Članek
Nasilje za zaprtimi vrati
Objavljeno Dec 02, 2015

Oddaja Preverjeno je včeraj poročala o zamolčanem nasilju nad otroki.
(http://www.24ur.com/novice/slovenija/zamolcano-nasilje-nad-otroki.html)


Živimo v 21. stoletju in navkljub sprejemanju zakonov, ki naj bi ščitili najmlajše,
se v resnici za njihovo izvajanje zelo malo ali prav nič ne poskrbi, o čemer pričajo srhljivi statistični podatki
navedeni v oddaji.

Fizično in spolno nasilje že v okrilju "varnega" rodnega doma, ne pozna meja!


Zakoni se pustijo pisati, za izvajanje le-teh pa ne poskrbi prav nihče.
Izgovori so vedno enaki - pomanjkanje pooblastil in moči na eni strani, preveč nepremišljenosti, pooblastil in moči na drugi,
kar daje potuho neorganiziranim, kaotičnim in lenobnim delovnim procesom, ki ne le da zagotavljajo obstoječe nasilje, temveč celo pripomorejo k porajanju novega. Prav to zavedanje je največkrat tisto, ki okolico vzpodbuja k molku.

Skupnost se nasilja zaveda in ga tiho sprejema, saj je:

  1. napačno zastavljen nadzorni sistem več kot očitno samemu sebi namen in grajen povsem mimo otrokovih interesov,
  2. pretirana "humanost" usmerjena v kratkoročno reševanje obstoječih težav, ne da bi stremela k zagotavljanju dolgoročnih družbenih interesov.

Človek se znajde torej vedno znova pred enainisto dilemo:
ako družino prijavim, bom pripomogel, da se bo nasilje v njej dodatno stopnjevalo.

Namesto, da bi poskrbeli za takojšenj umik izvora nasilja, le-tega vedno znova vračamo otrokom.
Resda otrokom v bolnišnici nudimo takojšnjo prvo pomoč ter jim zakrpamo fizične rane, vendar jih v večini primerov še isti dan vrnemo v domače okolje k njihovemu povzročitelju. In ne, to niso strašljive pravljice! Bila sem že večkrat priča napisanemu.

Spoznala sem tudi učiteljico, ki je želela prijaviti sum spolne zlorabe svoje učenke pa tega ni storila, saj bi se bila morala odreči svojemu delavnemu mestu. Grožnja po odpustitvi in težnja po preživetju sta jo prisilili na odmik od zapažanj, ki bi povzročila šoli kup "nepotrebnih" preglavic. Minila so leta in taista učiteljica se s solzami v očeh sooča z lastnim občutkom krivde, kajti oče in njegova razvojno zaostala hči, njena bivša učenka, povsem neprimerno objeta, izginjata v mestni množici.

Človek se vedno znova vpraša, kaj mu je storiti.
Molčati ali ne molčati?
To je sedaj vprašanje.
Odgovor, na žalost, sledeč:
ni moč storiti ničesar, dokler se bo človek s sistemom boril sam.
Gre zgolj za neučinkovit boj z mlini na veter.

Namesto, da bi stremeli k pravičnemu razreševanju sistemskih napak in vzpostavitvi primernih, neabotnih sistemskih nadzorov, vedno znova utihnemo. Slepi in gluhi smo na težave, ki niso osebne in bi lahko invazivno posegle v naš duševni mir. Zamajale osebno varnost preživetvenega udobja.

Svoje čase sem želela prijaviti pomanjkljivo in povsem dokazljivo nedelovanje socialnega skrbstva,
ki naj bi prevzelo skrbniško vlogo nad mojim sinom ter pošiljalo mesečna poročila o njegovem napredku sodišču.
Pogovorila sem se z žensko, ki mi je dejala, da se je ob prevzemu skrbništva težavnega pubertetnega dekleta,
sama večkrat sprla z vodjo taistega skrbstva, zaradi vsesplošne nezainteresiranosti do primera, njene lenobne pasivnosti in povsem neprofesionalne, neetične nečimrnosti. Zaupala mi je celo da so jo bili, zaradi pritiska nejevoljnih uporabnikov centra, premestili iz mesta na vas.
Enako kot premeščajo pedofilske duhovnike iz evropskih mest v afriške vasi.
Nihče ni ob tem pretirano zgrožen.
Naknadno sem se imela priložnost pogovarjati tudi z afriškim otrokom,
pretresenim nad tamkajšnjim humanitarnim prečiščevanjem evropskega/tukajšnjega klera.

