Tako ste pofukano pametni. Vedno več vas je. Vse veste. Vse vam je jasno in takim, kot sem jaz neprestano sporočate, da smo slabiči, da svoj čas zapravljamo za blesarije, da se ukvarjamo z nepomembnostmi, da se zatikamo na detajlih, kompliciramo… Za vas imam vprašanje. Kako si kdo sploh drzne tuje svetove tako posploševati in za edino merilo vedno, ampak vedno, jemati zgolj lastnega?

Ja. Ko pokažeš čustvo, si avtomatično slabič. V takem svetu živim. Če me nekaj prizadene, se mi vsepovprek govori in svetuje, naj hudiča vendar ne izgubljam energije za nepotrebna čustva in nepotrebno razmišljanje. Pa ni, da bi ravno svoja čustva na veliko delila s svetom. Prej bi rekla, da veljam za nekoga, ki se bolj ali manj drži zase. Pa vendar včasih čutim, da se moram oglasiti. Sama ne vem zakaj. Ampak zakaj pa ne??

Bolj konkretno, te dni razmišljam o smrti. Ne lastni, da me ne bo kdo narobe zagrabil za besedo. No, vsaj ne samozadani. Ja. Povod je bil samomor dekleta, ki ga niti nisem dobro poznala. Pa ni le to. O smrti intenzivno razmišljam že kakšno leto. Ugotavljam namreč, da do nje nimam nikakršnega odnosa, oziroma vsaj pravega ne, kar me odkrito povedano straši. Včasih se mi zdi, da je vsepovsod okoli mene, da pritiska name in me duši. Da vse okrog mene odmira in zavestno ali nezavestno počasi izginja, jaz pa sem, kot bi bila nedotakljiva (o, iluzija! :) ), obsojena na samotnost in bolečino ki bo slej kot prej prišla. Kot, da bi to že celo življenje nekje na tihem čutila. Včasih je, kot bi začutila nek skriti mehanizem, ki se je sprožil nedolgo tega. Nič več brezskrbnosti, brez misli, da je vse skupaj minljivo. V preteklem letu se mi je vse spremenilo.

Ne vem če ste opazili, pravkar sem vam, brez, da bi napisala preveč osebnih detajlov, razložila svoj psihološki problem, glede katerega se precej mučim. Trudim se, plavam, poskušam biti vesela, srečna… Pa je vse kar večino časa čutim le neznanska jeza do vseh in vsega, še zlasti pa do same sebe, ki mi je očitno konkretno spodrsnilo s steze in nekako ne najdem tistih kamnov, po katerih sem se včasih zlahka orientirala.

*

Bilo je leta nazaj. Rosno mlada sem bila in nadvse zaljubljena. V zanosu. Prvi fant. Prvič sem čutila tisto brezpogojno, nepreračunljivo čustvo in neizgovorjene besede ter samoumeven občutek »za vedno«.  Spominjam se, kako je prvič govoril o samomoru in svoje groze ob tem. Potem pa sem se recimo temu privadila, sicer nikdar ni šlo povsem brez strahu, ampak sčasoma ga le nisem več jemala tako smrtno resno. Pač tak je, sem si rekla. Občasno se je znal postaviti na okno v sedmem nadstropju, ali hoditi po ograji mostu. Kar tako, brez očitnega motiva, s peklenskim nasmehom na obrazu v nekakšni sprevrženi, sladki, sadistični motnji. Vprašam se, čemu? Ali je bil to način, kako iz človeka zvabiti čustva? Ali sta strah in groza na mojem obrazu odtehtala? Je dobil dovolj zadoščenja, za to, da se je opravičil pred samim seboj in pred svetom? Ali je šlo bolj za adrenalinske podvige? Ne vem.

Potem, pa so se nekaj let za tem, začeli dejanski samomori. V kratkem obdobju, so si vzeli življenje kar trije, za katere bi lahko rekla, da so nekako spadali v moje življenje. Nihče ni bil eden od, meni takrat najbližjih ljudi, pa vendar so bili dovolj blizu. Prvi se je predoziral, drugi se je vrgel z balkona v sedmem nadstropju našega bloka, še en teden so vsenaokrog ležali koščki raztreščenih kosti, mimo katerih smo vsakodnevno hodili… Tretji, pa se je obesil.

