Prijatelji (36)
Abram1b2 Cej
Dusan Bergmann
Masad Masad
Stoyan Svet
Danijel Golobič
Almira Catovic
I K A
Ivanka Gantar
Spremljevalci (29)
I K A
Lara Arh
Kimu Jemar
Vitomir Horvat
Kostin Mozeg
Dusan Bergmann
Ivanka Gantar
Deja Zu
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Čelno trčenje
O pozabljenih svetovih
Ko človek sreča samega sebe
Vedno prvorazredna :)
Mohamed z goro v želodcu
Sobota je (level II)
Simbolika
Zadeva: Multipraktik
Brez pljuč hlastati za zrakom
Monologiranje (variacija na temo Svet v brezsvetju)
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
februar 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728

Žal mi je, Ciganka moja ...

Liza Whiteapple
24.02.2017 16:55 (pred 1 urami)

Jaz tukaj objavljam ljubezenske štorije in razpravljam o ljubezni… No, potem se mi pa, kot, da bi mi kdo s krampom razčesnil betico, zgodi tisto najhuje. Zapustila me je moja največja ljubezen. No ne zapustila. Ona me ne bi nikdar, ona je bila najzvestejša in najmilejša dušica… Sama sem jim dovolila da so jo ubili. Drugače: Evtanazirali.

Pa naj zdaj človek razpravlja o pro in kontra… Meni se zdi umazano do konca. Valjam se v gnusu in jezna sem na ves svet. V dveh dneh mi je šla, moja Šapka. Niti dojeti ne morem. Zdi se, kot, da se mi sanja, kot, da je včerajšnja agonija, le nekaj, kar je minilo in kot, da bo vsak trenutek potrkala na vrata, kot je to počela in se zleknila poleg mene na posteljo. Pa se ne bo. Rekla sem jim naj jo in so jo uspavali.

Kaj je huje? To, da bi pustila, da bi se mučila in nama tako dala priliko, da bi se primerno poslovili, podaljšala agonijo za nekaj dni, ali to, da sem prek telefona neki ženski pritrdila na to, da bi bilo najbolje, ko bi ji kar anastezijo

O pozabljenih svetovih

Liza Whiteapple
22.02.2017 23:51 (pred 2 dnevi)

Nadaljevanje, kot sem obljubila :).

Tako smo ujeti v svoje obrambne mehanizme,

da je včasih nemogoče ugotoviti katera od resničnosti je bila ali je resnična...

 

Vrnila sem se. A žalostno… Hiša in okolica sta me pričakovali z mrzlo dokončnostjo. Soočiti se sama s seboj… Temu nekega dne ne moreš več ubežati, ne glede na to koliko energije si za to v preteklosti potrošil…

Večino dneva sem se mrcvarila in razmišljala o njem. Kot, da bi sploh obstajala kakšna možnost, da bi razmišljala o čem drugem. Spomnila sem se občutka ponižanja, izdanosti in razočaranja…. Občutka, ko sem resnično mislila, da sem z nekom nerazdružljivo povezana in kasneje bolečine ob tem, ko sem si bila prisiljena na silo dopovedati, da so bile vse tisto predvsem neumnosti. Da sem se le zatajila. Sebe, svojo zaznavo, to v kar sem nekdaj verjela, oziroma želela verjeti, kar sem čutila… Se po nepotrebnem izrabila, poškodovala in zaprla… Ne verjamem več v takšne ljudi, kot sem verjela, da je bil on takrat… Sploh pa… n

Čelno trčenje

Liza Whiteapple
20.02.2017 22:03 (pred 4 dnevi)

Nadaljevanje zgodbe "Brez pljuč hlastati za zrakom". Malo romantike  :).

Besno sekam robidovje pred sabo. Kot, da se ne premaknem nikamor, grmovju ni ne konca ne kraja. Grabim, vlečem in udriham, trni se mi zarivajo v debele rokavice, vsake toliko začutim kako kakšen najde pot v moje dlani. Vroče je, po obrazu mi teče pot in roke imam popraskane do krvi, vse do komolcev. Pa vendar mi je moje početje v čudno zadovoljstvo in uteho. Manjša mačeta je dovolj lahka, da mi delo z njo ne povzroča hujših preglavic. Sproščujoče je, kot bi tako preusmerila ves bes in jezo, ki sem jo nemo zadrževala v sebi ves ta čas. In besna sem, da se mi kar megli.

