Članek
F... Bullshit! (Mentalna telovadba za večne pubertetnike)
Objavljeno Aug 28, 2014

V mladosti sem zapisala:
Ko bom velika, bom lubenica.


Navzven zelena, na videz nezrela.

Navznoter rdeča in polna;
sladkega soka in semen.

 

Semena so zgodbe, ki jih pišem.

Sladek sok, izkušnja;

izpolnjuje nas in determinira.

 

Celovitost je naša edina, neodtujljiva sreča.

Enkratnost in neponovljivost duše;

razvija se in cveti, čeprav v odsotnosti svetlobe.

 

Ko drobno bitje priveka na svet,

si utre pot v življenje z borbenim vdihom;

v njemu je moč, slo po življenju.

 

Reaktivno je to bitje.

Odzivno na okolje, na izkušnjo v sebi.

Naj bodo njega dejanja osmišljena.

 

Borec ne potrebuje svetlobe, da bi preživel;

postane svetloba.

 

Ko bitje odide, pokloni univerzumu zadnji izdih.

Naj bo ta dostojanstven;

vreden vseh bitk, za časa življenja.

 

 

 

 

xxx

 

 

 

 

 

 

Zahvaljujem se vsem svojim učiteljem;
 ljudem in dogodkom na poti.

 

 

 

Ta knjiga naj bi imela svoj namen. Prikazati obilico vsakdanjih sivin v katerih živimo.

Prebuditi zavest, da nam spomini služijo za odraščanje in bogatenje lastne barvne palete s katero služimo svetu in lastni okolici. Izkušnje naj bi v nas prebudile človečnost in razumsko plat, ki naj bi nas izpopolnila in povezovala. Željo po ustvarjanju lepšega, bolj humanega sveta, v katerem živimo.

 

 

 


I.

 

 

Nunski vrtec in mala vasica ob Trstu. Nosili smo modre halje z belimi ovratniki – vsi enaki, vsi enakopravni. S to razliko, da so bile ene halje večno zapackane in utrujene od nošnje, druge - sveže polikane, z izvezenimi detajli. Že na prvi vtis je bilo torej povsem jasno, h kateremu družbenemu sloju, sodimo.

Omejeno število otrok, katerih osebnost je močno odmevala za štirimi stenami. Pri manjšem številu oseb v prostoru, se posamične osebnosti bolj izrazijo. Šest otrok in dve stari, okoreli, a prijazni nuni.

 

Sama nisem bila zelo umirjen otrok. Daleč od tega. Stalno me je nekaj žokalo in srbelo, bila sem nenehno zasanjana in kaj hitro sem si pridobila nunski vzdevek, da sem navihani makaron.

 

Med nami je bilo majhno, bolehno dekletce, katere umirjenost in tišina sta bili tako zelo glasni, da sem se ji morala na vsak način približati ter z njo navezati pristen stik.

 

Bila je mila, drobna, nemočna. Krasili so jo večen nasmeh in dva štrleča, temna čopka na glavi. Zato sem raje, med-tem, ko so se drugi ukvarjali z lastnimi vragolijami in se prerekali okoli najrazličnejših igrač, sedla k njej in se tiho, umirjeno igrala ob pričakovanju trenutka, ko bo moralo vilinsko malo bitje prejeti pripomoček za utrujeno srce.

 

Boga ni – ne obstaja. Ali pa je menda tako zloben in škodoželjen, da otroku ne dovoljuje brezskrbnega bivanja.

 

 


II.

 

 

Živela sem v kapitalistično urejeni državi. Otroci so svobodno izražali lastno voljo s tem, da so imeli na stenah razstavljene najrazličnejše plakate svojih idolov.

 

Naše podnajemniško stanovanje je bilo skromno. Do petega leta sva se z materjo tuširali na javnih kopališčih, saj večstanovanjske zgradbe niso premogle kopalnic in tudi stranišče je bilo le eno, skupno. Spala sem na razmajanem kuhinjskem kavču, v katerega pregib s hrbtiščem, mi je vsako noč uhajala glava, da sem se dušila. O da, seveda sem se odločila, da bom o tem z materjo spregovorila ob prvi priliki. Pa kaj, ko sem čez dan, ko sem lahko dihala, na moje nočno dušenje vedno znova pozabila. Ustvarila sem si možnost, da sem lahko vsako nadaljno noč, ob ponovnem procesu dušenja ugotavljala, kako zelo sem pozabljiva in neumna.

 

Nisem premogla velikega števila igrač. Ko sem dopolnila peto leto starosti, smo se preselili v drugo vasico. Pridobili smo lastno stranišče in kopalnico.

 

Oče je kot pristaniški delavec raztovarjal ladje, ki so prispele v tržaški pristan. Občasno me je doletela neizmerna sreča, ko je ob prihodu domov prinesel cel zaboj flomastrov, pomaranč, kokosovih orehov ali banan. Živeli smo skromno. Mati ni bila zaposlena. Občasno je pomagala dedku in babici, ki sta vodila majhno trgovino. Takrat sem se tudi sama najraje zadrževala za trgovskim pultom, računala nakupe strank ter se priložnostno basala s pršutom.

 

V sosedstvu sem razpolagala le s tremi vrstnicami, ki pa so bile medsebojno večno skregane, kar je razlog, da nas nihče nikdar ni videl skupaj. Ko sem se družila z eno, sem morala biti z vsaj eno izmed njih, skregana.

 

Nisem se veliko družila, saj sta bili materi moja predšolska in šolska dejavnost pomembnejši kot moja potreba po igri.

 

Oče je bil redko prisoten in ko je bil, je z njem v hišo vstopil tudi kaos. Je pač posebne vrste človek – kvartopirec, ko mu čas in denar to dovoljujeta.

 

Tako je minevalo moje življenje nekje do devetega leta, ko si je mati našla zaposlitev v slovenski Izoli.

 

Odnosi so zakomplicirana reč in zahtevajo včasih, povsem trapaste žrtve.

 

 

III.

 

 

Teklo je leto 1978. Čas velikih političnih spletk. Čas, ko je italijanska teroristična organizacija Brigate Rosse nastavljala bombe po šolah, čemur je sledila ugrabitev in nato usmrtitev italijanskega predsednika Alda Mora. Bila sem otrok. Politika me ni zanimala in prav tako ne politična dogajanja.

 

Materi se je nasmehnila sreča in uspela je pridobiti delovno mesto, ki je zahtevalo njeno izobrazbo zobne asistentke. Nekega dne je prišla domov in napovedala, da greva obiskat v Koper njeno novo sodelavko, ki naj bi imela prijetno hčero, mojih let. Sedli sva v prvi avto, ki sva ga uspeli naštopati ter se odpeljali v Koper. Vstopili sva v LEPO urejeno stanovanje. Medtem, ko sta se materi zadrževali v dnevni sobi, me je dekle povabilo v svojo kamro.

 

Nikdar v življenju ne bom pozabila te izbe. Bila je lepo urejena, s pisalno mizo, posteljo (sama sem vedno spala na kavčih), na sveže pobarvana. Prostor je krasila ena sama slika. Nek starejši, debel, mlahav možakar, odet v vojaško obleko z neštetimi čini in vojaško čepico na glavi, z roko v višini čela, se je samozavestno nasmihal prostoru.

 

Odrevenela sem…. Pri vseh hudičih!!!! Ob vseh lepotcih, ki se sprehajajo po svetu mora dekle razstavljati prav takšen anti-idol???? Odprla sem usta in bleknila: “Kdo pa je to zavaljeno prase tu, na tvoji steni?”

 

Oh, ko bi teh besed NIKDAR NE izrekla. Prešinil me je dekletov pogled. V tem trenutku sem podpisala lastno smrtno obsodbo. Dokazala sem sebi in svetu, da sem največji kreten, kar jih je kdaj bivalo na zemlji.

 

“To je vendar Tito, naš predsednik,” se je glasil odgovor. Pretresenosti nad dejstvom, da se politične osebnosti tako zelo idealizirajo, da celo na steni visijo, je sledilo seveda OBDOBJE opravičevanja. Veliiiiiiiiiko opravičevanja. Ogroooomno opravičevanja. Zelo sva se morali potruditi, da sva zopet našli skupni jezik devetletnih deklic. Jezik, v katerem politika in odrasel svet nimata kaj početi in zato nimata vstopa. Toliko o prvem stiku s socialistično ureditvijo preljube domovine Slovenije.

 

Dobro je vedeti, na čigavo ozemlje vstopaš.

 

 

IV.

 

 

Z materjo sva se preselili v Koper in prepustili očeta njegovemu kvartopirstvu.

 

S službo v zdravstvenem domu je prišlo tudi stanovanje v večstanovanjskem bloku, v Semedeli. Bilo je sicer manjše, vendar lepo urejeno, svetlo, z novim pohištvom. Obe z materjo sva bili primorani spati na kavčih, vendar je bilo bivanje v njem prav prijetno.

 

Mama je bila večino svojega časa odsotna. Delala je cele dneve, da nama je lahko privoščila nov televizor in dostojno življenje. Avtomobila nisva imeli pač pa prijetne, bolj in manj zmešane sosede, h katerim sem se ob materini odsotnosti večkrat zatekla po učno pomoč.

 

Prvi mesec bivanja v slovenskem okolju me je pošteno traumatiziral. Ne vajena dialektov, kaj šele tujih jezikov, sem nekega dne stala pred blokom in slišala vreščati sosedo na oknu: “Kiša pada, kiša pada!” Otrpnila sem kot šiba na vodi in si ne upala vstopiti v stanovanje do prihoda matere, kateri sem seveda potožila, da je soseda hudo zaskrbljena, ker hiša pada. Le-ta se je seveda pošteno nasmejala in mi razložila nedoumete besede ter njihov pomen.

