Članek
Sužnji
Objavljeno Dec 10, 2014

Nekaj let nazaj, sem našla zaposlitev v manjši privatni firmi. Ko sem prišla na razgovor, je kazalo, kot da je tip zainteresiran, da bi me zaposlil tako kot je treba. Še celo vprašal me je, ali si želim redne zaposlitve. Seveda sem odgovorila pritrdilno. Dogovorila sva se, da bom najprej en dan poizkusno delala, da bom sploh videla za kaj gre in se naučila dela z računalniškim programov, ki avtomatsko kliče stranke.

Rečeno-storjeno, sem preizkus opravila, sama sebe prepričala, da ni tako hudo in se odločila, da ostanem, če me le hočejo. Ko smo se začeli pogovarjati (jaz, šef in njegova mama), o načinu zaposlitve, sta me vprašala ali trenutno prejemam kakšno nadomestilo ali denarno pomoč. Ker sem takrat že bila na socialki, sem jima to povedala. Vidno se je začelo nekakšno mencanje, potem pa mi je gospa mati čisto praktično predlagala, da zakaj pa nebi rajši kar obdržala podpore, mogoče en mesec, da bomo videli kako se bo obneslo, plačali pa bi mi lahko kar na roke. Bo za enkrat lažje za vse skupaj. Nisem si mogla pomagati, da nebi vprašala: »Ja kaj pa če slučajno pride inšpekcija?« Kakor veste, bi bila v tem primeru v prekršku tudi sama, ne samo moj delodajalec. Sine je zmahnil z roko in mi razložil, da imajo za take primere nekoga, ki je napol pravnik in jim spiše nekakšne pogodbe, ki zadostujejo, če pride inšpekcija. In da bomo za enkrat tako naredili. Skratka, zame je to super in krasno, ker bom tako polna denarja, njim pa se za enkrat še ni treba spuščati v zaposlovanje.

Ko sem se po tistem prvem dnevu vrnila domov, sem imela zelo slab občutek. Verjamem, da marsikdo ubira pol legalne in nelegalne bližnjice in tako čisto lepo živi kot spoštovanja vreden član naše družbe, ampak jaz sem pa največkrat tisti bebec, ki bo enkrat malce pogoljufal pa ga bodo takoj dobili.

In tako sem visela na tistem telefonu in pri tem crkovala. Ker mi je bilo dolgčas, sem si med tem našla še kaj drugega in naredila raje več stvari hkrati, le da bi mi minil čas.  Končno je prišel konec meseca in dan plače. Gospa mati mi je izročila mojo kuverto. Odprla sem jo in bila prepričana, da se je zmotila. Znesek je bil tako majhen, da se mi to ni zdelo mogoče. Ker o moji pogodbi še ni bilo ne duha ne sluha, sem vprašala koliko me plačajo na uro. »To boš pa morala vprašati mojega sina.« mi je rekla in pri tem gledala v tla. Seveda je lagala, saj mi je plačo izračunala ona. Ko sem prišla domov sem se zjokala. Po mojem izračunu naj bi bila plačana(če se prav spomnim) 2,35 e na uro.

Naslednji dan sem šefa vprašala kje je moja pogodba. »Ja, ja….tukaj nekje.« je rekel in premetaval papirje po mizi. »Oh, zgleda, da sem jo nekam založil. Dobiš.« In potem je nekam izginil. Verjeli ali ne, se me je naslednjih štirinajst dni ali več izogibal. Napisala sem mu sporočilo, da hočem vedeti koliko me plača na uro, pa tudi to ni pomagalo. V tem času sem dobila naslednjo plačo ob kateri sem se spet zjokala. Tam sem ostala tri mesece, potem pa dala odpoved- če sploh lahko temu tako rečem.

Ljudje, kaj je narobe z nami? Kam smo prišli? A smo lahko veseli, da nam sploh nekdo nekaj plača, pa tudi, če mu delamo napol zastonj, brez plačanih potnih stroškov, malice, dopusta in bolniške? Zakaj takih idiotov ne prijavimo? In če bi jih? Bi se kaj zgodilo?

Pa tako na žalost ni le pri delu na črno. Tudi pri lepo evidentiranih zaposlitvah, kjer je na videz vse po regelcih, se dogaja. Ljudje delamo na pol zastonj, prepričani, da smo lahko zadovoljni, da sploh imamo reden dohodek. Da nismo na socialki. Da imamo lahko življenje, ki je, pa čeprav iz dneva v dan mozgamo kako se bomo prebili čez mesec in kaj bomo jedli od dvaindvajsetega do desetega, vredno človeka. Polni projekcij o tem kako naj bi življenje izgledalo in kaj vse je treba žrtvovati za določen standard.

Ja, vraga! Hudičevo zadovoljna sem. Po treh letih depresije in občutka nekoristnosti, ki verjamem, da je za kolikor toliko inteligentnega človeka še toliko hujši, sem jebeno srečna, da imam reden dohodek. Pa čeprav drobiž. In zanj bom delala tudi dvanajst ur dnevno, če bo treba. V službo bom hodila na pol bolna, ker se ne spodobi it na bolniško…. A vidi kdo ironijo, v tem mojem pisanju? Ne ? Škoda.

Pa še to. Lahko mi očitate, da sem tako fina, da imam v najemu lastno stanovanje, saj tega mi pa res ni treba. To je pa luksuz. Ja. Luksuz, ki očitno pomeni toliko, da sem zanj pripravljena žrtvovati marsikaj. Trmasta sem in preveč samosvoja.

Vsekakor. Svoboda je nekaj, za kar sem pripravljena početi vse to.  Žalostno je le, da ljudje razdajamo svoja življenja, življenjsko energijo, živce in prosti čas, za profit nekoga, ki nas vidi zgolj kot številke. In pred vsem, da se s tem kar sprijaznimo. Kupujejo nas za drobiž, ker smo prepričani, da si boljšega ne zaslužimo, da za nas ni možno. Ker vemo, da je lahko še veliko huje.

In še za konec, v razmislek misel, ki jo je morda kdo opazil v obliki grafita nekje v naši prestolnici:

»Najlažje je obvladati nezadovoljnega sužnja«.

Pa še kako res je. In da ne bo pomote, to naši šefi, vodje, managerji dobro vedo.