izposojeni Citati:

»Vest je človekova sposobnost, izvirajoča od Boga, da razlikuje dobro od zlega; ljudje radi rečemo, da je to glas Boga v človeku. Vest je sposobnost za pravilno uporabo božjega moralnega kodeksa.«

Iz Srbije prihaja novica, da so posneli dokumentarec o komunističnih umorih po drugi svetovni vojni. Le-ta govori tudi o montirano-političnih sojenjih in Golem otoku, režiral pa ga je Milutin Petrović po scenariju Srđana Cvetkovića.

“Dragi moji starši, ne sekirajte se, ker - hvala Gospodu Bogu – ostala vam bosta še dva sinova. Ja sam obsojen na smrt. Ne jočite, bodite hrabri. Mogoče me bo Skupščina pomilostila. Nič nisem ukradel, nikogar nisem ubil, ničesar zatožil. Moja vest je mirna, čast čista, takšen bom tudi umrl.”

To so besede enega od umorjenih, komaj 18-letnega Save Popovića Gembeša, ki so ga 1.4.1946 komunisti ustrelili, ker je bil član mladinskega odreda Jugoslovanske vojske, pa čeprav ni nikoli niti prijel za orožje.

Bomo v Sloveniji kdaj priznali, da so bili časi pred letom 1990 eni najbolj krutih v zgodovini Slovencev?

Bodo ''drugorazredni'' dočakali dan, ko jim bodo priznali enake pravice, kot jih imajo vsi ostali?

Poznal sem ljudi, ki so med in po vojni počeli grde reči. Ubijali so ljudi in jim jemali premoženje.

V času agrarne reforme so tisočim ukradli kmetije in nanje naselili ''pravoverne'' tovariše. Med njimi je bila tudi družina, iz katere izhaja moj zet. Njegova starša sta se s sedmimi otroki preselila na Štajersko. Na kmetiji, ki so jo dobili v last, so pred njimi živeli K.L.-jevi, ona je bila Slovenka, on Nemec.

Z njihove lastne kmetije, ki so jo imeli v lasti že od leta 1743, so jih ''zmagovalci'' napodili kot garjeve pse.

Življenje je nekaj časa teklo iz dneva v dan, saj je bila nova družina kmečkega porekla, cenila je zemljo in ljubila življenje na njej. Čez kakšne tri mesece pa se jim je zazdelo, da niso sami.  Enkrat so zmanjkale rjuhe iz omare, drugič je iz ''pisarne'' poniknila pisarniška mizica. Oče se je odločil, da bo ponoči bedel. In res. Enkrat proti tretji uri, se zaslišijo koraki, ko prižge luč, pred seboj zagledal fantiča, bilo mu je kakšnih dvanajst let. Izkazalo se je, da je sin družine, ki so jo s kmetije odgnali, pa se je vračal, ker je želel, da odnese s seboj nekatere stvari, ki so bile njihove, a dragocene zato, ker so imele veliko družinsko vrednost.

Zetov oče ga je že hotel izustiti, ko se na vratih nenadoma pojavi komunistični vaški sekretar. V roki je držal puško in ko je zagledal dečka, je dvignil puško k licu – in ustrelil.

''Sedaj boste imeli pa mir,'' je dejal in kar sam segel po steklenici z rakijo.

Zetov oče se je tresel po vsem telesu od groze, mamo pa je pogled na mrtvega otroka tako pretresel, da je zlezla skupaj.

Že naslednji dan so spravili skupaj svoje borno imetje in se poslovili od ''krvave'' domačije. Vrnili so se domov, brez vsega. Le na njihovih papirjih se je znašla štampiljka, da so ''nezanesljivi''. Četudi je bil gospod več kot tri leta v gmajni, mu – iz žlehtnobe- tega niso nikoli priznali. Šikanirali so ga na vsakem koraku, več kot tri leta so tolkli hudo revščino, ker so mu nagajali pri iskanju zaposlitve.

Moj zet je bil postržek, saj se jima je kot zadnji otrok rodil, ko sta bila stara že čez petdeset let.

Epilog zgodbe je tudi zelo žalosten: ko je morilec tistega ubogega dečka umiral, ga je končno dohitela njegova vest. Umiranje pa spremenila v grozljive muke, ki jim ni bilo videti konca.

Zetov oče mi je nekoč, ko je bil še živ, dejal, da sicer ne verjame v Boga, ker je v življenju prevečkrat doživel, da je bila ''pravica – skazica'', verjame pa v vest, ki prej ali slej pride naokoli po svoje plačilo.

Kadarkoli vidim zastave z zvezdo in ljudi, ki skačejo naokoli s titovkami, me strese mraz, kajti spomnim se dotične zgodbe. Ne razumem pa, kako to, da se lahko z zvezdo nekateri še danes, ko to ne bi bilo več treba- identificirajo.

Tiste, ki to počnejo, žal, povezujem z morilcem, ki je ubil dečka in prav nič lepo mi ni pri duši.