 

V naslednjih dneh je na naša vrata pozvonilo kar nekaj ljudi. Enkrat sem odprla in je bil sosed z na glavo poveznjenimi umazanimi spodnjicami – ko jih je enkrat ponosil, jih je uporabljal kot pokrivalo za zaščito pred dnevno svetlobo. Sposojal si je jajca. Drugič je bila ženska, ki se je predstavljala kot “Himalaja”… v materinem prevodu – imam jaja kar pomeni, da kajpada - prodaja jajca. Nisem ji odprla vrat, saj nobene Himalaje poznali nismo.

 

To so bili moji prvi stiki s tujejezičnimi prebivalci Slovenije.

 

Razlike obstajajo. Nerazumevanje le-teh ne pomeni, da so človeku kakorkoli škodljive.

 

 

V.

 

 

Težko pričakovani prvi šolski dan v Semedeli. Sprejeta naj bi bila med Pionirčke. Pričakovalo naj bi me veliiiiiiko slavje (pri naši hiši nikdar nismo bili pretirani ljubitelji slavji – takšnih ali drugačnih).

 

Materi sem zamerila, ker me je kljub odliki v tretjem razredu, ponovno vpisala v tretji razred. Prepričana je bila, da slovenskega šolskega sistema ne bom zmogla. Kasneje z leti sem ugotovila, da njeno prepričanje le ni bilo iz trte izvito. Navsezadnje sem v Italiji obiskovala slovenske razrede s pičlimi petimi sošolci in dvema učiteljicama, tu se nas je pa v eni učilnici drenjalo kar petintrideset z enim samim učiteljem.

Povsem razumljivo je torej, da so nam bile učiteljice v Italiji pripravljene prisluhniti, z nami ravnati kot s sebi enakimi in nam tudi pokloniti obilico ljubezni, ko smo jo potrebovali.

 

Največja razlika je bila seveda v učni snovi. Med-tem, ko smo v Italiji raziskovali grško-rimske bogove, smo se tu ukvarjali z zgodovino Slovenije in Jugoslavije od A do Ž, prirejeno po lastnih potrebah. To mi je bilo že na začetku povsem jasno – eni so dobri, drugi hudobni. Vedno. Brez izjeme.

 

Kot ljubiteljico najrazličnejših svetovnih pravljic, koder se vedno in vsepovsod nahajajo tako dobri kot tudi hudobni, mi je kaj kmalu postalo kristalno jasno, da tako kot pravljicam in religijam dominirajo človeški kompleksi, tako vladajo tudi okolišnji družbi. Nobene razlike. Vse, ena sama pravljica.

 

Okoli vratu so mi privezali rdečo rutko in me pogreznili v pionirsko čepico. Na odru so donele slovenske tradicionalne pesmi in otroci so na veliko razkazovali lastno znanje ponosnim staršem, skozi recitacijo. Čakala sem, da bo iz množice skočila mati sošolke (ene izmed štirih, ki sem jih imela v Italiji) ter s fotoaparatom v roki začela strašiti med nami: “Ali lahko pritisnem?” Nihče ni skočil. Vse je potekalo dostojanstveno, v strogem, nacionalnem duhu.

 

Kot lutka sem stala na odru med kopico presrečnih, sijočih otroških obrazov ter se trudila dobesedno ponavljati svečano zaobljubo svoji na novo pridobljeni materi, tovarišu Titu.

 

Bilo mi je skrajno nerodno in neprijetno, saj sem čutila težo neštetih oči nad seboj. Tita nisem poznala. Bil je popolni tujec, kateri ima oblast nad vsakim, še tako majhnim posameznikom. Ostali spomini iz tega slavja so pogreznjeni v meglo pozabe.

 

Pravico do govora imamo le, ko to zahtevajo nadrejeni.

VI.

 

V šoli smo imeli proslavo za Prešernov dan. Mati mi je kupila novo, modro obleko, oziroma krilo z naramnicami, kot se je spodobilo za takšno priložnost. Navsezadnje bo njena hči stala na odru in odraslim predstavljala svoje znanje. To so bile takrat redke priložnosti, ob katerih je imel otrok kaj besede. Ob takšnih priložnostih se je celo spodobilo, da besedo ima. Takrat, ko drdraš na pamet naučena besedila iz nesmrtnih knjig nesmrtnih avtorjev, takrat je vredno poslušati celo nevednega otroka. Čeprav ničesar ne ve.

 

Ob zaključku proslave sva se z materjo vrnili domov. Zadišala ji je kava in odkrila je, da je le-te na kuhinjski polici zmanjkalo. Naročila mi je torej naj grem v trgovino in prinesem vrečko kave. Nisem imela kaj zgrešiti. Navsezadnje si takrat lahko kupil le eno znamko in še ta je bila luksuz.

 

Napotila sem se po ulici Prekomorskih Brigad do trgovine. Morda sem prehodila petsto metrov, ko sem na pločniku ugledala vrstnika svojih let. Kaj je počel s škarjami v roki, tega sam Bog ne ve. Želela sem mimo njega, a mi je spretno zaprl pot.

“Kaj pa, če ti obleko razrežem?”

Ne bodi si ga len, sem mu odgovorila: “Pa daj, če si upaš!”

 

V glavi se mi je rolal film moje besne matere, ki naj bi ga stresla iz hlač, v kolikor bi se to v resnici zgodilo.

 

In res je otrok zasukal škarje. Škrcnilo je in obleka je klonila pod njihovo težo. Bila sem šokirana. Upal si je.

 

Odšla sem v trgovino, kupila sem kavo in se vrnila s porezano obleko domov.

Mati me je seveda stresla iz “krila”.

 

Enkrat provokator, vselej provokator. Neglede na nevšečne posledice.

VII.

 

Le pičla dva dneva po velikem slavju Prešernovega dne, 10. februarja 1979, je umrl tovariš Edvard Kardelj. Z mamo sva prebijali resnično malo časa skupaj in ni mi razložila vsega, kar naj bi vedela.

 

V osnovno šolo Dušana Bordona sem vstopila popolnoma neprizadeta in tekom pouka doživela ledeno hladen tuš. Vrata so se odprla, vstopila je oseba upadlega obraza ter z veliko bolečino v glasu izdavila: “Zapustil nas je tovariš Edvard Kardelj.” Sliki njegovega obraza se je, po vzoru padajočih domin, pridružila množica tragičnih izrazov in slišati je bilo zgolj pridušen jok. Moj pogled se je sprehodil po celotni učilnici.

 

Od prve, vse tja do zadnje klopi. VSI so jokali.

 

Prvič v življenju sem se počutila tako zelo drugačno da bi, če bi le lahko, vtaknila lastno glavo v pesek in se pretvarjala, da sem (g)noj ves preostanek šolskega dne. Ampak ne. Bila sem tu. Vse okrog mene je jokalo, le jaz ne (takrat še nisem prebrala A. Crowleya in njegovega razmišljanja o univerzalni šali). Uklenjena v slušno prisilo univerzalne ŽALOSTI, sem začela tipati po izhodu iz neprijetnega položaja.

 

Pred kratkim je umrl deda, materin oče. Nisem ga dobro poznala. Bil je invalid. Sladkorni bolnik, ki se je dlje časa boril za lastno življenje. Veliko je moral pretrpeti, preden je njegova duša z zadnjim izdihom, ugasnila.

 

In da. Uspelo mi je. Jokala sem se. Jočem! Poglejte! Z vami jočem! Nisem drugačna! Vaša sem! Od glave do pete, pravi Pionir!

Na srečo je moj jok trajal le do konca načete šolske ure, nakar smo bili razpuščeni z dovoljenjem, da tega žalostnega dne, odidemo domov.

 

Ni se težko istovetiti z okolico. Težje je biti kar si.


VIII.

 

 

V Kopru smo se kajpada učili tudi italijanskega jezika. Imela sem možnost spoznati učiteljico, za katero bi bilo bolje, da jo vrag odnese, kot da lastno neznanje s ponosom deli z učenci. Ob eni izmed njenih učnih ur sem jo opozorila na sledeče: “Tovarišica učiteljica, “riga” pomeni črta in ne ravnilo, kot ste pravkar povedali!”

Prešinila me je s strogim pogledom, name zdrla sledeče besede: ”Tiho bodi! “Riga” pomeni tudi ravnilo! Nisi dovolj pametna, da bi svoje znanje delila z menoj in z ostalimi v razredu!”

 

Zaradi posega v njeno učno uro sem seveda imela posledično v spričevalu zapisano nižjo oceno iz italijanskega jezika. Naj se ve, kdo pije in kdo plača! Naj se ve, da igra moči VEDNO zmaga.

 

Vseeno sem se odločila, da v življenju ne bom tiho in čeprav me je nižja ocena zelo prizadela, sem v srcu vedela, da zasluži moje znanje italijanščine čisto odliko, česar ne bi mogla reči za večino otrok, ki so beležili petice zgolj v spričevalu.

 

Ocenjevanje  je relativno. Pravo znanje ostaja očem zakrito.

 

 

IX.

 

 

Vpisala naj bi četrti razred. Z materjo sva se preselili v velemesto, v Ljubljano. S prvim šolskim dnem v novem razredu na Prežihovem Vorancu, nisem pričela kot vsi ostali otroci. V razred sem prvič vstopila nekje sredi šolskega leta.

 

Prizor je bil sledeči. Neka gospa me je držala za ramo in me potisnila skozi pravkar odprta vrata (m)učilnice. Preko trideset otrok se ni kanilo omejiti le na lastno zretje vame. Začeli so se enoglasno krohotati in posmehovati pravkajšnji razredni “pridobitvi”.

“A tole naj bi bila nova sošolka iz Trsta?!” krik iz množice.

 

Nič mi ni bilo jasno.

 

Sključeno sem vstopila v razred ter se pred tablo na hitro predstavila. Oblečena sem bila v modro Adidas, veliko preveliko, po bratrancu iz Slovenije podedovano trenerko, okrog mene pa sami nališpani otroci, katerim se je na daleč videlo, da lastne obleke nakupujejo preko slovenskih meja.

