Jutro

Večer s tesnobno brezbesednostjo
leže nad jutro in pogledi
srepo zrejo v neznane horizonte.

Meglica, ki vije iz kavne džezve,
nežno povija votlost,
v katero se pogrezam čedalje globje.

Drobne celice tkejo
pustinjo otopelosti,
ki povija občutke.

Obliž brezbrižnosti
za razcapano,
v času in prostoru izgubljeno dušo.

Voda

V grebenastem valovju
se pretaka
neskončnosti spokojnost.

Solze preminulih siren
v njem
brez sledu vsahnejo.

Srebrno se zaleskeče
bol sonca,
ki tu ohlaja razbeljene žarke.

Varno zibljem se v tem ogrinjalu.
Vsak moj atom občuti dom.
Prisesana.