Članek
O pozabljenih svetovih
Objavljeno Feb 22, 2017

Nadaljevanje, kot sem obljubila :).

Tako smo ujeti v svoje obrambne mehanizme,

da je včasih nemogoče ugotoviti katera od resničnosti je bila ali je resnična...

 

Vrnila sem se. A žalostno… Hiša in okolica sta me pričakovali z mrzlo dokončnostjo. Soočiti se sama s seboj… Temu nekega dne ne moreš več ubežati, ne glede na to koliko energije si za to v preteklosti potrošil…

Večino dneva sem se mrcvarila in razmišljala o njem. Kot, da bi sploh obstajala kakšna možnost, da bi razmišljala o čem drugem. Spomnila sem se občutka ponižanja, izdanosti in razočaranja…. Občutka, ko sem resnično mislila, da sem z nekom nerazdružljivo povezana in kasneje bolečine ob tem, ko sem si bila prisiljena na silo dopovedati, da so bile vse tisto predvsem neumnosti. Da sem se le zatajila. Sebe, svojo zaznavo, to v kar sem nekdaj verjela, oziroma želela verjeti, kar sem čutila… Se po nepotrebnem izrabila, poškodovala in zaprla… Ne verjamem več v takšne ljudi, kot sem verjela, da je bil on takrat… Sploh pa… ni šlo le zanj, šlo je za človeka, za ljubezen… Šlo je za ves svet… Kako se je prostor odprl, kakšno podobo je prevzel, kako se je tisto vesolje ukrivilo… Za možnosti, za polna pljuča, vzajemnost, občutek pripadnosti in dvojine… In če je bila dvojina, posledično tudi množine…Voljo do deljenja, povezovanja in prenašanja… Upanje, zaupanje, smisel , prepuščanje… Ko pa se je porušilo…. Prepričala sem se, da je bila le nekakšna blodnja in živela naprej, kot bi svojo naivno in čutno dvojnico nekje zakopala. Tisto, ki se je končno malo prebudila in prevzela vajeti in… bog… Kakšno čudovito življenje je to bilo… bi to lahko bilo…. Bilo je opojno, a na žalost kratko. Le trenutek. Kot fatamorgana. In potem grenkoba, ki si je nikdar več zadovoljivo ne zdrgneš z jezika. Sploh pa… Po tistem je nisem nikdar več odkopala. Le otrdela sem v oklep, se zabrazgotinila in vzgojila vse mogoče vrste divjih tkiv, ki so me trdno varovala, ki nikoli več niso dopustila, da bi se spet kaj podobno naivnega pririnilo na površje. Spomnila sem se same sebe takrat, prej… Kako čudovito odprta sem bila, kako nora in neprilagojena in kako pripravljena živeti, ne glede na ceno… Poglej me sedaj ….

Brez obstanka. Tisti dan je bil, kot bi me potegnil iz soda, v katerem sem bila zaprta skoraj desetletje, moja preveč bleda, nagubano razmočena in občutljiva koža, pa preboleča, da bi vzdržala pritisk zraka, svetlobo, toploto… Počutila sem se, kot, da se luščim. Metaforično, seveda. Kot, da od mene odpadajo kosi, tkiva preteklih let in z njimi del njihove teže.

Oh…. Kako časovna gmota nesmiselno in nerazpoznavno izmaliči resničnost. Kdo ve? Kdo ve, kaj je bilo res? Ali je bilo takrat sploh vse skupaj resnično? Ali si nisem morda tiste »ljubezni« le s tako vnemo narisala? Spregledala očitno neverjetnost in raje verjela, da sem našla svojo dopolnitev? Je kaj takšnega sploh možno? Realno? Njegove besede, pogledi, kretnje… Je bilo resnično? Ali le čuden preplet njega, kot je pač bil in moje prebujne domišljije, ki mi je narisala tisto, česar sem si pravzaprav želela? Nekoga, kot je on, kot je nekdaj bil, pristen in čudovito neobremenjen, nekaj, kar obrne vse ustaljeno na glavo in ti da voljo in brco v rit, da tudi sam začneš živeti drugače, da si upaš z vsem svojim bistvom živeti sebe…  In ko mi je tako rekel, da  je mislil name… Zakaj? Zaradi občutkov krivde, ki sem mu jih takrat nenamenoma pustila? Zaradi izsiljene bližine? Zaradi izgubljenega prijateljstva, ljubezni, razumevanja…? Kaj je bilo? Je sploh prav, da dvomim? In zakaj je bil ravno ta odnos za moje življenje očitno tako ključnega pomena?