 

Elitna šola, katere sem hočeš nočeš postala redna učenka, je pokazala svoj pravi, demonski obraz ob različnih priložnostih.

 

Imela je vrhunski sistem demokratičnega ocenjevanja posameznikov ob učni uri likovnega pouka in vrhunski sistem zaščite rednih, večletnih učencev.

Poleg tega so me sošolci vsakodnevno trpinčili, ker nisem imela ljubljanskega, pač pa primorski naglas s širokimi e-ji, o-ji ter vsemi pomanjkljivostmi, ki sodijo zraven.

 

Naj ob tem omenim da nam je, ko sem obiskovala osnovno šolo Dušano Bordono v Kopru, razredničarka zatrjevala, da je primorski jezik, najbolj soroden knjižni slovenščini. Učitelji v Ljubljani so seveda trdili, da je ljubljansko naglaševanje tisto, ki je najbolj sorodno knjižnemu jeziku. Ma s čem se imajo butlji časa ukvarjat in česa nas navsezadnje učijo?????!!!! Lastnih kompleksov?!

 

Ob teh jezikovnih bitkah sem doumela, da vsako mesto trpi svoj edinstveni kompleks manjvrednosti, zaradi katerega se skuša povzdigniti nad drugo slovensko mesto. Le-ta so v stalnem tekmovanju…. ne vem zakaj. Očitno butlji menijo, da se sicer mesta ne bi razvijala. Obstaja seveda možnost, da sem sama butelj in marsičesa temeljno pomembnega za človekov obstoj in razvoj mest, ne razumem.

Takrat sem gojila veliko ljubezen do risanja, slikanja in pisateljevanja. Ta ljubezen me je spremljala že od ranih, otroških let. Pisati sem začela pri petih letih. Saj veste - poezije, katerih epicenter in edina obstoječa muza je MATI.

 

Njej sem lahko tudi hvaležna, da sem tako zgodaj, že v vrtcu, začela pisati. Predšolska in šolska vzgoja sta bili pač, kot sem že omenila, pri naši hiši najbolj pomembni.

Namesto, da bi se ukvarjala z osamljenostjo, sem si čas kratila s tema dvema dejavnostima. Sčasoma sta zato prešli v pravo pravcato ljubezen.

 

Bila je učna ura likovnega pouka. Tema slikarske delavnice – slovenske pravljice. Vsak je moral upodobiti pravljico po lastni presoji in izbiri. Sama sem se odločila in upodobila dimnikarja s črnim vranom v kletki. Resnično sem se potrudila. Sledilo je seveda ocenjevanje naših umetniških stvaritev. (M)učiteljica je dvignila posamično sliko in jo obrnila proti razredu. “Kdo ji nameni petico?” V razredu je završalo. “Ej, ej, daj meni pet, pa bom jaz tudi tebi potem petko dala...” Roke so se dvigale. Roke so se spuščale. Šepet se je razbohotil v pravo pravcato otroško vreščanje.

 

Enkrat samkrat lahko ugibate, da sem EDINA v razredu za svojo stvaritev bila ocenjena s strani sošolcev s cvekom - kolom, enko, medtem ko sem sama vsem podelila petice. Vendar je DOBROSRČNA učiteljica sliko pogledala in dejala: “No ja, tako pa res ni slaba. Dam ti dvojko. Navsezadnje si se potrudila.”

 

Prvič sem zasovražila šolo, pouk, ljudi, samo sebe…. In to naj bi bila pravičnost?!

 

V istem tednu je nesojena sestrična (nečakinja takratne materine zveze) in sošolka Polonca, kateri sem dala nič hudega sluteča v prebiranje lastno poezijo, objavila v šolskem časniku kar dve moji pesnitvi. Seveda jih je podpisala z lastnim imenom in priimkom ter lastno slavo bohotila po šolskem poslopju.

 

Pritožila sem se razredničarki. Povsem neuspešno sem skušala dokazati, da so objavljene poezije moje. S strani Polonce nisem nikdar prejela nobenega opravičila, s strani učiteljice pa so me prizadele sledeče besede: “Če je to res, boš pač druge pesmi napisala.”

 

Mati se v moje šolsko življenje sploh ni mešala. Hodila je na roditeljske sestanke, se z mano bockala za ocene, da bi se pa za moja zanimanja in za nepravičnosti, ki so me doletele kdaj postavila, za take neumnosti ni bilo časa.

 

Na srečo se je obdobje na Prežihovem Vorancu kaj hitro končalo. Na mojo nesrečo, ne dovolj hitro, da bi me ne zaznamovalo. Šolo sem dokončno zasovražila, s čemer so začele tudi moje ocene krepko upadati, moje zanimanje za snov je zamrlo in začela sem na veliko kracati, risati ter se preko pisarjenja pogovarjati sama s seboj.

 

Obleka ne naredi človeka, pač pa množico zapravljivcev in nadutežev.

Demokracija ne deluje, če primanjkuje soli v glavi.

 

 

X.

 

 

Čas za ponovno menjavo okolja. Z materjo sva se po njeni neuspešni zvezi preselili v center mesta Ljubljane v veliko, prostorno stanovanje, ki sva si ga delili z babico in dvema tetama.

 

Domače vzdušje med tolikimi ženskami, ni bilo rožnato. Pravzaprav smo se nahajali v nekem umskem inštitutu v malem in vsa okoliška nejevolja se je vsakodnevno izlivala name ter mi postopoma mračila um. 

 

Prepisana sem bila v peti razred osnovne šole Majda Vrhovnik. V šolo nisem rada hodila, v zvezke si nisem več beležila učne snovi. Postali so tempelj prostovoljnega umetniškega izražanja. Matematični zvezek je bil izjema, saj bi me sicer stroga (nekoliko nora učiteljica) kaj hitro prelomastila, v kolikor bi se v njem ne pojavljale matematične formule. Pri ostalih predmetih sem znala po potrebi zablefirati.

 

V šoli me z izjemo peščice sošolcev, niso lepo sprejeli. Kaj kmalu so sošolci opazili mojo pretirano čustvenost, na račun katere so me z velikim veseljem dražili.

 

Neoborožena s psihološkimi znanji in nemočna, da bi se izzivanju kakorkoli uprla, sem začela kaj kmalu izražati svojo nejevoljo s tem, da sem preobračala klopi v razredu, lomila peresnice sošolcem ter se nasploh vedla kot najhujši prestopnik, kar še zdaleč nisem bila. Končalo se je vedno tako, da sem se zjokala v ravnateljičinem kabinetu.

 

Mati je kot vedno hodila na roditeljske sestanke, na govorilne ure, se pričkala z menoj okrog mojih strmo padajočih ocen in ni in ni je bilo doma. Opravljala je lastno delo, nočna dežurstva in prihajala domov utrujena in znervirana.

 

Sama sem skrbela za babico, ji kuhala kosila in po najboljši moči skušala doprinesi k hišnim opravilom. Na veliko razočaranje matere, pa sem bila po duši neozdravljivi umetnik. Umetniki imajo po lastnih predalih poleg temper in čopičev, raztresene še ogrizke jabolk in obilico podobnih ostankov, s čemer se zobne asistentke, vajene sterilnega okolja, težko sprijaznijo.

 

V šestem razredu se je odnos s sošolci postopoma umiril. Pridobila sem tri prijateljice, s katerimi še danes ohranjamo stik.

 

Niso vsi prestopniki hudobni.

 

 


XI.

 

 

Moji obiski pri očetu se običajno niso nikdar najbolje končali. Ob prihodu domov (v mentalno kliniko v malem) je bila vedno navzoča velika nejevolja matere.

 

Leta sem to nejevoljo tolmačila z ljubosumjem. Navsezadnje ni važno, katero čustvo je prevladovalo pač pa dejstvo, da je to čustvo na obe zelo neugodno vplivalo in naju odtujevalo, namesto da bi naju na kakršenkoli način, zbližalo. Postajala sem čedalje bolj nesrečna s svojim življenjem, a stara sem bila le pičlih enajst let.

                                                                                                                

Začela sem psihosomatizirati. Pogosti krči v trebuhu, glavoboli, mravljinčenja v glavi, bruhanja...  Pristala sem v ljubljanskem Kliničnem centru.

 

Smola je hotela, da se je tamkaj zdravil sam tovariš Tito, kateremu sem pred dvema letoma zaprisegla svečano zaobljubo. Prvič, da sva si bila tako zelo, zelo blizu – v isti stavbi.

 

Nahajala sem se na oddelku z dekletom, ki je bilo zaradi hude pljučnice priklopljeno na dihalno aparaturo. BILO JE to neizmerno prijazno, srčno dekle. Tako zelo srčno, da jih že kar težko srečaš. Ko so njeni starši odhajali, mi je ponujala svoje sokove in priboljške ter me vabila naj se igram z njenimi igricami.

 

Sama se zaradi hudih, nenadnih napadov kašlja, ni bila sposobna igrati. Z njo sem v sobi preživela nekaj zelo kratkih dni.

 

Nekega dne so se vrata odprla. Bele bolniške halje so jo odpeljale v napadu krčevitega kašlja in nikdar več je ni bilo nazaj. Boga sem v lastnih očeh ponovno pokopala. Lahko bi bil odnesel mene. Bila sem pripravljena.

 

V bolnišnici sem preživela cele tri mesece. Raziskali so vse, kar se je raziskati dalo. Razen migrenskih glavobolov in psihosomatskih vzrokov niso ničesar odkrili.

 

Očetu je bil, zaradi italijanskega državljanstva, v vsem tem času, vstop v bolnišnico strogo prepovedan. Že tako je oče človek, ki z veliko težavo podari kos samega sebe drugemu in še takrat ko to stori, mu je možnost odvzeta. Razumem ga. Nikdar se ne poklanjaj nikomur. Ognil se boš razočaranju, da predaja ni mogoča.

