Članek
Slepo nazaj k naravi
Objavljeno Mar 07, 2017

Bilo je zgodaj zjutraj in skozi polknice je silila sončna svetloba. Nisem bila prepričana kaj me je zbudilo, že budna, se nisem mogla niti premakniti. Zavedala sem se njegove prisotnosti v hiši, bila je gosta, kot aerosol v zraku. Spal je v dnevni sobi. Razmišljala sem popolnoma bistro, pa čeprav bedno zakrčeno. Ko sem tako ležala in buljila v strop sobe, je zazvonil telefon na nočni omarici. Damian, seveda. Verjetno je čakal, da bo dovolj ura. Poznala sem ga. Vedela sem, da verjetno celo noč ni spal… Zaradi mene… Zaradi tega, ker ni razumel kaj se dogaja… Zaželela sem si enostavno izklopiti telefon in ignorirati dejstvo, da verjetno od mene zahteva odgovor. Obotavljajoče sem se končno javila.

»Taja?« sem zaslišala njegov glas. Poizkusila sem razbrati kaj več kot to, da mi je zvenel silno zoprno.

»Ja.« sem skoraj zašepetala.

»Torej si še živa? Zakaj se mi zvečer nisi oglasila?«

»Ja, oprosti, z mano je vse v redu… Nisem slišala telefona… Oprosti….glasna muzika in saj veš kakšna sem, ko slikam… No, ko sem videla zgrešen klic, je bilo pa že zelo pozno…«

»Vseeno. Skrbelo me je. In zakaj šepetaš?«

»Šepetam? Ehm…nevede…ravno sem se zbudila.«

»Kdaj prideš nazaj domov?«

»Ne vem Damian… Mislim, da bom še nekaj dni tukaj. Zakaj, menda ne potrebuješ avta??«

Nekaj časa je bil tiho.

»Pa kaj hudiča počneš tam?«

»Nič takšnega. Uživam v miru.«

»Kaj pa butik, Taja? Naj bo kar zaprt? Ne vem kako si to predstavljaš…«

»Daj mi no že mir s tem butikom. Kaj? Koliko kupcev pa misliš, da bi bilo, če bi bil odprt, a? Koliko jih je prišlo prejšnji mesec, koliko denarja so pustili… Poglej si malo papirje, za božjo voljo in se mi odstrani z grbe s tem butikom… Ne vem kako si to predstavljam… Rabim mir, razumeš? V moji glavi je vse narobe… Se ti zdi, da je moje življenje zadnje čase takšno, kot bi si ga želela? S tem se bom ukvarjala, ko pridem nazaj.«

»Kaj misliš s tem, takšno kot bi si ga želela

»Ne vem. Enostavno potrebujem pavzo, razumeš?«

»Dobro…nima smisla… Se bova pomenila, ko se vrneš… Upam, da kmalu. Pogrešam te. Javi se kaj, da me ne bo skrbelo, ok?«

»Ok, Damian. Lepo se imej.«

Odložil je brez pozdrava in vedela sem, da je jezen. Počutila sem se krivo. Potem, pa sem zaslišala korake na hodniku pred vrati spalnice. Kar malce sem zmrznila. Ko so se približali, je zvok potihnil. Stal je za vrati. Želela sem si, da bi lahko zaspala nazaj in za nekaj časa vse skupaj odrinila, ampak on očitno ni bil istih misli. Potrkalo je.

»Ja?« sem se oglasila in se zvlekla izpod odeje.

Vrata so se odprla in stopil je v sobo. Mežikala sem v njegovo smer in se trudila zakriti nelagodje, ki se me je lotevalo.

»Sem te zbudil?«

»Ne.«

»Videti si zaspano,«  je ugotovil, sam očitno poln energije in se zagledal v moje gole noge.

Sledila sem njegovemu pogledu in ko sem ugotovila, da sem oblečena samo v daljšo majico, mi je postalo nerodno.

»Em…ja… Si že dolgo buden? Nič nisem slišala…«

»Ja, navajen sem se zbujati zelo zgodaj… Pa sem šel na sprehod. Lepo je...«

Postavila sem se pokonci in začela iskati nekaj, kar bi lahko oblekla.

