Članek
Hipna nedeljska melanholija
Objavljeno May 07, 2017

                                   

Končala sem z delom in se frentično odtrgala od domačega parketa. Saj se hecam. Z veseljem. A leno. Včasih se moram spraviti na silo, ker mi sedenje pred kompjuterjem povzroči nekovrstno apatijo, in je vsak premik v smeri iz hiše, sila težak. Ampak na koncu mi nikdar ni žal. Vsak dan grem za dve uri ven. Nujno. Pogrešam pisanje, pa sem zdajle, ko sem se že vrnila, na hitro začela tipkati, s slabo vestjo, ker že toliko časa prelagam nadaljevanje moje zgodbe, ki sem ga obljubila... Ma kaj to, kaj pa imam komu jaz za obljubljati... Bolj sem si zadala, da moram to zaključiti... Smešno, toliko teksta sem imela že napisanega, zdaj pa mi ga je zmanjkalo le za zaključek. In le še en del mi manjka (mislim), pa sem se uštela pri časovni kalkulaciji in me je vmes zabukiralo delo, ki ga ne morem prestavljati, ki me hoče celo in zaradi katerega že tako in tako, cele božje dni čemim pred kompjuterjem. Joia di vivere, bi se reklo, pa še v stilu dela, ki ga delam... No, saj ni hudo. Mi leži, ga delam precej rada, le utrujajoče je. Jaz in tipkovnica in jezikovne mahinacije in ure in ure muzike. In možgani, ki ob koncu dneva dobesedno zmrzujejo. Btw, hvaležna bi bila za kakšen glasbeni predlog, ker nimam več domišljije.

Torej, povzpnem se v hrib in ko se odpre tista praznina, tik pred vrhom, med drevesi in nebom, preden se teren na vrhu prevesi v dolino, se mi spet zasmeji. To je že kar običajno. Ne vem kaj je tam. Kot bi se poleg širine vidnega polja, še bolj odprla tudi sama. In jaz imam rada prostornost, širino in veter. Nadaljujem po travniku, polnem zlatic in rdečih cvetov kislice, zeleno-rumeno-rdeče-rjavkasto, sila prijeten prizor, s poudarjeno strupeno zeleno, seveda, zdaj po dežju… Vsakič hočem narediti fotko, pa me resolucija mojega pametnega telefona ne zadovolji. Mislim si klinc pa fotoaparati, če pa ni nikdar isto, kot je dejansko... In nič hudega, če je tako spremenljivo, konec koncev, ravno zaradi tega lepota ostane in prav tako vsakokratno začudenje, ob vsaki transformaciji in izmenjavi posebej.  

No, čisto srečna sem, da sem danes lahko nehala z delom in lahko šla na sprehod... Pa kasneje grem ven, ker, koliko smo pa stari, hehe... Mnja, nekateri (ne vem po čem)sklepajo, da preveč za te špase... In, ko bi vedeli kako se ob tem pravzaprav zabavam... Mislim, a ni fino biti pomemben, pa čeprav za sekundo... :D ?? No, vsaj marsikomu to pomeni blazno veliko. Jaz pa že cel dan pravzaprav o tem razmišljam, tako, v prebliskih med delom, izgubljena nekje v računalniškem zaslonu, in youtubih, ko iščem muziko, ki me ne bi preveč zmotila, to je, potegnila v šentiment, ker, hej, treba je delat, ne pa afne guncat, in potem pomislim koliko različnih osebkov se je stulilo, zdrlo, zjokalo,  izpelo, izplesalo, izsmejalo pred kamerami in mikrofoni, pa kaj... Nikome ništa. Nekaj ostane, ja. Tisto nekaj, kar pravkar poslušam, nekaj nad čimer sem celo zelo pogosto naravnost vzhičena, ali zgrožena, me gane, zamori, orazpoloži, kakorkoli…. V resnici pa bore malo, če primerjaš s tem kar je človek dejansko dajal... Komu...? Sebi ali svetu, to je zdaj veliko vprašanje... Največ sebi, verjetno. In največ sebi tudi vzel. In no, torej, ena od teh milijone osebkov, jaz, ki pogosto koga zmotim, no koga pa tudi kdaj verjetno pobožam, se zavedam, da je vse to skupaj popolnoma nepomembno. Torej, danes grem ven. Grem nervirat svoje znance in prijatelje. Tudi neznance, če bo treba :). Pa mislim, da ni tako hudo :). Vsaj ne vedno ;).

