V zadnjem času je bilo vse preveč prerekanja okrog ubogih, nič krivih beguncev.

Skrbi me dejstvo, da več kot odlično poznamo povezanost izbranih dejanj in njih posledic,
a se kljub temu vedemo, kot bi nam bila ta povezanost povsem tuja in bi naših življenj nikakor ne zaznamovala.
Naj jo s tem video posnetkom nekoliko osvežim:

https://www.youtube.com/watch?v=UqLRqzTp6Rk

Ljubezen ni nosilka nepomembne družbene vloge,
saj se nam vsaka novost vedno znova predstavi
in ponuja v čudoviti Pandorini skrinjici.
Že stoletja skrinjico odpiramo, nje vsebino na strahotne načine razgaljamo,
nismo je pa sposobni izprazniti,
saj vsebuje po mnenju večine populacije temeljne,
eksistenci potrebne osnove.

Izlita vsebina nam razkrije vedno znova dva skrajnostna bregova,
v katera se skuša zajeti tudi drugače misleče ločine, ki se trudijo prispevati k bolj učinkovitemu
vzajemnemu razumevanju ter ustvarjanju možnosti za distanciranje od skrajnostnih oblik enostranskega fokusiranja med dobrim in zlim.

Sklenila sem ustvariti blog, ki ga bo najverjetneje odobraval tisti, ki bo v zapisanem prepoznal svoje
zavedanje ter ga trgal tisti, ki so mu moje izkušnje sveta in s tem moje razumevanje, tuje.

Vedno se trudim narediti kar je v moji moči, da bi prispevala k prijaznejši okolici in svetu. Nato si, kot večina ostalih,
umijem roke ob zavedanju, da sem prispevala največ, kar sem skladno s svojo strukturo znala in lahko prispevala.
Želim verjeti, da bo v prihodnje svetu vladala srčnost in z njo zdrava, za lasten svet in izkušnjo, neomejena pamet.

Širjenje lastnih izkustvenih svetov ne pripada nikomur drugemu, kot nam. Na tem mestu bi še enkrat pohvalila odličen projekt deljenja osebnih izkušenj Živa knjiga (http://www.ziva-knjiznica.si/o-projektu/), ki trenutno poteka po celi Sloveniji. Projekt, ki nas ne bo očaral s pričaranimi ali izsiljenimi enostranskimi instant rešitvami, pač pa bo dolgoročno pozitivno vplival na miselnost akterjev; govorcev, opazovalcev in slušateljev.

Želim si čim več takšnih, dolgoročnih projektov. Na vsakem koraku.
Čimveč odprtosti in volje do spoznavanja drugačnosti.
Čim manj bivanja za jekleno zaveso utvare, da smo sposobni same sebe pred svetom in tujimi skrinjicami, zaščititi.

Ne nameravam se spuščati v razloge, ki so pripeljali begunce do bega,
saj se s tem dejanjem poskuša že kar nekaj časa krepko zamegliti vsakršno drugačno človeško elementarno potrebo.
Gre za pristop, ki zna medosebnostne konflikte dodatno stopnjevati preko
razgaljanja enoznačnih prikazovanj delcev resnice, ki nekumu služi za neizpodbitno doseganje lastnih interesov.

Potrebno je razumeti in razgaliti vsesplošen virus igre moči, na katerega le peščica ljudi razvije avtonomna protitelesa.
Njih imunski sistem jim dovoli preudaren in pogumen obstoj na vsakem koraku.
Ne dovoljujejo si namreč čustvenih izsiljevanj in ne prebujanja tujih, nerazumljenih strahov.
Resnica je, da nikdar ne bomo dovolj pogumni in to je razlog, da smo danes tu.
Pogumen človek bo živel v skladu s seboj na vsakem koraku.
Ne bo preskakoval nastavljenih mu ovir.
Pripravljen bo to izbiro plačati s svojo, ne s tujo glavo.
Potreba po preživetju na račun drugega, ni enaka potrebi preživetja zaradi sebe.
To ve vsak bedak, kot tudi dejstvo, da je edini dober človek, mrtev človek (G. Orwell, Živalska farma).
Redki so tisti, ki so pripravljeni ZASE zastaviti svoja življenja.
Raje se podredijo nadrejenemu, se pretvorijo v žive mrliče ter se pustijo bičati v
iluzorni veri na boljši jutri ali v vsemogočnega rešitelja.
Tega dostojanstvenega manjka se bo vsaka igra moči, vedno znova okoristila.

