Članek
Sivina
Objavljeno May 24, 2017
Sivina ni nekaj kar ljubiš,
a jaz jo
ljubim.
*
Sivo ni zgolj le sivo.
Je mišje
sivo
in golobje
sivo in
sivo,
kot deževni dan.
Svinčeno
sivo,
antracitno, skoraj črno,
sivo
kot težak oblak, ki pritiska k tlom…
*
Seciram in jo razstavim,
sivino.
Iz nje potegnem
belino
in rjavino,
kanček modrine,
spomin na zeleno,
skrito vijolično
in žolto rumeno
*
Na tisoče jih je,
Sivin.
Čudovitih.
Neskončnih.
Ker
siva je,
na nek način
stičišče.
Med skupkom barv 
in njihovo odsotnostjo.
*
Zamislim si tisto tvojo,
sivino,
ki je vela iz tebe
in tvojih oči,
kako je postala še bolj
siva,
ko si me gledal,
in ves
osivel.
*
Pogrešam te
Na
siv
način.
Zdaj, ko sem sploh lahko preklopila vanjo, v
sivino.
Prej je bilo prečrno
in prerdeče,
previjolično
Nemogoče.
*
Spominjam se skupne
sivine,
  skupnih, lepih,
sivih
trenutkov
in se
sivo
nasmehnem,
siva,
kot znam biti.

Hvala... :) Tudi jaz se sprašujem. Je pa nekaj gotovo, vedno znova se bo prikazovala. In vijolična. In rumena. In modra. :)

Odlična... Jp, v sivini, razmišljamo sivo o sivih področjih. Le od kje se pitem vedno prikaže rdeča. Da mi je vedeti :-)

gustav, hvala :) Abram, jp... V sivini najdeš vse. Če seveda hočeš :). Hvala :)***

Liza:)* Sivina je za mnoge varno življenjsko zatočišče. Zate je odskočna deska za življenjsko barvitost.Lepo:)****