 

Življenje tovariša Tita je bilo v tem obdobju, pomembnejše od srčnega stanja otrok.

Teroristi prihajajo namreč iz tujih zemlja in skušajo uresničiti lastne grozovite misije in atentate, zakriti za profesionalno izdelano krinko očeta.

 

MOJ OČE JE TERORIST.

 

 

XII.

 

 

Tovariš Tito je umrl za časa, ko sem bila še zaprta v bolnišnici. Od njega smo se poslovili v skupni hali, ob molku in veliki zgroženosti vseh prisotnih. Kratek čas za tem, meseca maja, sem bila iz bolnišnice odpuščena.

 

Za časa mojega bivanja v bolnišnici je bila mati soočena z dejstvom, da njena hči vse šolske zvezke uporablja za čirule-čarule, kar je najin odnos poostrilo.

 

Iz pouka sem hodila domov večkrat brezvoljna in utrujena, kar je mati izkoristila za hranjenje lastnih strahov, s katerimi je vsakodnevno, kakopak, futrala tudi mene.

 

Sledil je neljub dogodek. Ob kuhinjskem pričkanju med babico in eno izmed tet je prišlo do tetine zadušitve s hrano in nihče in nič je ni moglo prebuditi nazaj v življenje.

 

Bila je krasen, čeprav večino svojega časa, zelo nesrečen človek.

Hudo me je pretreslo, kajti bila sem prisotna ob dogodku.

 

Morda Bog le obstaja. Tako zelo je sebičen, da vse dobre ljudi predčasno k sebi vzame. Dragi bralec, nekaj je gotovega. Nisem tako dobra, da bi me želel le zase.

 

XIII.

 

 

Očeta sem redno obiskovala. Enkrat mesečno so se mi vrata socializma odprla v kapitalizem. Predpogoj za to je bil veljaven potni list, seveda. Ob eni izmed priložnosti, ko naj bi se z očetom srečala, sva z materjo opazili, da mi je le-ta potekel. Nisem želela prestaviti lastnega srečanja z roditeljem. Na vsak način sem želela k očetu čez vikend.

 

Z vlakom sem se odpeljala do Kopra, koder me je, kot običajno, čakal oče. Zapeljala sva se do slovensko-italijanske meje, koder pa nam seveda vrat v kapitalizem, ob pogledu na poteklo listino, niso odprli. Jokala, ihtela in moledovala sem kot bi mi šlo za življenje (šlo mi je za življenje), vendar je bila postava v modrem, neomajana.

 

Očetu ni preostalo drugega kot da obrne avto in me zapelje nazaj na železniško postajo ter se prepriča o mojem vstopu na vlak.

 

Mesec kasneje se je moja neprijetna prigoda znašla v Politikinem Zabavniku. Poslala sem jo v prepričanju, da bo carinik uvidel svoje NEPRAVIČNO obravnavo dvanajstletne deklice, ki si ničesar drugega želela ni, razen očetove bližine. Za kratek čas. Za pičla dva dneva v mesecu.

 

Kako sem se nasmejala, ko sem v rubriki bralcev zasledila svojo objavo. Celo skicirali so me. Deklica v pikčastem mini krilcu s čopki, ob spuščeni mejni zapori in ob tečnem, hudobnem – da, prav res hudobnem cariniku. Malo sem jim sicer zamerila, ker so me kot deklico tako načičkali. Ampak…. naj jim bo. Upodobili so navsezadnje carinikovo BIT.

 

Preden kam greš se vedno prepričaj, da so tvoje uradne listine veljavne.

 

 

XIV.

 

 

Šesti razred sem izdelovala z velikim odporom in muko. Doma smo se večino časa le še prerekali. Babica že leta v glavi ni imela več vsega pošlihtanega – kasneje so dognali, da je bil povod njenega trpinčenja ostalih, velik benigen tumor.

 

Mati in teta sta bili za pubertetniško dekle dokaj nezainteresirani. Nihče ni imel nikdar časa prisluhniti nikomur. Mati se je občasno trudila stopiti z menoj v stik, vendar se je tega lotevala na meni osovraženi način. Veliko je vrtala. Tako smo ždele vse babe skrite, vsaka v svoji kamri in se skupno iskrile v nerazumevanju, ko smo se slučajno nahajale v istem prostoru.

 

V tem času sem spoznala človeka, ki se je kaj kmalu preselil k nam in postal moj očim.

Stanovanje smo razdelili na dva dela. V enem sta ostali babica in teta, v drugem pa sta se starša trudila vzpostaviti okolje za novo nastalo družino.

 

Nerazumevanje z materjo se je le še stopnjevalo. Čedalje več je bilo družinskih zahtev, ki so od mene pričakovale poleg skrbi za babico, še skrb za na novo pridobljene družinske člane. Nenadoma se je začelo od mene zahtevati neke vrste slavje, ki mi je bilo vedno tuje. Skupna kosila ob vikendih, streženje družinskih članov, čuvanje mlajših otrok proti moji volji… F…. bullshit!!!!

 

Bila sem navsezadnje samotar, ki se je predajal bednemu samotarskemu življenju. Uživala sem, če so mi ljudje dali mir. Nikdar nisem imela razširjenih možnosti za igranje, sedaj pa naj bi se igrala kar z dvema pamžema hkrati. No dajte ga no malo manj srat! Sedaj so me nameravali v to, kar na vrat na nos, potunkati.

 

Podzavestno (sama zase menim namreč, da nisem maščevalen tip) sem se očitno temu maščevala tako, da sem za časa skupnega bivanja na morju, z bratrancem in sestrično v čolnu odveslala v neznano in so nas nato baje s policijskimi čolni iskali in zvlekli iz vode. Sama se tega ne spominjam. Vse kar vem, da rada ribe lovim. Vse ostalo je povsem nepomembno.

 

Ni bilo niti prvič in niti ne zadnjič, da so me jagali policijski čolni.

Enkrat je imel pri tem prste vmes celo stric.

 

Zahteva po razširjeni odgovornosti, stopnjuje upor.

 

 

XV.

 

 

Pred odhodom v bolnišnico se je moj oče ponovno poročil. Omislil si je od mene le šest let starejšo partnerico ki pa je, pri tako rosnih letih, že vlekla s seboj svojo prtljago. Dve letno, drobceno hčero. Takoj sem ju širokosrčno sprejela, čeprav sva imeli z mačeho začetno kar nekaj težav z medsebojnim sporazumevanjem. Predvsem ji ni šlo v račun, da se pri svojih dvanajstih letih še vedno igram z barbikami. Tega mi seveda ni takoj povedala, saj jo je skrbel moj odziv.

 

Naj tu razložim, da sem za časa otroštva razpolagala z eno samo barbiko in še tisto sem na grozo svoje matere, kaj kmalu obglavila. Očitno sem bila bolj tehničen tip.

 

Kot sem že predhodno omenila, sem s pridobitvijo očima razširila lastna družinska obzorja. Ker se je od mene zahtevalo, da skrbim za nemoteni psihološki razvoj mlajših družinskih članov sem posledično menila, da mora biti moja vloga v očetovem okolju, ista.

 

Zdaj pa odkrijem, da sem si vse le domišljala in si sama zgradila popolnoma nov zid predstav in zahtev. Pri trinajstih letih sem bila nenadoma razsvetljena. Niso vsi “odrasli” ENAKI. Navsezadnje mačeha ni bila odrasel človek pač pa bolj moja vrstnica, sestra.

 

Topel človek, s katerim sem se lahko o marsičem pogovarjala. Ji marsikaj zaupala.

Kaj kmalu je postala temeljna vezna nit med menoj in očetom, saj je uspela očeta prisiliti, da se je skupaj z nama pogovarjal tudi o bolj resnih, pomembnejših zadevah.

 

Do omenjenega trenutka me je namreč naučil treh stvari.

  1. Ribolova.
  2. Pomembnosti fizične moči. Bila sem povod očetovega ponosa, dokler sem v moči premagovala fante.
  3. Negotovosti. Občutenju le-te bi se lahko ognila, v kolikor bi se naučila molčati. Naj tu omenim, da moja genska struktura molčanja ne sprejema najbolje. Vsakič, ko sem imela kaj povedati, je oče zavijal z očmi. Na ta način je skrbel, da hčero nauči mesta in vloge v moški družbi.

 

Ogroooomno sva se pogovarjali in bili budni doooooolgo v noč.

Poskrbela je tudi, da sem znanje italijanskega jezika še naprej slovnično dograjevala kljub temu, da sem zapustila italijanske šole.

 

Ni bila popolna. Pa saj navsezadnje, nihče ni.

 

Niso vse mačehe hudobne.

 


XVI.

 

Na novo pridobljena babica (očimova mati) je carica!

 

Uspelo ji je prebiti debeli led mojega molka in se dokopati do moje uspavane duše. Nisem pretirano zaupala odraslim. Z menoj je spregovorila o mojem samevanju. Prva si je upala stopiti v negotovo, pubertetniško živo blato.

 

V tistem času sem se navduševala nad usnjem. V slovensko tovarno usnja sem hodila po ostanke in iz njih izdelovala mašne ter najrazličnejše okrasne predmete. Izolirana v glasbo, sem strogo zapirala vrata morebitnim posegom odraslega sveta.

 

Bila je prvi odrasel človek, kateremu se je zdelo nepojmljivo, da otrok lahko preživi tako zelo odtujen od svojega okolja. Zdela sem se ji neznansko zanimiv otrok, zaradi česar je vztrajala pri iskanju trenutka, ko se ji bom samovoljno odprla in mi bo pripravljena prisluhniti.

 

Skupaj sva raziskovali najino otroštvo in se učili bontona. Z lastno iskrenostjo si je pridobila moje popolno zaupanje.