Blodila sem po hosti in po travnikih okrog hiše ter premlevala eno in isto, do kraja iz sebe, kot bi zavestno pustila, da se je name vsul plaz preteklih pričakovanj in dvomov.

Sedem let nazaj, sem se od njega odtrgala, da. Po lastni izbiri. Izbrisala njegovo ime in podobo. Ne bom lagala. Ničkolikokrat sem o njem razmišljala. Čeprav nisem bila prosta, čeprav ni bil prost. Jaz in on? Bolno in kar malo umazano, ampak nisem si mogla pomagati. Če ne bi čutila dolžnosti do Damiana, bi ga nekako poiskala in našla način… Ali bi ga res? Bi si upala?  Velikokrat se mi je sanjalo o njem, še do pred nekaj leti. Dolgo je trajalo. Tiste divje-resnične sanje, ki sploh več niso bile podobne sanjam in tista jutra, ko sem se zbujala polna  znanega občutka, naveličana… Včasih bi lahko prisegla, da se spominjam njegovega vonja in tona glasu, kot da na to sploh ne bi imela vpliva… Sledila je potrtost, občutek velike izgube in nasilno pozabljanje ter odrivanje v nerazpoznavnost. Vedno. Ali se nisem vedno počutila, da sem za nekaj prikrajšana, med tem, ko sem sledila svojemu življenju, kot je postalo? Ali se nisem popolnoma pogreznila vase? Ali ni bil vsak trenutek z Damianom po svoje grenak, ker se mi je vsiljevala njegova podoba, ki sem jo brez predaha odrivala? Zakaj me je po toliko letih še vedno tako vrglo?

 

Ure so minevale, jaz pa kar izgubljena v navzkrižnem ognju lastnih misli in spominov. Niti jesti nisem mogla. Damian me je že nekajkrat klical, pa se nisem mogla nikakor pripraviti do tega, da bi se mu oglasila. Vedela sem, da bom kljub vsemu, slej ko prej morala, sicer ga bo skrbelo. Nisem si želela njegove pretirane pozornosti in bilo me je strah. Strah tiste rutine, ki jo je zame predstavljal, strah, da me bo nekaj pograbilo in povleklo nazaj v pogubno monotonost, strah, da se bom zbudila in ugotovila, da se mi je spet le sanjalo, da je vse kar imam le tisto življenje in tista vdanost v usodo. Neskončno hvaležna sem sem bila, da sem sama.

Napela sem si platno in po njem začela vleči grobo nesigurne tone... Da bi se vsaj za silo umirila. Po nekaj urah  sem se počutila bolje. Zavedla sem se dejstva, da moram nekaj ukreniti, pa čeprav to pomeni zapletanje v stvari, ki bi bile zame bolj varne, pospravjene globoko v predalu.

 

Zares poklicati Maxa je pomenilo namenoma riniti v probleme. In hkrati priznati, da sem svoje življenje pripravljena postaviti na kocko. Da to ni bilo življenje, ki sem si ga še naprej želela živeti. Da je narobe in nepošteno. To mi je postalo zdaj, tudi če se mi je kdaj prej že dozdevalo, kristalno jasno. Pa vendar sem že nekaj minut mečkala svoj telefon in nategovala razdražene živce do onemoglosti.

Končno sem se odločila. Zvonilo je dolgo in skoraj sem si že oddahnila, da bom lahko to svojo gesto enostavno preložila nanj. Javil se je tik preden bi prekinila linijo.

