Beseda umetnost…..Tako osovražena, pa vendar tako ljubljena!

Ali naj se imenujem za umetnico? Bah…. Pejt no v rit, si mislim. Zakaj se mi zdi tako trapasto? Ker sem celo življenje prebila med ljudmi, ki so se rade volje obkladali s takimi vzdevki. Eni upravičeno, drugi ne…. Eni so s tem dejansko živeli, drugi pa sicer tudi, ampak bolj z lastno igro, kot resničnostjo. Eni potrebujejo glave ki jim kimajo, drugi spet, zgolj utrip lastnega srca. Zase lahko rečem, da sem obrtnik. Učim se obrti življenja. Več sredstev premorem, bolj primerno je moja delavnica opremljena. :)

Od kar pomnim, sem se nagibala k ustvarjalnosti. Poznam večino izraznih sredstev. Nikoli se nisem pretirano omejevala s tem, kaj lahko ter česa ne morem početi in na srečo imam tudi starše, ki so poskrbeli za to, da sem pridobila prav vse osnove, ki sem jih lahko.

S štirimi leti sem začela z baletom, leto kasneje z glasbeno šolo za otroke, kar se je stopnjevalo v leta in leta treningov plesa, učnih ur klavirja, teorije glasbe, pevskega zbora itd… Moji najljubši dve igrači sta bili knjigica in flomastri. Knjigica, ki je kaj kmalu postala bukva, flomastre pa so zamenjali raznorazni pripomočki za likovno izražanje.

Torej, ko tako pomislim, je celotno moje otroštvo nekako sililo v območje ustvarjalnosti. Težko rečem, ali je bil to namen mojih staršev, ali sem bila pač tak otrok.

Po obdobju popolne zmede in opuščanja obveznosti, ki je nastopilo v moji adolescenci, me je realnost pravzaprav precej vrgla. Moji vrstniki, so se v velikem številu vpisovali na študij ekonomije ali jezikov, jaz pa se nekako nikakor nisem bila sposobna opredeliti, kaj naj bi bilo tisto, čemur bi se želela v življenju posvetiti. Kar dandanes popolnoma razumem. Zakaj bi se le! Koliko bi tako izgubila in kako bi se pravzaprav omejila. Dojela sem, da je življenje večplastno in se prenehala fiksirati zgolj na en vidik vsega skupaj, zgolj zato ker se od mene to morda pričakuje.

Ko sem bila sprejeta na akademijo, sem bila od očeta pospremljena z zgodbami iz njegovega študentskega življenja, ki sem jih vedno požirala. Kavarniške scene, umetniški krogi, debate o umetnosti, filozofiji, literaturi….  Art!  :) Seveda, sem bila razočarana. Nič takšnega nisem našla. Moja generacija, je bila zgolj skupek bolj ali manj introvertiranih ljudi, morda z malce bolj nenavadnimi imidži, morda malce bolj svobodomiselnih od povprečja, malce bolj boemskih, v smislu, da nam je že sam študij narekoval drugačen stil življenja, kot ostalim študentom, saj smo na akademiji dobesedno živeli.

Tam sem se prvič v resnici spoprijela s svojim orodjem za likovno izražanje. Ugotovila, da sem talentirana, dobila ogromno podpore in veliko potrditev same sebe, v obliki nekaj profesorjev, ki so v meni videli tisto nekaj, brez, da bi sploh o tem govorila.

V osebnem življenju, je bilo to obdobje metanja v brezna. Raziskovanje področja predajanja in sprejemanja, prepuščanja, odpiranja ran in iskanja lastnega poslanstva ter vloge v svetu, v katerem sem se gibala. S časoma me je začelo slikanje preveč boleti, saj  sem ga vedno jemala kot življenje samo. Obdobja slikanja, so bila navadno tudi obdobja namernega izgubljanja, da bi na nepoznanih krajih našla tisto, kar ni umazano s pustim vsakdanom in normalnostjo.

