Stop! Where is my mind?

S težavo poženem operacijski sistem. Telekameri, na zaenkrat še sprejemljivo razbrazdanem obrazu, se prižgeta v svet. Pravkar nadgrajeni sistem na 4.5, povzroča obilico težav. V ničemer se ne razlikuje od predhodnikov. Negotovost in dvomi ostajajo temeljna vezna nit procesorskih funkcij. Nekoč bodo izzveneli... Ali pa tudi ne.

Ura je 5.15. V gosti temi obzirno navlečem nase oblačila. Sem preglasna? Ga bom zbudila? Pogled venomer bezlja na spečo silhueto v bližini. Iz ekranov odstranim uporniški šop mehko padajočih las, se odpravim v kuhinjo, vklopim stikalo, si nalijem kave ter si zvijem cigaret. Le zakaj smo si izmislili čas? Da bi mu sužnjevali kot norci? Zunaj je noč in večina živih bitij še spi... vsaj tistih normalnih...

Sledi umivanje zob in obraza ter ličenje. Sisteme po 2.5 je potrebno redno vzdrževati. Zakrivanje matričnega števila operacijskega sistema je pomemben dejavnik vsakdanjega življenja ako ne želiš, da te okolica nadomesti z novejšim, aktualnejšim sistemom.

Ob 6.10 se kot zmešana poženem po stopnišču stolpnice ter pozdravim enega ali dva uboga mačka, katerih tempistika temelji na še večjem časovno-suženjskem sistemu. Z na novo porajajočim dnevom se vračata v varno, relativno brezstresno zavetje brloga.

Sedem v avto in ga poženem v tek. Med lenimi, še spečimi vozniki švigam levo in desno ter se skušam čim hitreje prebiti do Maribora. Brez stresa, navsezgodaj zjutraj, seveda ne gre. Idiot!!! Se zaderem skozi priprto šipo tovornjakarju, ki je pravkar vskočil na prehitevalni pas.... Kreten!!! Očitam kolesarju, ki povsem nepremišljeno in samomorilsko skoči predme... 'Bemtikruh!!! Na široko obidem goloba ali mačko... nima veze... vsakič se nekaj najde. Končno pripeljem v Pekarno.

Sledi petnajstminutna rekreacijska hitra hoja do delavnega mesta – moja edina telovadba. Bom pridobila tistih 10-15 minut časa? Pospešim korak… Moj operativni sistem nadvse podpira pridobivanje minut, kar toplo priporoča tudi okoliškim sistemom. Koncem meseca se v seštevku nabereta ura ali dve viška, katere bom po potrebi koristila za lastne optimizacijske procese.

Odtipkam kodo, prižgem luči ter predramim namizni računalniški ekran. Osem ur se moje telo praktično ne bo premaknilo s sedečega položaja. Izjema je petnajst minutni odmor v času malice. Prizanesen mi je dodaten 3-kratni kadilski premor, katerega izkoristim tudi za raztezanje udov. Cigaret k ustom... in nazaj...

8 ur podob, tuhtanja, nadgrajevanja, optimiziranja, organiziranja, analize, minimaliziranja, dogovarjanja, pregovarjanja, reševanja tujih operativno-procesnih težav in zank, prevajanja, pisateljevanja, oblikovanja, montiranja, odzivanja na cel kup okoliških faktorjev, merjenja, izračunavanja, preverjanja…

Ura je 5 minut preko 15. Zopet sem uskladiščila čas. Počutim se kot sivi stric iz knjižne uspešnice Momo (Michael Ende)… Najbrž povsem upravičeno.

S hitrim korakom se vračam k parkiranemu avtomobilu. Mudi se. Doma čaka kup dela za ostale naročnike.

Mimogrede nahrulim nekega klošarja, ki zastre moj vidni fokus na poti do zastavljenega cilja. Kaj me ni ta že včeraj ustavil? Pa dobro,a jih res kot magnet vlečem nase???
»Ej, a maš en Euro?« »Pa dobr!!! Kaj je z mano narobe, da se zmer name obesiš???!!!«
Denarja mu seveda ne dam.