»Živjo. Nisem bil prepričan, da boš res poklicala.«

»Tudi jaz ne.« Sem odsekala nekoliko bolj, kot sem nameravala, potem pa takoj omehčala ton.

»Mislim, da tole danes res ni bilo naključje… A lahko sploh verjameš?… Povsem nerealno se zdi… No, oprosti… Nisem… Ne morem... Nisem znala drugače… Razumeš? Kakorkoli… Lahko bi ti vsaj plačala stvari, ki si jih zame prinesel iz trgovine…«

Nekaj časa je bil tiho, kot bi si urejal misli nato pa vprašal brez ovinkov.

»Je to edini razlog, da me kličeš? Ker če je… Ne skrbi za tisto, ni omembe vredno… «

Ujezilo me je, da sama ne vem dobro kaj bi sploh rada od njega.

»Em…ne… Sploh ne vem kaj naj ti rečem… Morala sem poklicati… Saj veš. Prejle sem si kar pustila, da me je odneslo…  Zdaj me je pa sram. Očitno res ni vse razčiščeno, kdo bi si mislil, a ne, hehe… «

»Nič ti ni treba, da se razumeva.« Je rekel prijazno. »Če želiš, se lahko res oglasim pri tebi in se lahko lepo v miru pomeniva.... ali pa tudi ne. Če tega nočeš, ti ne bom težil. Jasno mi je, da imaš svoje življenje in minilo je precej časa. Upam pa vseeno… Razumeš?«

»Zakaj?« sem še kar vrtala naprej.

»Zakaj? Ker te imam rad.«

Nekaj časa sva bila oba tiho. Nisem vedela kaj naj mu na to rečem. Zazdelo se mi je, kot bi se najini vlogi zamenjali. Včasih sem bila jaz brezpogojno iskrena in sem brez obotavljanja izražala čustva, z občutkom, da bi bil greh nekaj takšnega zamolčati… Odprte karte, sem rekla temu in pogosto sem ga tako verjetno nevede postavljala v pozicijo odgovornosti, ko tega ni zmogel. Zdaj pa sem bila sama tiho in previdna, on pa mi je brez zadržka povedal tisto, kar sem mu jaz leta nazaj ničkolikokrat.

»Dobro. Pridi kadar hočeš.« sem rekla obotavljivo.«

»Lahko pridem danes zvečer?«

»Lahko...«

»Kam pa?« Je vprašal nekoliko zbegano in se zasmejal.

Nisem si mogla pomagati, da se nebi zasmejala tudi sama.

»Kalce 11.«

»Ok… Navigator bo menda našel pot…. Če bom slučajno preveč zmeden.« Spet se je zasmejal. »Se vidiva kasneje. Lepo bodi do takrat, Taja.«

 

Še nekaj časa sem sedela za mizo in se spraševala v kaj sem se ravnokar spustila. Tudi če bi lahko pozabila na to kar se dogaja, kako živim, kdo sem in podobne malenkosti… Kam to pelje? Ali je to zdravo? Kakšen odnos je sploh možen za naju? Ali sva lahko prijatelja? Ta misel mi ni in ni šla. Tega si nisem znala predstavljati. Koliko časa se lahko človek slepi? Koliko ur, dni, mesecev ali let? Kako globoko lahko nekaj zakoplješ? In zdaj, ko sem na dan privlekla tisto daljno bolečino, v vsej svoji lepoti in razsežnosti, sem večplastno dojela kaj se mi je v teh letih zgodilo. Kako sem se zatajila! Kako sem zavoljo ponosa, dostojanstva, stabilnosti in nekakšne samopodobe, s katero sem lahko živela in preživela, v tišini potrgala tisto, kar se mi je takrat zdelo najpomembnejša stvar, ki se mi je v življenju zgodila… Mislim, ljubezen… Kasneje sem seveda leta in leta pljuvala po vsem, kar je dišalo po njej… V zanikanju in z nelagodnim občutkom. Vsak vonj po njej, bi me nepopisno zabolel. Podoba dveh zaljubljencev je postala osladna in nadležna, le zato, ker je nisem mogla prenesti. Ker je po meni zarezala in cvrče zasikala, kot bi polil s kislino.  Hkrati pa je nekje, v najbolj zamaknjenem kotičku moje notranjosti, ždel v puh ovit spomin. Ta spomin. Na to ljubezen. Platonsko, kot je le lahko, neumazano v svoji biti. Edino stvar, za katero sem bila v trenutku, brez dvoma, s telesom in bitjo,  prepričana da je prava, da je zame in, da mi je namenjena….

