Članek
Je ne sais pas
Objavljeno May 20, 2017

          

Sploh ne vem kaj počnem. Tole recimo, z namenom, da bi napisala nekaj iskrenega… Kar je smešno. Sploh ne vem kaj je to. Iskrenost… Neka oseba, ki mi je bila dolgo časa zelo ljuba, mi je nedolgo tega rekla, da sem iskrena, kot njen najslabši delodajalec. Ne vem sicer, koliko vam to lahko pove o meni, ampak… Seveda. Ker pač moja iskrenost ni bila v okvirju njenih pričakovanj do mene… No, zelo dolgo je bila lahko prav brutalna, v obliki popolne nesposobnosti, da bi povedala laž, ravno dovolj dolgo, da sem dobila etiketo z napisom prasica. Potem sem pa obupala. In najbolj smešno pri vsem, je bilo to, da niti oseba sama, tej etiketi ni mogla verjeti, ker potem bi se, seveda, samo po sebi, postavilo vprašanje kaj hudiča počne z mano…. Torej… Vedela je, da nosi svoj delež in svojo krivdo… Je vedela? Gotovo. Vsaj podzavestno. Še zdaj ne vem dobro kaj to pomeni. Tudi tega ne, ali sem zares iskrena. Verjetno ne. Vsaj ne, kot bi to verjetno razumela večina. Bolj pa vsekakor od ljudi, ki ne verjamejo niti etiketam, ki so jih podelili sami. No, seveda. Zdaj verjamejo. Zdaj jih je izučilo. A kaj, ko življenje ni tako linearno.

Nisem preveč v formi. Malce me je spodneslo. Tako čustveno, kot fizično. Fizično, ker sem dejansko obležala, staknila sem neko zajebano virozo, pravijo, da muslimansko, matr, kakšna neumnost… Ki se je že 14 dni nikakor ne morem otresti… Prvih deset dni sem seveda vseeno letala okrog, na sprehode, na treninge, v trgovino, na brezalkoholni drink… Da le ne bi obtičala doma, med štirimi zidovi, brez tistega občutka, da je v redu, da lahko, da si lahko dam mir… No, potem pa se je, nekaj dni nazaj,  po desetih dnevih, poslabšalo. Torej, sem zdaj strogo doma in na postelji. Delo mi ne uide, to so pač čari dela od doma in izza računalnika… Brezvoljna, ker se je vse skupaj ustavilo… Cel svet. Zdi se mi, kot, da sem v drugi galaksiji, vsaj popolnoma drugi, kot teden dni nazaj. In kako me nekaj takega dotolče, da je že kar blesavo! Fizična ranljivost me vsakokrat vrže. Ko ne razumem dobro kaj se mi dogaja, začenjam čutiti kako se me loteva tesnobnost… Here we go again… No, ne, če bom imela tokrat kaj besede pri tem….

Smešno je, da človek iz sebe dela stroj. In jaz to vsekakor počnem. Mislim, »popolen« stroj. Zadovoljna z odzivi lastnega telesa. Z odsevom v ogledalu, vsaj približno, s fizično močjo, napredkom, vzdržljivostjo in stopnjo fleksibilnosti… Potem pa… Kako malo je potrebno, da te vrže s sedla, ha… In hkrati verjetno dobrodošlo. Mindfuck, kot vedno. Vsaj dojamem ga. In tudi šamar, ki ga pri tem prejmem, mi je jasen. Se zavedam da si včasih nadanem prav čudne plašnice. Naredim umetno realnost, svet… Mislim… Kaj pa vem. Saj kdo si ga pa ne… In kaj je zares bolje… Katera od možnih realnosti? Še vedno izberem svojo, tisto v kateri me moj stroj naredi za vsaj približno zadovoljnega človečka.

