Članek
Pika.
Objavljeno Jun 24, 2016

                            

Včeraj sem zaključila daljše obdobje svojega življenja. Zaključila sem začarani krog neuspešnega upiranja uspehu in rekapitulirala lastne strahove. Ja.  Vsaj upam. Kljub temu, da niti še nisem dobro dojela, se je gotovo zgodilo. Moralo se je.

Lahko bi pisala o krivici, ki se mi je zgodila deset in več let nazaj, o psihološkem efektu, ki ga je imela name, občutkih manjvrednosti, ki so se takrat prebudili in me porinili tako daleč, da sem celo zapustila lastno državo. Pa se odločim, da raje ne, ker nima smisla.

Sem se pa nekaj dni pred tem mojim zloglasnim zagovorom zavedla, da bi verjetno za to priložnost potrebovala nov kos garderobe. Prej mi to ni kapnilo niti na kraj pameti. Pa ne, da ne bi slišala ali bila prej deležna na desetine ženskih razpredanj na temo kaj nositi ob tej priložnosti…. Enostavno mi ni potegnilo. Deloma zato, ker sem bila zadnja dva meseca dejansko prezaposlena, deloma pa zaradi neke skrivljene psihologije. Na kraju sem se predzadnji dan pred zagovorom le vrgla v šoping, našla primerno obleko, pripadajoče dodatke, šminke itd…. In ko sem kasneje doma sedela za delovno mizo in opazovala kupček nakupljene robe, sem se sama sebi zazdela rahlo smešna. Tik zatem pa sem si postavila vprašanje zakaj neki?

Preddesetinvečletna krivica namreč, je nastala ravno zaradi tega, ker sem v tistem času zelo veliko dala na svojo zunanjost, se s tem zamerila nekaj ženskim avtoritetam, ki so me, pa da me bičaš, če to razumem, ampak po hitri psihoanalizi in zaključku nekaj sogovornikov, seznanjenih z mojimi osebnimi okoliščinami in zgodovino, vzele za nekakšno konkurenco. To, ali pa sem se jim zdela enostavno do kraja antipatična. Kdo bi vedel in kdo bi sploh še hotel vedeti. Očitno sploh nisem prava ženska, saj take vrste čustev navadno ne gojim. No, to pa, kar se mi je zdelo smešno, je bilo, da se s svojim videzom vračam nazaj na izhodišča, kot bi pozabila, da mi je to nekdaj že škodilo.

O identifikaciji z žensko v sebi, sprijaznjenjem z lastno seksualnostjo in seksapilu.

Poskušam si razložiti kdaj sem se na tem področju izgubila. Lahko rečem, da sem včasih, pa čeprav sem bila v glavi veliko bolj premaknjena, manj psihološko stabilna in precej nora, žensko v sebi že dobro poznala ter jo imela rada. Naravno sem se počutlila tako z globokim dekoltejem, kot v navadnih kavbojkah, kratkem krilu…. Skratka brez sramu ali občutkov krivde, ki sem jih kasneje pridobila, ali pa si jih pustila vcepiti. In ja, začelo se je tako, da sem se lepega dne, iz vzorne študentke z devetkami in desetkami, zaradi dveh žensk, znašla v vlogi zgube. Padla letnik, zaradi frekvence…. No, ne bom razlagala okoliščin, ker se mi po pravici povedano, ne ljubi pisati romana. Vsaj ne s to konkretno tematiko, hehe. Bog, ne!  

Je pa dejstvo, da sem bila vzgojena tako (čeprav moji starši o tem ne vedo ničesar), ali pa sem naravno taka, kar sicer močno dvomim, da sploh kdo je, da sem krivdo za vse, vedno, bolestno iskala v sebi. Zato sklepam, da sem vase naperjeno sovraštvo, lepo upravičila z lastno krivdo.  V letih, ki so sledila, se je dogajalo veliko, od tega, da si niti nisem več toliko privoščila kot nekdaj,  kar je pri sobivanju, oziroma neke vrste družinskem življenju do določene mere normalno, do tega, da sem se pustila psihološko poteptati nekaj moškim, ki…..po pravici povedano, zdaj gledano, ne vem ali so me imeli sploh kdaj zares radi, če niso zmogli ljubiti tiste samovšečne ženske v meni, tiste, ki da veliko nase, ki se rada vidi v lepih rečeh in ki ohranja nekakšen nivo…. Ali pa so očitno nekateri odnosi obsojeni na to, da sčasoma besedne vojne in merjenja moči, odnos spremenijo v tekmovalnost in teptanje ter tako pač pozabiš kaj beseda ljubiti sploh v resnici pomeni…. Karkoli je že bil razlog, učinek je bil ta, da sem v določenem obdobju sklenila, da se vsakodnevno urejati nima smisla, to že, če gre človek ven, sicer pa ne…. Spomnim se tudi čudnega strahu pred neodobravanjem s strani sveta in pa seveda depresije, ki definitivno pripomore k človekovemu videzu oziroma nevidezu…. Skratka, Počutila sem se kot, da si ne zaslužim lepih reči…. Zato, ker sem si svoje možnosti za lepo življenje zajebala, ker sem bila prelepa in prepametna ter sem pustila, da so me ljudje zasovražili in me vrgli, meni pa občutek sramu in krivde ni pustil, da bi kdaj končala, da bi si dala možnost poprave, da bi si upala spet biti lepa in imeti kariero in imeti denar in možnosti….

Torej sedim za svojo delovno mizo in se sama pri sebi hahljam. KO JIH JEBE!  Res, da se zadnjih nekaj let spet počutim kot ženska in da imam vse…. Mojim ženskim materialnim sanjam je bodisi, ker imam zares vse, bodisi zato, ker so se z leti moji standardi tako znižali, zares zadoščeno. Moje življenje je moralo biti natanko takšno, kot je bilo. Brez tega, ne bi bila človek kot sem (izrecno odklanjam debato o tem kaj to pomeni in ali morda res ne bi bilo bolje, ko bi bilo kaj drugače :D)  in si niti ne upam razmišljati kaj vse bi lahko postala v nekem paralelnem vesolju…. Odločila sem se da bom ženskim avtoritetam v nos, ob tej zadnji priložnosti popolna. V svoji »not my syle«, punčkasti, pa vendar dovolj klasični oblekci, čeveljčkih, roza šminko, frenč manikuro in svetlimi ličili, jim bom jebala mater porcelanasto!

In sem jim. No…. Sploh ne :D. Vsi so bili sladki, en drugemu smo se priliznjeno hahljali in skoraj koketirali, ocenili me niso, kot bi si zares zaslužila, vsaj po moje….. Ampak sem zaključila.

Občutki krivde? Adijo. Manjvrednost? Jebena carica sem. Ženske avtoritete? Po desetih letih so videle da izgledam fakin odlično.

Naj se krog konča in začne novo življenje.

Amen.