 

Leto kasneje mi je razodela, da njena zveza z dedkom ne ustreza prvemu vtisu. Razložila mi je pričakovanja in zahteve, ki jih je nekdanja družba gojila do žensk. Preživetje lastne zveze z dedkom. Še zdaleč ni bilo rožnato. Povsem nepredstavljivo za nekoga, ki je tako kot jaz, želel verjeti v eno univerzalno, skupno dušo.

 

Popolnoma sem izgubila zaupanje v partnersko zvezo in z njo v zakon. Toda babica je bila carica. Kljub temu, da se je njeno uporništvo omejilo le na odnos z lastnim očetom. O njej je imel oblikovano mnenje, da je lepa in neumna.

 

Lastno pamet mu je dokazala s tem, da je doštudirala in se kot ena izmed prvih slovenskih ekonomistk uspela prebiti s svojim znanjem celo v tujino.

Njena borba je bila s tem zaključena. Takrat si pač pretiranega uporništva, ki bi nasprotovalo družbenim dogmam, niso upali privoščiti. Da bi ženska ostala sama z otroki je bilo nedoumljivo. Noben vzgojen človek si ne želi stigmatiziranega življenja.

 

Naučila sem se, da je vredno stigmatizacijo ohranjati. Navsezadnje je nad menoj visela, že od kar pomnim, ena sama velika STIGMA.

 

Nisem bila slovenka in ne italijanka. Oropana trapastega nacionalnega ponosa (le-ta je podoben že opisanemu tekmovanju med mesti in temelji kajpak na manjvrednostnih kompleksih) že od samega stvarstva. Mati ni nikdar ščitila mojih zanimanj. Niti ne moje drugačnosti. Povsem razočarana je bila nad mojo pomanjkljivo tekmovalnostjo s svetom.

 

Telovadbe nisem marala, ker je takšno obliko tekmovalnosti navsezadnje spodbujala in priznam, še danes je ne maram. Tako kot ne maram zagretega nacionalnega ponosa izraženega preko vreščanja ob dejstvu, da ena država v igri, premaga drugo.

 

Nikdar se mi ni zdelo športno ponotranjiti zmago nekoga drugega ob zmagi ekipe ter se distancirati in pljuvati po njej, ko ji zmaga ne uspe. Po mojih merilih to ni najbolj človeško.

 

Sploh pa – za koga naj navija nekdo, ki ni ne pes ne maček?

 

Kasneje, ko sem vstopila v bolj zrela leta, me je mati vprašala: ”Kako si lahko tako zelo brez  ambicij?”  Nikdar se ni ukvarjala s tem, da bi lahko bile moje ambicije kakorkoli drugačne od njenih.

 

Navkljub temeljne negotovosti, sem se morala zgodaj naučiti postaviti se zase. Da. Nedvomno sem bila in sem še vedno drugačna.

 

Z ambicijami drugih se nas večina, nikdar ne ukvarja.

 

Veliko dognanje

 

 

Pri trinajstih letih mi je babica razložila besedno zvezo “biti zakompleksan”. Opisala mi je tudi posledice dejanj, s tem razširjenim virusom okuženih ljudi.

 

Do tega trenutka vsa moja poznavanja sveta še niso vključevala tega pridevnika. Vedela sem, da se določeni ljudje vedejo čudno, neiskreno. Moja miselna sestavljanka se v odnosu z njimi, nikdar ni sestavila, kot bi se morala.

 

Na podlagi lastnih izkušenj sem ločevala ljudi in njihova dejanja zgolj na NORA ali ZLOBNA.

 

Na kraj pameti mi ne bi padlo, da so takšna dejanja posledica zakoreninjenih, ustoličenih kompleksov*.

 

Odrasel svet je bil pač NOR. Dokazov sem imela nešteto:

  1. Prepovedujejo ti, kar sami počno.
  2. So brezpogojno nezmotljivi.
  3. Tako zelo so pomembni, da svet okoli njih ne obstaja.
  4. Lastno moč dokazujejo neenakovrednim nasprotnikom.

… Še bi lahko naštevala.

 

Otroci so bili ZLOBNI uživači.

  1. Uživajo, če nekoga zbadajo.
  2. Uživajo v nesreči drugega.
  3. Vedno nekoga potunkajo v sranje, ki ga sami povzročijo.

… Še bi se našlo.

 

Nenadoma so vse moje percepcije sveta, padle. Norost in zloba ne obstajata. Obstaja zgolj človeštvu smrtonosen virus, ki se prosto širi po svetu.

 

Nisem še čisto dobro doumela babičinih besed. Veliko sem še morala razmišljati o njih tekom dolgih, mučnih let in veliko sem si morala še nabrati izkušenj. Takšnih bolj in tudi manj bolečih.

 

Nisem prepričana da je babica sama, v popolnost dognala pomen svojih besed. Vsakič, ko je beseda nanesla na njenega očeta, ga je omejevala namreč le na skop opis – BIL JE ZLOBEN. Njen obraz se je ob tem vedno znova zmračil.

 

Težko verjamem, da je takšnemu opisovanju botrovala zgolj njena starost in kasneje pozabljivost.

 

Glej ga zlomka! Tudi moj oče, ki ni potomec omenjene babice, se kasneje, na stara leta, z vedno večjo zagrenjenostjo spominja ZLOBE svojega očeta.

 

Sama gojim upanje, da lahko svoja občutenja spreobrnem sebi v prid in marsikaj storim, da bi se znebila bodoče zagrenjenosti, ki bi prispevala k onesrečevanju ljudi v moji bližini.

 

Da, dragi bralec, to knjigo pišem v tem spoznanju.

 

Smrt kompleksom, svoboda narodu.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

* kompleksi: podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in

povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne

pomanjkljivosti – Povzeto iz slovarja slovenskega knjižnega jezika, elektronska izdaja v 1.0, SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji     

XVII.

 

 

Kot sem že omenila, ljubim pravljice. Prebrala sem nešteto pravljic. Samo sebe sem prepričala, da so pravljice vse kar potrebujem za vstop v svet. Mati mi je občasno težila naj v roke vzamem še kakšen roman, kot se za mlado dekle spodobi. No ja, priznam. Romani se mi niso nikdar zdeli pretirano zanimivo branje. Obstajajo seveda izjeme. Gojila sem veliko ljubezen do romantikov, s poudarkom na Hauffovih pravljicah.

 

Navsezadnje sem se potrudila prebrati celo obsežen roman El Hakim, katerega mi je mati potisnila v roke…. sicer odličen roman. Pa kaj, ko se mi je zdelo vse preveč napisanega za tisto malo soka, ki naj bi ga bralec izpil. Vsekakor se strinjam, da mora tudi leposlovje obstajati.

 

Še danes menim, da vse preveč ljudi, pozna vse premalo pravljic. V njih ždijo osnove za prepoznavanje ljudskih umskih pasti;

- zavist

- lenoba

- napuh

- požrešnost

- pohlep

- pohota

- jeza

Temeljne pregrehe, ki služijo razvoju osebnostnim kompleksom. O njih piše vsaka pravljica.

 

O temeljnih pregrehah odlično piše tudi španski filozof  Fernandez Savater v svoji knjigi “Los 7 pecados capitales”. Sicer se ne strinjam v celoti z njegovim pisanjem. Bralca skuša namreč v drugem delu knjige prepričati, da ključno temeljno pregreho v posamičnem človeku prepoznamo že po njegovi fizični podobi. Bull shit!!! Potemtakem bi bili vsi množični morilci že za zapahi in se ne bi prosto sprehajali po cesti.

Nobene knjige ne gre brati in menjati za med. Vsi nosimo v sebi obilico napuha. Ko razvijemo dovolj dobro misel je težnja, da se ustoličimo s to mislijo, večja od našega ega.

 

V resnici, če smo dovolj iskreni do sebe in sveta, nas ravno mišljenje o misli prevara in pokoplje celovitost našega sicer vrhunskega dela. Takšna je reč, z večino napisanega. Le preverite in se zamislite nad zadnjim, napisanim odstavkom.

 

Tako zelo smo sami s seboj zaslepljeni, da ne prepoznavamo lastnih pomanjkljivosti – predvsem napuha.

 

Zakompleksani ljudje, katerih mnenje je, da se zaradi kompleksov in tekmovalne moči svet vrti, nas žal niso sposobni naučiti prepoznavanja sebe.

 

Niso pripravljeni priznati človeških napak. Želijo si biti v vseh pogledih popolni in izpolniti vsako namišljeno pričakovanje ostalih. Živijo svoj elementarni strah – kaj si bodo drugi mislili o meni. Bojijo se kritike, najsi bo še tako konstruktivna. Niso bili naučeni, da je zmotljivost temeljna lastnost človeštva.

 

Posledično nas ne morejo učiti čutiti in niti ne kako ravnati z v nas porajajočimi možgansko-nevronskimi signali. Še najmanj škode bo, če se bomo omejili z njimi prepevati po možnosti čim bolj trapaste pesmi.

 

To je razlog, da v zrelih letih poveličujem štiri knjige – Ženske, ki tečejo z volkovi, Divji moški, Drevo spoznanja in E. Frommovo Imeti ali biti.

 

Prvi dve knjigi potrjujeta kar od malih nog nosim v srcu in vem, tretja mi odpira oči in svari pred znanjem, ki so mi ga zakompleksani ljudje predali. Četrta me uči pomembnosti tega, kar sem.

 

Prvi dve potrjujeta pomembnost in smisel pravljic, tretja nas svari pred pastmi ustoličene znanosti. Četrta nas uči pomembnosti soskladja s samim seboj.

Vse štiri knjige skupaj nas dokaj prepričljivo oborožijo proti nebulozam človeštva.

 

Ne razumite me napak. Ogromno je odličnih knjig. Berite jih še naprej.