»Počakaj malo… Bom skuhala kavo… Kje hudiča so moje hlače?«

Namesto, da bi se odstranil, kot bi to od njega pričakovala, je še kar stal na vratih in se trapasto nasmihal.

Nisem bila take volje, kot bi si želela, zdelo se mi je, da mi preskakujejo misli in da ne zmorem dobro slediti stvarnosti. Navajena, da nihče ne vdira v mojo jutranjo intimo, sem se v tem spletu okoliščin počutila  razgaljeno in nejevoljno. Pa nisem mogla nič za to. On pa… Zaznal je moje razpoloženje, ki ga je očitno nadvse zabavalo. Nasmihal se je, kot bi le čakal, kdaj mi bo odneslo ventil.

Mimo njega sem oddrsala proti kopalnici in ga zalotila kako še vedno gleda v moje noge.

»Max!« sem jezno bevsknila.

Zasmejal se je in odšel v kuhinjo. Provociral me je.

Poskušala sem ostati ravnodušna, si navlekla hlače in šla za njim.

Med tem ko sem se ukvarjala s kavo, je listal po časopisu, ki je bil na mizi. Bila sva tiho in bilo je čudno. Drugačno od rutine. Drug človek je bil, tuj človek, po svoje. Kaj je sploh razlog, da je tukaj? Pa saj nama ni treba, da bi karkoli obnavljala. Zazdelo se mi je noro.

»Povej no, si vstala z levo nogo ali si ena tistih jutranjih ljudi? Moja mama je takšna… Bolje, da jo zjutraj pustiš pri miru… ,« je začel dobre volje napletati in se mi neumno smehljal.

»Max… v resnici sploh ne vem kaj naj rečem… kako naj se obnašam… Tole je čudno. Hočem reči, malo prej je klical Damian, ki sem se ga včeraj cel dan otepala in hotel obrazložilo… Kaj naj mu pa rečem? Tukaj je Max in obujava stare čase?!«

»Cel dan si se ga otepala? Zakaj pa? Saj sem prišel šele zvečer, « me je vprašal skoraj zadovoljno in me pogledal izpod obrvi.

»Ja, ja… Nisem navajena, da bi kaj skrivala… Za razliko od nekaterih… Če bi vedel, da si tukaj bi znorel…«

Preslišal je bodico.

»In bi kaj? Prišel sem in me pretepel? TE pretepel? Kaj pa bi naredil?«

»Ah…« sem jezno povzdignila glas, »Tebi je vseeno! Prikažeš se po sedmih letih… Sploh pa… Nikdar ga nisi maral…«

Obrnila sem se proti štedilniku in živčno premešala kavo ter ugasnila plinski gorilnik, tik preden bi skipela.

»Nisem ga maral, ne. Ves čas se je vpletal. Izbrisal ti je mojo številko….Daj no Taja!«

»Ker je vedel, da imaš nekje doma Majo! Morda ni res? Zato si ga takrat počil na gobec!«

»Daj no, nič ni vedel… Blefiral je…nič drugega…« Ustavil se je. »Taja… Bi rada, da grem? Prav imaš… Takrat sem bil z Majo… Nimam pravega izgovora.«

Brez da bi odgovorila sem natočila kavo v dve šalici in prisedla k njemu za mizo. Zavzdihnila sem.

»Ne vem kaj naj z vsem tem, razumeš?«

»Taja izpred sedmih let bi rekla pojdi po poti srca, se spomniš?«

»Tista Taja je mrtva. Takrat sem bila tako zmedena… Polna problemov…. in razcepljena…. Takrat sem se namenoma metala v takšne situacije, da bi malce živela…«

»Kaj pa zdaj? Nimaš problemov?« me je vprašal. »Zdiš se mi potrta.«

»Potrta?« Izraz me je presenetil. »Ne, da bi kdaj to pričakovala, si se spet pojavil… Ves ta čas sem razmišljala in se prepričala, da je bolje tako, kot se je pač zgodilo… zdaj pa…«

Ni pustil, da bi dokončala stavek. Na pol je vstal, me čez vogal mize zgrabil za rokav majice, povlekel k sebi in poljubil, tako, da sem pri tem skoraj prevrnila skodelico. Gesta je bila brezbrižno samovoljna. Nisem se takoj odzvala. Zdelo se je noro. Za trenutek sem kar obsedela, potem, pa mi je v lica šinila kri. Primazala sem mu klofuto in začudeno gledala predse.

