Članek
Zavedanje
Objavljeno Aug 27, 2015

Ok...
Tak te to je...
Morala bi delat,pa nikakor ne gre...
Ne gre, ker vas berem...
In ko berem, moram pisat...
In ko pišem, potem sem v svojem svetu.
V tistem grajenem iz papirnatih škrnicljov
in sladkobnih grozdnih sadežev...
V tistem, ki na prvi pogled asocira
na nekoliko sploščeno
novoletno
jelko
brez
okraskov.

"Tovarišica, zakaj ne slikate?!"
"Ne čutim potrebe..."
"Pa se ne bi potrudili?"
"Trenutno ne čutim potrebe. Ako primem za čopič bom vse v trenutku uničila."
"No, potem vsaj nehajte motiti druge pri pouku!"
Odločno zagrize v sočen grozd, ki ga razkrije pomendran papirnat škrnicelj v njegovih rokah.

Mine teden, mineta dva...
Na eni izmed miz srednje oblikovne šole na Gosposvetski ulici v Ljubljani,
zeva ob moji malenkosti prazen list papirja, poleg njega pa kamen.
Izbran kamen. Ne vem kdo od naju je koga izbral. Zreva si iz oči v oči, čeprav je njegov pogled posvečen izključno meni, drugim povsem neviden.
"Kaj zdaj?!!! Me boš naslikala al kaj?! Tu ti že celo večnost poziram, ti pa le gobec vrtiš!!! Ako me ne nameravaš naslikati me prosim vrni, kjer si me našla!!"

S tresočo in negotovo roko namakam čopič v tempero ter ga poslinim:
"Utihni že!!! Nehaj se premikat!"
Prisluhne in prepustim se njegovi upodobitvi.
Navkljub dvomu in drhtenju, so moje poteze odločno začrtane.

Še opazim ne neme sence, ki obstane poleg mene.

"Ti pa si umetnik!"
"Umetnik????!!!!"
"Po tedne nič ne delaš, nato v enem dnevu naslikaš tisto, kar so drugi upodabljali tedne!"
Val navdušenja...  (z njegove strani).
Pogrešam tega srednješolskega profesorja.
V mojem življenju je bil to edini človek, ki me je vzpodbujal, naj ohranjam lastno identiteto.

Minila so leta.
Delam tisto, kar se od mene pričakuje ali zahteva. Delam več od tega
(sama pričakujem in zahtevam. Predvsem od sebe).
So stvari, s katerimi se bolje povežem in jih lahko bolj instinktivno in lažje opravim.
Nekatere se mi zdijo že povsem elementarne (zadovoljevanje tujih potreb).
Ob tem pogrešam svojo neukročeno, divjo nrav.
Občutek, da služim le lastnemu trenutnemu vpoklicu in svoji resnični biti.

Vprežena v vsakodnevno monotonijo,
do vrha zapolnjena s tujimi pričakovanji in zahtevami,
sem se naučila bivanjskega reakcijskega odzivanja zasužnjenega konja,
katerega rezget je zadušen s podrejenostjo, poslušnostjo in predanostjo lastniku.
Trpi moj sen, v katerem nisem sposobna odvreči navlake, s katero me je sočlovek osedlal.

"Gues what!!!"
Spim kot dihurček!
Osvobojena spon in svobodna, kot ptiček na veji!
Ne čutim potrebe po zadovoljevanju tujih potreb in da,
samo umreti moram!

Pišem...
Ne tečem po areni življenja!
Počivam.

Jutri je nov dan.
Morda me že jutri lahko osedlaš...