*

Grem ven in je ok, nič pretresljivega…. Neka muzika, neka pijača, neki ljudje… Nekateri bolj očitni, drugi popolnoma medli, kar je normalno, kdo pa, lepo vas prosim, vse okoli sebe procesira z isto ostrino… In klepetam, kar je, po recimo da celem dnevu tišine, spet prijetno… Saj, če ne bi včeraj na treningu ropotala kot lajna, bi še rekla, da sem večinoma cele dneve tiho, ker pač delam in pri tem jezika ne potrebujem…. In če delam dolgo, sem dolgo tiho…. Potem pa, tisti dve uri, ko si vzamem za trening in hojo… Takrat tudi ne govorim.  No, včasih se potem zlije kot slap in včeraj sem očitno igrala dvornega norčka. In se potem čudila sama sebi. Očitno, da včasih ljudi zabavam. Sicer so ti trenutki redki, ampak zadnje čase vedno bolj pogosti. Opazujem se, pa se mi zdi, kot, da sploh ne morem vedno vplivati na to kar počnem, govorim, oziroma zelooo veliko samokontrole bi potrebovala, pa se mi vedno ne ljubi. In potem… Eeeh, preveč si belim glavo s tem, kako mora vse to videti kdo drug… Kaj me pa briga. Očitno vsega ne počnem slabo, ljudi imam okoli sebe vedno dovolj. Pa niti ne vem, če je to tisto s čimer se dajem… Bolj imam nekaj sama s sabo. Mogoče se jemljem preresno. Mogoče to prepuščanje, ki sem ga začela, le ni tako temeljito, kot bi si želela. Bo treba dodatno izpustiti? In mislim, da je čas za post, na vseh področjih. Čiščenje glave, telesa, misli, hehe... Pa, da vidimo :).

Danes sem melanholična, oziroma, kaj vem, kaj bi se reklo namesto tega izraza. Otožna. Sploh ne vem zakaj, a vse se mi zdi tako daleč stran od mene. Kot bi se malo oddaljila od vsega skupaj. Pretekli mesec sta se zgodili dve stvari, ki sta me dolgo časa držali v zraku in potem sem pač naelektrena in v pogonu, sploh ne vem ali je to dobro, ali ne… Vsekakor je včasih naporno, se pa iskri, da je veselje. Recite temu manija, če komu ustreza, le, da tokrat ni bilo tako manično, kakor sem navajena. Precej bolj prizemljeno je bilo in umirjeno. Nekako tako, kot bi si želela, da je trajno. Spet sem začela sanjati. Zanimivo je to, da imam, kadar se nekje zataknem, vmesna obdobja, ko ne sanjam popolnoma nič. No, zdaj pa kar na enkrat ogromno. In živo. Ne vem kaj me daje. Mogoče potrebujem poleg aktualnih, nek močnejši cilj. Vedno nek cilj. Ko ga dosežeš, hitro nastaviš novega, kaj vem, praznik, dopust, podvig, dogodek, nekaj, na kar čakaš… Potem, pa se na koncu počutiš banalno izpraznjeno, čudno, ker logično bi bilo, da bi te doseg cilja zadovoljil, pa te ne… Morda res velja, da je bolj pomembna pot, kot pa dejanski cilj… Ampak še vedno pot ni speljana kar nekam v tri krasne… Meni gre to na jetra. Jebeš konstantne cilje, na ta način. Kot neke rešilne slamice, ko nate začne iz vseh strani pritiskati praznina. Želela bi si, da bi bilo življenje enostavno dovolj. Da ne bi bilo teh čudnih melanholij, ki se ti vrinejo v popolnoma (tako si misliš) zapolnjen prostor. Oziroma, da bi vsaj vedela kaj točno je tisto kar vleče. Kaj. Pomanjkanje ljubezni? Hm… Morda. Pa tako sem si sama želela tega. Ven iz odnosa, ki me je dušil… Biti sama, imeti čas zase, ko mi ni potrebno nikomur nič razlagati, kaj zakaj, kako, zakaj sem tako rekla, tako napisala, tako pogledala, s kom si bila, zakaj me ne poljubiš, objameš, zakaj si občutljiva na dotik, zakaj se izmikaš, zakaj, zakaj, zakaj hočeš biti sama? Zakaj imaš to potrebo? Nisi normalna, to ni normalno… Pa saj vem. Z mano biti je težko. Imam obdobja tišine in zapiranja, po drugi strani sem pa izredno živahno bitje. To je bilo nekaj, kar je na meni ljubilo kar nekaj ljudi, nalašč ne bom rekla moških, ker se ljubezni ne meri le s spoloma. To silno veselje in voljo do življenja, namreč. Zdaj pa se zavedam, da sem bila nazadnje v vezi s človekom, ki je ob mojih prebliskih, skoraj redno, dobesedno zehal. Nasploh je veliko zehal in nikdar mi ni bilo popolnoma jasno kaj natančno si on predstavlja pod pojmom »življenje«, ker je bilo tako očitno nekaj popolnoma drugega, kot bi človek pričakoval… Kaj naj bi dva počela ob sobotnih večerih, ko sta sama…? Mislim, razen seksa in filmov? A je to vse kar je v življenju, matr??? V  takih momentih sem sama pri sebi, skoraj obvezno postala agresivna. To pomeni, da se mi je v možganih zavrtel film, mislim, v usta bi mu zabila mini blazino in še kaj slabšega bi naredila takole v mislih, pa tega ne bom pisala, da se kdo ne bi preveč zgražal... Ja, sama v sebi imam pogosto napade besa. Če je res hudo se včasih pririne tudi na površje. V resnici pa sem takrat postala le toga. In razočarana. Občutek, da te nekdo ne priznava in nalašč spregleda. Ne vem če si predstavljate… Tisti občutek, ko te razganja, ko imaš neko idejo, ko bi se rad pogovarjal, ko začneš navdušeno nekaj pripovedovati, kot si navajen iz drugih odnosov… Svojemu partnerju, ljubimcu, človeku, ki naj bi te ljubil, tebe, tvoje telo in intelekt in ki se te bo seveda kasneje, v postelji, želel dotikati…Človek pred tabo pa zeha in te zdolgočaseno gleda. Ne vem. Popolnoma možno je in tudi to sem seveda pogosto pomislila, namreč, da sem dejansko dolgočasno bitje in se zanimiva zdim le sama sebi, ampak malo dvomim… Mislim, da je šlo predvsem za popolno neujemanje. Le kako mi uspe v ljubezni potegniti najbolj nemogočo različico? Kaj to pravzaprav pove o meni?