Damian leži v ležalniku pred hišo in bere. Z mesta kjer sem, ga komaj vidim, on pa mene na srečo ne. Mislil bi si svoje. Jaz pa si seveda tudi mislim svoje. Zaničujem ga, ker v njemu ni nikakršne iskrice, nikakršne potrebe, da bi se premaknil. Popolnoma mirno in samozadovoljno tam leži, nikakršnega občutka krivde, ali nemira… Jaz pa imam prevale v ž

Ko človek sreča samega sebe

Liza Whiteapple
08.02.2017 23:52 (Feb 08, 2017)

Že cel dan blodim okrog. Po tem, ko sem nekaj dni pisala kot navita, se znajdem pred prazno steno v glavi. Malce osmislim, potegnem vzporednice, se pretresem, da bi videla, kaj bo padlo ven in ugotovim, da se pravzaprav pogovarjam sama s seboj. Imam nadvse razburljiv in čustven monolog, v katerem se razcepim na več oseb. Prav podobno, kot sem počela celo svoje otroštvo. Pisati fikcijo je na nek način naravno stanje in adiktivno, saj paralelnih vesolj nikdar ne zmanjka.

Ampak kaj pravzaprav počnem? To zgodbo pišem, kot bi v njej živela in dejansko živim. Kot bi se realnost nekoliko zamaknila in spustila na dan nekaj izmišljenega, kar dejansko čutim kot sama sebe. Bolno. Izlivi, ki se po intenzivnosti merijo z realnim doživljanjem. Sem sploh normalna? Je to nekakšno izkrivljeno razčiščevanje in celjenje preteklih ran? Je sploh za kaj dobro?

Vstanem in se poberem ven. Zakamuflirana z dvojno kapuco in z gojzarji na nogah. Nataknem slušalke in hodim. Skoraj tečem. Ko se začne hrib, čutim

Nine Inch Nails - Right Where It Belongs - YouTube

My favourite NIN song Song: Right Where It Belongs Album: With Teeth (2005) Artist: Nine Inch Nails

Mohamed z goro v želodcu

Liza Whiteapple
12.01.2017 20:23 (Jan 12, 2017)

Za ta zapis, me je verjetno navdihnil tekst, ki sem ga danes prebrala tukaj na PW. Dotaknil se me je na točki, ki je povzročila, da sem začela razmišljati o sebi in sebi lastnih mehanizmih. Potem pa sem se med večerno hojo zalotila pri, na nek način sorodnih mislih, če je to sploh pravi izraz ter se, tvegajoč, da bom delovala pokroviteljsko, lotila pisnega razmišljanja. Lahko rečem, da temu ni tako, lahko tudi ponovno previdno rečem, da moj namen ni nikomur soliti pameti, pa vem, da s tem kaj dosti ne naredim, saj si tako in tako vsak o vsem naredi svojo lastno predstavo. Torej, upam, da bo tokrat padlo na ustrezno mesto in da je jasno, da je vsa ta pisarija naperjena predvsem v moj osebni center in ne ven iz njega.

Zakaj človek venomer tekmuje sam s seboj? Pa najsi bo to fizično ali mentalno. Zdi se, kot da vsaj določen tip človeka ni zadovoljen, če se neprestano ne poriva v situacije manjšega ali večjega nelagodja, celo odpora. Za primer lahko ponudim tek, ali hribolazenje, v skra

Vedno prvorazredna :)

Liza Whiteapple
10.01.2017 12:08 (Jan 10, 2017)

Po zadnjem zapisu, razmišljam o tem, da mojemu prejšnjemu zapisu, kar na nekaj koncih, nekaj manjka. Malo sem se morda vlekla nazaj, ker, saj veste, boh ne daj, da bi bilo preveč osebno… Ampak, zakaj pa pravzaprav ne? Vsakič se to vprašam in si na kraju odgovorim, da so zadržki neumni. Torej, sem se odločila nadaljevati in na nek način argumentirati svoje razmišljanje o človekovemu dostojanstvu. Naj že v samem začetku poudarim, da tole razmišljanje ni pisano v smislu osebnega pritoževanja. Je bolj oris stanja družbe, ki ga zaznavam. Nečesa, kar je pravzaprav zelo težko razpoznavno. Namreč, preskok v današnje stanje, je od generacije naših staršev, kljub sunkovitemu tehnološkemu razvoju, potekal veliko bolj subtilno, kot bi si človek mislil. Nekako tako se mi zdi, kot, da živimo v znanstveni fantastiki, ki je sploh ne znamo niti natančno opredeliti, kaj šele prepoznati kot tako.

