Članek
Kdo je zdaj tu toleranten, oziroma kako ti gospod vegan lahko polepša dan
Objavljeno May 23, 2016

Spremna beseda:)  : Objava teksta spodaj ni zares potrebna, saj je bilo na temo izrečenih že veliko preveč besed. Ker pa sem tale blog napovedala in ga na nek način obljubila, naj bo. To ni poziv k ponovnim debatam ali pojasnjevanju česarkoli. Je le moj pogled na stvar in opis neke realne situacije, ki je nažalost precej pogosta.

Bilo je v času mojega študija. Časi so bili drugačni. Smešno, ko to takole napišem, bi kdo lahko pomislil, da jih imam vsaj petdeset, no, svoje stare matere se spominjam izjavljati takšne reči, kako, da so se časi spremenili… Pa v resnici sploh ni bilo tako dolgo nazaj. Le res se je ogromno reči v tem času spremenilo. Stil življenja, standard, takrat so bili ljudje manj zagriženi in fanatični…  Vsaj zdi se mi tako. Ali pa je to, v mojem primeru, proces malikovanja »rosne mladosti«:) .  Kakor si kdo želi interpretirati. No saj ne, da takrat takšnih zagriženih primerkov ni bilo, seveda so bili, vedno so bili, ampak takrat so se večini zdeli trapasti… Niti ne vem zakaj dandanes temu več ni tako. Verjetno zaradi vesoljne poplave medijev. Morda je to simptom sodobnega človeka, ki se v tem krutem času, z vsemi štirimi oklepa neke ideje, ki bi mu lahko pomenila svetlo točko, ali pa rešitev, nekateri gredo tako daleč, da resnično verjamejo, da imajo na dlani rešitev za cel svet. A povem vam. Ni rešitve. Čas in razvoj gresta kakor pač morata iti.

No, tistega lepega sončnega dne me je poklical moj dragi prijatelj Čeh, ki se je po dolgem času spet nahajal v Ljubljani. Naj mu posvetim nekaj vrstic, ker ga pogrešam.

V Ljubljani je nekdaj študiral slovenščino, tako sva se spoznala. V Rožni dolini sva živela v sosednjih sobah. Njegova prva značilnost, ki najbolj pade v oči, je ta, da je gay. Tak, ki se niti najmanj ne skriva in ki ima stvari sam pri sebi popolnoma razčiščene. Prav fascinantno je, kako se tega nič ne sramuje, kot bi nekateri od njega morda pričakovali. Kvečjemu nasprotno. Prav zabava se na račun  nelagodja nekaterih. O tem pišem zato, ker dobro vem, da bi se njemu ne zdelo niti najmanj sporno. Poleg te njegove značilnosti in veliko drugih, pa je tudi poliglot. Govori menda sedem ali osem jezikov (dragi moj, če slučajno tole prebiraš- oprosti če sem se zmotila glede števila:) ). To je njegova strast. Jezik, koreni besed ipd…. Slovenščino govori, kot materni jezik. Zame prav presunljivo, ker uporablja besede, ki za slovensko govorečega tujca nikakor niso same po sebi umevne. In verjamem, da je tako tudi pri ostalih jezikih iz njegovega repertoarja. Torej, to široko razgledano, izjemno intelektualno in zelo duhovito bitje, je še marsikaj drugega kot zgolj tisto, kar ljudje zlahka o njem zaključijo, glede na njegovo posteljno preferenco.

Naj se vrnem nazaj. Bil je lep sončen dan in z Ljubotom (prosim naj mi nihče ne popravi v »z Ljubom«, ker zveni leseno), o katerem sem pisala, sva bila dogovorjena, da greva v center, na kosilo. Nihče od naju ni imel  veliko časa, morda le urico ali dve, ampak bila sem dobre volje, saj se nisva videla celo leto.

Po uvodnem poljubljanju in obveznih komplimentih, sva se usedla na teraso moderne mehiške restavracije in opravičil se mi je, češ, da se nama bo za kakšnih deset minut pridružil urednik neke ljubljanske založniške hiše (če se prav spomnim), za katero je Ljubo nekaj prevajal v češčino. Dolžan naj bi mu bil nekaj denarja in Ljubo naj bi podpisal nekakšen papir. Kljub temu sva naročila hrano, ter vsak svoj kozarec vina. Ena od reči, ki jih  ljubim pri njem je to, da z njim sploh ni problema takole sedeti ob kozarcih vina, tudi dopoldne ne, saj pije na popolnoma enak način kot jaz. To je zelo redko.

Moški, ki ga je Ljubo napovedal, je res prišel. Usedel se je za mizo in glede na to, da sva midva že jedla, iz torbe privlekel neke vrste sendvič, zelo spornega videza. No… Nočem biti krivična. Ampak, ko vidim sendvič v čudni, strupeno zeleni barvi, kombinirani z žolčno rumeno, ne morem drugega, kot, da se malce stresem.

Pristopil je natakar, ga opozoril, da se nahaja v restavraciji ter ga vljudno naprosil naj sendvič pospravi, ali pa odide in ga poje nekje drugje. Ponudil mu je meni, kar je pospremil z mislijo, da bi morda, glede na to, da sedi za mizo v restavraciji, pa morda kaj malega naročil.