Zasmejal se je in si pogladil lice. Usedel se je nazaj na svoje mesto.

»Ne igraj se z mano!« sem rekla hripavo.

»Zakaj se me bojiš?«

»Bojim??…Nimaš pravice…«

»Delam kar čutim… To nima nič s pravico.«

»Ajooooj....! A se slišiš, matr!«

»Hočeš, da grem? Povej iskreno! Samo reci!«

»Ja! Hočem, da greš! Tole postaja vedno bolj groteskno!«

Brez da bi kaj rekel, ali pa vsaj spremenil izraz na obrazu, še vedno se je smejal, je vstal s stola, s tal pobral svoj nahrbtnik in odšel. Preden je odprl vrata se je obrnil proti meni in mi pomežiknil.

»Lahko bi vedel.« je zamrmral.

Bila sem besna. Ostala sem tiho in ga opazovala kako odhaja. Nisem ga pospremila iz hiše, nisem se niti premaknila. Tako je prav. Kaj pa naj bi mu rekla drugega?

 

Kaj pa naj bi mu rekla drugega? To vprašanje sem si ponavljala v glavi do onemoglosti. Nisem prenesla misli, da bi spet kar izginil, na mojo željo zapovrh. Nisem pa tudi mogla kar izbrisati vsega ostalega, nisem se mogla obrniti stran od življenja, ki sem si ga ustvarila. Koliko je bilo vredno tisto moje življenje? Končno sem si priznala, da sem z Damianom nesrečna. Šlo je veliko predaleč. Najin odnos se je ohladil in nisva več našla skupnega jezika…. Nisem vedela kaj naj naredim, jasno mi je bilo le, da se ne morem več slepiti. Strah me je bilo, da me bo Max, če ga spustim blizu spet prizadel. Ali je tokrat spet kdo v ozadju? Druga Maja? Nova Maja? Kako naj vem? Kako naj mu verjamem? Kaj pa heroin? Kako naj vem, da se stvar ne bo ponavljala? Je sploh prav, da se takole zapletam?

Po vsem neplodnem mozganju me je začela boleti glava. Spravila sem se v posteljo in dobesedno prespala dan. Ko sem se kasneje zbudila sem vedela, da moram nekaj narediti, pa čeprav je to pomenilo, da bom stvari zakomplicirala do kraja.

Poklicala sem ga. Začuda se je oglasil takoj.

»Živjo… ,« sem negotovo začela. Potem pa hitro nadaljevala.

»Prav si imel... Taja bi res rekla pojdi po poti srca in še vedno je tako, kljub vsemu… Kaj naj naredim??? Rada bi te spet videla, ampak se bojim... Razumeš? Bojim se, da je v ozadju spet kakšna Maja… Da bom spet preveč pričakovala od tebe... Na koncu boš pa dvignil sidro in me pustil s tole kolobocijo v glavi… Konec koncev… Svoje življenje postavljam na kocko…«

Prekinil me je.

»Ali lahko prideš k meni… Malo kasneje…? Imam sestanek glede neke zemlje tu blizu… Nisem sam…«

Počutila sem se kot totalni idiot in se vprašala kako je možno, da lahko on sredi vse te zmede nadaljuje z vsakdanjimi opravili, kot, da se ne bi nič zgodilo.

V naglici mi je razložil pot do svojega gozda in prekinil linijo, kot, da mi sploh ne bi zares dal možnosti, da rečem ne.

