Članek
Ko človek sreča samega sebe
Objavljeno Feb 08, 2017

Že cel dan blodim okrog. Po tem, ko sem nekaj dni pisala kot navita, se znajdem pred prazno steno v glavi. Malce osmislim, potegnem vzporednice, se pretresem, da bi videla, kaj bo padlo ven in ugotovim, da se pravzaprav pogovarjam sama s seboj. Imam nadvse razburljiv in čustven monolog, v katerem se razcepim na več oseb. Prav podobno, kot sem počela celo svoje otroštvo. Pisati fikcijo je na nek način naravno stanje in adiktivno, saj paralelnih vesolj nikdar ne zmanjka.

Ampak kaj pravzaprav počnem? To zgodbo pišem, kot bi v njej živela in dejansko živim. Kot bi se realnost nekoliko zamaknila in spustila na dan nekaj izmišljenega, kar dejansko čutim kot sama sebe. Bolno. Izlivi, ki se po intenzivnosti merijo z realnim doživljanjem. Sem sploh normalna? Je to nekakšno izkrivljeno razčiščevanje in celjenje preteklih ran? Je sploh za kaj dobro?

Vstanem in se poberem ven. Zakamuflirana z dvojno kapuco in z gojzarji na nogah. Nataknem slušalke in hodim. Skoraj tečem. Ko se začne hrib, čutim olajšanje. Ko pa pridem na vrh in ne vidim več hiš, se nekaj odpre. Piha ledena burja in pusto je. Luna raste, čutim jo. Pokrajina je mrtvo zelene barve z rjavimi madeži. Na zahodu se je zjasnilo. Nebo je mešanica motno belkaste modrine in oranžnega zahajanja. Sicer pa, glede na to, da nikjer ni žive duše, natančno tak dan, kot si ga navadno izberem za pohajanja. No, ta beseda je povsem neustrezna. To niso pohajanja. To so blodnje brez obstanka. Ko se mi zdi, da bi lahko kar hodila in hodila in ko mi na kraju zmanjka poti kamor bi lahko še šla. Z glasbo na ušesih, da si vse skupaj še potenciram. Hkrati pa takrat začutim največ smisla. Potem včasih zablodim v hosto, se med drevesi povzpnem po strmem klancu in na vrhu le stojim in globoko diham. Vsaj trudim se. Da ne bi dihala površno in plitko, če je že vse ostalo na plitvini. Stojim tam, ledeno piha in iz oči mi lijejo solze. Pa ne jokam. Niti nisem prepričana. Menda so le oči tiste ki puščajo, pri meni nič ne pušča. Bog ne daj, da bi spustila kakšen presežek, pa čeprav v lastni glavi skačem, norim, včasih plešem. Po uri hoje nimam več kam, razen na cesto. Neodločeno stopim na asfalt in se vrnem proti domu.

Še enkrat preletim tisto kar sem napisala. Res preletim, ker je preveč, da bi se lotila od začetka. In nameravam nadaljevati, pa ne morem.

Vstanem in se ponovno namenim ven. Tokrat z Lajko. Narediva ustaljeni krog, pri katerem ima ona na stotine opravkov. Vohlja, markira in včasih z zadnjima tacama objestno zakoplje v tla. Ah psi… Tudi oni imajo življenja. Podcenjujemo jih.

Ko se vrneva domov, še vedno nisem mirna. Če bi bila pomlad, bi napumpala gume na biciklu in se kam odpeljala. Kamorkoli. Morda na kakšno gozdno pot, ravno pravšnje volje sem. Tako bi se zaposlila z manjšimi motoričnimi manevri pri izogibanju koreninam in kamnom in začutila tisto otroško objestnost, ki se zdaj pojavlja le v zametkih, pa še to na sila varen in rezerviran način. Ali pa kam ob Krko, na kakšno vijugasto cesto, odmaknjeno in z dovolj hribčki in dolinicami, da me ne bi dolgočasila.