No, pa naj svoj naplet pričnem takole:

Pred tremi, ali več leti, sem s pomočjo nekega poznanstva, ki se gib

Zadeva: Multipraktik

Liza Whiteapple
06.01.2017 00:10 (Jan 06, 2017)

Ugotavljam, zmeraj bolj ugotavljam, da izobrazba ne pomeni več niti pol počenega groša. Namreč, vedno več je diplomirancev brez služb, brez izkušenj, brez življenja, med tem, ko se še vedno otroke na vse kriplje sili k študiju. Ali smo lahko vsi intelektualci? Ali smo lahko vsi dipl. ing., oziroma kajtijazvem kakšega hudiča si vse še ljudje strokovno napopajo pred imena, celo na poštne nabiralnike, jebemti, kot, da te to kot človeka nekako definira…

Kaj pa življenje? Zakaj si človek ne bi upal početi to kar lahko, kar ga veseli? Zakaj še vedno rinemo v ta kup dreka in svoje otroke na silo porivamo na vedno večjo skladovnico diplomirancev, ki po tem, čisto od stopnje sreče odvisno, pardon, pa morda še ritolizništva, če jih seveda tako naučimo, ali če imajo nepredvidoma to noto karakterja že po defoltu, odletijo v svet popolnoma naključno in brez vsake povezave s kakršnokoli življensko logiko. Kaj šele logiko srca.

No in takole skrolam po oglasih za zaposlitev ter naletim na razpisano

Monologiranje (variacija na temo Svet v brezsvetju)

Liza Whiteapple
27.12.2016 13:10 (Dec 27, 2016)

Kako preživeti? Ubiti bolečino, dvom, strah?

Pritisni na gumb.

Spusti podobo slik in misli nekoga drugega. Nekih tujih ljudi. Pusti se potegniti v domišljijo. Saj, kaj je v resnici resnični svet? Kje je? Tam zunaj ali tukaj notri? In kaj sploh svet je? Skupek slik in čustev? Ali trdna predmetnost, ki se je lahko dotakneš?

Pogoltni tablet, prašek, spij eliksir.

Naredi si ga takšnega, kot je najbolj prijeten. Izpusti spuste, vzemi vzpone. Ali je svet kot iskra? Svetal, vroč in bleščeč dokler traja, ko mine, pa kot ohlajena, mrtva zvezda? Košček oglja v univerzalni neskončnosti?

Noge postavi trdno na tla in hodi.

Hodi, hodi, premikaj se, nikdar se ne ustavljaj. Bori se in odrivaj, ne glede na ceno. Svet je to kar si v tem trenutku. To, kar je misel. To, kar je slika. In če se uspeš ohraniti v gibanju, je toliko časa, dokler ne padeš na tla. Dokler tli božanska iskra, dokler ti trma, zagriženost, vztrajnost in norost dajejo zagona.

Kdo ti ga daje, ko se iztrošiš?

Zgradi se.

Sezidaj se k

Nekaj je bilo drugače

Liza Whiteapple
08.12.2016 22:17 (Dec 08, 2016)

                                              

Zbudil se je, kot bi ga nekdo izstrelil iz orbite. Iz teme, v oslepljujočo svetlobo in prostor, ki je postopoma pridobival obliko. Njegov um je bil popolnoma prazen in prva stvar, ki se je izoblikovala, je bil rahel občutek panike, ker se ni znal umestiti v ta prostor. Kot bi v svoji notranjosti grabil po razpoznavnih znakih, je iskal prvi spomin, ki bi ga definiral. Najprej njega, kot pojavnost, potem splet okoliščin, tistih nekaj spominov na zelo bližnjo preteklost in potem seveda steno v katero je gledal.
Zvrstilo se je eno za drugim, v delcu sekunde. Začutil je takojšnje olajšanje. Na njegovi levi je spala Oli in zunaj je bilo presenetljivo svetlo, kot bi sijalo sonce.
Ni je hotel buditi. Sam ni dobro vedel zakaj. Kot bi prvič v vsem času, od kar sta se takole zbujala skupaj, začutil potrebo po samoti. Saj ni, da bi ga ona na kakršenkoli način omejevala, pa vseeno. Previdno se je dvignil na postelji, da ne bi po nesreči odgrnil odej

