Ko sem bila stara petnajst let, sem napisala:
Raje bi bila Idiot,
z mrtvim umom in ubogim telesom...
Ali Kurba,
ki prodaja svoje telo odrekajoč se razumu...
kot, da imam oboje
in drugo drugemu ne služi.
(Acqva)

Živim v družbi, koder se človek raje ukvarja s sočlovekom, kot bi samega sebe v zrcalu ugledal.
Njegove vsiljene instant podobe posredovane drugim so tiste, ki danes štejejo.
Na njih bo darovatelj gradil svojo moč, pilil svojo samopodobo in gradil iluzorne konstrukte okoliškega sveta.
Do obisti poln izkrivljenih verovanj in popačenih, času neprilagojenih tradicij.

Ako bi človeku razum ne služil, bi se najverjetneje rodil brez njega.
Pa vendar... namesto da bi se vsakodnevno učili sprejemanja svoje okolice, vlagamo ves trud v njeno spreminjanje.
Zahtevamo takojšnjo in absolutno identifikacijo in prisegamo na instant rešitve.

Nekoč bi me bili člani nekega dobrodelnega društva skoraj linčali ob izjavi, da se mi zdi podeljevanje lizik lačnim afriškim otrokom, največji humanitarni absurd. Brezsrčna da sem, in neumna... Menda res.

Najverjetneje zato, ker ne stopam po svetu in ne zganjam preklemane miloščine,
ki bi lahko dolgoročno nosila negativne posledice.
Ker ne praznim svojih žepov na vse strani, kot sem to počela nekoč, preden me je srečalo Zavedanje.
Da je "pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni", drži kot pribito.
Menda se s tem izrekom strinjam zato, ker me niti moji čuti in niti ne razum, niso nikdar povsem zapustili...

Čudim se vsej pameti, ki me obdaja. Mene, neumnega človeka.
Mojo majhnost, ki se ne želi umešavati v življenja drugih.
Živi in pusti živeti.

Pa vendar, moj razum kriči. Od nekdaj.
Oči ne vidijo, ušesa ne slišijo, na otip smo otopeli in usta molčijo.
Dovoljujemo čutom, da prevladujejo razum, ne da bi se zavedali osnovnega počela:
bi brez razuma sploh bili sposobni čutiti in/ali obratno? Je bila prej kura ali jajce?

Sklicujemo se na čutečnost. Pajade...
Je človek, ki se ne zaveda tega osnovnega paradoksa sploh sposoben čutiti???

Povezovanje... to je nekaj, kar sodi v socialna omrežja... v osrčje stroja...
Nikakor ne v človeško dušo...
Le-ta sme biti zgolj čuteča ali zgolj razumska...
Biti mora instant, ker je instant moderno.

Da, morda sem res samo brezsrčna mašina... Kamen...
Menim, da je le-tega mnogokrat, veliko več v hlačah kot človeka.
Deluje skladno in s svojo dušo povezano.
Ne vzpenja se na najvišje vrhove in iz njih višin ne klesti po drugih univerzalnih sotrpinih.

Preden se vtaknete... kamorkoli... v katerokoli tujo zgodbo...
Preden se obregnete ob kateregakoli sočloveka (velikega ali malega)...
Preden pričnete krpati tuje težave s svojimi instant rešitvami...
se za trenutek ustavite.

Dovolite svojim čutom, da se povežejo z razumom in obratno.

Šele nato zavedno delujte.