Mislim, da, če to zares čutim,  čutim pomanjkanje ljubezni že zelo dolgo. Kajti to ni ljubezen. Ni mogla biti. Ljudem, ki sem jih zares ljubila, sem dopustila vse. Vse. Namreč, če človeka ljubiš, je nemogoče, da bi ga spreminjal. Zakaj le? Takoj, ko bi to naredil, če bi seveda sploh lahko, bi se zavedel, da si posegel v nekaj, kar je bilo v osnovi popolno… Zdaj pa ni več. To si počnemo. Kar zaplavamo v vzorec. Nič hudega sluteč in brez slabih namenov… Vsakodnevno pri ljudeh opazujem igre moči in se čudim, ker se jih sploh ne zavedajo… Zdaj malce drugače razmišljam o teh rečeh in o »vezi brez obveznosti« pa karkoli že to pomeni, za katero sem bila včasih smrtno prepričana, da ni zame, no, saj še zdaj ne vem, ali bi kaj takega zmogla in ali se ne bi prehitro ujela v tisto tega jaz ne morem, v sumničavost in domišljijske epizode, sklepanje brez vprašanja, ponos itd… Ali bi lahko z nekom preklopila v »ljubezen«, brez vseh predalčkanj in določil? Verjetno tukaj sploh ne gre v tej meri za zvestobo, kot si večina predstavlja ob omembi besedne zveze, temveč, za dva človeka z izrazito potrebo po svobodi in osebnemu času in prostoru…Verjetno dva, ki imata vsak zase razdelano najprej svoje osebno življenje, potrebo po in rutino v ustvarjanju, karkoli… Oh… Kaj vem, zelo logično se mi zdaj to sliši. In kako izven sistema moram biti, hvala bogu, ko se mi pa tako grozno upira vse kar ljudje poimenujejo z »normalnim«. Pa ne, da bi pri drugih to obsojala, bog ne daj, če kaj sovražim je obsojanje, le zase vem, da me to kolesje več ne more kar tako zgrabiti. Upam. In hkrati se včasih, ob takem dnevu, kot je danes, bojim, da prav zaradi tega postajam čudna. Čudna, ker dejansko velikokrat najlepše trenutke doživljam sama zase, najverjetneje nekje v naravi, ko se mi odpre nebo in se zarežim, pa še sama ne vem zakaj… Ko dvakrat zaporedoma naredim yang in se, rahlo prepotena in zadihana počim na klopco pod brezo, pogledam navzgor v veje in čutim, kako vse valuje, diha, se širi in krči… Jaz pa sem, seveda, le majhen delček v sestavljanki celote… Ali bi lahko sploh to s kom zares delila (seveda brez, da bi pri tem zehal)? Ali je to deliti sploh potrebno? Ali bi sploh še hotela z nekom vse deliti? Ali  je to za zdrav odnos zares nujno? Ali ni le nekaj, kar bi bilo teoretično lepo, pa večinoma ni izvedljivo? No, zase odgovor vem. Če in ko bi tako začutila, bi naredila vse. Pa vendar ne več toliko, kot bi včasih. Boljše vprašanje je: Ali bi lahko kdo sploh to konceptiral? Mene, tak pogled? Sprejel brez grabljenja, brez fascinacije in brez, da bi mi poskušal vzeti in zastreti bistvo?

