Ko se z avtomobilom izkrcamo iz trajekta, je okoli nas že čista tema. Skozi ovinke nas spremljaljo zatemnjene podobe bujnega rastja in redkih ljudskih bivališč. Snop dolgih luči nenadoma osvetli rožnato podobo, ki izgubljeno tava po cesti. Moža prepričam naj ustavi avto. Spustim se v dir za četveronogim, očitno prebeglim Babe-om. Dopust se prične z gonom prašička po lastovski cesti in donenjem prestrašenega oink - oinka v zraku in po ovinkih. Končno bitje ponikne v goščavi. V srcu upam, da ga neskončna želja po svobodi, ne ponese nazaj na cesto.

Zapeljemo v avtokamp Skriveni, se namestimo na dodeljeno parcelo in z možem začneva postavljati za nas tri, mnogo prevelik šotor. Kaki šotor, platneno vilo!!! Navkljub veliki ljubezni do kampiranja, nama postavljanje šotorskih kril še vedno ne gre od rok. Na pomoč nama priskoči zmerno nalit možakar s sosednje parcele.

Človečnost obstaja, čeprav jo moj utrujen mož, trenutno ni zmožen prepoznati.

Naslednji dan nas prebudi sonce, katerega žarki so bili letos krepko odmerjeni. Mogočne, več stoletne oljke nas obdajajo z vseh strani. Umsko odsotni posrkamo jutranjo kavo in že se poženemo v raziskovalni dir po otoku.

Med dvema hribovoma ujeto se prikaže mesto, ki ga ni. Še preden z možem dodobra formulirava misel kako bi se do mesta povzpela, se znajdeva v njem. Iz male obcestne trgovinice, ki ni Mercator, a nosi slogan “Vaš najbolji susjed”,  se razprostira pogled v uličico, ki vodi po navidezno neskončnih kamnitih stopnicah, skozi mesto. Še Van Gogh bi se razjokal ob pogledu na čudovite, dehteče sončnice, ki obdajajo kamen. Iz ruševin se razraščajo v nebo mogočne palme, ki bohotijo lasten več stoletni obstoj.

Misli mi osvetli prizor iz filma Ryanova hči – Davida Leana… “Veš kaj pogrešam?” vprašam moža. Le-ta ležerno skomigne z rameni. Tako zelo je zaslepljen od vse te krasote in tako zelo zaljubljen, da se nima časa ubadati s “pomanjkjivostmi”.
“Mestnega norčka… pogrešam ga. Lepo bi sodil v to sliko.”

Stavka še niti dodobra ne skončam, ko izza vogala sosednje hiše ugledam človečka, ki se je bil napotil proti nam. Popačena lobanja, izkrivljen obraz, sključena podoba, zmaličeni zobje in vrečka, ki šviga za njim v zraku. Popoln prizor. Utihnem in kot slikarka, brez čopiča, užijem bežeče tihožitje.

Naslednji dan se napotimo po dovolilnice za ribolov. Puh!!! Glede na njihovo ceno bi človek pomislil, da se bo vseh preostalih devet dni bivanja na otoku prehranjeval le z ribami. Jok brate, odpade! Primerna vaba je zelo, zelo redka. Veliko je sicer kozic in v polžke odetih rakcev, vendar spretne ribice to v trenutku požro. Govorim o ribicah, nikakor ne o ribah!

Grda, grda, grda naša družina! Menim, da smo v parih dneh bivanja, zaradi pretirane sle po ribah, izplenili veliko preveč mehkužnih bitij. Res mi je hudo. Navsezadnje vsakič znova pomislim, kako bi mi bilo, če bi me nekdo s kamnom tolkel po betici in me na pol mrtvo zasadil na drog ter me ponudil obilnejšemu bitju v obed. Svečano obljubljam, da česa takega nikdar več ne ponovim. Navsezadnje spoštujem življenje vsakega živega bitja. Predvsem tistega, ki konča v mojem želodčku.

Mi mehkužce, ose nas!

Mož se na visokem prizidku napreza, da bi laks iz ribiške palice zalučal čim dlje.  Očitno mu uspe, saj okolico preglasi mogočen pljusk. V vodo konča ne le vaba, temveč tudi mož, z ribiško palico vred... Končno se mu nasmehne sreča in ves evforičen pristopi k meni z ujeto ribo, ki s palice visi na varni razdalji. “Saj ni morski pajek?” me vpraša. “Ne, ni pajek… Pirka je,” mu odgovorim.

Moja ribiška vnema me kaj kmalu spremeni v vojnega veterana. Nogi in ritnice razkrivajo vsakovrstne modrice in kraste od vztrajnega vzpenjanja in razletavanja po ostrih okoliških čereh. Nič ne de. Življenje je lepo in moje rane potrjujejo moje bivanje!

V kolikor bi ne srečali nekega Slovenca, ki nas je bil pripravljen podučiti kako loviti ciplje, bi letos ne zaužili veliko rib.

Privoščimo si večerjo v kamping gostišču. Špageti z jastogom. S krožnika se nama nasmihata vsakemu svoj mini, mogočen jastog. Pripomočkov za odpiranje rakov na otoku očitno ne poznajo. Odločim se, da spremenim svoje zobovje v mogočne kombinirke. Žival je treba spoštovati. Če ne znaš jesti rakov, jih ne jej! Škrk... Pa je šla. Tudi letos, kot vsako leto, plomba. Običajno si jih lomim na škampih.

V mestecu, v katerega smo se bili napotili v ribarnico po mrtvo vabo, se zapletemo v razgovor s prijetnim neznancem. Ne mine dolgo, ko ugotovimo, da smo pravzaprav stari znanci, ki se nismo videli že cca. 25 let. Naključje hoče, da nekateri izmed nas praznjujejo rojstni dan s pičlo, dvodnevno razliko. Pa saj sem že nekje zapisala, da poznam same leve!!!

Sledi prijetno, družabno, dvo-družinsko popotovanje, z jadrnico prijateljev, na otok Mrčara. Meni se tresejo hlače, hčera se sprehaja po robu živčnega zloma, ostali člani posadke pa ostajajo, valovom navkljub, povsem skulirani. Navigacija je tega dne enosmerna. Zaradi naraščajočega vetra smo povabljeni prespati na jadrnici in hčeri naprtiti dodatne travme, kot so: neumiti zobje, odsotnost spalne srajčke...

V Zaklopatico se vrnemo naslednjega dne, na možev rojstni dan. Štirinajst-letna hči takoj nazorno izniči autistični seznam pomorskih težav. Že naju vleče za rokav: ”Bi mi proooosim za rojstni dan kupila jadrnico?”

“Malo počakaj. Le toliko, da zadaneva Loto!”

Tako kot vsake lepe stvari, je našega dopusta prehitro konec. Mož mi ob jutranji kavi razodene sledeče: “Veš, ponoči sem moral lulat, pa nisem vedel, kje sem… V šotoru? Na jadrnici? … Šel sem do okna in dvignil ruleto… zunaj sem videl Lastovo…”

“Še dobro, da nisi skoz okno v svet stopil…”

Diagnoza “neprilagojena” že zaznamuje mojo medicinsko kartoteko. Med-tem, ko moj mož brska po možnosti odkupa nepremičnine na Lastovu pomislim, da je že skrajni čas, da taisto diagnozo tudi njemu kdo pripiše.

Prijateljem pa najlepša hvala za čudovit dodatek krasnemu dopustu.