Na hitro sem se morala odločiti. Bilo je že precej pozno in tema. Nikdar nisem pretirano uživala v vožnji ponoči, zlasti ne sama, z Damianovim terencem, ki sem mu že povzročila prasko na levem boku. Damian je bil v tisti avto zaljubljen, pa čeprav ni bil več nov. Vedela sem, da jih bom na ta račun slišala.

Tokrat sem se malo drugače oblekla, kot prejšnji dan, mogoče bolj željna ugajati. Bolj nesigurna. Obleke, ki sem jih imela s seboj, so bile namenjene preživljanju časa na prostem, sem pa našla oprijeto, karirasto srajco in kavbojke, kar se mi je zdelo dovolj dobro glede na okoliščine. Za spremembo sem si počesala lase in se pogledala v ogledalo. Kar stala sem tam in se primerjala s tisto žensko, ki sem bila pred sedmimi leti… Kot bi pravkar našla košček v sestavljanki… Zbrskala sem senčilo za veke in maskaro in se pričela igrati, kot sem to počela včasih. Na stotine različnih podob sebe, takole pred ogledalom mi je prišlo v misli in počutila sem se dobro. Bilo je prijetno. Moja podoba je bila drugačna. Skoraj sem si bila spet všeč. Skoraj sem že pozabila kaj pomeni truditi se, da bi bila nekomu všeč, brez občutka, da tako in tako ne bo nič pomagalo.

Nervozno sem prevozila ostre ovinke in se spustila v dolino. Ko sem se znašla na ravnini, mi je odleglo. Sedaj sem morala samo še najti pravo vas… Kako je že rekel? Pelji čez vas do konca in zavij levo, v hrib pri kozolcu?? Imela sem prižgan radio, Začel se je komad… Kaj je že bilo to? Ja! To sem ga slišala žvižgati včeraj pred trgovino… Zdel se mi je dober znak, znak predvsem, vsekakor ne naključje. Potem pa sem sramoma pomislila kako sem pravzaprav trapasta. V vsej tej ezoterični kolobociji sem se sama sebi na glas zasmejala. Očitno se vrača stara Taja. Kje si bila? Sem res vesela, da si si spet priborila pot na površje? Glede tega si nisem bila popolnoma na čistem.

Cesta je postala strma in asfalt  se je nepričakovano končal. Vesela sem bila, da imam terenca in upala, da nisem na napačni poti. Kaj naj bi videla? Morda kakšno luč? Peljala sem naprej in zdelo se mi je že zelo daleč od odcepa. Ustavila sem in nekaj trenutkov globoko dihala. Čez odprto okno je do mene prišel vonj po gozdu, čeprav sem bila še na čistini. Kaj takega mu je seveda podobno. Gozdne poti, kaj pa… Nadaljevala sem po makadamu in se spraševala ali sem zgrešila pravi odcep, potem pa se je začel gozd in kmalu se je, kakšnega pol kilometra stran, nekaj zasvetlikalo med drevesi. Kot sem trenutek kasneje ugotovila, so bile to luči, na neke vrste leseni koči, pred katero je bil parkiran njegov avto. Razen svetlobe, ki je prihajala od oken, je bila okrog in okrog popolna tema ter milijone zvezd na nebu, ki se je odpiralo nad jaso. Pogled nanje je bil nekaj ostrega, jasnega… V primerjavi s tistimi, ki so bile v mestu na pol zakrite s svetlobnim smogom… Začudeno sem ugotovila, da gre pravzaprav za popolnoma iste zvezde, pa čeprav se zdi Ljubljana tako daleč stran. Slišal se je zvok čričkov in škržatov, nočnih ptic in majhnih živalic iz gozda…  Ta skupek zaznav me je pobožal na točki, kjer je zadišalo po otroštvu. Spomnila sem se kako smo otroci v temnih poletnih nočeh čakali utrinke in poslušali  kako rukajo jeleni…

Izstopila sem iz avta in se vprašala, ali me je slišal priti. Iz koče se je slišala glasba. Kar nekaj časa sem tako stala, potem pa sem se le odločila vstopiti.