Liza in še ena iz zakladnice drugačnosti :) https://www.youtube.com/watch?v=6nmW9zt0-9c

Dobro jutro. Fantoma vedno naredim nariban ingver z medom. Naribaš ga in daš v med ter ješ po žličkah, tako da se bolje počutim, ker sem nekaj naredila, čeprav načeloma verjamem, da je potrebno virozo pač odležati :-). Ni druge. Sem se spomnila še na te. Odlični so mi. https://m.youtube.com/watch?v=FFzk_MX1DCo

Liza. Pozdravi se. In, če boš imela čas in ... če te zanima poglej. https://www.youtube.com/watch?v=j6M0HnMs0OY

Aja, muzika ;) https://youtu.be/LYXQYB95AuQ

Saj se tudi jaz zaustavim Liza. Saj mi ne gre tako hitro, kot se napiše :) Glasbo želiš :D ok... ni prvič, da lepim prav ta komad... ni pesem tolk pomembna... pomembna je njegova energija... https://www.youtube.com/watch?v=bUPjkFucORA Ness tvoja odločnost me je nasmejala, ker :) imaš prav ... ni sorodne, ker je en klinc :D ... odločna in odlična misel...

Abram, zelo prav imaš, vsaj kar se mene tiče. Včasih si mislim, da je bilo lažje, ko na to nisem gledala podobno kot ti, a je usoda tako hotela. Dnevi so bili zapolnjeni s povsem drugimi stvarvmi. Borba za vse moje je dnevno na sporedu in ne samo v partnerstvu. Sedaj se pa sprehajam največ v nekem vzporednem svetu. Liza, še obljubljena glasba (kakšna se mi posveti pa še med tednom): https://m.youtube.com/watch?v=LJpjcYqGjhw

Liza. Tudi jaz ne bi bila rada z nekom, ki bi zehal in me ne bi slišal. Sprejem sebe in svet a ne želim, da me zaustavijo ovire... želim naprej in ne želim se še zaustaviti... Glasba. Hmmm ... predlog :) https://www.youtube.com/watch?v=6I_b5FypS5w

T

resne ponudbe 72h Strinjam se, da vam pomaga pri kolicini, ki sega od 5.000 € do 10.000.000€ E-pošta: reseaufinance510@gmail.com E-pošta: tmarjan24@gmail.com Marjan Tetickovic finance omrežja hvala

U... Tega pa že dolgo nisem slišala. Hvala za o/tip in idejo ;).

Hvala obema. Se zdravim. Taja, to poznam, ampak tudi jaz mislim (po vsem kar sem že zaužila), da bo treba enostavno odležat. Pravijo, da se tudi na ta način telo čisti, če seveda ne posežeš prehitro po tabletih, kar jaz striktno ne... Kar sem iskala, sem dobila. Spet, hehe ;). Muzika je fina, ja :). Lep pozdrav!

