Vroč večer je. Sveže oprhana sedim na terasi apartmaja in berem knjigo. Sosedje so nekakšni Rusi. Nekakšni pravim zato, ker ne vem zares ali bi, na primer zgolj glede na jezik, ki ga govorijo, ločila Ruse od recimo Ukrajincev. Irak-Iran. Zame, mislim. Zanje gotovo ne. Tudi fraza Irak-Iran je, če pomislim, precej pišmevuhovska.

No, sosedje so beli, mlečni, blond, precej sramežljivi, ženske so, ko gredo mimo našega apartmaja prisiljeno prijazne, stari je pa čisti komandos. Večinoma oblečen v dva različna kosa maskirne vojaške garderobe, ki se med sabo nujno negledljivo bodeta. In tako jih, namesto, da bi njegov autfit vseboval morda tri barvne tone, vsebuje kakšnih pet do sedem takih, ki po nobenem okusu ne gredo skupaj.

Obupno so glasni, brez občutka za okolico, neuvidevni, kar me prvih nekaj dni bivanja tu, niti ne moti tako zelo, po petih dneh, pa se dejansko veselim, da jutri menjam apartma. V upanju (brez, da bi imela kaj apriori kontra Rusom), da tam ne bo njihovih sonarodnjakov. Kot najbolj zanimiv družinski član pa se, šele po dveh dneh, saj se prej njegove prisotnosti niti nisem zavedla, izkaže najmlajši sin. Bitje, ki menda celih pet dni ne izusti niti ene same besede, njihove glasove namreč že poznam, tudi če jih ne vidim. Vprašam se, ali je morda mutast. Pardon, za čistune popravljam v nem, kot bi cigane v Rome…. In v isti sapi ugotavljam, da  me za čistune poli patak. Ko gre mimo mene, ki z nogami iztegnjenimi na sosednjem stolu, ali pa kar mizi, golimi seveda, saj je vroče, kot v peči in mi kakšne dolge hlače ne padejo niti na kraj pameti, kadim cigaret, ali pa berem knjigo, nujno gleda v tla. Ugibam in cincam med dvema možnostma. Lahko, da sem v primerjavi s članicami njegove horde zanj videti silno nedostojno, tako, kot so oni meni slišati. Ali pa bo doma kakšnemu vrstniku razlagal, o na pol goli sosedi, ki je v kopalkah, ali pa vraga, celo kar v tangicah, na štrik obešala mokre brisače. Pri mulcih nikdar ne veš.

V misli mi pride scena s plaže, en dan prej. Že ko sva prišla, je bilo nekaj drugače. Na robu, stisnjeni ob skalovje, sta pod umetno strešico sedeli dve popolnoma zaviti ženski. Malce kasneje, pa je prišla še ena, z nekaj otroki in fantom na invalidskem vozičku, ki ga je pet dedcev, komaj, komaj, po peščeni sipini spravilo na plažo.

Že sam prihod ženske, brez invalidnega sina, je bil svojstven teater. A veste, majhne plažice, kjer na videz že poznaš malodane vse kopalce, veš kakšne narodnosti so, jih celo pozdraviš, rečeš kakšno besedo…. No, vsi prisotni evropejci, smo si lahko prihod ženske dodobra ogledali. Oblečene je imela trenirki podobne, dolge hlače, čez haljo, dolgo skoraj do tal, glavo pa je imela pokrito z nečim, kar me je spomnilo na pokrivalo legendarnega Laibacha, le, da je bilo vse troje narejeno iz debelega, na videz sintetičnega materiala, črne, ali temno modre barve. Predstavljajte si, da sem sama od vročine crkovala že v senci, pa še to sila pomanjkljivo oblečena, celo brez modrca, kaj pa. No, ženska, je s pomočjo prijateljice, ki je bila za čuda oblečena v navadne dvodelne kopalke, začela preoblačiti debeloritega, invalidnega sina, pri čemer, ga je bilo potrebno dvigniti tako, da je njegova gola zadnjica, z vsem salom in njegov, po dolgem razparan in zabrazgotinjen hrbet, obdan s šlaufi, kot nekakšnimi morbidno grotesknimi naborki bolnega mesa, negraciozno prodrl v zorni kot zgroženega, finega, evropskega plažnega občestva. Res ni bil prijeten pogled. Ženska si je ponosno postavila stolček do kolen v vodo, prav na sredo plaže in popolnoma oblečena ter pokrita, obsedela kot kip, med tem, ko ji je voda počasi močila sintetično svetlikajoče se blago, ki je mokroto počasi vleklo vedno višje po njenem zajetnem, pokritem telesu in na njem risalo vedno širšo in vedno temnejšo črnino.

Prav tako pa v očeh in mislih ostalih obiskovalcev plaže. V zraku se je skoraj fizično zmaterializiral strah. Kar naenkrat se je okrog ženske, kot okoli nekakšne matrone, nabralo kakih deset muslimanov, otrok, nekaj moških in mladostnikov. Govorili so francosko. Strogo med sabo, v odnosih mati-otrok, pa nekaj z zelo poudarjenimi H-ji. Mi pa… Razen naju, nemško, češko, poljsko, nizozemsko, italijansko, špansko…. Čeh poleg naju, ki sem ga na videz že dobro poznala in se mi je prej zdel povsem dobrovoljno bitje, je z mrkim pogledom, polnim prezira, spremljal vsak gib prej omenjene skupine. V njegovem izrazu sem razbrala sovraštvo.

Fant z invalidskega vozička, je v neoprenskih hlačah, opremljen z masko in dihalko, v vodi dobil zalet nekoga, ki se mu je vrnila življenjska iskra, jaz pa sem si pod strmim pogledom ovite ženske, ki je sedela čisto blizu mene, jela pokrivati joške in si oblekla moker bikini. Vprašala sem se. Ali ostali razmišljajo podobno? Ali jih je strah? Se počutijo ogrožene? Čakajo kdaj bo eksplodiralo? Na tej plaži evropskega razvrata?

Pa se ni zgodilo nič. Invalidni fant je izginil pod vodo. Vesela sem bila zanj. Da ima to možnost, da je preveč okupiran z lastnim bitjem in tako dragoceno svobodo gibanja, da bi ga zanimali kulturni nesporazumi bližnje okolice.

Tudi sama sem zaplavala. Z nežnim gibom, kot riba poniknila pod površino vode, odprla oči v slano, prosojno motnino in občutila mir. Spokojnost. Hlad. Rahlo pokljanje, kot bi pokalo na tisoče mikroskopskih mehurčkov… Če bi imela več pljuč bi prav rada ostala dlje. Tako pa sem se vrnila na površje, zaplavala k skalovju, prisluhnila tleskanju valov v razpoke in od morja razjedene skale. Spominjalo me je na zvok pokrovke, ali nekakšen instrument. Poskusila sem z mislijo zaobjeti to turkizno modrino in globino sence v morju. Neskončnost vode v nenehnem gibanju in njen prijetni, slani dotik. Občutek breztežnosti in tesnobnosti, ko prideš preveč na odprto in si tam sam. Nikogar, ki bi plaval pred tabo. Nikogar, ki bi pred tabo padel v zobovje gromozanski ribi, lignju ali kakšni drugi neopredeljeni prisotnosti, ki bi te potegnila v črno globino…

Morje. Kot življenje…. :)