Kako naj človek v tem najde smisel? Spominjam se, da sem pri prvem smrt začutila že kak teden prej in ga poskušala reševati, mu visela na zvoncu na vratih, ga vabila na večerjo, ga klicarila, ga peljala ven… V obupanem poskusu preusmerjanja, zadrževanja… Od nekdaj sem bila čuvaj, tista, ki jo za ljudi skrbi, ki pomaga, ki se sekira in razume … Veliko je govoril o samomoru. Celo o evtanaziji. Da bo odšel na Nizozemsko, kjer bo oddal vlogo zanjo. Pa sem se na kraju nekako prepričala, da se le poigrava z mislijo. Tista njegova osamljenost… To je bil najbolj osamljen človek na svetu. Niti ne vem, ali zaradi očitnih psiholoških motenj in diagnoz, ki jih je z leti pridobil, ali obratno, je bila morda osamljenost prva in povod za bolezenskost in pridobljene diagnoze… Kakorkoli. Njegova  enormna osamljenost je naravnost srkala vase in vlekla v brezno… To sem čutila. To so čutili tudi drugi ljudje, ki so se mu večinoma izogibali. Čeprav je bil spodoben in vljuden. No, en teden po mojem "reševanju" je bil mrtev. Ubil se je pri nekem znancu, niti ne prijatelju, doma. Ni hotel umreti sam, si mislim. Seveda sem bila žalostna. Pa to ni prava beseda. Šokirana. A nekako sem se pomirila s tem, da je bilo njegovo življenje res neznosno. Da mu je sedaj bolje. Bila sem mlada. Nisem razmišljala o tem, da vsak človek svoje življenje spelje v tako smer, kot se odloči … Kot lahko.

Kako naj človek najde smisel v takšni smrti? V takšnem življenju? In kako naj leta kasneje, ko nekdo grozi z lastno smrtjo, ostane ravnodušen? Jaz? Ki odkrito povedano nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se pokončala? Tudi kot najstnica ne, med tem, ko so razne znanke z Belle de jeur-jem poplakovale škatle Ospenov ter si »žile rezale« na napačni strani roke? Kako dojeti, da je nekdo zraven tebe, med tem, ko ti nisi ničesar posumil, že dlje časa razmišljal o smrti? Kako potemtakem ovrednotiti sam sebe? Življenje, ki si ga delil? To kar lahko daš? Svojo zaznavo? Kaj narediš? Se sprijazniš? Rečeš, ok, odločitev je tvoja, življenje je tvoje? Bodite no resni… Tega se mi ne da več poslušat. Sem zato sebična? Ker odreagiram, ker dam vse od sebe? Ker se ne morem kar sprijazniti? Resnično me zanima koliko pametnjakovičev bi v taki situaciji enostavno »spustilo« in človeku pustilo narediti samomor. Odgovor? Nihče. Sam gobec vas je.

*

Smrt. Pravzaprav me niti več ne zanima kaj mi kdo reče, me pa včasih presune kakšno modrovanje o tem, kako, da je naravna in popolnoma normalna… V resnici pa nikomur ne verjamem, da ima zares razčiščene pojme glede nje. Morda starejši ljudje. Bližje, ko ji greš, bolj se z njo sprijazniš, ali pa tudi ne, ali pa se ti le zdi, da se ti življenje vedno bolj izmika in vedno bolj grabiš za njim.

