Med meni najbolj osovražene igre sodi za marsikoga povsem neidentificirano območje moči, ki se ga sam ne zaveda, saj ga je očitno skozi lastno otroštvo že v tolikšni meri udomačil. To nikakor ne opraviči njegovih nelegitimnih ravnanj.

Naša dolžnost je spoštovanje sebi enakih ljudi in vzgoja služi v prvi vrsti priučevanju te, šele nato vseh ostalih vrednot.

Večini družin se, na žalost, o vzajemnem spoštovanju sanja ne, saj sta posamezniku zavezništvo in z njim pridobljena trenutna elementarna moč pomembnejša in primarnejša od morebitnega zdravega družinskega odnosa.

Zadovoljevanje otrokovih potreb je primerno, v kolikor ne postane prioriteta. Prioriziranje takšne potrebe bi lahko pomenilo trajnostno razvado otroka, s tem pa nič dobrega ne zanj, ne za njegovo okolje. V kolikor se en izmed staršev takšni razvadi zoperstavi, bi mu moral drug starš prisluhniti in stati ob strani, ne pa v zavezniškem odnosu z otrokom  podpreti njegovo razvado. Samo nespoštljiv odrasel človek gradi zavezništvo z nekom, ki se mora lastnega spoštovanja še priučiti. S takšnim ravnanjem uči lastnega otroka priorizirati zavezništvo napram spoštovanju, kar vsekakor vzgoja ni.

Opisana družinska situacija je pereče breme na ramah tistega, ki mu vzajemno spoštovanje največ pomeni. V takšnem okolju ne bo mogel izpolnjevati lastnih predpogojev za kakovostno in sožitno bivanje.

Le malo zavedanja je potrebnega za pridobitev spoznanja, da naš otrok ne more postati naš partner v vsakdanjem življenju. Ako ne verjamete, se poročite z lastnim otrokom. Pustimo dejstvo, da je naša družba intolerantna do incestualnih odnosov. V resnici so ti, zaradi nezavedne ravni posameznika še vedno, še kako živi.

Veliko odraslih živi brez predhodno podanega, osnovnega zavedanja. Sposobni so povsem indiferentno bivati škodljive posledice svojih ravnanj. Še huje. Nastalo škodo bodo opravičevali s ceneno fabulo, imenovano ljubezen. Da ima ljubezen prste vmes, o tem nikakor ne dvomim.
Se pa vprašujem ali je ljubezen do lastne moči res tega vredna?
V takšni ljubezni je prostor za ljubezen do otroka in osmišljeno vzgojo, NIČEN.

Biti odličen prijatelj ni enako kot biti odličen partner.
Partnerstva se dobršen del populacije še vedno uči. Zaradi napak privzgojenih prijateljskih odnosov in ustaličenih praznovernih množičnih vzorcev, so partnerski odnosi od nekdaj obsojeni v eksil.

Dejstvo je, da je najlažje biti zaveznik. In vendar vemo,  da je celo odličen prijatelj le tisti, ki zna biti v prvi vrsti zaveden partner. Gre za človeka, ki pravilno preceni kdaj je čas za spoštovanje in kdaj je zavezniški odnos resnično neobhoden. Gre za človeka, ki sta mu slava in moč, povsem nepomembni.
Pomemben je le cilj. Neškodljivost v vse smeri.

Partnerstvo bo doživelo lastno prihodnost le ob zavedanju, da mu je dano brez zavezništva preživeti,
brez vzajemnega spoštovanja pa nikakor ne.