Sobota je (level II)

Liza Whiteapple
03.12.2016 21:37 (Dec 03, 2016)

Sobota je. Heh, s tem stavkom sem kakšni dve leti nazaj začela eno od kolumn… Bolj ali manj zenovsko obarvano počutje je bilo takrat, davno tega… No. Danes je pa spet sobota. Pa ne, da to karkoli pomeni v mojem življenju. Eden od dveh dni v tednu, ki se začne z S, dan, ko se ljudje spravljajo v različne družabnosti… Jaz pa sem, ko takole rečem sobota, ponovno sama, po izboru.

Moje razpoloženje bi lahko opisala s pametno besedo »manija«, ki v znani psihotični motnji definira obdobje, ko človeka meče u luft… Kontrastno drugemu razpoloženju, za katerega je značilno, da človek, ki ga stvar doleti,  premore komaj toliko motivacije (ali pa še to ne), da se zjutraj pobere iz postelje, opravi svoje fiziološke potrebe in se pretvarja, da živi normalno življenje.

Nič hudega mi ni. Norim sama zase. V glavi, namesto, da bi šla ven in se izpraznila ob kozarcu nečesa in mnogih nepomembnih besedah. Tripam. V sebi vrtim filme. Ne rabim ne televizorja, ne računalnika, morda kdaj kakšno muziko, pa

Je suis encore moi

Liza Whiteapple
19.11.2016 23:23 (Nov 19, 2016)

                       

Tisto samovšečno dejanje, ki ga vsake toliko verjetno naredi vsak, ki je vsaj malo računalniško pismen: Odpreš Google in vtipkaš lastno ime. Da bi videl kakšen odmev si naredil v virtualnem svetu in koliko si znan in poznan, če jo to lahko sploh ustrezno merilo …

Nazadnje, ko sem to storila, sem bila zmerno šokirana. Neprijetno. Trapa, sem kar nekako mislila, da kolikor toliko ohranjam lastno zasebnost. Res, da tukaj recimo delim osebne zapise, ampak pač nikdar nisem kaj dosti razmišljala o tem, da dejansko do njih pride kdorkoli, celo naključno.

Razlog zakaj sem sploh s tem namenom odprla Google, pa je ta, da zadnje čase dobivam na mail nekakšna sporočila, da si nekdo ogleduje moj profil v ne vem čem… Platformi za katero sploh ne vem, profil, ki ga, vsaj vede nisem nikdar ustvarila … In to nekakšen profesionalni profil… A veste tista fora, ko, kaj vem, enkrat nekaj izpolniš, kakšno anketo, vprašalnik, obrazec, nekaj oblkljukaš, oklikaš, kaj vem…. Ne preber

Oui, se mua

Liza Whiteapple
18.11.2016 17:33 (Nov 18, 2016)

Moje, verjetno preveč osebno pisanje, neumno osebno, bi kdo rekel, me bo verjetno marsičesa stalo. Pa vendar je izpustiti v eter čudno osvobajujoč občutek. Odvreči masko. Enostavno. Dematerializirati razne stigme in oznake. Ja. Tu sem. To sem jaz. Nič takšnega ne povem, česar verjetno ne bi čutilo ogromno ljudi. Ali pač?

Ok. Menda sem v nič koliko tekstih napisala, da nisem depresivna. No, tokrat tega ne bom več napisala. November je naredil svoje. November? Bwahaha… Res. November je kriv.

Včasih sem mislila, da ni mogoče, da bi bil človek jezen in depresiven hkrati. No, človek se vse življenje uči. Matr, da bi se vsaj kaj pametnega, ne pa da bom na kraju očitno doktorirala iz izbiranja neprimernih moških in životarjenja v neprimernih stanjih zavesti. Hkrati pa niti ne vem, ali bi pravega moškega zase sploh prepoznala, če bi nanj naletela. Prav besna sem. Vsi mi gredo skrajno na živce. Tudi sama sebi si grem. In ko preberem teh nekaj stavkov in ugotovim, da sem tole napisala tako, k

Brez pljuč hlastati za zrakom

Liza Whiteapple
11.11.2016 11:20 (Nov 11, 2016)

Sedim na kavču in prazno buljim predse. Televizija je vklopljena, menda nekakšen reality show.