Majhna predsoba je bila polna pohodnih čevljev, anorakov in podobnih oblačil. Tipično. Glasba je prihajala iz osrednjega prostora, kjer je za štedilnikom stal Max, ki je nekaj kuhal in si pri tem požvižgaval. Stopila sem k njemu, saj me očitno še vedno ni slišal, in ga pocukala za rokav. Trznil je, kot bi se me malce ustrašil.

»Torej si prišla! « se je zasmejal in me cmoknil na lice, brez da bi izpustil kuhalnico.

Bila sem v zadregi, saj se sama nisem mogla kar tako pripraviti, da bi ga cmoknila nazaj, tako sem ga samo gledala in pri tem uspela iz sebe izsiliti nekakšen nasmeh. Malce mi je bilo nerodno.

»Ehm…ja…« Sem začela, »Bala sem se že, da sem zgrešila pot.«

Zadovoljno je naprej mešal vsebino v loncu, ki je prijetno dišala po čebuli.

»Kuham večerjo. Golaž. Saj ješ golaž, a ne? Spomnim se, da si precej izbirčne sorte…«

»Em…izbirčne sorte? Mislim, da ne. Od kje pa ti to?«

»Heh… Spomnil sem se tiste pizze…« Zasmejal se je. In zagledala sem tisto, zanikrno pizzerijo, v kateri sva bila tistega skoraj pozabljenega dne… Na videz tako dolgo tega… Kjer sem naročila pizzo, ki se je skoraj nisem dotaknila, ker je bila prepognjena na pol in ni bilo videti kaj je notri… Tisto kar je bilo notri je bilo precej bedno, v nasprotju s tem kar sem čutila ves tisti dan, že od trenutka ko me je poklical, ko sva se dogovorila da se dobiva, ko sva blodila po mestu, obredla nekaj trgovin in se smejala kot dva majhna otroka, o bog…Tako banalno in netipično za oba… Kot bi si ustvarila umetni otok v tistem betonskem vesolju, kjer nikakor nisva našla idealnega kotička…. Da. Otroka. Odrasla otroka, ki sta ugotavljala kako različna sta si, a sta to različnost velikodušno sprejemala… Takrat… Nekaj tako čistega je bilo. Ljubezen tiste vrste, ki jo zlahka umažeš in uničiš… Torej je nisva. Zelo dolgo je trajalo preden sva si upala tako približati eden drugemu, da so roke našle pot v druge stvarnosti… Niti dotaknila se nisva takrat… Z očitno željo v ozadju… Morda v nekem trenutku celo razočaranjem… Nikdar nisem zares vedela.

»Max, tista pizza je bila zares ogabna!« sem se zamišljeno zasmejala. »Pravzaprav tako ogabne pizze še nisem jedla… Kar nerodno mi je bilo.«

»Mimogrede, dobro izgledaš.« Je rekel, ne da bi me pogledal.

»Sklepam, da bolje kot v trenirki, « sem zajecljala nazaj. Nikoli nisem dobro sprejemala komplimentov. Bilo je skoraj, kot bi me z njimi človek užalil, kot nekaj obvezujočega in nekaj kar je nujno zarezalo v nepopolno izpolnjen obrazec odnosa s človekom. Včasih kompliment človeka nezadržno zveže s tistim, ki ga izreče. Stvar vzgoje. In stvar patologije, seveda.

»Tudi s trenirko ni nič narobe,« je rekel rahlo v zadregi, kot bi ga brez potrebe presekala.

Kaj se tako trudiš Taja, sem si mislila sama zase.

»Kakšen sestanek si pa imel? Boš najel zemljo?« Sem se zaslišala.

»Ja, razmišljam o tem… Za enkrat nič določenega.«

»Kakšno zemljo pa?«

»Zemljo za obdelovalno površino, za njivo, polje… Predstavljaj si, morda bi se lotil gojenja zelenjave… Ali česa drugega… Še razmišljam.«

Pokimala sem. Zaželela sem, da bi se sama lahko rešila butika in pobegnila iz Ljubljane. Po svoje se mu zavidala svobodo, ki jo je imel. Pa sem vedela, da je zanjo plačal visoko ceno. Povsem verjetno previsoko, da bi to sama zmogla.