Po mukotrpnih padcih in vzponih v zasebni sferi, sem nekaj let kasneje, slikala le še abstrakcijo in portrete. Začela sem se izogibati brezumni intenziviteti doživljanja, ki me je brezbrižno požirala in trošila, brez misli na tako potrebno uravnovešenje. Zanimivo je, kako si ljudje na splošno predstavljajo smer abstrakcije v slikarstvu. Nekako se mi zdi, da je obveljala, kot izgovor nekoga brez ideje in brez talenta. Sama, pa sem v njej našla igro oblik, barv in kompozicije, ki me je brez, da bi me ranila, polnila v tej meri, da se mi je zdelo raziskovanje vredno.

No, že zadnje zapisani stavek vam da verjetno čutiti mojo odločitev. Slikanje sem vzela kot igro, ne pa življenje. In še vedno je tam v tistem predalu. Poznam sredstvo, po svoje ga ljubim, ga pa ne zmorem živeti.

Pisala sem od nekdaj. Pravzaprav sprva povsem instinktivno. Ne kot dnevnik, saj se mi je ideja že kot mladi deklici zdela trapasta. Ne bom rekla, da nisem nikdar pisala dnevnika. Vse sošolke so ga, torej sem ga tudi jaz. In potem smo ena drugi prebirale zapisane strani in pesmice na rime ter se pri tem zabavale, kot jata kokoši. Moj dnevnik je bil polepljen s slikami, počečkan in pomazan z barvami. Od nekdaj sem rada združevala sredstva. Morda mi je zato pri srcu gledališče in performans, kot oblika podajanja ideje.

Sčasoma je pisanje postalo potreba. Vedno bolj temačno in obrnjeno vase. Tako kot slike, sem ga posesivno hranila zase, kot del svoje duše. V času, ko sem se odpovedala slikanju, je nekako privzelo dominantno noto in se pričelo izvijati iz sfere doživetega, v zame hipnotično fikcijo.

Za razliko od slikanja, si s pisanjem pomagam pri razvoju. Učim se razmišljanja, discipline misli in analitičnosti. Je hkrati tudi prvo izrazno sredstvo, s katerim sem se odprla svetu. Prenehala sem se posesivno obračati navznoter in dopustila vpliv zunanjosti. Kljub pogosti intenzivnosti in ponovnem odpiranju brezna, ki je očitno v neki meri potrebno, mi uspe, kot v neke vrste rekapitulaciji, stvari spustiti iz rok in prepustiti večnosti. Je prečiščevanje, filtracija, izraz, ustvarjanje. Tudi če se v momentu pisanja prizadanem, se na ta način, da besede spustim iz sebe, sprijaznim in pogledam od zunaj.

Ne bom trdila, da pri slikanju, plesu ali glasbi tega ne bi zmogla. Verjetno bi. Ali pa bi se iztrošila. To je tveganje vsakega ustvarjalca. Umetnost verjetno leži nekje v krogu obnavljanja energije in osebne moči. Če sem včasih verjela v to, da je le trpljenje tisto, ki človeku daje potrebno motivacijo ali zagon, za ustvarjanje, zdaj vem, da to nikakor ne drži. Človek se nauči ustvarjati trezen in sprijaznjen sam s sabo. Kar se mi zdi, da je eden od mojih večjih osebnih dosežkov zadnjih let.

Še vedno plešem. Še vedno kdaj primem za čopič in v planu imam restavrirati moj stari klavir, da bom nanj lahko igrala tako kot se spodobi. Ne po sili, kot v mladih letih, ampak s srcem. Kdo bi vedel? Morda na stara leta :). Življenje si puščam popolnoma odprto. Hvaležna sem za vsa sredstva, ki jih premorem. In kot sva se pred kratkim pogovarjali s prijateljico, ki se je izrazila popolnoma enako:

Ne obžalujem ničesar.

Non, je ne regrette rien  :).

V vsaki vojni je nekaj lepote, če si jo sposoben videti. In mir, ki sledi, je zaradi nje toliko bolj sijajen.