Nekaj mi manjka. Spravim se po cigarete. Spet peš. Sicer sem se odločila, da bom nehala kaditi, spet. Ampak danes definitivno ni dan za to. Prestavim na jutri, nataknem slušalke in hodim. Zavijem na pokopališče. Prav mi pride, da je tako ogromno. Izognem se pustemu trotoarju. Tema je in vsenaokrog rdeče utripa. Redkokje je kakšna prava sveča. Jebena doba elektronike. V ušesa se mi kot nalašč predvaja Right where it belongs. Pomislim, da komad ustreza kadru. In res. Svet v katerem sem se sprijaznila živeti, je nekako v tem kontekstu. Elaborate dream kot pokopališče. Smrt kot edina povezovalka. Ustavim se v tistem vetru, sredi improvizoričnih ognjenih lučk. Utripajo in tako mirno je. Zraven mene je kip angela. Vse to kar doživljam, ta svet, to življenje, pretekli odnosi, med katerimi je bil redko kakšen, ki je bil zares pristen, če pa že, je bil pa žalostno zajeban zaradi neumnosti, drog, strahu… In ves strah, vsi krči, ki sem jih doživljala zadnje leto... Na enkrat ni več ničesar. Sama sem in zavem se, da je luknja v meni, ki  s tako zahtevo vleče in kateri že toliko let ne najdem polnila, le energijski presežek, ki ga ne znam izživeti. Ko mislim, da sem jo končno zaprla, se ubijam. Poskušam analizirati ta občutek luknje… In postane mi jasno, da je mešanica zanosa in bolečine neživetja. Trganje, praskanje, vlečenje, ki ga navadno tišam s tistim sredstvom, ki je tisti trenutek na razpolago. Veliko jih je in različno banalna so. Težko jim je pripisati to vlogo, ker so videti navaden del navadnega življenja. Ugotovim, da sem bila dolgo mrtva. In postanem žalostna. Z vso silovitostjo se mi iz motne zmešnjave let pokažejo obrazi, občutki bližine, že pozabljena bolečina…. Zakaj? Ker smo ljudje zajebani v svojem bistvu. Ne upamo si. In raje smo mrtvi, kot, da bi si upali ven iz svojih varnih točk.

Lahko bi večkrat jokala, pa se bojim, da me ne bi kdo pri tem zalotil. Lahko bi se več smejala, pa si ne upam, ker je po smehu bolečina vedno bolj izrazita. Lahko bi že enkrat zaključila s preteklostjo, pa ne morem, ker se bojim, da ne bi izgubila same sebe. Lahko bi manj kadila, bolj pozitivno razmišljala, se več družila, lahko bi bila bolj prijazna… Lahko bi se začela fokusirati na lepšo plat vsega skupaj, na mesto, da ponoči stojim na pokopališču in se prav morbidno topim v tisti ubiti spokojnosti. Kot bi se namenoma vlekla v senčne predele in temne luknje. Lahko bi verjela v ljudi, pa ne morem, ker vem, da vsakdo pestuje svoje strahove in zadržke, ki so premočni, da bi bil lahko komu zares blizu. Človek ne more biti vedno najbolj naivno odprto bitje v okolici. Sčasoma se obrabiš in postaneš zlovoljen in napet. Lahko bi se požvižgala na vse skupaj in se živela takšno kot sem.

Kupim cigarete, enega pokadim, vdihujem strupen dim in se valjam v občutku krivde. Lahko bi se malce sprostila. Če se ubijam, bi to lahko spet počela z jajci. Včasih sem to znala. Pred vsem pa… Preden razmišljam o smrti, bi lahko začela živeti.

Osamljena sem. In prvič si to upam priznati. Čakam pomlad.