Nisem se mogla več upirati. Nisem smela. Zavoljo sebe, njega, svojega življenja, usode, zavoljo vseh tistih let, spominov, upanja in skritih ter potlačenih želja… Spustila sem vajeti, ponos, bolečino, zamero in dvom ter se vdala. Naj bo kar bo.

Obveze in patologije so po moje kje drugje bolj prisotne. Bolj velikobesedne kot so ljubezenske obljube in izjave, več je vsega sranja v paketu. Ravno zato je meni 'imeti rad' čist zadost :) Da ti je ob nekom dobro, te zanj skrbi, ti misel nanj ni neprijetna in tesnobna. In seveda kontra. To je to. Za vse ostalo sem pa...prestara. Preutrujena. Prelena. Preskomplicirana. And on and on...:D

Čelna trčenja, jp, imajo celo življenjske posledice. Spremeniš se, najbolj se spremeni percepcija samega sebe. Če je pravo trčenje, seveda. Kar se pa ljubezni tiče, je to najbolje napisal R. Carver: "In si dobil kar si želel od življenja? Sem. In kaj je to? Da si lahko rečem ljubljen, se počutim ljubljen tu na Zemlji." In če premisliš, gre v veliki meri prav za ta občutek. Zato je zaljubljenost, tako drugačna od ljubezni. Ljubezen moraš poiskati v sebi. Drug ti je ne more dati. Lahko ti da toplino, bližino, zvestobo, občudovanje, vse samo ljubezni ne. Vsaj ne tisto pravo, ne posestniško. Veš, če bi imela hčer bi bila Pika. Pa nimam, imam dve fanta. Tudi to je fajn. Lp T.

Eh koristi... :D Ko jih jebe! Nekaj človek mora počet sam s sabo in z odvečnimi mislimi. Meni je fajn. Včasih tako not padem, da pozabim, da je pravzaprav čista izmišljija... No, je in ni. Jp, jp. V tole "rad" je marsikaj zapakirano. To mene moti. Zraven je veliko obvez in keten in štrikov in patologije... Jaz imam včasih rada cel svet, pa to ne pomeni popolnoma ničesar. Še njamanj, da bi s prstom mignila in se za čemerkoli stegnila. In mhm... Karamboli. Ja... Ne vem, če sploh verjamem v kakšne drugačne začetke. Matr, ne vem... A se eni kar zmenijo, al kako? :D No... Ko sem prejle napisala "karamboli prihodnosti", sem pa bolj ciljala na neke zablode, ne čelna trčenja. In ja... Se strinjam. V svet je treba. Tudi jaz o tem razmišljam. No, pisno romantiko zganjam pa zato, ker bi rada dala adakta. Plus, kot sem že napisala... A sem še sploh živa? :D Malo sem se opomnila.

