali dva tedna časa, naj poskusi ugotoviti, kaj strategija sploh pomeni in kaj želimo z njo doseči, ali pa naj prinese odstopno izjavo.

Vse te uspehe pri upravljanju državnih podjetij, ki bodo zanikali desetletja izkušenj propadajočih socializmov, bo vlada dosegla z novo magično vudu formulo kadrovanja. Pri tem predlog »Strategije« seveda nekako izpusti neprijetno dejstvo, da je vlada rezultate prve iteracije te nove vudu formule, prvi predlog nadzornikov SDH, na hitro in v celoti škartirala. Ker izbrani niso uživali Erjavčevega zaupanja. In da zdaj ni jasno, niti vladi, ali bodo celoten vudu postopek ponovili ali pa bo šopek nadzornikov potegnila kar vlada iz nekega rokava. In pri tem opozarjam - gre za vlado, ki ne zmore kadrirati niti kompetentnega ministra za izobraževanje, čeprav je to osnovni biznis države in eno tistih področjih, ki naj bi jih vladajoča mandarinska klika zares poznala. V nasprotju z upravljanjem podjetij, s katerim nikoli v življenju ni imela opravka.

Glavni argument, s katerim »Strategija« zagovarja državno lastništvo, je, kot že omenjeno, ohranitev sedeža pomembnih podjetjih v državi. Kot pravi »Strategija« za primer zavarovalništva: »V interesu države je stabilnost zavarovalniškega sistema in ohranitev vseh ravni odločanja ključnih finančnih institucij v Sloveniji, zato je pomembno, da sistemske institucije ohranijo sedež v Sloveniji. To je pomembno za razvoj znanja, ponudbo finančnih institucij in kompleksnih finančnih produktov, akumulacijo kapitala v državi in reinvestiranje v nacionalni ekonomiji.« Kakšne brezzvezne nebuloze. Prepričan sem, da bi pisci »Strategije« pred petimi leti isto napisali tudi za slovensko bančništvo. Ker se je vmes zgodilo, kar se je, jim je trenutno še nekoliko nerodno. Ampak tudi za zavarovalništvo zgornji stavki niso utemeljeni, ne zdržijo niti v enem svojem delčku. Kdo pa pravi, da je za stabilnost zavarovalniškega sistema potrebno državno lastništvo zavarovalnic? Za ponudbo finančnih institucij in produktov je pomembna konkurenca na trgu, ne pa državno lastništvo in domicil ponudnikov. In če je državno lastništvo res pomembno za akumulacijo kapitala in reinvestiranje v domači ekonomiji, smo pri sanaciji bank pravkar dobili bolečo lekcijo, kam to pelje.

Še o razvoju znanja in kompetenc. Če bo na kateremkoli področju, vključno z zavarovalniškim, prevzemnik našel posebno koncentracijo znanja, ni nobenega dvoma, da ga bo ohranjal in razvijal. Vse izkušnje, domače in tuje, to dokazujejo. Znanje in kompetence so tisti najredkejši vir, ki ga iščejo ponudniki kapitala po vsem svetu. Če pa bo kupec v vrhu naših vrlih državnih podjetij našel, kot je bolj verjetno, koncentracijo neznanja, šalabajzerstva, nepotizma, spletkarjenja in zabušavanja, usedlin dolgih let socializma in spodletele tranzicije, pa je edino prav, da se kupec teh »nosilcev razvoja« promptno znebi in jih pošlje čuvat ovce, kamor spadajo. Kot na primer Podbregarja v Aerodromu. Ni absolutno nobene moralne utemeljitve, da bi se neznanje in nesposobnost v nekaterih firmah ščitila pred konkurenco, vsi drugi pa morajo preživeti na globalnem prepihu.

Naslednji pomembni protiprivatizacijski argument »Strategije« je sindikalističen, ali kot se lepše reče, socialni - zaščita pred odpuščanjem v privatiziranih podjetjih. Ampak, oprostite, v Telekomu in Zavarovalnici Triglav mora biti zaposlenih točno toliko, kot jih ti družbi potrebujeta. Tako kot mora biti točno toliko zaposlenih, kot jih potrebujejo, v Akrapoviču, Gorenju, Revozu in Heliosu. Vse drugo pomeni diskriminacijo drugorazrednih državljanov, ki niso bili deležni privilegija zaposlitve v državnem podjetju na račun tamkajšnjih debelih mačkonov.

Skratka, tako imenovana »Strategija« je politika skoz in skoz. Tezi, da je to strokoven dokument, strokovna podlaga, ki bo iz odločitev o privatizaciji izločila politično dimenzijo, lahko verjamete samo, če hkrati verjamete tudi v Vebrove kočevske zgodbice. In če verjamete, da je Rotniku tri milijone evrov res prinesla zobna miška. In če verjamete, da Križanič, ki je spisal kar dve dobro plačani študiji v podporo TEŠ 6, danes Telekom brani pred privatizacijo zaradi nekega prepričanja. Da ima resne argumente, ki jim je vredno prisluhniti. Da ga je vredno vabiti v oddaje, kjer se razpravlja o tej temi, in na forume, kjer se o tem odloča. Ali Goloba. Če pa je vaš IQ vsaj nekoliko višji od sobne temperature in ste sposobni videti skozi to prozorno mrežo optičnih iluzij, se boste pridružili mojemu pozivu, naj se tudi Slovenija vprašanja državnega lastništva podjetij loti preprosto, »skrajno«, kot kakšen Izrael.

*