Zgodbe nikdar ne poniknejo.
Le prelagamo jih izpod ene, pod drugo preprogo.
Nekoč tega nismo vedeli, danes si to upamo početi javnosti na oči!

Ni težko razumeti ljudi, ki ne želijo pripomoči k boljšemu sistemu, ker ga očitno ne poznajo,
saj se z njim nikdar niso imeli možnosti soočiti.
Težje je razumeti tiste, ki izkušnjo in poznavanja imajo, a realnosti obračajo hrbet.
Danes tudi njih povsem razumem.
Nikdar dokončana, ponavljajoča se zgodba, v katero je zajeta vsa bolečina sodobnega sveta.
Čemu bi podoživljali neprestano bolečino, ko od nje nima popolnoma nihče, nikakršne koristi?

Obstaja zakon, v katerem je jasno zapisano, da se sme otroke na sodišču izpraševati le
v prisotnosti unilateralnega stekla, v odsotnosti njihovih agresorjev in/ali agresorjevih zastopnikov.
Zakon se ne izvaja. Denarja ni in unilateralnih stekel tudi ne.
Agresorjevi zastopniki, čeprav ob izpraševanju prisotni, postanejo kaj hitro očem izpraševalca nevidni.
In čeprav otroka zaslišuje policijski psiholog,
ni uvida, potrebe in niti ne denarja, da bi se mu nudilo naknadno psihološko podporo.

Že dolgo je, kar ugotavljam, da se človeški sistemi ne glede na različna poimenovanja, prav nič ne razlikujejo.
Povsod vlada isti kaos. Njih težava ostaja namreč temeljni gradnik = človek.
Med tem ko v državnih zborih poskrbijo za najsodobnejšo tehnološko opremo,
zdravstveni domovi, policija, gasilci in druge skupnosti namenjene inštitucije bijejo lastno bitko za obstoj v spremstvu
odsluženih, človekovemu zdravju neprimernih orodij, v kolikor le razpolagajo s primernim, vestnim kadrom.

Človek se resnično vpraša, čemu sistem?
Čemu novi zakoni?
Komu so pisani na kožo?
Nam ali peščici lenobnim brezsrkrbnim brezsrčnežem?

Posameznikov, ki bi sebe izpostavljali je, čedalje manj.
Ne, ne sproducira nas takšne sistem.
Z lastno voljo namreč sami neprestano izbiramo svoja dejanja in odzive.

Ne preostane mi drugega, kot da si rečem:
"Eureka, sistem neglede na vse, deluje!
Vsi imamo možnost z molčanjem ohranjati svoj mir! In to je vse, k čemur več kot očitno stremimo!
Dokler bo sistemsko kolesje sito, nam bo spokojnost pripadala. Ako ga bomo z individualnim opozarjanjem
na napake zamajali, bomo kaznovani in svetu prikazani kot iracionalni norci, voljni samolastnega uničenja.
Zakoni so kup na papir izlitega leporečja, s pomočjo katerega se masti kup lenobnih prisklednikov."

Nimam. Resnično nimam besed. Že dolgo časa ne.
Vsak dan živim v upanju, da bomo nekega dne spregledali,
da moramo zase in svoje bližnje poskrbeti povsem in izključno sami ter s tem ugonobiti v kali razvoj
morebitnih samozadostnih sistemov, proti katerim bi se bili morali že zdavnaj skupno boriti.

Res je, obstaja pregovor, da je človek zmotljiv.
Ako si takšnih pohlepa polnih, samozadostnih sistemov ne želimo, bomo pač morali stremeti k lastni nezmotljivosti.
Držim pesti za dan, ko bodo zemljo naseljevali SuperLjudje in ne bo nikakršne potrebe po nadziranju pravičnih, ostalim neškodljivih, življenj.