Joj abram, z življenjskim ravnotežjem se pa jaz res ne bi hvalila, khm...:D

:D Ja, to pa vedno, makar crkla! ;) Ma, saj jaz tudi to počnem, pa za nazaj, pa za zdaj, pa za naprej, kar nekaj dejansko, kake hude koristi tako ni od tega. Ti karamboli mene tudi vedno vržejo, ampak se mi ne zdi slabo, tako luštno je, po svoje ;) No, se mi že dolgo ni zgodilo, ampak za to bo najbrž treba malo v svet, na vrata se mi verjetno ne bo nihče tak namalal, lol :D Meni pa je ravno 'imeti rad' taka fina beseda, mogoče ravno zaradi ohlapnosti in ker toliko vsega zajame :) Ker ljubezni so različne, ni nujno da so ene pomembnejše kot druge, saj - v srcu je dovolj prostora za vse. :) Včasih imaš rad človeka, z vsem njegovim sranjem vred, včasih imaš rad samo idejo, kaj bi nekaj naj bilo. V tistem trenutku je pristno vse. Pomoje ;)

Abram... Nimam pojma. Vir je internet. :)

:D Lol. Vedno v stilu, Ness Blue ;). Ja no... Dogaja pač. Vlečem ven in primerjam, ker bi si rada razjasnila kaj vraga sploh smatram pod pojmom ljubezen... kakšen občutek si ob tem predstavljam... V izogib karambolom prihodnosti. Namreč, s približki, se mi niti v sanjah ne ljubi več ukvarjat. Sicer pa zanimivo... Imeti nekoga rad... Ne vem če je to dovolj. Beseda "Rad" je en tak zelo ohlapen pojem.

Ness Zapisala si bistvo. Nikoli pozabiti nase ,tako v sreči kot v mizeriji.To je tisto življenjsko ravnotežje o katerem govorim.>Ti si ga odlično opisala.:)*

Liza:)* Nisem te vprašal o avtorju slike.Kdo je njen avtor?

Hm. Ljubezni. Če razmišljam o svojih, pa v to zajamem prav vse, tudi tiste zgolj platonske...res ne morem reči, da je prav ena tista usodna, ki me je najbolj zaznamovala itd. Prav vsaka me je zaznamovala, tako mene in tisti trenutek, v katerem je bila posebna. Ko imaš nekoga rad, ga imaš rad (če ga seveda res imaš) in četudi gre vse k vragu, tisto takrat vendarle ostane. O sreči pa.... mnjah. S to srečo sem se in se verjetno še bom ukvarjala. Trenutno sem nekje tam- klinc jo gleda. Saj tudi bit mizeren ima svoje čare, ne gre vsakemu dobro od rok ;)

Res: mrtev človek je stabilen :) (In razpada.) Vsak živ pa naj ne bi bil čisto stabilen, čisto brez samo/spraševanja itd ... Samo kdaj so trenutki nebes.

Liza:)* Sem za !:)D Poglobimo se v njo.

"Človeku in živali." :) No... ne bomo preveč jadikovali :). Razmišljam o njej. To je dober znak. Včasih se je je treba nujno spomnit.

Liza:)* Mislim,da te razumem in ti hkrati dam prav.Zdi se mi,.da je Trdina zapisal: Ljubezen je vsem nam v pogubo. Pogube se bojijo tisti,ki ne zmorejo ljubiti. Zato te razumem.;)*

Ja, to sem mislila... Pa zdaj vidim tudi komentar #17, malce je razdrobljeno na več oseb :). Hja. Včasih se zdi uravnoteženost nemogoča. Ne vem niti ali ni tako, da si je včasih treba pustiti, da te potegne v skrajnost, samo zato, da sploh lahko dojameš obe strani med katerima nihaš... Potem morda lahko tako žongliraš z njima, da si uravnovešen... Človek, ki ne ve in si tudi nikdar ne upa poizkusiti, lahko pa le sanja o tem. No, razen če je uravnoteženost možna tudi, če si na pol mrtev ;). Vedno bolj sumim, da na nek način je :). In veliko ljudi je s tem zadovoljnih. Jaz ne.

Liza:)* Je to tvoje razmišljanje 19# na moj komentar Ani 14# ? Moj odgovor Ani je bil v smislu verjetja,ki omogoča ohranjati življenjsko ravnotežje. Nič človek ne mora,če se zavestno za to odloči.V tem se popolnoma strinjam s teboj. Mogoče sem se napačno izrazil- z besedo moraš. :)* Pod moj komentar 17# sem skušal obrazložiti Ani svoje razumevanje14#.