Kot se mi zadnje čase pogosto dogaja, se ne morem pripraviti, da bi svojo pozornost prisilila usmeriti se na dogajanje okoli mene. Damian spi. Leži na kavču poleg mene in nalahno smrči. Zamerim mu. Zadnje čase mu zamerim veliko reči, takoj v naslednjem trenutku, pa me zajame občutek krivde. Saj si ne more pomagati. Utrujen je.

Dnevi so se začeli prelivati en v drugega, televizija pa je vedno vklopljena. Vsak dan čakam, da se bodo odprla vrata ateljeja, da bo prenehal z delom, da bova skuhala večerjo in nemara odprla steklenico vina… Včasih se zgodi, da je vse v redu, pogovarjava se in zdi se, kot včasih. Kdaj drugič, me popade bes. Tudi kozarce mečem po tleh. Televizija, moj stalni back vokal pa ne crkne in ne crkne. Ima me, da bi v roke prijela baseballski kij, ali palico za glof, ali pa mogoče kar prazno steklenico in jo razbila na prafaktorje.

»Taja, kaj je spet narobe? Daj no, utrujen s

Obrazi

Liza Whiteapple
03.11.2016 18:43 (Nov 03, 2016)

(Pred natančno enim letom in še vedno aktualno)

*

Prebirala sem svoje stare objave. Čudim se. V letu dni je moralo iti nekaj narobe in prav nič se ne motim, ko čutim, da sem otrdela.

Očitno sem bila pred letom in več neznansko bolj odprta in pisala sem brez očitnega namena. No, razen kolumne, ki je bila redno, tedensko pisanje.

Kako resnično, vajenec z obilo vaje izgubi tisto nedolžno odprtost. Naivnost bi se reklo in izraz mi po svoje še preveč ustreza.

V preteklem letu sem toliko pisala, da sem na nekatere objave že popolnoma pozabila. In kljub temu, da nekatere od njih niso preveč spretno napisane in da so nekako plašno, boječe zastavljene, v njih vidim marsikaj. Vidim to, kar sem preživela, to kar sem iskala, v kar verjamem, oziroma vsaj sem, takrat. Občutene so. Čeprav ne bi mogla reči, da to, kar mi izpod rok prihaja zadnje čase ni občuteno, nasprotno, so starejše bolj polne upanja.

Škoda, da sama pri sebi ne zmorem ustaviti tistega, kar me nenehno vleče v krog in ponavljanje

Celofani in vera v čudoviti novi svet

Liza Whiteapple
19.10.2016 16:50 (Oct 19, 2016)

Ob neskončni množini živopisanih podob, tekstov, prispevkov, sem navajena vihati nos. Navajena? Ne morem drugače. Le zakaj bi se človek tako zlahka pustil zaslepiti priročnim, navideznim resnicam, namensko igranim scenarijem? Da bi obšel grobe in ostre robove realnosti v kateri živi? Kaj je to? "State of mind" ? Odraz osebnega nezadovoljstva? Ali, na žalost, objektivno gledanje sveta v katerem živim? Kdo je duhovit, kdo smešen, kdo je verodostojen, kdo želi dobro in kdo le zaslužek iz tega »dobro«, ki ga spretno trži? Kdo je naiven, kdo ravna smiselno, racionalno? Kdo je boccalone, oziroma gullible, kot to stanje opisujeta dva tuja jezika? V italijanskem, izraz izvira iz besede bocca (usta), opisni prevod pa se (vsaj meni je bilo tako razloženo), nanaša na ribo, ki na široko odpre usta in pogoltne trnek z vabo. Angleškega niti ne bom razlagala, mislim pa, da bodo angleško razumeči bralci to zlahka storili sami. No, naj vam dam dve iztočnici. Golla, v italijanščini, izvorno iz latinš

Pasje

Liza Whiteapple
11.10.2016 17:45 (Oct 11, 2016)

                           

Sedim pred praznim zaslonom in trikrat pomislim, preden iz sebe začnem metati črke. Pa ne zato, ker bi me bilo strah ali sram, ali ker bi bila brezvoljna. Enostavno zato, ker se začenjam spraševati, ali ima sploh smisel pisati o rečeh, ki se mi podijo po glavi. Tematika, ki sem jo menda že ničkolikokrat načela…