Ika :D. Saj vem ;). Hm... Jaz pa mislim, da imam kar par sorodnih duš naokrog :D, ampak z nobeno nisem v vezi, lol. Kar je po svoje super. Vsaj vem, da bodo po vsej verjetnosti ostale v mojem življenju ;). No, vaša glasba je super, jaz sem pristala na "bolniški", očitno je spet prišel moj čas viroze in pač jaz kot jaz, ne morem tega kot normalni ljudje opravit februarja, ampak maja... :/ Tako, da... Še kar pobiram glasbene predloge, bodo prav prišli v prihajajočih dneh, ko bom na račun neplanirane "bolniške" ZARES, ZARES čepela pred ekranom. Plus, če pozna kdo kakšno čudežno domače zdravilo proti virozi, se prav tako ne bi branila... :)

Liza ker sem sama doživela nekaj podobnega, pa me je nasmejalo :) In ja, ja vedno grem z odprtimi kartami, saj na začetku tako ne veš kaj se bo izcimilo in če bi me naj nekdo vzljubil, naj ve, kaj je tisto, kar bi naj vzljubil. Saj ne rečem, tiste psihotične, bevskajoče psice pač ni moč vzljubiti, ampak k sreči nisem le to ;) Je pa prav, da se ve, da obstaja, ker pričakujem vsaj sprejetje žutih minut, če nič drugega ;) ika, mah...to o sorodnih dušah je precenjeno, mi pa pol lajfa skorajada proč vržemo s koprnenji po duši dvojčici ;) Jebeš to.

:-) Liza. Iz izkušenj...ja, ponavadi je fino se usesti na klopco in razmisliti. Zelo se strinjam s tabo. In kako prav imaš. Komunikacijski šumi izvirajo le iz nas samih in prav zaradi razlogov, ki si jih navedla. Sicer se zna zgoditi, da naložimo preveč vsega sopotnikom. So samo sopotniki in ne mi. Že tako gredo stvari rade povsem v svojo smer :-). Danes sem posluśala same stare in prežvečene pesmi. V službi imam vedno precej po dopustu in je najlažja izbira samo play :-) Lepo bodi. T.

Zakaj sori? :D Pa saj dejansko je smešno. Zdaj. Takrat je bil pa to vsakokrat šamar. Pač, jaz sem bila navajena drugače komunicirati z ljudmi. Ja. Nekako tako. Tudi jaz sem že stokrat verjetno napisala nekaj podobnega o pretvarjanju in igranju... Kompromisi so bili bolj sivina, ker, a veš, družbeno, pa biti del vsega, pa podobna jajca... No, vedno bolj pa prihajam tudi jaz tja na tisto točko. Če so že v začetku potrebni hudi kompromisi, potem samo teci! Vse od tam naprej je en velik problem. Serviranega sem dobila že veliko, ja. Kaj češ. Včasih na koncu, po letih veze ugotoviš, da ti je bil človek s katerim si živel in "dihal", pravzaprav popolen tujec. Žalostno.

Nimam lih kaj pametnega za pripomnit. Nasmejalo me je tisto o zehanju (sori :3). Sem se pa tudi jaz precej spraševala, kaj je narobe z mano, da si vedno nakopljem neke čudne, nekompatibilne zveze. In veš zakaj? Ker ljudje niso iskreni. Ker igrajo in se pretvarjajo. In misliš, da si našel sorodno dušo, pa si našel en klinc. In vse tisto, kar jih na začetku tako navdušuje, vse kar kao cenijo in občudujejo pri tebi, dobiš kasneje, ko se zveza ustali, servirano v ksiht :) (tole sem skoraj dobesedno zapisala v enem zapisu in pride prav tudi tule, he). In veš kaj? Ne jebem več sorodnih duš, kot tudi ne kompromisov in prilagajanja, s tem nas itak fotrajo od plenic ven, pa je en bulšit. Takoj, ko moraš sprejemat kompromise in se prilagajat, zanikaš in zatreš sebe. To pa ni ljubezen. Konc.