Poleg vsega tega pa… Malce sem se čustveno zapletla. Prav neumno. Narobe sem ocenila to kar se dogaja… Dolgo časa zmigovala z rameni, češ, kaj pa je? Nič kaj dosti razumela, ali se sploh trudila razumeti, se pri tem šokirano zalotila in takoj umaknila, kaj pa… Poslovila. In počutila kot drek, z dodatkom nedefiniranega obžalovanja… Mislim… Svašta. Včasih se ne razumem. Ok… res, da ničesar ne iščem, pravzaprav, bolje povedano, mislim, da resnično ne bi smela ničesar načenjati, ker je še vedno v ozadju preveč navlake… In misli o moških in o sebi, ki jih raje ne bi mislila, lastnosti, ki jih raje ne bi pripisovala, ocen, ki jih raje ne bi dajala, pomislekov, ki jih raje ne bi imela… Ampak… Ni point v vsem tem. Point je v tem, da se mi je vseeno uspelo zamotati, kot to znam samo jaz. In si mislim wtf??? A res ne more biti nič enostavno? Recimo, najprej življenje? Potem pa, če že, mogoče tudi tak zaplet… Da človek ne bi iz tega naredil cele reči… No, on si misli svoje. In ugibam, da je povezano z veliko mero začudenja in niti ne bi bila presenečena, če ne bi bilo v pretirano pozitivnem smislu. Ampak on je popolnoma drug tip človeka od mene. Kar je dobro. Kar je definitivno bolje zanj. Mislim. Uf…. In seveda… Jaz mu ne dam kaj dosti možnosti za kakršenkoli odziv. Besede kar nekontrolirano bruhnejo, me prehitijo in naredijo trapast vakuum. Le gleda me še in ne ve kaj bi rekel. Saj ima prav. Le kaj bi človek rekel… Potem pa sedim doma na kavču… Verjetno še kakšno uro. Ko sem sama, ko je tišina… Zaslišim lastne besede, ki zvenijo narobe ter nejeverno stresam z glavo… O bog, kako neskončno idiotsko. Zaprem oči in pustim, da udarec, v obliki spomina na lasten glas, izzveni do kraja… Istočasno pa, ko pomislim nanj, na tisti nasmeh, ki med tem nekako potemni, vsaj otopi…dobim cmok v želodcu, še vedno in vsakič znova. V tem je problem. In se bojim vprašati samo sebe… Dokler se ne vprašam. Je to to? Je to res? Ne. Ni. To je le lepa misel. To je vse.

No, ampak temu navkljub, sem se odtrgala, vsaj upam (upanje umre zadnje). A veste, tisti občutek, ko si rečeš, bolje zdaj kot kasneje… In zdaj mi ne bo nič hudega, ne more biti, vse najhuje se je že zgodilo… in to, ta situacija, to sploh ni primerljivo, nikoli… ne še… zato, bring it on?? No… Ha! Presenečenje! Sicer, ni, da bi se valjala v lastnih solzah ali samopomilovanju, ali obžalovanju, ali čemurkoli, kar pač naredi nekoga totalno nesrečnega… Vse to, v majhni meri sicer je…. Pa nič drastičnega. Le bleščanje je izginilo. Ne svetlika se več in imam čuden občutek kujanja. Čudno. Nič ni več isto kot prej. Postalo je bolj brezbarvno in odmaknjeno. Človek na vse kriplje poizkuša najti iste točke, ampak, guess what… Jih ni več. Torej, ali ni vseeno…? Če nisem pripravljena izgubiti nečesa, česar tako in tako ni več… Ali ni to malce brez veze? Ne vem več. Priznam. Nimam pojma.

Nič mi ni prav. Obupno sem sitna. Valjam se po postelji, vmes prevajam (beri: delam), po možganih valjam tri tuje jezike, če prištejem lastnega, maternega, štiri… Do onemoglosti, ko se mi začnejo med seboj mešati in ne znam več pisati…. In v prebliskih, se mi v ozadje vriva en obraz, en glas, ena hoja, ena silhueta, en občutek, deset nasmehov, tri bolečine in praskanje v grlu…. Dobro. Pusti.