Ena od zanimivih plati tega, da ima človek psa, je poleg te, da se ti seveda odpre popolnoma nov svet, ki zate, brez, da bi ti bilo to v interesu, sploh ne bi obstajal, tudi spoznavanje drugih pasjih lastnikov. In kajpada, to ni vedno tako pozitivna reč, kot bi človek pričakoval. Opaziš določene človeške lastnosti, ki, v kolikor nimaš otrok, pač do tebe nekako ne pridejo. Oziroma jih ne opaziš.

No, prejšnji teden, sem se čisto nehote zapletla v internetni prepir, na neki pasji internetni strani, ko mi je izjava določenega provokatorja dvignila tlak v tej meri, da sem mu povedala kaj si o njem mislim. Neumnost pač, saj mi je bilo takoj jasno, da je

Ave, orbis, morituri te salutant

Liza Whiteapple
03.10.2016 13:41 (Oct 03, 2016)

Tako ste pofukano pametni. Vedno več vas je. Vse veste. Vse vam je jasno in takim, kot sem jaz neprestano sporočate, da smo slabiči, da svoj čas zapravljamo za blesarije, da se ukvarjamo z nepomembnostmi, da se zatikamo na detajlih, kompliciramo… Za vas imam vprašanje. Kako si kdo sploh drzne tuje svetove tako posploševati in za edino merilo vedno, ampak vedno, jemati zgolj lastnega?

Ja. Ko pokažeš čustvo, si avtomatično slabič. V takem svetu živim. Če me nekaj prizadene, se mi vsepovprek govori in svetuje, naj hudiča vendar ne izgubljam energije za nepotrebna čustva in nepotrebno razmišljanje. Pa ni, da bi ravno svoja čustva na veliko delila s svetom. Prej bi rekla, da veljam za nekoga, ki se bolj ali manj drži zase. Pa vendar včasih čutim, da se moram oglasiti. Sama ne vem zakaj. Ampak zakaj pa ne??

Bolj konkretno, te dni razmišljam o smrti. Ne lastni, da me ne bo kdo narobe zagrabil za besedo. No, vsaj ne samozadani. Ja. Povod je bil samomor dekleta, ki ga niti nisem dobro pozna

Umeščanje v kalup

Liza Whiteapple
06.09.2016 11:46 (Sep 06, 2016)

Sem opna,

tresoča se  v statiki nevihtnega večera.

 

Čarovnikov zajec in nevede glavni akter čarovniškega trika.

Vem, le to, da sem se znašla vmes.

Debelo gledam z angora očmi in skrivam podbradke v angora puli.

 

Sem klopotača z eno glavo, a sedmimi imeni.

Pulim luske na lastnem repu ...  An, ban, pet podgan ...

Zdi se, da mi nagajajo hormoni.

 

Sem potepuški pes,

v navalu sreče zadrem zobe v ljubkovalno izproženo dlan svojega rešitelja.

Ko prejmem brco, pri tem bolestno uživam.

 

Sem napol suha reka, mlačen veter, trhel štor.

Pozabila sem že kaj naj bi bil moj namen,

prav tako, ali sem kdaj kaj vedela o njem.

 

Sem stokrat reinkarnirana duša,

stara, a neumna,

mlada, a nerodna.

V mojih očeh se preliva krivda preteklih življenj.

Nosim jo seboj in iščem primerno drevo, s primernim predalom.

 

Sem navadna kmečka tepka.

Bogato obrodim, sem sama po sebi umevna.

Topla in lesnata, prisotna in olesenela. 

Sama stojim ob svoji hiši in jo varujem.

Tresem se namesto nje, drhtim, pokljam in

Praznina

Liza Whiteapple
11.08.2016 20:32 (Aug 11, 2016)

Vstopi vame grobo.

V svitu novega dne, ko bodo ptice zaspano vzletale z rosnih vej.

In pusti v meni seme, devetkrat ugnezdeno, pripeto z ostrimi kavlji.

Zavrtalo bo luknjo vame.

Tisto, ki me bo odtlej praznila.

Usmerjala moj fokus, upanje, ljubezen in prihodnost.

 

Vstopi vame v nasladnosti jesenske mehkobe.

