Pred nekaj leti sem imela čast prisostvovati poroki na skrajnem jugu Italije. Tja sem šla kot spremljevalka. Mladega para nisem dobro poznala, saj sem bila v Italiji čisto na sveže. Bila sta dobra prijatelja takratnega partnerja. Dogodek sem vzela kot priložnost za izlet na jug, kamor sem si že od nekdaj želela.  

Sam poročni ceremonial se ni kaj dosti razlikoval od našega, če odšteješ pretirano razkošje belih čipk, števila perl in dolžino vlečke na nevestini obleki, je vse skupaj potekalo podobno kot poroke potekajo tukaj. Presunil pa me je dogodek po poroki.

Ko je mladi par stopil iz cerkve, so seveda najprej metali riž in konfete, potem pa je nekdo prinesel kartonsko škatlo, iz katere je vzel dva bela goloba. Na jugu Italije je v navadi, da ženin in nevesta, takoj po poroki, spustita v nebo vsak svojega goloba, kot željo in simbol za srečen zakon.

Že samo dejstvo, da so imeli goloba zaprta v škatli, me je malce pretreslo. Ko ju je moški potegnil na plano, sta bila videti omotična, tik nato, pa sta, med tem, ko ju je podajal mladoporočencema, začela kljuvati na vse strani. Ljudje so se nadrenjali okrog in nestrpno pričakovali ritual. Nevesta se je vidno zdrznila. Prišel je trenutek. Svatje so nekaj zavpili in mladoporočenca sta z istočasnim gibom goloba vrgla v zrak.

Po vsaki logiki, bi ptiča morala vzleteti in jo popihati čim dlje od zmešanih, že na pol pijanih ljudi, ampak ne. Reveža sta padla po tleh, verjetno v šoku. Množica je mrmraje razpotegnila obraze v prisiljene nasmehe in poskušala zakriti nelagodje. »Še enkrat!« je nekdo vzkliknil. Nevestina mati je ubogi živali odločno polovila in ju z ihto potisnila v roke zbegane dvojice.

»Še enkrat!« je začela spodbujati množica.  Mladoporočenca sta stvar ponovila. Tokrat je nevestin golob odletel na bližnjo streho, ženinov pa je ponovno padel na tla in tam obležal. Nikdar ne bom pozabila izraza v  očeh. Zdelo se je, kot zelo slaba napoved za zakon. Tudi svatje so nekaj trenutkov molčali, dokler ni nekdo od njih prišel k sebi in začel prepevati tradicionalno poročno pesem. Pridružili so se mu tudi ostali. Ponovno so si nadeli umetne nasmehe in začeli objemati mladi par. Nekdo je razpotegnil harmoniko, ljudje so peli, h golobu na tleh sta pritekla dva majhna otroka, ter ga pričela drezati s paličico. Ubogo bitje se je pobralo na nožice in kar peš zbežalo v sosednjo ulico.

Nisem si mogla pomagati, da me pri vsem tem nebi stiskalo v prsih. Simbolika. Ljudje označujemo dogodke, da bi jim s tem dali nekakšen poriv. Ne vem za kaj ne moremo dopustiti da bi se stvari razvijale po svoje, brez pričakovanj, kot bi se bali, da bo, če spustimo vajeti vse skupaj ušlo izpod kontrole. Najbolj grozljivo pa se mi je zdelo kakšno simbolično popotnico sta na račun neumne tradicije prejela mladoporočenca. Gotovo se jima je že prvi dan poroke v možgane zapičil majhen trn in veliko vprašanje. Kaj pa če je to slab znak? Meni bi se gotovo. Pa čeprav nisem vraževerna.