Ljudje z bogato domišljijo, pogosto davek na dodano mentalno vrednost, plačujemo v strahu. Tako pravijo. In mislim, da se ne motijo.

Strah. Vsak ima svojega. Pa četudi sem večino časa prepričana, da me je maločesa v resnici strah, ta slej ko prej pride. Zahrbtno, nepričakovano. Se razraste, me paralizira in riše podobe, zgodbe, slike. Edino zdravilo zanj, vsaj na daljši rok, je, da se mu prepustim, kar se marsikomu zdi popolnoma noro. V takem trenutku, bi lahko rekli, da sem deloma neprisebna. Pogosto ne ločim dobro domišljijskega sveta od realnega, analiziram, opazujem sebe, opazujem okolico… Pa še vedno ne morem toliko ven iz sebe, da ne bi svojih misli jemala smrtno resno.

Potopiti se v svet teme, se marsikomu verjetno zdi samomorilsko dejanje. Zase pa ne vem, ali sem se naučila tega kot sredstva za reševanje notranjega konflikta, ali zgolj ne znam drugače. Padem, se potopim, izgubim v blodnjah, kljub glasovom iz zunanjega sveta, ki mi ponujajo glas razuma. Toliko časa, dokler ne vidim sama sebe v situaciji, ki je preveč absurdna, da bi jo lahko še naprej negovala. In ko se vrnem nazaj na površje, me ni več strah. Sprejmem, objamem, se sprijaznim. No, vsaj do sedaj je bilo tako. Zato lahko večino časa mirno trdim, da me je maločesa strah.

Sicer pa mislim, da strah ni hudo koristna stvar. Je, v kolikor ti pomaga do izkušnje, v smislu impulza, opozorila. Strah kot mrtvilo, je pogostoma vzrok za krč v katerem se ljudje včasih znajdemo. Postane nezaveden in nas zavira pri vsakodnevnem življenju in doživljanju. Dela nevarne miselne vzorce, ki vodijo v ponavljajoče se reakcije.

Ko takole odkritosrčno razmišljam o lastni preteklosti, ugotovim, da me je bilo večino časa strah. Še pomnim občutek nervoze, ki je bil nekaj običajnega. Zakaj? Kdo bi vedel. Nekje se je začelo in je dolgo časa ostalo brez odgovora. Po svoje so bile najhujše stvari, ki so se mi zgodile, neke vrste odgovor. Ko sem jih preživela, sem lahko na svojo prihodnost gledala drugače. Cinično: Bring it on! Hujše kot je bilo, ne more biti. Realno pa: Če sem zmogla to, zmorem marsikaj.

Smešno, a ne? Smešno, da se tole sliši kot nekaj, kar najdeš napisano v kakšnem vodiču za življenje. Pa saj je. Smešno namreč. Smešno, da človeku z izkušnjo ne moreš ali nočeš verjeti, da ti učenje na tak način vzbuja odpor. Ljudje rabimo veliko spoštovanja, da nekomu sploh karkoli verjamemo. Vsak zase smo zaprti v lepi škatlici, darilnem paketku, ki se pri trku z drugim darilnim paketkom, pogosto na hitro spremeni v atomsko bombo. Spoštovati je pa načeloma zelo težko. Te mora nekdo res temeljito dregnit v mehko mentalno tkivo, da mu priznaš tak privilegij.

Strah nas je. Zaupanje je privilegij, spoštovanje je priznanje.

Počasi lezem iz zadnjih napadov strahu in ugotavljam, da ni druge kot zaupati. To pa lahko naredim le, ko ga presežem in premagam. Zaupati svetu, okolici, usodi. Naivno, kot se sliši, prepričana sem, da se v tem dejanju zaupanja, skriva neznanska globina.

Z lastnim strahom, konec koncu tudi nekaj pridobim. Naučim se vrednotiti stvari ki so, ki me obkrožajo in, ki se mi zdijo nepogrešljive. Tako, vsak dan. Iz dneva v dan. Hvaležna, za vsak dan posebej. Ko ga enkrat presežem (strah), se zavem, da je trenutek življenja največ, kar človek ima. Več ne bo imel nikdar. Paradoksalno, ampak vse ostalo je minljivo.