Naša težava niso nikdar bili in nikdar ne bodo begunci, pač pa gradnja vedno novih sistemov,
ki temeljijo na samozadostnosti in gluhosti do drugače mislečih.
Neprestano se potrjuje elementarna naravna bit: prevlada močnejšega.
Samozadostnost ostaja omejena, človečnost pregnana.
Solidarnost in vzajemna pomoč sta prepuščena malemu človeku.
Z njo naj se sam nahrani in dolgoročno preživi.

V našem vsakdanu se šibki sloji vsakodnevno srečujejo z absurdnimi igrami obstoja.
Vpet v svojo eksistenco bo ubogi, nič hudega sluteči hudič zrl in opazoval zaščitene skupine,
ki so neglede na šibkost in drugačnost, deležne precej večje pozornosti, pomoči in podpore s strani državnih aparatov. Njega nihče ne zaščiti. Nihče se zanj in skupino njemu podobnih ne zavzame.
Zlahka prezrtega "strahopetca" nihče ne sliši,
pripravljeni pa so se mu čuditi, ako se odloči zaobjeti maščevalnost...
Svojega krvnika iz države preusmeri na njemu enakega človeka, s katerim se lažje kosa.
Ne gre za maščevanje. Za preživetje gre!
Manj bo tujcev, manj bo zaščitenih skupin in morda mu bo država nekega dne naklonila večjo pozornost.
Mu dovolila človeka dostojno preživetje.
Sprva neviden, pregažen in tih, bo postal glasen do sebe enakih.
Skušal bo omejiti število njemu podobnih...
Sistem navsezadnje ne počne drugega, kot da iz dneva v dan stopnjuje njegovo nemoč in
mu s tem še dodatno otežuje preživetje...
Možnost, da se jutri osvobodi, bo ostala navkljub njegovemu naporu, fantaziji in delovanju povsem nična.
To je vera v katero je sklenil verovati, ker še vedno ni pripravljen negirati svojega obstoja.
Ooooooooo, ti svinja nečloveška ti....

Pojdite v svet.
Obstajajo dežele v katerih je kraja kaznovana z amputacijo roke, s katero si kradel.
Ukvarjajo se s kaznijo namesto z odpravljanjem vzrokov tatvin.
Iztrebljenje lakote bi zagotovo želo boljše rezultate = zmanjšalo število tatvin
in ustvarilo manj travmatične družbene posledice.

Mali človek se ne zaveda, da so njegova vera, upanje in delovanje, obsojene na mejo dežele Utopija.
Ako bi tudi uspel ustaviti dotok novih, socialno ogroženih ljudi v državo in preprečiti razvoj novih zaščitenih skupin,
bi se ga država še vedno okoriščala za svoje potrebe - oljenje samozvanih družbeno pomembnejših glavic.

Vsestransko pregažen državljan je namreč najmogočnejši oporni steber pogoltnega sistema,
ki nam ponuja skozi zgodovino zaobjet, uspešen ekonomski poslovni model Kruha in iger.
Sužnji pridelujejo kruh, država pa poskrbi, da igre nikdar ne zmanjka!
V pomoč jim je danes razširjeno globalno polemiziranje enostransko razmišljujočih mas, 
ki jih podkrepi še nadvse napihnjena medijska, mnogokrat pristranska pozornost.
Sistem, ki omogoča požrešnim prenažiranja, nam pa aktivno mesto v areni,
v katero nas hočeš nočeš zbaše celo najbližji sotrpin, pa če nam je to prav ali ne.