 

 

eh, kak ćeš bit že v razcvetu, če se je pravkar pričelo? Daj času čas ;)

Ja. Sicer ne cvetim ravno... A pomlad vsekakor ni odveč.

ja, s pomladjo v laseh človek nekoliko laže zacveti ;)

Dogaja, m? :D

Lahko bi si mislila :)

Liza :)* Imaš tudi občutek,da je nekdo hudo prehlajen ? Verjetno ga močno tišči lulat. :)D

Si se vmes nazaj ozrl (tri pikice)? :D

Rasko, sicer ne vem komu natančno je namenjen tvoj komentar... Recimo, da meni. Lol. :D Eno vprašanje: Kaj dejstvo, da vseeno prebiraš, pove o tebi? Doooolgčas! :D No rešitev je pa sila enostavna. Naslednjič enostavno preskoči, pa bo.Lp.

Samo,da ti nisi ras-kol. V čem smo čudni,čemu se čudiš? Verjetno je zate normalno čudno.

Ma saj ne v smislu grajenja nekih poz, ampak ko ti gredo vsi (in vse) na živce, ko ob ljudeh ne zdržiš in komajda zmoreš nek pogovor itd., verjetno ta občutek superiornosti pride sam od sebe :)

Liza:)* Mislim,da sebe dojemaš popolnoma normalno v sebi.:)* Problem vidim,da se ti ne da igrati sivi vsakdanjik za smejočo fasado.:)* Mislim,da je pri večini tako. Večina si tega noče priznati, raje igrajo:)*

Ness Blue:)* Smiselen komentar :)*11#

Jp, vem :). Every fuckin day :D. No, jaz res nočem bit taka kot drugi. Mislim, halo...?! Enostavno nisem in ne morem bit. Glede superiornosti... Been there, done that, pa se mi nekako več ne ljubi.... A veš, niti ukvarjat z ostalim svetom, kaj šele, da bi energijo zapravljala za grajenje nekih poz :D. Bi bla pa vsaj rada sama s seboj ok. Ker imam veliko v sebi. In če ne živim, se ubijam. Torej, treba malo živet. Zamotit se kakor vem in znam, plus, da pri tem ne zapiram tiste luknje in tisto energijo, ki buta ven iz nje, sfurat tako, da naredim kaj produktivnega sama s sabo.

Saj tudi je neumno, ker je pravzaprav avtodestruktivno in če greva k lastni izbiri... jah, malo moraš bit usekan, da so ti take blodnje izbira ;) Po eni strani si želiš biti bolj tak kot drugi, ker se ti zdi lažje, po drugi pa niti nočeš. Vsaj zase lahko trdim, da nočem, ker koneckoncev, vse kar sem je plod trdega dela :D In pač vedno niham med tem, da sama sebe komaj prenašam in med tem, da se sama sebi zdim superiorna in komaj prenašam vse ostale. A veš tisto, ko si želiš, da bi bili ljudje bolj vnetljivi :D Samo frcneš čik in... puf! ;)

Lenci, hvala. Jaz se pa včasih vprašam koga sploh zanima tole zamorjeno nakladanje :D. No, pa to vseeno počnem. Ness Blue, saj. Po lastni izbiri. No, meni se to zdi neumnost. Sama, ja. To je postala celo potreba... Ma mislim, da mi ravno osamljena ni potrebno biti. Je pa težko, zaradi sveta v katerem živim. Vedno sem drugačna, drugače mislim, drugače se obnašam, vse okrog mene se mi zdi plehko, zgrešeno, včasih se valjam v razočaranju do vsega skupaj.... Torej, osamljenost res ni stvar, ki se ji lahko vedno izogneš. Potem se pa vprašam: A sem res drugačna? Ali ni to nekaj, kar si le dopovedujem, da bi bila posebna? :D In če sem res posebna... Potem se moram končno in brez preveliko vprašajev v glavi, za tako tudi sprejeti.

Jp. In spremembe so tako mučne. Mislim, da smo vsi (čeprav o sebi radi mislimo drugače) nekako navezani na svoj milni mehurček, na cono udobja in tako prekleto težko je narediti korak izven tega. Težko in boleče. A tako pač je, nobeno novo življenje se ne porodi brez muk. A kakorkoli že, jaz ugotavljam, da kakršnekoli spremembe že naredim, vedno bom nekako osamljena. Pretežno po lastni izbiri, zdaj si to že priznam. Pa smo spet pri tistem- lahko bi...

