https://www.youtube.com/watch?v=tfqwo73wjVU

Iz dneva v dan ugotavljam, da so moji zapisi povsem odveč. Nikdar ne bodo prispevali k stvarjenju prijaznejšega okolja, pa naj se še kako trudim v to smer. Nikakršnega vpliva nimajo na um mojih bralcev. Sposobnost tehtne presoje in razsodnejše vizijije samolastnih svetov ostane povsem neoskrunjena in v domeni posameznika.

Navkljub nesmiselnosti mojega pisanja, pišem. Verjamem množici na virtualni papir beleženih misli, ki me ohranjajo živo.
Z njimi vsakič znova potrjujem svoje zavestne izbire in sami sebi razlagam lastne vrednote, da bi mi jih starost ne odtujila.
Trenutno so to zgolj samospevi moji humanosti. Nekega se bodo ti samospevi pretvorili v zrcalo, ki mi bo dovoljevalo ohranjanje entitete - upam vsaj.

Večino skozi čas spremlja samolastna podoba. Po omarah, na stenah in policah kopičiijo praznodušne fotografije in ujete trenutke. Fotografije, ki same po sebi ne razodevajo nič več od relativnega izraza izgubljenega v času, prostoru in večnosti, ki dovoljuje kup samovoljnih tolmačenj iin pretvarjanja spominov. Podoba je minljiva. V njej nikakor ne zaznavam možnosti ohranjanja lastne duše ali spomina na katerokoli živo bitje. Razlika med podobo in življenjem je namreč zelo očitna. Življenje oživlja edinstvenost duše, ki jo nikakor podoba ni sposobna zaobjeti.

Misel. Že v otroštvu sem ji zaprisegla zvestobo. Skrbno sem si jo zapisovala in budno spremljala njen razvoj  skozi čas.