Zaščitene skupine so državi dokaj velik trn v peti, saj ne dovoljujejo velikih preigravanj.
Rešitev? Ena bi bila ustvariti dovolj dobro, učinkovito, sistematično razdelano, nedotakljivo delujočo
zaščito, ki bi ščitila malega človeka, ne pa venomer pristajala na kompromise.

Kakršnokoli obsojanje malega človeka je povsem brezplodno, saj živi svoj povsem upravičen,
eksistencialen, utemeljen strah. Nobenih psihotičnih bav-bavov ni v njem.
Povsem idiotska je tudi zahteva, da bi taisti človeček v svoji nevidnosti ne prepoznaval groženj v okolici.
Ko mu bo okollica nudilaprostor, v katerem se bo počutiti varnega in človeštva dostojnega,
se mu okolice ne bo več potrebno plašiti.

Resnica?
Za to mesto bi moral poskrbeti vsak sam,
ne pa da se osredotoča na iskanje zaščitnika, ki bi ga bil primoran zaščititi.

Čeprav je samomorov čedalje več, je leta nadvladovala tendenca prikazati jih kot rezultat posameznikovih psihoz.
Šele v zadnjih letih se posveča večja pozornost vprašanju vpliva družbene igre moči na preživetvene napore posameznika
in na posledično izbiro predčasne prekinitve lastnega zemeljskega obstoja.

Povsem samoumnevno torej, da se bolehnemu državljanu danes ponujajo
antipsihotična čudežna sredstva, ki naj bi blažila vsakovrstne tegobe in pripomogla h kakovostnejšemu,
manj stresnemu načinu življenja.
Država bo pa ja poskrbela, da ji ne bo potrebno prevzeti odgovornosti ljudskega nejevoljstva.
Predvsem bo poskrbela, da bo čimveč državljanov zadovoljnih... po sledeh gospe Amerike...
(Prozac nation, 2001, Erik Skjoldbjærg)
Prav vesela bi bila vpogleda v statistiko porasta antipsihotikov med slovensko populacijo v zadnjih 15 letih.

Človek kaj kmalu pridobi občutek, da je trenuten največji vložek družbe usmerjen v ekonomsko rast
farmacevtske industrije in srečnih tabletk, ki se kratkoročno obrestuje tako v dobičku kot v
širjenju navidezno srečnih, kljub vsemu nasmejanih posameznikov.

S tem družba ne izkazuje nikakršnega zanimanja v smer prevzgajanja same sebe ter k aktiviranju tistih državnih aparatov,
ki so bili ustanovljeni z namenom preprečevanja zlorabe moči in korupcije ter proaktivnega delovanja,
v kolikor do zlorabe nad posameznikom pride. Še več. Opolnomoča delodajalce, da se vedejo do zaposlenih kot so se sužnjelastniki vedli do svojih sužnjev.

...Navsezadnje, denarja ni.
Dobro vemo, kam se je denar skozi leta porazgubljal.
Ni nam tuje, koliko ga še dnevno roma skozi okno, za vse prej kot ljudske potrebe.

... Res mislite, da boste revežu pripomogli k obstoju z enkratnim izbrisom dolgov?
Na žalost vašo odločitev vodi izkrivljena roka pravice, naravnana na lastno prečiščevanje občutkov krivde.
Taiste reveže boste nato vpregli in jezdili naslednjih 20 let...

Asociacija:
Izpoved: "Grešil sem pred obličjem Boga".
Skrivnostni župnik:"Zmoli deset Očenašev in deset Avemarij ter pojdi in živi z Bogom."

Boriti se moremo proti sistemu, ne proti ljudem.
Razvijati moramo pristope, ki se nam bodo dolgoročno obrestovali v koaliciji s strpnostjo, enakostjo in solidarnostjo.

Naj tu navedem še nekaj neučinkovitih pristopov, ki se jih poslužujejo soljudje s soseščine.