»Upam, da nisi preveč lačna. Golaž se dolgo kuha.«

Prižgal si je cigareto in iz steklenice, v dva kozarca natočil vino. Usedel se je za mizo nasproti mene.

»To bo čisto novo poglavje v mojem življenju. Nič več neumnosti. Le stvari, ki nekaj pomenijo. Za dušo….in srce.«

Pokimala sem, pobito, ker je lahko razmišljal s takim brezbrižnim optimizmom. Pa ne, da bi bilo to kaj slabega, prav nasprotno. Začutila sem globok prepad med nama in se zavedla, da me je verjetno desetkrat prehitel in da sem sama uspela svoje življenje le konkretno zafurati, pa kakor se je že včasih zdelo obetavno, kakorkoli sem nekdaj napovedala, da se bo njegovo življenje odvilo, pravzaprav, če sem iskrena sama do sebe, sem to počela, tolažeč se, poskušajoč očrniti edino čisto čustvo, ki sem ga poznala in edinega nosilca vsega tega, ki se mi je tako bedno in banalno odtujil in izgubil… Po čigavi krivdi? Moji? Njegovi? Je bila usoda? Timing?.... Kljub svoji želji, biti v tistem trenutku na tistem kraju, nisem vedela kako naj se ne počutim izgubljeno. Gledal me je in se smehljal. Njegove gubice okrog oči, ki so se z leti poglobile, so mi bile preveč všeč, da bi lahko ostala mirna. Bil je on… ON! Občutek ob tem je bil skoraj nevzdržen… Vsaj v primerjavi z omlednostjo in zlagano prilagojenostjo, ki sem je bila vajena… Ki sem jo živela… Živčno sem se presedla in si prižgala cigaret.

»Taja?«

»Mhm?«

»Umiri se, daj no… Tresejo se ti roke…«

»Normalno… Saj sploh ne vem kaj delam tukaj, Max. Sama sebi sem morala priznati, da te po vsem tem pač ne morem še enkrat izpustiti, kot, da se ne bi nič zgodilo… Za enkrat… To je pa tudi vse, kar sem uspela natuhtati. A se ne sliši blesavo?… Bog… Nič več se ne zdi samo po sebi umevno…« Zasmejala sem se.

»Lahko se umiriš. Tukaj sem in ne grem nikamor. Ni nobene Maje… in… Brez dvoma se vprašaš… primerjaš…. Nikamor se mi ne mudi. Nimam se namena igrati.«

Gledala sem ga in se vprašala ali je pametno, da mu zaupam in ali imam sploh pravico do takih vprašanj in odgovorov.

»Povej mi kaj o tvojem butiku, « je rekel nestrpno, kot bi želel spremeniti temo.

Njegova želja me je presenetila in me hkrati vrgla nazaj v nek ustaljen in duhamoren občutek.

»Em..? No ja, butik je v stari Ljubljani… Majčken butik z izbranimi kosi oblek… Cene so seveda temu primerne. Nekaj stvari naredim sama, nekaj pa jih naročim iz tujine. Damian mi ga je, recimo temu, podaril za rojstni dan. Hočem reči, firma je pisana name, prostor pa je last njegovega očeta. Tako, da vidiš… V resnici ni moj butik, ne popolnoma.«

»Pa te veseli to… Delo v butiku?«

»Hm…«

Morala sem pomisliti kaj naj mu na to odgovorim.

»Nekaj časa me je veselilo, ja. Celo zelo. V začetku samem, sem imela redne kupce, ki pa si me zdaj žal ne morejo več privoščiti… Kasneje.... postalo je moreče. Kriza. Premalo strank, dolgčas…. Nimam več zagona, da bi ustvarila kaj novega, zataknila sem se. Niti nočem več, minilo je… To…Kar se mi je včasih zdelo vredno, se mi danes zdi le nesmiselno romantiziranje… Kreiranje… Oblikovanje oblačil… Pf… Nikoli nisem bila narejena le za nekaj… Ta misel se mi upira…Ta družba, sistem… se mi upira... Ob misli, da moram zasesti svoj položaj v vsem tem, se mi obrača želodec… Dnevi minevajo in sedim tam, brez ene samcate stranke včasih… Razmišljam o tem kako bom plačala položnice, hah… In o tem kako sem se porazgubila kot dim….Tako da… He, Ne… Mislim, da je odgovor bolj ne kot ja. Želim si, da bi se lahko vsega skupaj znebila….To bi bilo lepo, začeti na novo… Je to slišati noro?«