Pa ne, da bi bila škrta… Ampak hudiča, delam po 12 ur in več na dan, da se prebijem do spodobnega plačila, od katerega vsakomesečno odtegnem pičel prihranek za težke čase. Razpolagam s trohnečim, vsakovrstnih popravil potrebnim stanovanjem, ki zaudarja po plesni. Poleg tega sem dolžna skrbeti za enega šolo obveznega otroka, ki nikdar ne bo samostojen, enega študenta in dva, nikakor ne ekonomična, hišna ljubljenčka. Spopadam se z vsakodnevno škripajočo škatlo, v kateri se nahaja moj operacijski sistem.

Ako začnem celoživljenjske prihranke trošiti za reševanje naštetih težav, mi na starost, ko nas večina ne bo imela spodobne penzije, ne bo ostalo ničesar. Nihče ne bo poskrbel zame.

Kljub temu sem leta podarjala lastne zaslužke vsakemu revežu, ki sem ga srečala...

Hudiča!!! Naj še kdo drug poskrbi zanje. Tisti, ki imajo, za začetek! Ne zmorem več. Ne počutim se več dolžna reševati tegob sveta. Le-ta je zajeban… Itak! Tako je bilo, tako je in vedno bo.

Država je na nas že zdavnaj pozabila. Preko legitimno uzakonjenih podaljškov same sebe nas periodično razlašča, s prekomernim garanjem težko prisluženega kruha. Otroke zakonsko bremeni z dolžnostjo skrbstva za ostarele starše... da bi se le ognila lastnim odgovornostim in dolžnostim, do za časa življenja izžetih državljanov. Slab starš je ta naša država. Povsem neodgovoren in zgledno ničen.

Državnikom bi se morali rojevati samostojnega življenja nezmožni otroci. Pravzaprav bi potrebovali nacijo za delo nesposobnih ljudi, da bi doumeli, da lastnih bremen ne morejo v nedogled prelagati na pleča sorojaškega kriplja. Pa kaj, ko so danes še najtežji invalidi v očeh države, dela sposobni...

Za pičle denarje seveda in v prvi vrsti za državni žep…

Doma sem. Vonj po plesni me zdrami iz vsakodnevnega razglabljanja. V usta zbašem rezino pršuta in kos parmazana, da ne izumrem od lakote ter skočim v domačo trenerko. Prižgem računalnik.

Sledi: 4-5 ur podob, tuhtanja, nadgrajevanja, optimiziranja, organiziranja, analize, minimaliziranja, dogovarjanja, pregovarjanja, reševanja tujih operativno-procesnih težav in zank, prevajanja, pisateljevanja, oblikovanja, montiranja, odzivanja na cel kup okoliških faktorjev, merjenja, izračunavanja, preverjanja…

Čutim, da se mi meša. Vse celice silijo v implozijo. Prosim moža, da mi nameša en beli špricer, zvije smotko ter pristavi pepelnik.

Stranki napišem, da bom poslano naročilo izdelala čez vikend.
»Potrebujem do petka«, se glasi odgovor.
»Ful sem v gužvi, potrebujem več časa…«
»Vsi smo v gužvi…«
»Imam eno glavo in dve roki… naredila bom, kar je v moji moči…«

Kot vedno, nalogo opravim v istem dnevu. Tako se seveda osvobodim za jutrišnjo, novo urgenco…

Ob 20 – 20.30 končno izklopim računalnik. Vase me posrka in pogoltne žrelo žive svinjarije. Kje pa imam še čas karkoli počistiti in pospraviti?!

Sistemska napaka! Novega sistema??? Saj ni važno. Dogajalo se je že tudi pri predhodnih... Boli kot sam hudič. Mož mi poda dva ketonala, katera obilno zalijem z vodo in naslednjo uro preživim mukotrpno. Kljub temu naslednje pol ure posvetim dihurjema in izmenjavi nekaj besed preko Facebooka s sinom. Živo bitje je epicenter mojega operativnega sistema. Nič ni pomembnejšega od živega bitja in njegovih potreb. Za uro se pogreznem v domači fotelj, skušajoč se otresti vseh miselnih procesov. Končno bolečina popusti.

Ob 22. uri ležem v posteljo. Sistemskega izklopa ni in ni. Ure zrem v zatemnjen strop, medtem ko mašinerija še vedno laufa. Upam v čimhitejši avto-reset. Spim 3-4 ure.

Stop! Where is my mind?