Ozaljšan z značkami solidarnosti in humanosti je moj sosed sklenil svoje življenje nameniti poučevanju.
Na ta način namerava prispevati k boljšemu svetu in okolju.
Nahranil bo lačnega in odžejal žejnega, čeprav mu nikdar v življenju lakote in žeje ni bilo potrebno trpeti.
Čeprav ve, da bo taisti človek lakoto in žejo srečal že za naslednjim oglom.
Pomemben je kajpak trenutek, v življenju človeka in temu nikakor ne želim oporekati.
Njegova dobrodelnost pa se žal ne zaključi s srčnim dejanjem.
Svojo okolico neprestano razsvetljuje s svojimi spoznanji.
Se postavlja za pravice tretjega sveta, namesto da bi opazoval grozljive zakonitosti, ki jih piše vsakršna revščina.
V vsaki revščini postane z redkimi izjemami, človek človeku volk.
Preživetje, ki ga ne gre obsojati.
Naredite mi uslugo. Živite v skladu sami s seboj ter svojimi možnostmi in ne razpredajte o svojih spoznanjih.
Ne sodite tistim, ki od kitajcev odkupujejo čevlje, da bi v mraz ne vstopali bosi.

Tri bloke naprej živi človek, ki poseduje vso moč tega planeta. Samega sebe je iz niča ustvaril. Ne bo se podrejal tujim igram, ker so njegove pomembnejše. Edina skrb mu je gradnja lastnega imperija. S svojo okolico nima večjih težav.
Odstranite vse reveže s cest! Naj živijo svoja življenja, daleč od oči, še dlje od srca!
Pustite jih ravno toliko, da bodo iz dneva v dan izpolnjevali njega preživetvene muhe ter
futrali njegov mogočen ego.

Mediji, ki polemizirate, ustvarjate in prispevate k skrajnostnim razmišljanjem!
Neprestano bi morali kritično opazovati, razmišljati in pisati manj ozko.
Neprestano bi morali nakazovati na drobne napake sistema,
na nevidnost kakorkoli po krivem potlačenih.
Razgaljati tiste resnice, ki jih nihče ne želi videti in slišati!
Prispevati bi morali k globalnemu razumevanju posameznih skupin in ne k enoznačnemu prikazovanju
"absolutnih, pro parte resnic".

Polemiziranje deluje izključno zato, ker se človek počuti neizmuzljivo ujet v sistemsko kolesje.
Prikaži mu največjo krvavo grozoto in srečen bo, da se mu z njo ni potrebno istovetiti.
V umetno ustvarjeni evforični sreči bo zaobjel največje suženjstvo, ki mu ga družba prelaga na pleča
ter skušal izživljati lastno iluzijo moči z enakovredno množico.
Delovanje, po učinku povsem podobno efektu Prozaca.

Takšna dejanja nas ne bodo nahranila in tudi ne prispevala k svetlejši prihodnosti človeštva.
Polemika služi status quo-ju.
Pričet konflikt se slej ko prej, bolj ali manj izenačeno pomete pod preprogo,
koder se bo ob naslednji provokaciji, spet našel.

Vsak, ki je pripravljen svoj kazalec usmeriti v sočloveka, se od njega prav nič ne razlikuje!

Naj bo naša borba namenjena nehumanemu sistemu,  ne človeku.
Sistemi in družbe temeljijo na človeku, zato nam drugega ne preostane,
kot da se pričnemo medsebojno pogovarjati in enakovredno deliti najrazličnejše izkušnje.
Ustvariti pogoje za opuščanje vsakršnih več/manj vrednostnih kompleksov in premostitev
vsakovrstnih strahov. Naučiti se moramo ugonobiti težnjo po absolutnem uniformiranju v kali.

Zdrava družba prihodnosti naj bi temeljila na povsem enakovrednih ljudskih bitjih in vrednotah.
Ako je to v tem svetu sploh še možno. Ostajam odprta za nova vprašanja.