»In kaj te ustavlja?«

»Pričakovanja drugih, moji lastni plani s katerimi sem se zabarikadirala… Damian… Eh, saj ne vem kaj bi ti rekla. Odkrito povedano, o tem sploh še nisem iskreno razmišljala…«

Pokimal je. »Zajebano. Ampak mislim, da boš našla način."

»Bom res? Saj sploh ne vem kaj bi rada. Kam naj pa grem, če pustim vse skupaj? Nazaj k staršem? Kaj naj počnem? Kako naj začnem? Bi sploh morala?… Počutim se, kot bi bila privezana na mesto.«

»Pa saj imaš hišo… na Kalcah…«

»Hočeš reči, moji starši imajo hišo… In oni so prepričani, da mi gre odlično in so strašansko zadovoljni z vsem skupaj. Mislili bi, da se mi je zmešalo.«

Živčno sem si popravila lase.

»Ne vem zakaj ti vse to razlagam… To so moji problemi in nič ne kaže, da jih bom v kratkem razrešila.«

»Taja, nekaj bi te rad vprašal. Kaj pomeni zate, da sem se pojavil nazaj v tvojem življenju? Zakaj te je to tako vrglo iz tira?«

Gledal me je popolnoma mirno in zavedla sem se kakšna razvalina sem v primerjavi z njim.

»Naj ti povem po pravici? Upanje… Morda lažno upanje, da zame obstaja drugačno življenje. Zametek nečesa, kar sem bila… kar sem, pa sem se tako trudila pokopati… Občutek, ki sem ga imela leta nazaj in ki se ga bojim, ker pomeni, da sem postala na novo ranljiva. Občutek imam, kot, bi se začelo vse skupaj podirati…«

»Z vsem tem ni nič narobe. Lahko ti pomagam… Če hočeš…če me hočeš nazaj v svoje življenje.«

»In kako? Z vsem tem moram opraviti sama.«

»Lahko prideš k meni.«

»Sem?«

»No ja… Zemlja, ki jo nameravam najeti…ni samo zemlja. Tudi hiša. Potrebna prenove sicer… Prav bi mi prišla pomoč.«

»Ampak kot kaj, Max… Kot kaj naj pridem k tebi? Kot prijateljica? Punca? Sodelavka?«

»Ne vem… Odloči se sama…«

»Kot kaj bi si želel, da pridem? Vse to je pošteno  privlečeno za lase. Saj ne more biti vseeno kako... Ali celo isto… In kaj bi potem? Kar prišla? In potem kaj? Veš, jaz nisem človek za odnose v tri krasne, ali življenje v nekakšni komuni… Tole pa izgleda nekako tako, kakor da se bova zdajle, takole sedeč za mizo, lepo vse dogovorila… A se to sploh da? Se lahko dva dogovorita, kaj bosta eden drugemu? Kot nekakšen poslovni akt?«

Ne vem zakaj, ampak spet, kot že ničkolikokrat prej,  sem dobila občutek, da je od mene pričakoval preveč.

»Eh… Komuna? Odnos v tri krasne? Daj no… Nič od tega nočem. Jaz bi rad od tebe vse... in hkrati nič! Razumeš?«

Jebeni jing jang!« sem se zarežala, kot bi hotela malce preusmeriti.

Preslišal je.