Odziv moškega je bil popolnoma nepričakovan. Mislim…. Jaz bi verjetno brez debate sendvič pospravila, kaj pa. On pa je pričel listati po meniju in natakarja z izredno posmehljivim tonom najprej obtožil, da je nevljuden, potem pa začel naštevati jedi, pospremljene s kritiko in zaključil, da tako in tako nimajo ničesar za vegane, kar je sramota. Natakar se ni dal kar tako zmesti in ga popravil, da temu ni tako, da glede na sestavine mehiške kuhinje, brez večjih težav pripravijo vegansko jed po želji.

Moški je še kar trmaril in to z izjemno zoprnim tonom.

Moški: »Ampak jaz tudi razhudnikov ne jem, ker so strupeni.«

Natakar: »Prosim? Kaj pa so to razhudniki?«

Moški: » Paradižnik, mehiški zeleni paradižnik,  krompir, paprika, jajčevci….«

Natakar se je zasmejal. »Gospod, v mehiški restavraciji ste! Lahko pa vam pripravimo kaj iz fižola, koruze…. Tudi riž imamo…«

Možakar je vidno namenoma povesil nos in začel pridigati o tem kako so vegani povsod diskriminirani, kako je to višek neuvidevnosti, natakarja med tem nekajkrat užalil, označil za nerazgledanega in zahteval šefa lokala ali šefa strežbe.

»Z njim govorite.« Mu je zabrusil natakar, ki je bil očitno tudi lastnik v isti osebi. » Na vašem mestu bi takoj pospravil tale sendvič, ali pa takoj odšel.«

Možakar se je zlobno nasmejal proti nama z Ljubotom, češ, a niso idioti, obotavljivo in navidezno vdano v usodo, sendvič pospravil v torbo in obsedel s trmastim izrazom na obrazu.

»Torej, ali boste kaj naročili?« Ga je ponovno vprašal natakar.

»Ne, hvala. Zame nimate ničesar. Sem že navajen.«

Ta epizoda je  trajala gotovo kakšnih deset minut, med tem se je nama z Ljubotom hrana pretežno hladila, saj nihče od naju ni jedel, ostali gostje restavracije, pa so začudeno prisluškovali. Bilo me je sram. Sram, da sem sedela zraven, sram, da sem morda izpadla kot zarotnik tistega nesramnega, veganskega idiota, sram, da sem bila kar tiho. Pogledala sem Ljubota in pri njem začutila podobno.

Potem pa je neotesanec začel s svojimi veganskimi flancami. Od A do Ž, seveda. In o razhudnikih. Kako nihče tudi teh ne bi smel jesti…

V nepredvidenih situacijah hlinjene vljudnosti gre pri meni nekako takole:

Najprej začudenje, nato ciničen nasmeh, potem zdrs v resignacijo in končno  mortalno dolgočasenje.

Ob tipovem nasilnem dolgovezenju, ki je  bilo še toliko bolj nevljudno in nezaželjeno, ker sem imela s svojim ljubim prijateljem na razpolago le še kakšno urico in pol,  sem si zaželela, da bi sama sebi odgriznila roko, ali pa kar glavo, raje, kot še minuto poslušala… Pa sem se spomnila, da bi bilo to v pričo vegana gotovo popolnoma nesprejemljivo. Vrag ga pocitraj!

Hvalil se je in hvalil….Takrat me je bilo malce več skupaj in tip me je verjetno užaloščeno opazoval, kakor pitano gos,  med tem, ko sem že malce po sili, saj me je apetit pospešeno puščal na cedilu, v usta tlačila sicer odlično govedino na mehiški način…. Ljubo pa svoje sticky fingers…..Še naprej je razkladal… Veste, počutim se fenomenalno…bla, bla, toliko energije imam, tudi moja žena… V mislih se mi je izrisal vprašaj kot v stripu. Zares me je zamikalo, da bi videla kako izgleda žena, saj je bil možakar pred mano suhljat, nezdrave barve, redkih las in s kožo kot iz pergamenta. Vprašala sem se ali se kdaj pogleda v ogledalo, pa sem se takoj zatem spomnila optičnih prevar, ki se jih sami s seboj gredo naprimer anoreksiki in zaključila da bo verjetno nekaj sličnega. Veste… Je spet začelAaaa!!! jebemti Bo….! A veš ti kaj… Sem že skoraj začela. Prijelo me je, da bi mu prilepila en dobro umerjen šamar, za vso nesramnost in neuvidevnost. Do naju. Do natakarja, do vse okolice. Res me je bilo sram. Zase, zanj….Za situacijo…Kako hudiča je lahko nekdo, ki se tako vražje zavzema za vse živo (razen za rastlinje seveda), do  soljudi tako nesramen brez kakršnegakoli občutka?? Pa sem se ustavila, z mislijo na to, da bi lahko prijatelju uničila zaslužek in ostala tiho do kraja. Dokler se ni končno spokal.  Nama pa je ostala morda urica, za celo leto nazaj in naprej.

:)