Večinoma se ljudje bojimo lastnega neobstoja, to je vse, v to sem skoraj prepričana. O smrti nimamo pojma. Smrt je pojem vere. Svet v katerem živim, pa je svet samooklicanih kvazi ateistov. Vsaj v tej okolici. Ne poznam niti enega ateista, le ljudi, ki mešajo pojme in zamenjujejo odgovornost z neumnostjo. Recimo, koliko neumnosti vsakodnevno slišim na temo religije, ki nas že 2000 let zatira… Ah… Pa saj to ve vsak bebec. To je vendar jasno. Sem pa ugotovila kako ljudje zaradi take nastrojenosti pričenjajo obsojati duhovnost. Ali pa gre seveda kontra in so na enkrat duhovni na vseh možnih področjih, se prehranjujejo s prano in obvladajo vse religije, zlasti vzhodnjaške… Pozabljajo pa, da je za smislom najbolj smiselno brskati doma, ne pa na tujem… zlasti znotraj sebe in ne zunaj.

To, o krščanstvu,  najbolj priročno, aktualno in primerno za izgovor, to kar je vsakodnevno na sporedu in moj bog, kakšen gnev nekateri vlagajo v lastno zanikanje, so le floskule o pranju možganov, najbolj temeljito pa si jih operemo sami. Človek potrebuje vero. Sebi lastno. Vsaj jaz sem ugotovila, da jo. Sem pač taka, da me praznine strašijo. In taka, da ne morem enostavno zmahniti z roko in reči »kakorkoli«. Ne govorim o institucijah in nujnem obredoslovju, ampak o nečem osebnem, svojem, tihem, tistem o čemer se ne govori, s čimer se ne poslijuje…Tistem, kar ti pomaga živeti in na koncu tudi umreti. Ovrednoti vse skupaj in da tako življenju, kot smrti nekakšno obliko. Hja... Ja. Lahko, da je le iluzija. Ampak, ali je v resnici pomembno?

Sploh pa. Religija vam "dela" probleme? Zakaj je treba vse za boga politizirati? Naj ljudje počnejo kar jih je volja. Ali se zavedate, da nas ima vsaj tri četrtine vgrajenega nekaj, kar je veliko hujše od vsake religije? Nekaj, kar so nam nezavedno podarili starši, ki so to podedovali od lastnih staršev? Občutek krivde. Občutek, da nikoli ni dovolj dobro. Večina nas ni nikoli zadovoljna s samimi sabo. Vsaj zase vem, da je tako. Lahko uresničujem cilje, po čemer bi človek pričakoval, da bom vesela, navdušena… Da bom čutila občutek nekakšnega zmagoslavja, pa ga ne.  Ostajam prazna,  z občutkom, da se nisem dovolj potrudila, naredila dovolj, da nisem dovolj dobra. Da bi bilo lahko še bolje. Vedno bolje! Vedno več! Na koncu človek sploh nima več pravega merila zase. Izgubi občutek za realnost, samopodobo in sredstvo za realno primerjavo z ostalo okolico… In to, da slučajno ne bo pomote, nima nikakršne povezave z religijo ali vero, kot mi bo marsikdo zatrjeval. Le s človeško gonjo po napredku, ki se je, skozi generacije, že dodobra genetsko zasidrana,  brezpredmetno iznakazila in pretvorila v depresijo. Gotovo veste o čem govorim. Če pa ne, vam pa zavidam.

No, jaz razmišljam. Od nekdaj veliko razmišljam. Preveč, bi rekli pametnjakoviči. Želim si, da bi lahko v nekaj zares verjela. Tako, s srcem, brez prehudih teoretiziranj. Želim si tihe gotovosti, tako, kot je bila tista prva misel »za vedno«, tista, ki jo je življenje z leti spremenilo v skepticizem. Naiva, ki se že na pol izgubljena včasih nedolžno vrne in me po otroško požgečka pod brado, se mi zareži v obraz, jaz pa se zaradi nje delam neumno :). In sem neumna. Neumno jezna in neumno prestrašena.

Med tem pa... Moji ljudje očitno veliko razmišljajo o smrti. Takšni smo. Ne bežimo in ne pretvarjamo se. Na vsake kvatre kdo od njih (nas?) postane morbiden, mene pa vsakokrat skrbi. Vedno jemljem resno in hkrati vedno kot poigravanje. Konec koncu smo vsi v procesu umiranja, a ne? Je zadrževanje res tako neumno?