Vsaj to. Veliko dela imam. Delo me nekako zamoti. In mi ni mrzko. Ampak potem, ko neham, pa ne vem kaj naj počnem sama s sabo. Takole se mi zmika. Zaprta v hiši, med tem ko so tako lepi dnevi, ko vse ostalo živi, ko se dogajajo hitre spremembe, recimo ta, da bo pšenica vsak čas- če ni že -pognala klasje in jaz sem to, nekaj dni nazaj opazovala in si rekla, da me zanima koliko časa bo trajalo, zdaj, ko se mi zdi, da je vse tako hitro… Kot bi rast stvari pospešila na skorajda svetlobno hitrost… Še malo, pa bomo sredi poletja, z občutkom, da se vse skupaj prehitro izteka, v čakanju na jesen in nato zimo… Spet. Prehitro. Kot, da ne bi bila komaj pomlad… Kot, da ne bi tista dolga zima komaj minila… Zdaj pa bom verjetno zamudila. In potem je naslednja misel, da bom tik-tak stara sto let, če bom, če se ne bom zataknila že prej, ali celo kar zdaj, zbolela in umrla, tako, malo brez veze, kot se zdi, da bi to lahko bilo, mislim….Kaj veš… In naslednja, da verjetno hudo pretiravam. Kaj bi bilo šele, če bi zares zbolela… In kdo pravi, da morda nisem že? Mnja. Misel, značilna za moje hipohondrično-tesnobne prebliske. Ko sem resno zaskrbljena nad tem, koliko škode sem si morebiti že povzročila z vsem tem miselnim opletanjem, neprimernimi zapleti, odklopi, tesnobami in živčnimi stanji, nespečnimi nočmi, izredno zdravim življenjem, ki sem ga imela v preteklosti… Saj… saj se zadnja leta hudiča trudim živeti drugače, kolikor gre… Hrana, zrak, gibanje in vnos substanc… Kontroliram kar lahko kontroliram, vsaj poizkušam… Celo približno srečna zmorem biti… Ampak, saj poznate tisto o kaznih in grehih očetov in podobne zadevščine… Kdo ve… In če se nikdar ne pozdravim? Je to dejansko lahko konec? Hipotetično je lahko. Zlahka. Torej? Spet ne vem. Nič ne vem. Vem samo to, da me ob tej misli zgrabi panika.

Zadnje dni tudi ne spim ravno najbolje. Verjetno sem zato danes celo popoldne spala, česar sicer nikdar ne počnem. Kje, da bi popoldne spala?! Kakšna potrata časa… In časa je vedno premalo…. To in strahospoštovanje do minljivosti… Kaj vem… Ponoči se zbujam v krču, meče me pokonci, z občutkom, kot, da se je, ali se bo nekaj zgodilo. Tudi po desetkrat na noč, kot bi bila robot. Razsekano in z vsakokratnim, sprotnim zavedanjem, da se sicer nekaj dogaja, a, da je čas za spanje… In ko se ozrem navzgor, proti levi, pod stropom spet vidim tisto, tisti stvor. Brezoblično je, kot rdečkast oblak, a vem, da je ono. Vedno vem. Ostane občutek polovične groze in vprašanja… A vsaj zaspim nazaj, potem pa sanjam nore sanje. Take, za tolmača. Take, ki so me kar malce zaskrbele. Včeraj sem ob štirih vstala in jih zapisala, ker se mi je zdelo tako pomenljivo… Sicer tega nikdar ne počnem. Pa si jih sama niti ne znam dobro razložiti…. Danes sem o teh sanjah razlagala staršem, in o tistem stvoru, seveda… No, saj sem že kdaj prej, glede na to, da me v sanjah spremlja že leta… In glede na to, da se velikokrat pogovarjamo o kakšnih nenavadnih sanjah. Oba sta se strinjala, da so tiste prve, s kobilo, res pomenljive…. Za druge pa, za tisti stvor… Mati mi je rekla naj grem h eksorcistu :D. Baje, da imamo, v mojem rodnem mestu enega, ki je celo zelo priznan. No… To, ta ideja, je bila seveda pospremljena s krohotom iz moje in očetove strani. Na srečo pri nas vsak verjame v svoje reči in vsi imamo dovolj domišljije, da takovrstni pogovor nikdar ni bil problem. Ampak dejansko je bilo smešno. Smešno, ker mi je oče v smehu ponudil, da me lahko priporoči tistemu patru eksorcistu, ki ga pozna in sem si v živo predstavljala situacijo »naša je pa obsedena« in smešno, ker mi je jasno, da tudi, če bi bila dejansko obsedena s kakšnim demonom, ali čem drugim, kar sem si morda celo sama priklicala… No, po vsej verjetnosti bi bila vanj samovšečno in posesivno zaljubljena in bi se ga oklepala do skrajnosti, pa tudi če bi me to ugonobilo… :D In potem, vseeno raje, kot, da mi na primer, med eksorcizmom prelomi hrbtenico :D, med tem, ko v stilu Emily Rose, brez lastne kontrole lebdim v zraku, živim naprej takole, da se mi prikazuje v sanjah in mi lebdi pod stropom, me malce prestraši, meni nič, tebi nič… To lahko preživim. Konec koncev, sem se ga že skoraj navadila.