Radmila, prav imaš. Res ni slabo. Občutek imam, da se je nekaj spet začelo svetlikati. Kar se tiče britofa, že od malega živim v neposredni bližini. Sicer sem se selila, ampak spet na drugo stran :). Velikokrat hodim tja, že leta. In sploh mi je to iskanje življenja v smrti blizu. Vsaj veliko sem se s tem ukvarjala. Pa saj o tem je tudi veliko napisanega, celo filmi (Tarkovsky, Herman Hesse), vedno se mi je zdelo smiselno. Vsaj primerjava je. Včasih pomaga. No, :D, seveda v primeru, da se z lahkoto ločiš od mrtve materije, če ne, je pa malce žalostno... Hvala :). Ness Blue, ah... Kdo bi vedel kaj in kako. Misliš, da nekaj veš, pa se na kraju izkaže, da si si le domišljal. To so neki procesi. Vsaj upam. Ker včasih imam občutek, da sem kot pokvarjena plošča. No, vsaj spomnim pa se tudi obdobja, ko nisem bila osamljena, pa čeprav sama. In hkrati, kot je napisala Radmila... Nič ni ni hujšega od tega, da si osamljen med ljudmi po lastnem izboru. Potem veš, da je vse narobe. Da živiš narobe.

Všeč mi je tvoj zapis......lepo teče, brez zatikanj.....ko se sprehajamo s teboj po pusti pokrajini...... .tudi meni je všeč tam, kjer je samotno......vedno sem iskala najbolj samotno plažo....pozabljeno potko.....kjer si lahko sam s seboj in z naravo.... še huje kot biti sam, je biti v družbi in biti osamljen....ko ne vidiš smisla v kakršnem koli pogovoru.....ni čudno, da te vleče na pokopališče....na vzhodu so znane zgodbice o jogijih, ki meditirajo na pokopališču, sredi smrti.....iščejo življenje.......praznino zapolnijo z vdihom in izdihom, ki postane smisel obstoja......dodajo še mantro ali molitev in zaposlijo nemirni um, da ne blodi in se pogreza v neznana področja vsaj v depresiji nisi.....takrat ni mogoče niti vstati iz postelje, kaj šele iti na sprehod ali poslušati glasbo.....tolažba: ni tako slabo, kot bi lahko bilo

Hecno, kako samota dobro dene, osamljenost pa je tako dušeča. Jaz recimo sploh ne verjamem več v sposobnost ne biti osamljen. Blagoslov, ali prekletstvo? In ja, lahko bi...kaj vse bi lahko. In kaj vse lahko ne bi. Timshel, jbg.

Hec je, ker so presežki ob takih spoznanjih tako brutalni, da jih človek tiša kakor ve in zna... Oziroma zapira luknjo, kot sem napisala. Celo življenje se učiš biti sam na način, da ne bi bil osamljen, na kraju pa pride do tega, da si tega le priznaš ne več, kot bi bilo greh :). No, začetek je. Vsaj občutek imam, da sem na začetku. Bom tokrat poskusila bolj srčno do sebe :). In z več sprejemanja. Hvala vsem trem ***.

Liza. Ko človek sreča samega sebe, dobi odgovor. Dobimo odgovor. Tudi jaz s teboj čakam pomlad.

Liza Definitivno si ena izmed najbolj čutečih bitij na PW. Zapis je enkratna resnica. Veliko si si priznala in upanje ni umrlo. Želim ti najti vso srečo! :)*

Ne zdi se mi slabo. Pravzaprav je zelo dobro. Na koncu razmišljanja in rekreacije si prišla do zaključka, kaj potrebuješ. Precej učinkovito izrabljen čas, sem pomislila med branjem. In dinamično si vse skupaj zapisala. Všeč. Lp T.