»To kar sem takrat čutil… Pravijo, da se to zgodi človeku enkrat v življenju in da takrat to dobro veš… Torej… Ok… Pustimo kaj pravijo. Če potegnem črto, mi je kristalno jasno kaj sem čutil… Kaj čutim… To je nekaj, česar se ne da kar spregledati… V redu. Ne bodimo preveč njuejdžerski…  Ne. Nočem, da prideš kot prijateljica, rad bi več… Zadovoljna?«

Nekaj me je stisnilo. Panika, kot bi zaznala, da ni izhoda. Tisti prostor me je začel utesnjevati. Vstala sem in se mehanično namenila proti vratom. Kamorkoli, karkoli, le ne tega… Vstal je, kot bi se ustrašil, da bom pobegnila in me zgrabil za roko. Prisilil me je, da sem mu pogledala v obraz. Spet. Njegov gib je bil grob, a ne brezbrižen. Čutila sem njegovo voljo. Odrešujočo in hipnotično. Nekaj čemur se nikdar nisem zares znala upreti. Hočem, hočem, hočem, hočem…. Tisočkrat hočem in hotela sem tudi sama, seveda. Če bi se kdo drug do mene tako obnašal, če bi zaznala ta hočem, to voljo, tako trenutno dominanco, bi me razbesnelo do fundamenta, verjetno bi se mi človek zagabil, zameril, uprl…. Tako odločno, skoraj lastniško, predrzno in samovšečno… On pa… obnašal se je tako, kot se moški obnaša do svoje ženske, kot, da mi ne bi dovolil, da bi naredila neumnost, zbežala stran in se z glavo zaletavala v zid, me vklenil s tisto gesto in pogledom, imobiliziral…. Nekaj kar je deloma vedno počel, pa leta nazaj ni znal narediti konkretno… Vraga, kakšna neumnost, sem še uspela pomisliti, verjetno se mi kisa… Gotovo se mi konkretno kisa… Srce je bilo že zdavnaj izgubljeno… Možgani… Možgani pa… jebeni ocet…. Jebena romantičarka…. Stisnil me je ob steno in vdihnil zrak, ki sem ga sunkovito iztisnila iz pljuč.

Obstaja veliko vrst poljubov. Če si seveda svoje življenje sploh zares živel in jih imel priložnost okusiti. Tega se zaveš v trenutku, kot je bil takrat. Je poljub, ki je zgolj žgečkljive narave, hudomušen, nagajiv… Je tisti ki se zdi na začetku stvar nekakšnega običaja, dvorjenja, pa se kasneje poveže z globjim poželenjem, potem tisti, ki ga ne pričakuješ, o njem niti ne razmišljaš in se ti kar zgodi, tako bolj v tri dni, brez kakšnega pomena, zgolj izmenjava nečesa in preizkušanje terena… Je tudi strasten poljub,  globok in obvezujoč, mesen in izraz čiste telesnosti… No, tisti poljub takrat, pa je bil poljub spoznanja, prepoznavanja, priznanja, slepote… Človeško telo, meso, ima spomin. Moje telo je prepoznalo njegovo, njegov vonj in njegov gib…Tistikrat mi je zmanjkalo izgovorov in energije za boj s svojim hudičem. Vedela sem, da je neizogibno. Konec koncev, človek menda celo svoje življenje drvi nekam tja, v tiste sfere doživljanja, kot v nekakšen višek, vrhunec, predajo, v nekaj, kar je dejansko vredno vsega skupaj in kar vse ostalo tudi izniči… Vredno, ali nevredno… Legitimno ali nelegitimno… Vseeno je…. Preplet čustev, od zamere, do odpuščanja, ljubezni, sovraštva, žalosti, divjega veselja, upanja in zavedanja pogubnosti tistega trenutka... Brutalno uničujoče. V meni je potrgalo vsako sled upora in zadrževanja. Ponovno, prvič, zadnjič? Kdo bi vedel…

Golaž se je kuhal naprej… Ali pa celo smodil, nihče od naju mu ni več posvetil misli, vsaj tisto noč ne. In tisto noč sem se kasneje zbudila na raztegnjenem kavču, poleg njega in ga zalotila kako gleda v strop. Ni spal. Nisem si upala oglasiti, niti premakniti ne. Čez kakšne pol ure se je oglasil on, brez, da bi me pogledal.

»Taja…saj veš, da po tem ne moreš več nazaj, m?«

Ostala sem tiho.