Naj bo čas mojega rojstva, čas moje smrti.

Zraslo seme bo moje nasledstvo.

Ono.

Kruto in nezavedno me bo izpilo.

Oropalo samozavedanja in samozadostnosti.

Izvotlilo, posrkalo.

Ljubko.

Z nedolžno lepoto zajedavca.

Kot vesolje posrka vase vse kar ima polnost.

 

Poslušala bom ščebet ptic, žuborenje dežja po peščeni poti…

Gledala sprano mavrico na razpotju dneva, razmočene rožnate deževnike na asfaltu, jih vonjala…

Ter se prepričevala, da je bilo vredno.

Da je to vse kar je in vse kar šteje.

Kljub daljnemu odmevu žarenja in hladnemu zadahu.

Z jasnim spominom nase kot sem.

Želela si bom potešiti to silno praskanje v meni.

 

Vstopi vame potihoma.

Saj bom pozabila kako se je zgodilo.

Princeska

Liza Whiteapple
05.08.2016 10:36 (Aug 05, 2016)

Posvečeno vsem tistim moškim, ki so me s tem vzdevkom zmerjali in vsem tistim, ki se jim zdi fino, da nekomu prilepiš tako opisno ime, brez, da bi v resnici vedel kaj se dogaja pod lupino ;).

Če bi bila princeska

… Bi živela v visokem stolpu s pogledom na bežeče oblake, menjave sonca in lune ter veter, ki premika zrak.

Zaukazala bi izdelati zlat mehanizem. Stroj. Veliko zlato kolo, z mehkimi belimi peresi. Moj mali polinezijski služabnik, bi poganjal kolesje, jaz pa bi gola ležala spodaj, kjer bi se puhasta peresa, skozi majhne, zlate dlačice, komaj dotikala moje kože. V tesnobno nebo bi vpila od nespolne naslade.

Obute bi imela zašiljene svilene copatke, ki bi jedro kožo mojega podplata božali z mehkobo sluzastih polžev, ki jih mimogrede pohodiš na nočnem sprehodu, po vrtu polnem rose.

Moje telo bi ovijale prosojne tančice modrikastih tonov, nebesno modre, frfotajoče, plavajoče, da bi se barvno povezala z etrom višave mojega stolpa. Mraza ne bi poznala. Poleti in pozimi bi majhni

Oglasi

6437.) tiskarna urška 14

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 19.99 €

1504.) srce

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9 €

269.)  7. nebesa

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

v zimskem času, ko se ne moremo kopati na morju ali kje drugje, so bazeni lahko odlična izbira za plavanje in uživanje v vodnih radostih. v sloveniji je zelo priljubljena destinacija thermana laško, kjer lahko uživate v bazenih, savnah, masažah in drugi storitvah.

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

presenetite svojo boljšo polovico s čudovitim valentinovim darilom. na spletni strani mojedarilo, najdete darila za valentinovo s katerim boste razveselili svojo drago oziroma dragega. preverite celotno ponudbo valentinovih daril na spletni strani http://www.mojedarilo.com/oc/2/darila-za-valentinovo

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

ajdovo kašo lahko pripravimo kot prilogo ali pa glavno jed. ajdova kaša malinca ne vsebuje glutena, in je tako lahko prebavljiva. pri malinci je na voljo v eko pridelavi.

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

new apple iphone 7plus & 6s plus 128gb gsm factory unlocked whatsapp: +14049824263   contact us through the below email for more information.   email : simoncowan983@gmail.com   whatsapp: +14049824263     apple iphone 7plus   1 year manufacturer warranty 5.5" retina hd display with 3d touch fingerprint-resistant oleophobic coating a9 chip with 64-bit ultrafast 4g lte advanced wireless new 12-megapixel isight camera 4k video recording ios 9 with touch id and apple pay

Kategorija: IP telefoni

Cena: 500 €

3039.) alternativni  načini zdravljenja

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 19.99 €

4341.) 3. stopnja

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

bi radi smučali po ugodnih cenah? potem obiščite spletno strani 1nadan, kjer lahko najdete več dnevne ponudbe za smučanje italija. celotno ponudbo preverite na 1nadan.si!

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

351.)  svoboda v razvalinah

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 9.99 €

4849.) o osebnem računalku

Kategorija: Leposlovje

Cena: 8.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj