Zamolčana narava matere in ženske na robu živčnega zloma

OddajLara Arh, dne 2018-10-17 ob 13:01:33

Ni ga opravila, ki bi ga mati ne mogla opraviti bolje od hčerke

 

Roko na srce. O cankarjanski materi se je moški spol vedno izrekal in se vedno bo, medtem ko številne vsakodnevno trpinčene hčere, modro molčijo. Vzgojene k podložnemu molku ostajajo tako znotraj družine kot tudi izven nje, neopazne in preslišane. Tovrstni molk žensko zagotovo najglobje in najbolj boleče zaznamuje, bi se pa njena okolica nad obelodanjanjem tega, flegmatično odzvala: »Jebo te bog, koji si mi ti kurac drama queen!« Psihiatri bi z okamenelim izrazom na obrazu množično tiskali pripravne diagnoze. Pajade. Preteklost je, ko ne ubije, vedno znova nedolžna. Nikomur se ne ljubi ukvarjati z njeno temačno prezenco.  

    

/Kar znotraj sebe zakopljemo, nas bo žrlo od znotraj navzven/

 

Na dnevni ravni spoznavam dekleta in žene, ki z materjo niso sposobne zgraditi funkcionalnega, zdravega, vzajemno spoštljivega odnosa. Nikakor ne, ker bi si same tega ne želele. Povprečna ženska je v lastni biti neizčrpen utopist. Ideja brezpogojne ljubezni jo spremlja skozi celotno življenje. Ta srčna zamisel ji je bila predana skozi vzgojo prek mitov, bajk, legend in religije ter se je več kot očitno uspela vanjo ukoreniniti še preden je izgovorila 'čarobno' besedico: »ma-ma«. Istočasno je mati dosledno skrbela za pravšnjo dozo frustracije, ki je omogočala redno pitanje ukoreninjenega upanja v nikdar realizirano 'boljšo prihodnost'. Pa kaj bi o tem govorila, saj se celo pretepen pes le stežka zoperstavi lastniku.

    

 

/Prijateljevanje in ženske samopomočne skupine/

 

Moški prijateljuje drugače kot ženska. Navsezadnje je maksimalno kar ga lahko doleti, naj si bo njegova mati še tako cankarjanska, pretirana razvajenost, patriarhalna samoljubnost, egocentrična samoglednost, sebičnost, hipohondrija, lenobnost ter v skrajnih primerih življenjska odvisnost od partnerja. Nekoč sem spoznala moškega, ki si še sadja ni znal olupiti. Bil je pač produkt materine brezpogojne ljubezni, rezervirane za moški spol. Sicer preklemano imbecilno, vendar se ženska skozi celotno zgodovino samoljubno naslaja v istovetenju z lastnim agresorjem na način, da mu vsakršno nasilje nad sabo olajša. 

 

Dekleta se moramo že od malega prilagajati, biti srčne, milostljive, skrbne, delavne in razumevajoče do okolice. Vzgojene smo v organski podaljšek materinskega trpljenja. Sčasoma ta metamorfira v zabojnik, v katerega brezmadežna mati nedolžno bljuva nakopičeno negativno energijo, da bi smela ostati v lastnih življenjskih izbirah popolna in stoično neomajna. Prezrte hčerke smo zato medsebojno izpovedne, saj si nudimo osnovno preživetveno oporo. Seveda obstajajo tudi dekleta in žene, do katerih je bilo življenje prizanesljivejše ali pa jim na kraj pameti ni nikdar padlo, da bi se istovetile s 'človekom'. Bog vedi.

    

 

/Go, Axel, go/

 

Mož mi je leta nazaj povedal zgodbo o psu. Kot pri vsakršni zgodbi, sem tudi tokrat uskladiščila le njeno bistvo. Axel je bil tako zagledan v prostranost morja, da je ob najmanjši priložnosti skočil vanj in odplaval v neznano, v neskončnost … 

 

Na materino željo sem se letos podala na skupni družinski dopust še z bratom, možem in pubertetno pastorko. Misleč, da se bom ognila nepotrebnemu kravalu, sem prevzela skrb za opoldanska kosila, vendar mi je kaj kmalu postalo jasno, da se ne bom mogla ogniti materinim in hčerinim prehranskim kapricam, neprestanemu ropotu, laježu in vsesplošni nervozi. Po treh dneh skupnega bivanja in neprespanosti zaradi neodložljivih materinih aktivnosti, jo vljudno prosim, če sme biti malo tišja v času, ko ljudje spijo. Ne oporeka. Ne takoj. V večernih urah sedem z bratom in možem na partijo taroka ter nato obsedim z bratom pri mizi. Med praznenjem steklenice šoltanske travarice, se tiho pogovarjava. Ne mine dolgo, ko se mati nalima na balkonska vrata, zavzame vlogo vojne žrtve ter pretreseno izdavi: «Čarna me prosi naj vaja prosim, da sta tišja, ker ne more spati.« 

 

Njah. Tokrat ji ni povedal stric, temveč 'teta'. Večna žrtev okolice. Stare in nove zamere prično brbotati in prekipevati v izpitem alkoholu. Dovolj mi je večdnevnega pregovarjanja z njo, njene brezobzirnosti in večne užaljenosti. Prepoznam trenutek za čustveno nabito osebno filmsko izpoved: Ženske, na robu živčnega zloma. Almodovar bi mi glasno aplavdiral, medtem ko nihče ne oporeka mojemu dretju. Nihče me ne skuša umiriti. Matematični izračun nakazuje nesmiselnost izida morebitnega dejanja. Ošilim šila in kopita ter se zapodim skozi vrata. Na obali ugotovim, da nimam papirčkov in si še klinčeve cigarete ne morem zviti. Vrnem se po papirčke. V torbo zmečem še dva Autana, sončno kremo, obliže … Ti Boga. Kako moreš biti alergik in pozabiti na najnujnejše za obstoj?!

    

 

/Ali sem normalna?/

 

Pot do trajekta se, brez vode, vleče kot tristo kosmatih. Dehidrirano majavo se vzpenjam v neskončnost klanca. Baterija na telefonu je skoraj prazna. Mimo mene vozijo avtomobili. Tujci. Domačini. Ni kar ni. Ne štopam. Moj najosnovnejši življenjski moto je pač ta, da je z lastnimi življenjskimi težavami nesmiselno obremenjevati okolico, v kolikor nočeš diagnoze. Tole bom izpeljala, pa če se mrtva zgrudim v obcestni jarek. Mimo mene švigne avtobus z napisom: Hajduk živi vječno. »Jaka ti je to vječnost!« pomislim in korakam dalje. Izza grma prileti in se skoraj zaleti vame paničen fazan, s črvom v kljunu. V bistvu ne vem, kdo od naju je bolj paničen. Jaz, brez ficka v denarnici ali on iz strahu, da mu bo nekaj ali nekdo izmaknilo črva. Končno prispem do mesta s trgovino in bankomatom. Dvignem denar, sedem na dvojno kavo in ugotovim, da nimam osebne izkaznice.

Obenem me zvije v trebuhu, kot bi me želela pravkar požreti menstruacija. Bolečina je nevzdržna. Mar obstaja ena sama situacija, ko bi se mi ne zgodila dodatna okoliščina, ki bi ne vzpodbujala dodatnih bednih občutkov nesposobnosti in krivde?

 

Klinčevo je življenje hčerke. Na dopust hodim le še sama. Lastnemu Axlu zalučam kost v grmovje in prožim noge v luft, da odjebem svet. Pika.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
0
Ni komentarjev
Lara Arh
Lara Arh
Objavil/a 2018-10-17 13:01:33 (Oct 17, 2018)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Zamolčana narava matere in ženske na robu živčnega zloma
Smisel
Kje jaz živim??? Država, jebi se!!!
1001. reinkarnacija
Strategije brezupa
Izbris idealista
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Humor
(40)
odnosi
(22)
ljudje
(19)
misel
(10)
delo
(9)
smrt
(2)
Film
(2)
moda
(2)
dvom
(2)
trip
(1)
jaz
(1)
pivo
(1)
Ego
(1)
bit
(1)
muc
(1)
bes
(1)
trk
(1)
vest
(1)
izmi
(1)
trst
(1)
vera
(1)
um
(1)
igra
(1)
muza
(1)
svet
(1)
PBQ
(1)
romi
(1)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj