Članek
V znamenju absurda
Objavljeno May 31, 2016

Bil je suhljat in simpatičen. Vzdevek Woolfy mu je še kako pristajal.
Črni lasje, črne oči in črna, negovana, srednje dolga brada.
Sedela sva v goriškem lokalu, koder sva se bila našla, da bi se spoznala in
ugotovila ali je najina zveza tista, ki bi lahko najino življenje zaokrožila v smiselno celoto.

Več kot sramežljiv in zadržan mi je zrl v obraz. Skoraj zategnjen, bi dejala.
Sama sem odprta in sproščena, kar običajno olajša prvi stik.
Pa ne ker bi bila pretirano samozavestna, temveč izključno zato ker verjamem, da lastni neumnosti tako ali drugače ni moč ubežati. Nima se torej niti ne smisla, pred njo skrivati.
Navsezadnje sem tu, da spoznam še enega norca in na podlagi izkušnje odločam o najini nadaljni usodi.
Ako bova oba molčala se bova, tako kot sva se našla, primorana vsak obrniti v svojo stran in se povrniti v lastno, ustaljeno tirnico.
Brez zaključka.

Jebeš neumnost…
Samovoljno sem prevzela vlogo ledolomilke, zlomila led in spregovorila.
Klepetala sva in klepetala ter vmes srkala vino iz visokih steklenih kozarcev.

»Nekaj imam zate,« je dejal pred odhodom, iztegnil trup čez mizo in predme odložil knjigo.
Razbrala sem napis na naslovnici. Veronika mora umreti. P. Coelho.  
»Inspiracija za knjigo je nastala v Ljubljani,« je dejal.
»Hvala,« sem dejala.
»Z veseljem jo bom prebrala. Bil je užitek kramljati s tabo.«
»Upam, da se še kaj vidiva,« mi je dejal ob slovesu, ko sva se razšla vsak v svojo smer.

Doma sem premlevala najin pogovor.
Izvedela sem, da ima štiri otroke. Da je ločen. Da živi v hiši, ki jo je povsem sam restavriral.
Da zaradi škodljivih sevanj živi brez hladilnika in brez mikrovalovne pečice. Da je vrsto let moral državi dokazovati utemeljenost izbire, da lastnih otrok ni cepil.

»Zbral sem gomilo dokazov. Bilo jih je toliko, da so na koncu raje primer opustili, saj mi niso več mogli ugovarjati... Ko bi le videla, kako me je sodnik gledal in kako je bil nad vso mojo papirologijo očaran…«

Bila so me sama ušesa.
Seveda sem si mislila svoje.
Poslušala sem in ust ne odprla.
Chemtrailsov na samo srečo ni omenil, sem pa krepko prepričana,
da še danes navkljub odsotnosti debate, poznam njegovo stališče do njih.

Vsekakor sem se bila z njim srečala, da ga spoznam in najino skupnost presodim.
Nikakor ne zato, da njemu sodim.
Že naslednji dan me je ponovno klical.
Želel si je ponovnega srečanja z menoj.

»Veš, sama imam kopico težav s prejšnjega zakona in nisem prepričana, da bi vzdržala vso to dodatno težo. Imaš štiri otroke, nesoglasja z bivšo ženo, naokrog se voziš z neko hipijevsko kombi kripo, živiš življenje indijanskega vrača, se občasno poslužuješ norih gob za širjenje lastnih umskih zaznav, si pretežno nezaposlen in se, ko se ti ponudi priložnost, preživljaš s saksofonom… Nisem prepričana, da vse našteto, mojemu stilu življenja odgovarja. Nisem prepričana da si ti tip človeka, ki bi si ga z Alexom želela ob sebi… Ne razumi me napak. Nič nimam proti tvojemu bivanju, vendar pa mi je moje življenje vse preveč dragoceno. Sama sem svojega otroka vključila celo v prostovoljen dodaten cepitveni program, ker mi je njegovo življenje krepko pomembno in se raje spopadem z morebitnim avtizmom kot bi dovolila, da njegovo drobno telesce podleže raznovrstnim nadlogam našega časa…«

Vljudnostnega odgovora ni želel slišati. Zavzel je pozicijo žrtve:
»Pa tako sem ti zaupal… Tako malokomu se odprem. Saj menda ja veš, da sem rak po horoskopu…
Ampak lahko ti obljubim... Norih gob ne bom jemal... Odrekel se bom vegetarijanskemu stilu življenja... Hladilnik bom v hišo pripeljal in ti celo dovoljeval uporabo mikrovalovne pečice…«

Črn puppy look pogled.
Sladek, da bi ga požrla…
Škoda, ker ni bil otrok…
Nobena čarovnica ne mara sebi nedoraslih človečnjakov...

Spominjal me je na dolgolasega, vame zaljubljenega apolonskega lepotca iz mladosti.
Na vsake toliko mi je ob obisku zaupal: «Pazi! Danes obujem superge za na luno!« in se nato z begavim zamaknjenim, začaranim pogledom sprehajal po mojem obrazu z izklesanim, bebavim nasmehom na licu, ki bi mu ga še sam tornado ne odpihnil.

Zaljubljenost preziram. Človek mora biti v trenutku odločanja prizemljen. Ne dovoljevati, da mu čutna zamaknjenost narekuje povsem neodgovorne, vse prej kot trezne odločitve. Človek mora vedno ostati osredotočen nase in lastne potrebe. Ako človek bega, ker se sam ni našel, ga drugi zagotovo najde po principu »vsaditve lastnega izvora«.
Dolgoročno se z nikomer ne nameravam obremenjevati in le upam lahko, da je oseba v odnosu z menoj, enako zase odgovorna.

Pa ne mi zopet z enim takim norcem, sem pomislila…
Že dolgo nisem več verjela v obstoj kompleksov in v posledično izmenjavanje težkih, jeklenih kroglic,
ki se z vso svojo težo odbijajo v čelo drugemu.
Takšnih odnosov sem imela kar nekaj na grbi.
Svoje čase sem nedvomno imela tudi potrebo po tem, da se v magnet pretvorim.
Magnet privlači kroglice…

No more, thanks.
No victims on.

»Woolfy,« sem premišljeno dejala,
»bil si svoboden, da izbereš. Tišino ali medsebojno spoznavanje…
Človek se nikdar ne spreminja za drugega in tudi če bi si želel to zame narediti, ti jaz tega ne dovolim!«
Moja izjava ga je nedvomno nekoliko streznila, saj je pristal na prijateljski odnos.

Zaradi moje nespameti pa se najino prijateljstvo ni dolgoročno izšlo.
Nikdar nisem dejala, da sem popolna ali pametna.
Takrat, po dolgih letih prisilnega samevanja pa to niti približno nisem bila.
I'm only human. Only dancing?
Kako naj drugim pomagam, če še sebi ne morem?
Moji norosti zna ne biti niti ne konca in niti ne kraja.


Povabila sem ga, da moj rojstni dan skupaj praznujeva.
Moja nepremišljena, pivska odločitev je obudila k življenju kup neprijetnih posledic.
Na neki točki se mi je tako zasmilil, da sem privolila prejeti njegovo pravzaprav neželeno psihofizično darilo (sveti Graal???), kar ga je opolnomočilo, da se kot ubogi Kristus pribije na križ ter se samoustoliči v martirja ljubezni...
Ker da je pa sex z mano nekaj takooooooo….. in takoooooo….. in takooooo….
Z zamašenimi ušesi sem krožila po stanovanju, da bi mi ne bilo potrebno poslušati njegovih povsem absurdnih poveličevanj in se ubadati s povsem nepotrebnim občutkom krivde, ki me je seveda prevzel v trenutku zavedanja.
Saj sem mu za vraga trezna dejala, da si telesnosti z njim ne želim!?!
Le kako se ga bom sedaj rešila???!!!

Sledil je teden vztrajnih prosjačenj in zalezovanj. Groženj in  nostalgičnih
zvokov saksofona pod oknom.
Nato sem se odločila in poklicala policijo.
Kdo je poklical policijo?!
Sem jo jaz poklicala?!?

Na-a...
Absurdi mi vsekakor ne ležijo.
Lahko so še kako romantični.
Vse lepo in prav, dokler mene puste nedolžno in nedotaknjeno kot sem to bila na začetku,
preden me je bilo karkoli izven sebnega oplazilo.

Toliko o norcih in njihovih absurdih.
Lep dan vam želim.