Hm...@ Abrabm#14: Moraš verjeti? Pri meni je to skoraj nemogoče. Moraš ni beseda, ki bi jo dopuščala v bližino neke "vere". Nič mi ni treba :D. Tudi dihati ne, če se izrecno odločim. Gre za, ali odločitev, ali spoznanje. In ja... Včasih se je pametno odločiti kaj in kako verjameš. Je pa zelo vprašljivo, ali je to potem sploh še realen svet, ali le neka umetna izmišljija. No... Jaz verjamem v ljubezen, ko jo začutim. Ponavadi je to hipna stvar, kot bi te strela zadela. Tisto in le tisto lahko verjamem. Prej ne. In mislim, da se je na silo ne da ustvariti. Ne takšne o kateri pišem.

Radmila:)* Dejstvo ki se opazi je.. tvoje toplo srce.1#

Ana:)* Četudi imaš dokončno znanje, ti še vedno ostane življenjsko dejstvo iskanja lastnega ravnotežja.Če nimaš življenjskega ravnotežja,si zopet izgubljen.Življenjska uravnoteženost je zame življenjski ključ.Peljati svojo življenjsko barko med čermi, valovi in nevihtami, kot v mirnih vodah.:)* To pa ni vedno lahko.:)*

Ana.....potem sem jaz v *nebesih*....ker mi je pogosto toplo v srcu :)

Abram in ZimZelen :) Ko ena deklica pride k verouku, se vsede na topel radiator in pove, da je v nebesih. Jaz se pa strinjam z njo! :) Včasih je čisto malo za srečo! (Za nebesa!) Ja, Abram, vse življenje iščemo ... in hkrati zelo malo vemo, vsaj dokončnega znanja ni ...

Ana:)* Saj moraš verjeti, če ne bi bila samo še nesrečna. Življenje ni ena sama nesreča, je tudi sreča in sovraštvo, kot je tudi ljubezen.Normalen človek išče vedno ravnotežje. Saj to je edina možnost.druge ni..:)*

*Ana. Mogoče so pa ravno zato "iznašli" nebesa. Da se uresničijo hrepenenja (moramo pa biti pridni) po smrti :)

Mislim, da je ta ljubezen, ki jo razvijemo v odnosu s človekom, s katerim tudi vztrajamo, nekaj posebnega ... in je samo tista. Ni potrebno graditi več na zaljubljenosti. Recimo, da se lahko zanesemo na moža, ženo. Tisti prvi, prva (kar že to pomeni) je pa včasih čisto nepreizkušena reč ... čisto mogoče, da se sploh ne bi obnesla v trajnejši zvezi. (Morda opevamo neke nerealne stvari ... nostalgija ... ni rečemo, da bi recimo Murn ali Kette, opevajoč kmečko življenje, zares bila srečna kot kmeta ...) Ranjeni smo vsi ... gotovo vsi. Veš; Abram, na kaj jaz včasih pomislim ... Na očeta nekoga, ki mi je bil svoj čas blizu. Pomislim, če je tudi njegov sin potrpežljiv in dobrovoljen, kot je bil njegov oče. Dostikrat se mi zdi, da veliko otrok "podeduje" značaj svojih staršev ... so jim zelo podobni, v dobrem in slabem. S tega stališča je kar lahko razumeti mlade pare z Vzhoda, ki sprejmejo, da jim starši izbirajo moža oz. ženo. Češ da starši vejo!! Mi pa sami izbiramo, pa vendar nismo vedno srečni ... Sreča nekako ni toliko odvisna od prave/ga, pač pa še bolj od tega, da dva rada živita skupaj - in se zato tudi trudita. Verjamem temu - kljub temu, da nisem zelo srečna ...

Radmila:)* Tista prava vedno priplava na vrh kot plovček pri ribolovu.Ribe loviš plovček potone za kratek čas ko uloviš ribo.Potem moraš zopet vreči trnek in plovček je zopet tu. :)DD** Se strinjaš?