Ne vem. Zdi se, da je to stavek, ki se te dni sumljivo veliko ponavlja… Nimam pojma. Resnično. Ne kaj so te sanje, kaj pomenijo, ne kaj me tako muči, da ponoči skačem v luft in se zbujam v nekakšni nuji… Tudi sanja se mi ne, kar je po svoje zelo smešno… Hočem reči… V takšnih momentih ima človek navadno napad tesnobe, vsaj po mojih izkušnjah. In ko te potem nujno nekdo vpraša, kaj ga je sprožilo? Ne vem. Nimam pojma. Kaj ga pa ni? Vse, verjetno. Vse po malem. In hkrati nič, ker ni nič takšnega, nič hudega mi ni, nobene tragedije, nobenega pomanjkanja, nobene krizne situacije…. Le tisoč malih nelagodij, strahov, pomislekov, vprašanj, bolečin, neoptimalnih situacij… Tista naključja, ki prinesejo odgovore in z njimi odpirajo vedno nova vprašanja… Jaz pa se neumno zatikam in kompliciram….Jaaaaa…. Welcome to my world! Nikdar konca. Saj vem, saj vem… Vem kaj bi mi kdo rekel. A nisem prepričana kako se ustaviti. Kako narediti, da bo zame dobro in kaj natančno bi bilo dobro… Ampak. Ali sploh kdo živi drugače? Ali sploh kdo sproti vse razčisti? Ne vem. Ne vem niti kaj natančno čutim… Ali sem zdrava, ali sem živa, ali sem srečna in na dobri poti…. Verjetno zato, ker je odgovor nekje vmes? A ni smešno? Pride čas, ko nimam pojma.

“Oh, we can populate the dark with horrors, even we who think ourselves informed and sure, believing nothing we cannot measure or weigh. I knew beyond all doubt that the dark things crowding in on me either did not exist or were not dangerous to me, and still I was afraid. I thought how terrible the nights must have been in a time when men knew the things were there and were deadly. But no, that's wrong. If I knew they were there, I would have weapons against them, charms, prayers, some kind of alliance with forces equally strong but on my side. Knowing they were not there made me defenseless against them and perhaps more afraid.”

- John Steinbeck

https://www.youtube.com/watch?v=CingEwu6vA8 Malo muzike v duhu današnjega dne... :)

Sem že velikokrat pomislila, da sem prišla na pravo mesto objavljat. In ne zaradi svojih objav, ampak ker sem ves našla tu. Ta zapis, joj, spada v kategorijo: "ne dovolim si jesti, ker je pol sveta lačnega". Tudi sama imam take dneve, veš. Takrat pišem in pišem, pa se mi zdi, da z vsako pesmijo padem še globlje, ker pač te spadajo v kategoriji "žalostink". Ampak, po drugi strani, pride in gre. In tudi to mora biti, saj ne živimo v reklamah. Aja, in nekdo mi je nekoč rekel, da moram biti prijazna s sabo. Enako naredi Liza, nimaš ravno malo ljudi ob sebi ( vsaj kot sem lahko opazila). Razlog tega tiči v tem, kar si. Se že morajo prijetno počutiti v tvoji družbi. Pesem. Mislim, da je na mestu. https://m.youtube.com/watch?v=9chqFE5Qw8w

Liza:)* Vsako slovje ima svoje protislovje.Vsaka misel svojo protimisel.Zame je tvoje razmišljanje normalno.Kdo pa vidi za minutko naprej,še za nazaj pozabimo.Ta zverina življenjske nejasnosti napada vsakogar.! :)**

Taja, danes sem pa jaz mrtvo spala. To je verjetno ok... Spet ne vem :). A glede REM faze... Danes je bila gotovo nemotena. Ma ja. Gde baš sada. Natanko to vprašanje, sicer neizoblikovano, trogam v glavi že nekaj dni. Zato se mi je tale pesem takoj napopala. Je pa verjetno ogovor sila preprost. Vedno je nek zdaj. In zakaj bi bil ta "zdaj" zdaj kaj posebnega? Gre le za pripravljenost ali nepripravljenost... A sem kdaj sploh zares na kaj pripravljena, lol...? Ne vem :D. Bo že. Lep dan obema. L.

Ma fakof. Gde baš sada...:/ To je to. Vedno tisti 'a baš sada, a?'

Ta "gde baš sad", prav odmeva v tej pesmi. Dobra je. Danes sem pa padla v strop in nazaj. In nikoli ne sanjam. Premalo spim za sanje. Na to napisano sem pomislila :-)

Kaj si pa nepozorno prebrala? :D Lepo. <3 Mi je všeč, hvala ti. Jaz sem pa danes naletela na to pesem, ki je, kot nalašč za ta dan. Napisala jo je Sara Knežević. gde baš sada da me primetiš dok stojim na raskrsnici i analiziram puteve obasjane žarom prolaznosti gde baš sada da me stvaraš od jednog pogleda kada nisam ta kada sam zalupila vrata novim počecima kada gušim jednostavnost i bespotrebno mrsim misli dok neumorno hodam i gubim se po zidinama sopstvenog bića gde baš sada kada me lavina juri i bežim da se sakrijem u kutak svog univerzuma kada sam nezadovoljna rasporedom muzike i knjiga na prašnjavim policama gde baš sada kada mi se u jednom danu prepliću četiri godišnja doba kada mi je tanka linija između radosti i bola sada kada sam se pretvorila u Sizifa i sve što duže koračam dalji mi je kraj i ne znam da li sam poranila ili kasnim gde baš sada kada se on redovan stanovnik moga tela uvukao pod svaku koščicu on od propadanja ljubavi ljudi života i smrti večiti strah sada kada čeznem za nepobedivom nezaustavljivom kakva sam bila i gde baš sada da ti se desi ova druga koja je i sama sebi suvišna i jedino što ume je da okrene ploču i pleše sama i sve po čemu gazi je ništavilo što je boli pod prstima

Liza :-( To moje nepozorno branje. V redu bo. Itak. Sem zadnjič prebrala pesem od Hester Knibbe. Malo je dolga, pa bo napipkala na telefon samo en mali del (govori o otročičkih, ki jih nosimo v sebi in hranimo in se včasih igramo z njimi. To potrebujemo.) Nisem se jih mogla znebiti, zato sem jih spravila v kovčke. Ker niso nekaj, kar nosiš na sebi kot majico ali hlače, jih obrabiš in se jih naveličaš in tudi niso nohti in lasje, ki jih odrežeš: kar si nosila v sebi, nočeš izgubiti. Zato torej tisti kovček, neke vrste vrnitev v drugačen mrak. Kaj jim bo luč v zaprtih očeh.

Se strinjam!

:-) Liza, imam občutek, da se izklopimo, kar sami, da drugi nimajo, kaj dosti pri tem. A najverjetneje to potrebujemo.

Ana, le dva primera sem dala :). A veš... Včasih se ne da odgovoriti obzirno, to sem hotela povedati. Resnica, laž... Jebeš obzirnost, to se meni zdi, kot neka miloščina. Pardon, če sem se grobo izrazila. Če sem v nečem slaba, raje vidim, da se mi to pove, kot, da si delam utvare.... Če me nekdo ne mara, raje vidim, da to dobim takoj v obraz, kot, da me milostno prenaša in igra nekakšnega usmiljenca... To sem jaz. Prijazna sem, če imam sredstvo in razlog za prijaznost. Takrat sem pa čisti sladkorček. A ne z lažmi. Lp.

Hehe, če sva pri oceni dela, "ocenjujem" pa bolj ali manj le otrokom, potem lahko rečem, da se izogibam ocenam! :) Pa ločim zelo lepe risbe od manj lepih, ampak pri vsakem otroku, ki se vsaj nekoliko potrudi, najdem "vsebino" - in mi je všeč :) V glavnem mi gre pohvala bolje od rok kot kritika. (A moža kar znam tudi kritizirat ;) ) Zase vem, kako sem bila vesela pohvale, ampak če sama nisem videla nekega dela kot dobrega, vseeno pohvali nisem verjela oz. sem si msilila, kaj pa ve! :) Ja, lagati, da koga ljubim ali pa povedati resnico, uf ... to je pa preteklost :P Pravzaprav me verjetno tega nihče ni vprašal :) Lep večer!

Taja, malo se mi je zamajalo. Začelo se je že prejšnji teden, pa kar rinem in rinem... No, zdaj pa, ko mislim, da ves ostali svet živi, vraga, saj je sobota zvečer, a ne... Jaz čepim doma in delam... Kaj pa naj, če pa itak nisem za nikamor?? :D Plus, seveda se malo smilim sami sebi in sprašujem o rečeh...:D = Prehitevam se po obeh straneh. Ob sebi imam veliko ljudi, ja... Ko seveda to želim, zdi se, da se vsakokrat, ko sem "v stanju" kar pojavljajo od vsepovsod in ko nisem izginejo... A ni to čudno? in hkrati nekaj za kar sem vedno znova hvaležna. V tem, kar sem...praviš... Hm, danes ne vem kdo sem... In danes ni nikogar. ....Kot, bi bila le eden od rekvizitov, ali akterjev, v nekakšni dramski uprizoritvi... Tako se včasih počutim... in stvari... Stvari se ponavljajo... Bom. Bom prijazna :). Saj znam. Samo včasih rabim malo časa. Lep večer ti želim! L. Ana... Resnica osvobaja v družbi, kjer je laž v navadi. V nasprotnem primeru, je pa le nekaj, kar pač je. Nekaj velikokrat precenjenega, velikokrat tudi obsojanega. A ni smešno? Meni je. Določena vprašanja so postavljena na tak način, da bi obzirnost le izdala resnico, oziroma laž. Obzirna sem, ko me nekdo, ki nima talenta za risanje vpraša kako je narisal portret. Ne morem biti pa obzirna, če me nekdo vpraša ali ga ljubim. Lp.

Resnica lahko boli, lahko zelo, ampak tudi zdravi!! In sam Jezus (:)) je rekel, da nas resnica osvobaja. :) Sem pa gotova, da je prav, da smo obzirni, kadar je le mogoče ... In tudi, povedati vso resnico ali le del resnice ...? Tega včasih res ne vem ... Zgodilo se je, da je otrok vprašal ob dedku: "Ali bo dedi umrl?" in vsi zraven smo nekaj opletali ... nekaj kot "vsi bomo, pa ne vemo, kdaj" ... ampak tisti dedi je umrl naslednji dan ... Resnica? :(

Lara <3. Ana, včasih te nekdo nekaj vpraša in hkrati pričakuje prav določen odgovor... Moje prekletstvo je v tem, da ne zmorem povedati laži, da bi zadovoljila... Je to greh? Mislim, do kje z iskrenostjo in kaj to pomeni? Ne vem. Velikokrat mi je bilo težko v tej situaciji, ko nisem mogla zadovoljiti... Bi bilo bolje lagati? Bi bila potem manj grozna? Lp.

Iskrenost? Izražati resnico? Iskrenost je poskušanje izražanja resnice. Ampak nikoli ne moremo zaobjeti vseh vidikov. Tako lahko o nekom čisto iskreno poveš danes nekaj, drugič pa kaj drugega - sploh kadar gre za kakšne čustvene odzive. Marsikdaj ne vidimo vseh vidikov, ne poznamo vse resnice, po drugi strani pa vse resnice ne moremo hkrati izraziti. (Ena misel ob tvojem zapisu.)

In ko te potem nujno nekdo vpraša, kaj ga je sprožilo? Ne vem. Nimam pojma. Kaj ga pa ni? Vse, verjetno. <3