Taja in.. Če smem dodati? Našla si same sebe v svojem svetu,ki je točno takšen -kot si ti sama. Liza :)* Ti dobro veš,da je na vrh gore vedno treba pot prehoditi.Ti hodiš k sebi na vrh gore,tako kot vsak,ki želi sebe najti- tak kot je. :)*

Taja, točno tako. Tudi jaz se tega vedno bolj zavedam. Včasih sem mislila, da se človek lahko spremeni, danes pa vidim, da se spremeni le okvir. Osnova v meni ostaja nedotaknjena. Oziroma, kot si napisala... Spreminjanje glede na ostalo, je le povod za mnogo nesreč in nesrečnosti. Sama se zdajle odločam malce zadržati v zmernosti, ker verjela, ali ne, vse kar si zaželim se mi uresniči, potem pa ne vem kaj vraga naj s tem počnem. In ni hujšega od tistega trenuka, ko ugotoviš, da niti lastnih misli in želja ne razumeš najbolje :). Oziroma, da se komunikacijski šum dogaja že tam, v točki zero :). Tale komad od Nine, me vsakič ubije :). In nekako se mi zdi v univerzalnem kontekstu ;). Ika, ja, se ti pridružujem! Naprej, vedno naprej. Včasih se sicer malo pomudim na pogorišču, kaj pa naj, tipljem in preučujem, da bi dojela kaj točno se je zgodilo, potem pa naprej :)! Mene pa ustavljanje fascinira, ampak verjetno v drugačnem smislu. Ne, kot neka končnost, ampak vsakodnevno, sprotno zaustavljanje sveta :). To mi je pa postalo že skoraj potreba. Btw, lušna pesmica, če se še kakšne spomniš, je bom vesela ;)** Abram, ja... Ali pride ta odločnost z leti? Ne vem... Povsod sem najmlajša, ali ena od mlajših. Tako v svoji družbi, na treningu, v družini itd... Ne vem kako to, da je tako naneslo. Se mi pa včasih, temu primerno zgodi, da do nekaterih stvari prihajam v zaostanku. In zdaj je prišlo obdobje, ko se očitno ukoreninjam. Ni ravno lahko. Veliko konfliktov je zaradi tega. In tudi občasen strah pred posledično samoto, ker pač človek vedno pomisli, da ga bo svet zavrnil...Včasih sem bila neskončno bolj gnetljiva, potrpežljiva in vedno pripravljena na kompromis... Ti časi so odločno minili. Jaz pa moram le sama sebe prepričati, da se občasni konflikti izplačajo in da je moje bistvo upravičeno. Je pa tale zadnji del tricky. Lp :)*** Taja, ja.... Borba za vse moje. Kako te razumem! Lepa pesem. Se priporočam za še kakšno!

Liza:)** Odlično razmišljanje. Sam vidim problem partnerstva v sobivanju, sprejemanju in dajanju samega sebe, ne pa v kontroli ljubljene osebe.Ljudje res želimo vse kontrolirati in izgubimo občutek za trenutke lepote v partnerstvu in v okolju.Potem jih moramo najti in iskati sami.Nikoli potešeni v sebi in uravnoteženi sami v sebi.Sam mislim,da sem v fazi, ko sem sam s seboj v najboljši obleki.Ne odklanjam nikogar,sprejemam vse, enako kot sam sebe.Ne dam pa si vzeti svoj notranji mir in pogovora samega s seboj.Po meni spoznavaš,da si sama sebi edino merilo in to te bo naredilo samo sebi drago.Spoznavaš,da se v življenju lahko zaneseš sama nase in ,da sama sebe ne moreš več razočarati.Nočem biti filozof ne pridigar mislim ,da se je začel proces tvojega notranjega zorenja in to ti bo prineslo največje zadovoljstvo,, ko to zadevo dokončno osmisliš v sebi. Po tem bo konec analiziranja same sebe,ker boš vedela,da si sama sebi edino merilo,ki mu slediš.Tvoja komunikacijska sposobnost,te ne bo nikoli več izdala in te bo samo še bolj globoko potrjevala. Oprosti mi ,če sem preveč sfilozofiral.:)*

Objemam ta zapis, Liza!!! Tudi sama se večinoma samo še sprehajam skozi življenje, niti srečna niti nesrečna, malo osamljena, včasih melanholična. Vse sem premislila v zadnjih letih. Od točke do točke, želela popraviti, spremeniti, a sebe se ne da spremeniti. Pahneš se le še v večjo nesrečo. Torej se samo še sprehajam. Večinoma sama, včasih v družbi, delno v vezi. Tisti del poti, do križišča, se sprehajam zraven. In nič ni narobe s tem. Čisto nič. Čeprav me je družba skoraj prepričala v nasprotno. Samo osnovne potrebe imamo iste, sicer smo si tako različni, da nismo primerljivi z nikomer. P.s.: krasno spremljavo si izbrala. Rada imam Nino Simone. Premislim za glasbo med tednom.