Liza:)* NE bo samo eden in ne želim ti dolgčasa. Pravim samo,da eden ostane naglobje v srcu.8# :)D

Abram....vedno je najvišje tisti eden ali najgloblje v srcu, ki je aktualen......ostale je prekrila pajčevina časa.....in pozaba govorim zase

Radmila:)* Če si opazila,govorim z moškega vidika. Lahko ljubiš 10X iskreno,a vprašaj se tudi iskreno, kdo med njimi je najglobje v tvojem srcu ? Vedno je samo eden! Je tako?

Abram....lahko govoriš le v svojem imenu......ne moreš posploševati.....vsak zase najbolje ve kako je s tem.........

Radmila,.Ana ,Liza :)* Vse osebe ,ki so za tisto pravo ,so le nadomestek. Vsi mi imamo ranjeno srce.Nekateri si to priznajo, nekateri nikoli.Ranjeno srce preostanek življenja išče tisto pravo.V življenju sem velikokrat ljubil, a ena ostane nad vsemi. Govorim z moškega vidika. Priznajte si ,eden ostane nad vsemi,pa jih je lahko en vagon za njim.:)***D

Liza.....po mojih izkušnjah ni le ena oseba *usodna* in ni dolgčasa :)

Abram ... ampak hkrati ne vemo, če je to to ... poznamo samo eno plat "kovanca", življenja ... samo tisto, ki zares je* - in ne tiste, ki bi mogoče bila ... Tako da nikoli ne vemo, če nam bi z nekom drugim res dobro šlo ... * pravzaprav še te, ki je, ne poznamo posebno dobro ...

Ana... Ja, tudi jaz si pogosto tako rečem. Naj se gre vse skupaj solit! Kaj pa vem. Mislim, da moraš v življenju take stvari zavestno odpirati... Če ne želiš postati le ena od odraslih senc... Ampak kaj pa jaz vem. Predvsem je žalostno kako smo zavrti in kako resno se pri tem jemljemo... Abram :). Taja je rekla naj bo kar bo, ne jaz! Jaz sem jo le do tega pripravila ;). Hja. Jaz pa še kar upam, da ni samo ena oseba tista... Ker če je, potem se mi obeta en velik dolgčasssss.... :).

Liza:)* Mislim,da vsakogar izmed nas življenjsko zaznamuje samo en človek.Samo ena oseba je k kateri se vračamo,neoziraje se na to ,ali z njo živimo,ali smo jo nekoč sami zapustili, se razšli z njo..Tako lahko živimo leta in leta ,a slika te osebe se vrača. Spomin na njo izda naš globok izdih in mi vemo,da gremo kljub temu naprej..Meni še danes ni jasno zakaj sem se odrekel njej.Njena podoba živi v meni.Ni tragično, ostane pa tiho nikomur zaupano obžalovanje.Tudi tebe je ta slika premagala,da si si rekla: Naj bo kar bo. :)*

Delček: In potem grenkoba, ki si je nikdar več zadovoljivo ne zdrgneš z jezika. Sploh pa… Po tistem je nisem nikdar več odkopala. Le otrdela sem v oklep, se zabrazgotinila in vzgojila vse mogoče vrste divjih tkiv, ki so me trdno varovala, ki nikoli več niso dopustila, da bi se spet kaj podobno naivnega pririnilo na površje. Spomnila sem se same sebe takrat, prej… Kako čudovito odprta sem bila, kako nora in neprilagojena in kako pripravljena živeti, ne glede na ceno… In vendar gre živjenje naprej ... čeprav so tudi obdobja, ki se nam zdi, da nismo več živi ... ko niti ne reagiramo več ... zaradi preživetja? ... Včasih smo kot rastlince, ki kljub vsemu rastejo iz razpok v betonu ... In polno živijo ... V tistem času. Vredno življenje? Ali pa je tako normalno, normalno življenje - življenje zrelega človeka? Včasih si rečem: Solit se naj gre vse skupaj!