Članek
Stati ob strani
Objavljeno Jul 22, 2014

Včasih se zalotim, kako živo zaznavam ljudi okrog sebe. Recite temu empatija, sposobnost vživljanja v tuja čustva, senzibilnost, ali pa le nekakšen instinktivni čut za sočloveka. Ko pri nekom začutim negotovost, kompleks ali močno čustvo, se pogosto  samodejno potegnem nazaj ter se pretvarjam, da tega nisem opazila, ker se mi zdi, da ima vsak človek, kar se tiče čustev, pravico do določene mere zasebnosti. Po sebi vem, da nas je mnogo takih, ki jih prekleto nerodno kažemo z mimiko svojega obraza, ali kakšno prenagljeno kretnjo, trzljajem z glavo, živčnim prestavljanjem rok ali grizenjem ustnic.

Ob tem razmišljanju se vprašam kje so meje človeka in kdaj jih prestopim ter predvsem kdaj prestopim lastne meje zaradi vživljanja v druge.

Med odraščanjem sem, kot verjetno mnogi mladostniki gojila precej jeze do svojih staršev, ker sem menila, da se mi vtikajo v moje življenje. Zdaj nekako razumem kako se človek počuti, ko gleda nekoga, ki počne stvari, za katere ti je kristalno jasno kam gredo, kako se bodo razvile in, ki si jih sam pri sebi že zdavnaj razčistil. Nekomu, ki ti je blizu, je težko pustiti njegovo lastno izkušnjo, ker se bojiš, da bo prizadet, ali pa ker se ti enostavno zdi neumno.

V resnici pa lahko samo gledaš. Problemov ne moreš reševati namesto nekoga drugega, pa če še tako boli, da ti obstajajo. Bolje je človeka pustiti, da jih reši sam. Tako pravzaprav zavaruješ tudi sam sebe, da te ne potegne v zgodbo, ki s tabo osebno morda nima nikakršnega opravka.

Človeku je treba dopustiti, da ima probleme sam s sabo. Kdo jih pa nima? Zakaj bi se eden pred drugim pretvarjali kako smo zadovoljni in kako imamo lepo urejeno življenje, če pa to ne drži? In potem seveda ne soditi in kazati s prstom. Pustiti razčiščevanje tistemu, ki se ga problem tiče.

Naučila sem se ne drezati in vleči iz ljudi. Dajem priliko, da se mi, če tako začutijo, odprejo sami. Če ne, pač odnos zastane na nižjem nivoju komunikacije, ampak nič zato. S komerkoli se ne da spuščati v globine. In predvsem, na take potope morata biti vedno pripravljena oba kandidata, če ne, se tandem zatakne ob prvo oviro na poti navzdol.

S precejšnjo mero otožnosti ugotavljam, da je resnično vse kar lahko storiš za sočloveka to, da mu daš vedeti, da si mu na razpolago, če to želi. Da boš poslušal če se bo želel odpirati in, da mu boš dal nasvet če te bo zanj prosil. Na žalost vsi ne funkcioniramo z isto hitrostjo in stvari ne doživljamo vzporedno.

Če bi še tako rada stvari za nekoga popravila, pomagala, nekaj dopovedala, ne morem. Poskrbim lahko le sama zase in to je moja EDINA dolžnost nasploh. Upam lahko, da bodo ljudje okrog mene razumeli, da sem jim na razpolago, če si tega želijo. 

Želim si, da bi bila sposobna izreči misli in želje, da bi me dobro razumeli. Da bi predrla tišino in komunicirala iskreno. Da bi vse neizrečene besede, tiste, ki si jih želim povedati, ki jih želim deliti, izraziti, povedala, namesto, da se ustavim in pustim času, da jih zabriše.

Včasih se zdi, kot da vsakič ko se nekomu odpreš, nepovratno izgubiš del sebe. Pa ni tako.

Če si pripravljen tvegati, velikokrat najdeš nekaj pozabljenega prav v očeh drugih.