Svoje čase sem v Trstu obiskovala tečaj osebnostne rasti in prvo neizpodbitno dejstvo, s katerim so nas seznanili, je bilo:
V DŽUNGLI PREŽIVI NAJHITREJŠA ŽIVAL.
Zaključek tečaja je okronalo skupinsko formulirano spoznanje: NO VICTIMS ON!
Sama sem ga kasneje prevedla v slovensko poved:  BREZ ŽRTEV NA OBZORJU!

Jebeš tečaj, ki poučuje o džungli, čeprav smo se Evropejci že davno nagnetli v mesta!!!

Seznanjena sem bila torej s povprečno srečo afriških živali;
na afriški poljani zebri ni težko že od daleč prepoznati svojega plenilca.
Levinja namreč poseduje svojo strah vzbujajočo persono, ki zebro vzpodbudi k takojšnjemu umiku.
Povsem logično je torej, da bo tekla, kolikor jo bodo nesle noge, kajneda?!
V džungli tudi ne boste srečali živali, ki bi morala brez predhodnega opozorila tropa, bežati pred levom.

Je pa v mestu kakopak povsem drugače. V navidezno urejeni in uglajeni družbi, med varljivo enakimi ljudmi, prežijo plenilci.

Naši možgančki, neprecenljiv diamant človekovega obstoja, so tisti, ki ustvarjajo razliko.

V prvi vrsti bi nam morali, kot vsem ostalim živim bitjem, zagotavljati potešitev primarnih, naravno danih eksistenčnih gonov, vendar je evolucija evropskega človeka kaj kmalu zahtevala svoj davek. Neodtujljiva soodvisnost od primarnega, venomer nepotešenega gona lakote, je pričela žrtvovati svojega sorodnega bližnjega lastnim bogovom. Vse zavoljo dolgoročne samoohranitve.

Nekaj Evropejcev poseduje torej evolucijsko mutiran kromosom, ki povzroča nevzdržno, konstantno naraščajočo nenasitno potrebo po hranjenju. To je razlog, da ostajajo nekateri posamezniki navkljub polnim želodčkom bolj lačni kot siti. Njihovi možgančki želodčku na uslugo dodatno stopnjujejo kromosomsko specifiko in razvijajo vedno nove vzorce, ki jim bodo dolgoročno zagotavljali vse bolj prebrisano in lenobno plenjenje skozi čas.

Tako je svoj čas prišlo do zgodovinskega preobrata. Ena izmed teh mutiranih genetskih spak se je lepega dne enostavno preprosto vprašala: čemu bi jaz norica garala, če pa lahko s trudom in naporom pridobljene dobrine odtujim sosedu? In tako je padla prva, kromosomskim bogovom žrtvovana glava.

Žal nas narava ni obdarila s prosojno lobanjo, ki bi z utripajočo, živo pisano, bojno obarvano svetlobo razkrivala okolici posameznikovo naravnanost. Menda bi bilo zato bolje, če bi v bojne barve odeta Afrika, v težnji po ohranitvi čim bolj pristnega zla, že davno razžvrkljala evropske možgančke s tamkajšnjimi emujevimi jajčki.

Ne glede na vse predavane newagerske teorije se imamo torej vso pravico počutiti ogrožene. Morebitni plenilci se nahajajo v vsakem trenutku na vsakem koraku.
Prehransko plenilsko svobodo zadovoljujejo s pomočjo vsakovrstnih hinavskih in nikakor ne džungelskih domislic, ter jo z vsemi razpoložljivimi sredstvi ustrezno kamuflirajo.
Ob čudnih urah se združujejo v organizirana roparska krdela, ki si s premišljenimi izsiljevalskimi taktikami diktatorsko podrejajo ljudstvo, katerega kromosom še ni mutiral. PROSTOVOLJNO SUŽENJSTVO INTELEKTUALNO ZAOSTALIH ali krajše PSIZ je le ena od taktik, ki temelji na zlorabi humanosti in si priročno podreja ustavne človekove pravice.
Plenilci se torej nahajajo za vsakim ovinkom, oprezajo na oknih in so sposobni nadzorovati sanje nič hudega slutečega ljudstva.

Jebela cesta, če bi se ne bolj varno počutila v džungli!

---

Nekega dne me je v Trstu nenapovedano obiskala osnovnošolska prijateljica iz Ljubljane. S fantom sta se vračala iz nakupa drobnih delov za motor in se mimogrede oglasila pri meni.

»A veš, da naju je hotu prodajalc nategnt?« je izustila svoje vidno presenečenje, ko sem točila kavo. »Celih petdeset evrov je hotu tip zadržat! Si morš mislt?« 
V njenih sinje modrih, običajno dokaj konfuznih očeh,  je blestela ogorčenost, ki je poplesovala z vlažnimi ostanki čudenja.
»Pa ne no, verjetno se je zmotil. Prepričana sem, da ni bilo nalašč,« sem povsem priljudno odvrnila v strogem prepričanju, da smo ljudje v svojem bistvu povsem nepokvarjeni.
»A s ti čist neumna, al kva?!? Ja piiizda! Valjda vem, da me je tip hotu nategnt!«
Odločila sem se ji pokloniti moralno podporo, da bi ne našla povoda za nadaljnjo stopnjevanje svoje ogorčenosti. Prigodo je zaključila s sledečim besednim rafalom: »Dobr, da se nism pustla! Ta idiot je hotu kr it in mu pustit dnar! Si predstavljaš?!« V očitajočih besedah je bilo kajpak zaznati dokaj stereotipno žensko, slovensko poved: «Za vse sem sama!«

Nedolgo za tem sem se zaposlila v tržaškem podjetju. Med službenim časom sem zahajala na malico v bližnji lokal. Lastnica je zaposlovala kar nekaj strežajev, vendar je za obračunavanje storitev striktno skrbela kar sama. Tekom plačila me je kar nekajkrat, s prikladnim izgovorom preusmerjene pozornosti na zaposlenega, prikrajšala za drobiž.
»Oprostite, kaj pa drobiž?« sem takrat vprašala.
»Jooooj, se iskreno opravičujem. Zelo mi je žal,« so bile njene besede, ko je mučno odštevala svoj dolg na kavarniški pult.
Čez čas sem ugledala njen namerno prisvojeni vzorec, ki ji je redno polnil žepe.
Lepega dne sem se, v popolnem zavedanju njenega ravnanja, upravičeno razburila: »Bi se prosim nehali obregati v vaše zaposlene v času obračunavanja storitev strankam?!?! Ako bi se bolj posvetili svojemu delu, bi se verjetno posledično manj motili, kajneda?!?!«
Oči na navidezno šokiranem obrazu so me zrle kot tele v nova vrata in stranke bi mi zagotovo pričele ploskati, v kolikor bi ne po hitrem postopku razjarjeno zapustila lokala.

Dolga leta so minila.
Saj ne, da bi v teh letih ne bila deležna nategov.
Prav njihova količina je tista, ki mi narekuje oženje izbora.

Svoj sedanji avtomobil sem kupila leta 2010. To naj bi bila izredna priložnost. 
Sedemletni, več kot ugoden in priročen leasing ter obljuba o neizpodbitni, izjemni energetsko-ekonomski varčnosti.

V trenutku sem se, kajpak brezupno naivna,  zavezala k sedemletnemu odplačevanju dolga, preplačevanju obresti, rednemu obveznemu izplačevanju kasko zavarovanja in servisiranju pri uradnem serviserju …

Še danes se ne morem sprijazniti s primordialnim bitjem v katerega metamorfiram vsakič, ko se zaradi lastnih pomanjkljivih poznavanj zatečem k zaupanju, neham barantati v prid lastnega preživetja ter se idiotsko samomorilsko zaženem plenilcu v gobec.

Nikdar ne zaupaj prodajalcu!  Ako že, naj bo vajin dialog zapisan črno na belem in obojestransko potrjen s podpisom, da ga boš smel v primeru natega krepko stisniti za jajca.

Leto po nakupu me je seveda srečala pamet.  Doživela sem nenaden big bang, ki je povzročil postopno evolucijo mrenastih metastaz v glavi naivne, afriške kreature. Formulirano je bilo prvo, v vseh pogledih ključno, jutranje vprašanje: »Kako za hudiča ne morem vstopiti v svoj avto in kam za vraga je izginila njegova k… ključavnica?!?!«

Vprašanju je, poleg eno tedenskega gnetenja na voznikov sedež skozi sovoznikova vrata, sledilo preračunavanje realne porabe goriva. Pa kaj si ti ja nor?!?!

Seveda sem ob prvi priliki pripeljala avto na servis in pričela besna kot stekel pes, vpričo vseh strank  glasno negodovati zaposlenemu:
»Zagotavljali ste mi ekonomičnost avtomobila!!! Tale avto porabi petdeset evrov bencina na teden!!!«
»Ja kam se pa vozite?«
»iz Slovenske Bistrice v Maribor, kajpak … in nazaj!«
»Veste, to je mestni avto in ni namenjen vožnji po avtocesti!«
»Ja pa hudiča, saj pa sem vam bila ja povedala, da ga potrebujem za vožnjo po avtocesti?! Ste morebiti sedeli na ušesih?!?!«

Imelo me je, da mu izpljunem v obraz ogromno spolzko kepo hieroglifov in klinopisov, ki se je že pričela razmnoževati v gneči vrh mojega jezika, pa sem si morala v končni fazi hočeš nočeš priznati, da mu celo tibetanska knjiga mrtvih ne bi prišla do živega. Avto so prodali.

No, če danes nazaj pogledam, sem lahko le srečna, da mi niso večletnega prisilnega izobraževanja in posledično nadgradnjo afriškega elementarno primarnega preživetvenega sistema dodatno zaračunali.

Navkljub temu, da tečem bolj počas, sem se le prebila do spoznanja: V MESTU SI, ČUJ! TECI HITREJE OD LASTNEGA OBZORJA!