 

Glede na to, da sama pišem najbolj idiotski roman (v kolikor to pisanje lahko tako pojmujem) vseh časov, vam ne bom zamerila, če se me boste odločili enoglasno ne prebirati. Pišem zase, ne za vas.

 

Morala zgodbe: Starši, nikar se ne bojte, če vaši otroci prebirajo vse preveč pravljic. Edini stranski učinek je razvoj človeške čutečnosti. V nobenem -izmu to ni pretirano zdravo, kajti vsi se krešejo na blodnjah zdravega razuma.

 

Vaši otroci bi se lahko naučili postaviti se za človeškost prej, kot za sebe same. Dasiravno bi se še vedno postavljali zase in pika. Drugega, žal, ne poznamo. Te lekcije sem se naučila s sedanjim možem.

 

Preklemano drži.

 

V vsakem trenutku, vsak izmed nas, stremi zgolj k zadovoljujevanju lastnih potreb.

 

 

XVIII.

 

 

Posledica učenja bontona z babico, je botrovala izposoji knjižice Bonton. Bolj sem knjigo prebirala, bolj mi je šlo na kozlanje. Med-tem, ko me je babi pravzaprav učila srčnosti, se je Bonton predstavljal kot seznam desetih božjih zapovedi, spisanih moškemu v prid.

 

Najbolj nagnusna zapoved - kako naj ženska sede, da bo poudarila čudovitost svojih nog… Starodavna imspresionistična pornografija, če mene vprašate. Raje ne bi o tem pisala, ker si bom še danes, toliko let po prebiranju, vtaknila ne enega, temveč kar dva prsta v grlo.

 

Promocija pornografije se dogaja čez celo zgodovino. Gre za prvinski nagon, pohoto, ki je ljudska bitja nismo sposobna preseči. Ob njej se vedno znova naslajamo, v vseh njenih oblikah.

 

Žal, izumetničena podoba ženske ne obstaja zgolj v zahodnjaški kulturi. Samo pomislimo, kaj vse je morala ženska pretrpeti, da bi se njena podoba ustoličila. Bila je nato vedno znova izrabljena kot predmet manipulativnih moških iger.

Naravnost grozljivo.

 

Današnja evolucija ženske me ne skrbi. Danes ženske samovoljno izbiramo trpljenje, ko metamorfiramo v predmet poželenja, s katerim spretno manipuliramo svoje moške.

 

In trdijo, da je evolucija pametna reč. Svašta!

 

Na domačih policah se je takrat bohotila zbirka knjig, ki naj bi jo posedovala vsaka mati odraščajoče pubertetnice. Kako naj se dekle vede, s čem naj se prehranjuje, da bo sposobna zavirati spolne želje, kako naj se liči, da bo moškemu svetu v čim večji okras in podobne oslarije.

 

Zanimati me je začela statistika. Ugotovila sem, da so moški spisali veliko več knjig kot ženske. Logična posledica tega je, da so njihove knjige bolj brane. Odločila sem se.

 

POSTATI ČLOVEK

(če pa to ni ambiciozno dejanje, potem res ne vem, kaj ambicija je).

 

Pisati sem začela v moškem spolu.

 

Že dolgo ni bila več mati osrednja tema mojega pisanja, kajti postajati sem začela čedalje bolj “filozofska”. Vedno bolj sem se ukvarjala z lastno, človeško bit-jo.

 

Zapadla sem v družbeno zanko. Eno takšnih, ki jih zastavlja na vsakem koraku.

 

Če pišem v moškem spolu, potem sem nedvomno človek….

Je človek moškega spola????!!!!

Prišla sem do zaključka, da je vse skupaj le en velik šovinizem, s katerim se ni vredno ukvarjati. Če drugega ne, me bodo resneje brali. Gre pač za zgodovinsko pogojenost patriarhata.

 

Sploh pa: kaj je zanimivejšega od ženske, ki se predstavlja kot moški?

Moški, ki se predstavlja kot ženska? Kakorkoli.

 

Postala sem ženski transvestit. Oblačila sem moške obleke, pisala v moškem spolu, če bi lahko, bi kupila lulčka in da, priznam. S časom so mi postale všeč tudi redke ženske. Zelo redke, hvala mojim nevronom.

 

Kot opažate sem tudi sama, precej zakompleksan človek.

Na vse to naj bi nalagala še tuje komplekse? Ne ga srat! Imam lastnih dovolj!

 

Vso pravico se imamo, na zunanje posege, odzvati: “Ne, hvala”.

 


Hišni ljubljenčki

 

Do živali sem že od malih nog gojila veliko ljubezen. Skoraj vedno sem imela vsaj enega hišnega ljubljenčka, ki mi je kratil čas. Papigo, hrčke, mačke, pse… Trenutno imam pri hiši dve dihurki.

 

Vedno sem cenila njihovo neukročeno nrav, njihovo spontanost. Bolj so bile samovoljne, bolj sem se vezala nanje. Nikdar si nisem želela, da bi le-te na kakršenkoli način izpolnjevale moja pričakovanja kar je razlog, da nobene živali nisem skušala dresirati. Navsezadnje so z menoj proti svoji volji in so oropane lastnega naravnega okolja.

 

Za vsako izmed njih imam poseben prostor v svojem srcu. Dneve sem mnogokrat preživljala sama z njimi in jih veliko opazovala. Veliko so me naučile in me običajno tudi zdresirale. Večini sem postala prostoplezalna pot in tovariš v igri.

 

Od živali, ki sem jih imela v otroštvu, sta name naredila največji vtis potepuški pes, ki ga pravzaprav nikdar IMELA NISEM in hrček Miško.

 

Ko sva se z materjo priselili v Koper, je pred stanovanjski blok zahajal pes, kateremu je mati za časa samostojnega bivanja v stanovanju, pozdravila poškodovano tačko.

Bila je to ljubezen na prvi pogled. Poimenovali sva ga Bigi. Bigi je bil pameten in očitno zelo hvaležen pes.

 

V želji, da bi bil pes MOJ, sem ga privezala pod naše etažno okno. Otroška želja po lastninjenju, ni izpolnila lastnih pričakovanj. Tako zelo je začel renčati name, da se mu nisem upala niti približati, da bi ga osvobodila. Bil pa je tako premeten pes, da je naslednji dan izpod okna štrlela le pregrižena špaga, njega pa nikoder. Prepričana, da sem izgubila zaupanje prijatelja in pogasila medsebojno ljubezen, sem se kaj hitro prepustila žalosti.

 

A ni minilo dolgo, ko me je zopet obiskal.

 

Spremljal me je na poti v šolo in nazaj domov. Zjutraj me je vestni spremljevalec vedno čakal pred vrati. Reditelji so večkrat prekinili pouk in me odvedli iz razreda, češ da na šolskem hodniku leži pes, ki renči na vsakogar, ki se mu skuša približati. Pojma nimam, kako so izvedeli, da je to “moj” pes.

 

Nekega dne, ko sva se z Bigijem vračala iz šole, me je izza grmovja prestrašil starejši fantin. Bigi je brez pomisleka planil nanj. Le upala sem lahko, da se fantu ne bo kaj slabega pripetilo. Ampak… Bigi je bil pameten pes. Mulec je dirjal čez drn in strn in nikdar več mu na kraj pameti ni padlo, da bi me prestrašil.

 

Nekega dne Bigija ni bilo. In ni ga bilo niti naslednji dan, ne dan za njim. Izvedeli smo, da ga je na poti k svoji pasji ljubezni, zbil avto. Bil je to zelo, zelo žalosten dan.

 

Hrčka Miškota sem imela v Ljubljani. Za časa, ko sem obiskovala šesti razred. Imela sem sicer parček – Miškota in Miško. Miška je bila materinski tip. Skopala je obilico lukenj v stenah stanovanja in sem končno morala doumeti, da nas bo njena svoboda drago stala. Njeno bivanje se je zato hočeš-nočeš omejilo na večjo kletko.

 

Miško ni povzročal škode in je bil zato stalno izpuščen. Prosto je švigal po stotih kvadratnih metrih stanovanja, izzival in se posmehoval babičinemu brezzobemu psu… Bil je pravi provokator.

 

Vedno sem si želela imeti opico. V težkem pričakovanju iz Libije obljubljene opice, sem stalno čebljala o njih. Očim je zato meni in materi povedal zgodbo o prijatelju, ki je imel doma hrčka in malo morsko mačko (opico).

 

Pripovedoval nama je o škodah, ki sta jih prijatelju, ti dve živali povzročili. Omenil je, da si je njegov hrček skopal luknjo v žimnico, da ga kar ni in ni mogel najti.

Za časa pripovedovanja se je Miško prosto potepal po izbi in VLEKEL NA UŠESA.

Zvečer, pred spanjem sem začela klicati Miškota, da bi ga čez noč zaprla v kletko. Miška nikjer. Presneto dobro sem ga poznala. Obrnila sem svojo žimnico in glej si ga no zlomka – luknja! Veliiiiika luknja. Začela sem ga vabiti iz žimnice in prilezel je ven z naveličanim, trapastim pogledom, ki je govoril: “Ma kdo me išče?”.

 

Bil je to primorski hrček. Rojen je bil v Trstu, tako kot jaz sama.

 

Žimnico sem zakrpala. Bilo je enkrat in edinikrat, da je Miško povzročil škodo. Moral se je na lastno kožo prepričati, kaj tako hudo atraktivnega skrivamo v žimnici, da drugi hrčki rinejo vanjo. Morda, je mislil, bo tam prijatelja srečal. Bogve.

 

Opice nisem nikdar dobila. Teta zdravnica, se je z Libije vrnila praznih rok.

 

Žival ni neumna. Po sili razmer se speča s človekom.

 

 

 


XIX.

 

 

Imela sem štirinajst let. Bili smo na morju, v Parecagu. Očim me je poklical k sebi, kajti imel se je za pogovoriti z menoj, o zelo pomembni zadevi.

 

Razpravo je začel s temi besedami: ”Razložil ti bom pomembno stvar, o kateri je materi nerodno pogovoriti se s tabo.”

 

Posodila sem mu obe ušesi in še več.

Deležna sem bila prave pravcate znanstvene razprave o bioloških procesih ženskega telesa.

 

Če bi ne imela očima, ki bi mi vse to razložil, bi najverjetneje izkrvavela, ko bi napočil moj čas. Verjetno bi se prepustila lastnemu namišljenemu umiranju. Kdo ve?

 

Vse kar vem, da sem bila pošteno jezna na mater, da je tako pomembno nalogo preložila na očimova pleča. Veliko manj neprijetno bi mi bilo, če bi mi “žensko stvar” razložila sama, čeprav manj znanstveno. Po svoje.

 

Zadrege bi ji nikdar ne zamerila.

 

Premagovanje lastnih zadreg, je nadvse pomembno dejanje.

 

 


XX.

 

 

Nekega jutra me je mati ob prebujanju za šolo, prosila: ”Danes zvečer je v kino dvorani Komuna premiera filma, ki bi si ga želeli jaz, očim, njegova sestra in njen mož, ogledati. Prosim da greš in kupiš štiri vstopnice. Blagajna se odpre ob šestnajsti uri. Prosim pojdi dve uri prej, da nam zagotoviš karte.” Obljubila sem ji, da bom za vstopnice poskrbela in odšla je v službo.

 

Ob prihodu iz šole sem skuhala in nesla babici kosilo ter se nato najverjetneje predajala risanju. Pogled mi je stalno bezljal k uri, saj sem sklenila materi ustreči.

 

Dve uri prej, se mi je zdela pretirana šifra. Stati v vrsti dve uri za štiri karte, se mi je zdelo brezupno bolano. Pričakovanje, da bi dekle mojih let toliko časa zabilo v čakanju, je bilo z materine strani, popolnoma nehumano. Samovoljno sem torej sklenila, da se napotim od doma uro pred odprtjem blagajne.

 

Prispela sem do kina Komuna in se soočila s tako dolgo kačo ljudskih bitij, da mi je kaj kmalu postalo jasno, da vstopnic ne bom dobila. Vseeno sem se postavila v rep in čakala, vse dokler je začela blagajničarka odslavljati ljudi.

 

V težkem pričakovanju materinega odziva, sem se vrnila domov.

 

Ob njenem prihodu in ugotovitvi, da ne bo mogla ustreči svoji želji, je začelo pokati po vseh šivih.

 

Prvič sem sklenila pobegniti od doma.

 

Zatekla sem se k prijateljičini materi. Le-ta je bila vedno polna razumevanja za nas, mlade. Z njo smo se lahko pogovarjali tudi največje oslarije, za katere je človeštvo kdajkoli slišalo.

Dekleta smo ustanovila društvo NLP raziskovalcev in prijateljičina mama je bila naš častni gost. Srečanja so se odvijala kar v njenih domačih prostorih, saj smo morale imeti frajle prepričanje, da vsaj en odrasel človek naše delovanje in razmišljanja, odobrava in podpira.

 

Sključena v lastnem joku sem ji potožila, da sem zbežala od doma. Prigovarjala mi je, da gotovo ni tako hudo, kot se zdi. Nisem se ji pustila pregovoriti.

 

Minila je morda kakšna ura, ko je pozvonilo. Sogovornica je vstala, odprla vrata in na veliko grozo, sem ugledala materino postavo.

 

Ženske smo sedle skupaj in se pogovorile. Mati je obljubila, da se bo pomirila in nikdar več ne omenila žalostnega pripetljaja.

 

V tistem času mati ni znala pretirano spoštovati lastnih obljub. Nasedla sem njenim besedam in z njo sedla v avto. Kaj kmalu sem ugotovila, da se njen srd ne namerava umiriti.

 

Skušala sem skočiti iz avtomobila v teku. To je sicer mojo mater nekoliko zdramilo iz egocentrične blodnje, vendar se je, ko sva prispeli domov, njena nejevolja nadaljevala še vse do poznih, večernih ur. Uprizorila je predstavo, za katero ni potrebovala vstopnic. Tragedijo, katere sva bili medve osrednja lika. Imeli sva enega gledalca – očima.

 

Preprosto je delegirati druge, da opravijo nalogo zate. Preprosto obtožiti jih za negativen izid lastnih pričakovanj. V kolikor se ti zdi naloga pomembna, opravi jo sam.

 

Neizpolnjena osebna pričakovanja, ki iščejo krivca in prerasejo v osebnostno traumo, so ključni povod bega delegiranca v neznano.

 

Pričakovanja naj bodo vedno na minimumu.


XXI.

 

 

Očimova vloga, je bila zelo nehvaležna. Na vsak način je skušal miriti nemirno kri, ki je vrela v stanovanjskih prostorih.

 

Neštetokrat je skušal s svojo prizemljenostjo in racionalnostjo ter včasih tudi z nagajivim provokatorstvom, poseči med naja z materjo, vendar njegova dobra volja ni in ni obrodila sadov.

 

Bili sva obsedeni. Vsaka s svojimi “štosi”. Nobena od naju ni bila voljna kloniti drugi.

 

Strah ni omejeval moje uporniške duše. Sprva sem z mladostniško jezo zasipavala le mater. Kasneje sem vanjo vpletla še očima, saj sta mi dajala vrsto razlogov za občutenje svoje nesreče.

 

Sčasoma je očim uvidel, da iz z ljubeznijo pridelane moke, ne bo kruha.

 

Lepega večera, ko sva se z materjo zopet prerekali pri mizi, je dejal:

“Dovolj vaju imam! Ne nameravam več tega gledati in ne poslušati! Znajdita se, kakor vesta in znata! Ne bom vama več podajal soli!”

 

Haugh. Spregovoril je. Očim je bil mož besede. Nikdar več naju s svojim pristopom ni skušal zbližati. Ne tako nazorno. Ne tako, da bi vsi skupaj sedli za isto mizo in skušali na vsak način zgladiti nastali spor. Je pa zato partnersko podpiral mater in mi dokaj pogosto očital, da brez njene intervencije, ničesar ne bi bila sposobna sama opraviti. Očital, da preveč govorim in premalo razmišljam. Da imam mater, ki hvala bogu razmišlja zame.

 

Pa naj kdo reče, da to ni bil dovolj tehten razlog, da si dam duška z obema.

Navsezadnje sem že od devetega leta skrbela tudi za mamo, ki je sedaj že več let neuspešno skušala uveljavljati lastno materinsko vlogo.

Stvari so relativne. V mojih očeh je bila vedno ona tista, ki je potrebovala mater. Navsezadnje sem večino svojega časa kot otrok, preživela sama ter z lastnim kuhanjem skrbela, da sva imeli kaj za pod zob. Tudi iz niča sem vedno pripravila kaj okusnega, da nama ni bilo potrebno trpeti lakote.

 

Ko definiraš lastno vlogo, jo dosledno izpolnjuj.

 

 

XXII.

 

 

Napočil je čas valete.

 

S sošolci smo se dogovorili v kateri diskoteki bomo praznovali. Bila sem globoko razočarana nad dejstvom, da se dve od treh mojih sošolk in prijateljic, ne nameravata udeležiti zabave.

 

Sledil je dodaten udarec. Ob polnoči naj bi se kot Pepelka pripeljala domov z zadnjim avtobusom, katerega postajališče se je nahajalo v neposredni bližini diskoteke.

 

Nič, prav nič mi ni bilo več jasno. Mojima prijateljicama starši dovoljujejo in ju ne omejujejo, a si kljub temu ne želita vstopiti v svet nočnega življenja in zabave. Sama si tega tako zelo želim, a so moje želje začinjene z nezaupanjem in strahom staršev.

 

Večini sošolcev so roditelji obljubili, da jih pridejo iskat, ko bodo ponočevanja siti.

 

Sama naj bi si pokvarila večer s pogledovanjem na uro. Pa kaj si ti ja nor?!

V mislih sem že izdelala načrt in ga nameravala seveda tudi izpeljati.

 

Ob soju diskotečnih luči sem skakala in plesala še dolgo zatem, ko je zadnji avtobus odpeljal. Ob dveh ponoči sem iz telefonske govorilnice klicala domov, da je zadnji avtobus pač odpeljal in če me, lepo prosim, pride kdo iskat.

 

Pripeljal se je očim, besen ko pes.

 

Zapovedan mi je bil “ora legalis”. Deveta ura zvečer je zadnja ura, dokler bivam pod njuno streho, da se kakor vem in znam, narišem v domačih prostorih.

 

Nedvomno so prepovedane stvari, najslajše.

 

 

XXIII.

 

 

Informativne dneve za vpis v srednjo šolo sem zamudila. Takrat sem bila v šoli zaradi “nevemčesaže” odsotna.

 

Pri sosedu, priznanemu slovenskemu kiparju, sem zadnje leto izpopolnjevala svoje risarske spretnosti in se prijavila na sprejemni izpit Srednje Šole za Oblikovanje in fotografijo v Ljubljani.

 

Smer grafičnega oblikovanja, za katero sem izrazila zanimanje, je bila v tistem času prezasedena. Pristala sem na oddelku modnega oblikovanja in delila učilnico s snobi, aspirantimi bodočimi modnimi oblikovalci. Takšen je bil takrat moj vtis.

 

Tekom leta sem presedlala na fotografsko smer in bila precej razočarana nad sošolci, saj je bilo vzdušje v razredu dokaj podobno. Kot bi celotnega Prežihovega Voranca na Gosposvetsko ulico preselili.

 

V kotu sem opazila dekle, precej ločeno od ostalih in precej odločeno, da z njimi nima nič skupnega. V kratkem času sva se spajdašili. Naučila me je zelo pomembne in odrasle stvari. Kaditi. Šele leta kasneje sem uvidela, da nikakor ni bila naivna kot jaz. Sama cigaretnega dima ni nikdar inhalirala, se je pa lastnih učnih ur zagnano lotila in me uspešno naučila tudi tega dejanja. V kratkem času sem postala profesionalna kadilka.

 

Naivnež se nauči marsičesa nespametnega.

 

 

XXIV.

 

 

V srednji šoli sem imela velike težave s šolsko snovjo. Iz osnovne šole pridobljene osnove so slonele na trhlih tleh. Učiti se, kljub trdni volji in kljub slavnostni obljubi tovarišu Titu, nisem znala. Moji možgani so bili vedno daleč stran od učne snovi. Tavali in raziskovali so popolnoma druge meneandre.

 

Mati je, na veliko veselje vseh domačih, povila bratca. Leto kasneje sta tudi moj oče in njegova žena spočela potomca.

 

Dneve sem prebijala v kamri in skušala pomniti snov, ki se nikakor in nikakor ni želela ukoreniniti v spomin. Sčasoma sem obupala in le v prvem semestru nabrala kopico negativnih ocen.

 

V tem času sem spoznala sošolca. Upornika, seveda. Kazal je določeno zanimanje zame, vendar takrat še ni bil moj tip. Zaljubljena sem bila v drugega sošolca. Lepega, nežnega fanta, ki me še obrajtal ni.

 

V tem času sva z učiteljico kajenja vpisali Mladinsko organizacijo. Hodili sva na skupne sestanke, ki so se običajno odvijali v prostorih gostinskega lokala Slavija.

Doživljati sem začela prve, nedolžne ljubezni, omejene kajpak na zalizovanje drug z drugim. V Mladinski organizaciji sem se naučila brenkanja kitare in ugotovila, da družba ceni moje petje.

 

Začela sem pisati bolj spevna besedila in akorde zanje.

 

Nekega dne sem se odzvala povabilu uporniškega sošolca, naj se mu pridružim pri večernem tavanju po mestu. Srečala sva se pred nekim mestnim lokalom in sedla na cvetlično gredo. Imel je rdeče oči. Bil je kot volk iz Rdeče kapice.

 

Prešinile so me materine redne lekcije: ”Vidiš onega tam? Vidiš, kako zelo je pijan? Obljubi, da ne boš nikdar taka….. ga vidiš, kako zelo je omamljen? Bogved kaj je vzel…. Obljubi, da ne boš nikdar taka…”

 

Seveda sem obljubljala. Mi je preostalo kaj drugega? V moji glavi so bili ti ljudje vedno korak pred ostalimi. Dovolj močni, da se ognejo pobebljanju množice, a premalo močni, da bi se za vekomaj izbrisali. No, nekaj sem si vsekakor zaobljubila. Nikdar ne bom zombie.

 

V tistem, so moje kratkovidne oči ugledale policijsko čepico: ”Pazi, policaj gre!”

Iz žepa mojega nesojenega fanta, so začele v gredo švigati tablete. Ko se je znebil vse kaznive krame in končno uprl pogled predse, me je pogledal in dejal: ”Matr si me prestrašila! Kaj še navadne čepice od policijske ne znaš ločiti?!”

 

Odvrženi “corpus delicti” je vtaknil nazaj v žep in skupaj sva se smejala.

 

Če si kratkoviden, ne zaupaj očem.

 

 


XXV.

 

 

Z Mladinsko organizacijo smo se namenili nekam v rovte. Bila je zima in to takšna, ki nam je postregla z obilico snežnih padavin.

 

Gazili smo po snegu. Veliko smo se pogrezali v belo preprogo in se le počasi, s težavo prebijali do koče.

 

Dva hudiča – Frakelj in Đuko nista bila na snegu. Onadva sta surfala naprej in nazaj, se prepletala z nami, nas občasno lovila in dohajala, občasno švigala kilometre dalje in neprestano nazdravljala s fraklji.

 

To je bil trenutek, ko sem se zaljubila v svojega vrstnika Đukota. Dobrovoljni šaljivec visoke, krepke postave in “puppy look” pogleda.

 

Lik Henrya Chinaskija (Mickey Rourke), ki ga je po romanu Charlesa Bukowskega upodobil režiser Barbet Schroeder v filmu Barfly (1987), je vesten prikaz Đukove osebnosti in hoje. Benevolentni čudak.

 

Prispeli smo v kočo, kjer so nam domačini že pred prihodom pripravili šaljiv sprejem. Piskati smo morali v leseno piščal, zaradi katere smo bili vsi črni od premoga. 

Pili smo pivo in se zabavali do poznih nočnih ur. Nato smo se odpravili v skupno spalnico z velikim številom ležišč in z nekaj pogradi. Ležišč je zmanjkalo, saj so jih bili člani Mladinske organizacije postopoma zasedli. Kdor zadnji pride, zadnji melje. S soudeleženko pohoda sva pristali na spodnjem ležišču pograda.

 

Kmalu se nama je pridružil še Đuko. Legel je v najino sredino kot lev med levinje ter naju še naprej kratkočasil s svojimi pijanimi, a prijetnimi šalami. Ponoči je vstal in šel lulat skozi okno. Pri sebi je imel očitno preračunano, da do stranišča ne bo zdržal. Ob tem, ko je razprostiral polkno, se je to snelo iz nabojev in se pogreznilo v okolišnji sneg. Završalo je.

 

“Mi mladinci pa smo iz pravega testa,” smo naslednji dan poslušali težke očitke našega pohodniškega vodje. Pa saj vemo, kako to gre. Skoz eno uho noter, skozi drugega ven.

 

Takrat sva začela z Đukcem hoditi.

 

Lahkotnost bivanja, obstaja.

 

 

XXVI.

 

 

Moja prva ljubezen je bila absolutna. Đuko je bil tak velik humorist, da mu prav ničesar nisem mogla zameriti.

 

Bil je sladek fant. Nikakor ne osladen. Ni me silil v spolne odnose z njim, ni me čustveno izsiljeval, ni mi skušal dominirati s svojo močjo, v družbi ni povzdigoval lastnega ega preko mene. Skratka, imel je vse, kar lahko dekle pričakuje od sanjskega moškega.

 

Nekega dne me je preprosto vprašal: ”Bi z mano raziskovala sosednjo izbo?”

Raziskovala sva. Tako sem izgubila nedolžnost. S človekom, ki sem ga v tem času zelo, brezpogojno ljubila.

 

Mati se s to zvezo nikdar sprijaznila ni. Metala mi je vse več in več polen pod noge, misleč da se bom slej ko prej udala pritiskom in prelomila lastno zavezo svojemu izbrancu.

 

Stanovanje Đukovih staršev je postalo sčasoma bolj moj prvi, kot drugi dom.

Kot cenena jugoslovanska delavna sila so živeli skromno v notranjosti bloka, v očeh mestnih ljudi, stigmatiziranga Štepanskega naselja.

 

Tam so bili sami “jugoviči” doma. Če tam pozvoniš na stanovanjski zvonec, se ti oglasi po domofonu glas: ”Molim?!” Raja zabita! Namesto da moli, delat naj gre! Bila je to hudomušna šala iz tistih časov.

 

Slavnostne, delno izposojene besede tovariša Tita so se glasile: “Vaša naloga je, da se učite. Le kdor se uči, bo kaj znal. In le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini.”

 

Omenjene besede so bile z velikimi krepkimi črkami zapisane že v osnovnošolskem spričevalu.Vreden je bil le tisti, ki je doštudiral znotraj inštitucije. Inštitucija je edino brezkompromisno merilo znanja in z njim vrednosti posameznika. Potrjevala je in še potrjuje prevzetnost množic, kakršno poznamo še danes.

 

Razmišljujoč človek ve, da se skozi življenje prav vsi, brez izjem, neprestano učimo. Razmišljujoč človek ve, da je vsak človek v lastnem, domačem okolju, genijalec.

 

Tega me je naučil Đuko. Že v rosnih letih se je uprl takšnemu načinu pojmovanja znanja ter povzročil šoli, staršem, socialnim delavcem in psihologom, ki so imeli opravka z njim, nemalo težav.

 

“Zakaj za hudiča bi moral nekdo razkazovati lastno znanje?! To je zame bahaštvo. Znanje, ki ga imam je moje. Nikomur nikdar ne bo pripadalo, razen meni. Kdo pa so oni, da bodo moja vedenja o svetu, ocenjevali?!” To so bile njegove besede, preden se je zatopil v nočno pisanje, legalizaciji marihuane v prid.

 

Človek je razmišljujoče, nikdar neumno bitje.

 

 


XXVII.

 

 

Đuko je bil kajpak vodja Štepanske mladostniške tolpe. V svojem ambientu, je bil neizpodbiten car. Imel je odličen preživetveni nagon in zelo redko, neprijetno bolezen oči, katero sem diagnosticirala sama, tekom več-letnega prebiranja medicinskih člankov in literature. Sam zanjo najverjetneje ni nikoli izvedel.

 

Film District 9, režiserja Neilla Blomkampa, odlično prikazuje stigmatizacijo nezemljanov na planetu zemlja.

 

Štepanjcem na splošno ni bilo hudega. Navkljub nizkim tovarniškim in avtoprevozniškim plačam, so imeli zagotovljeni obstoj znotraj Federativne Socialistične Republike Jugoslavije. Poskrbljeno je bilo celo za dopustovanje njihovih otrok. Stigmatizacija teh ljudi pa se je dogajala na vseh ravneh, ob vsakem koraku. Navsezadnje so jih omejili na Štepanski “distrikt 9”. Po smrti tovariša Tita je začela njihova stigmatizacija dodatno naraščati.

 

V očeh doštudiranega srednjega sloja je bila to raja, ki je bila manj na udaru, ko je bilo potrebno zategovati pas. Meja med srednjim in nizkim družbenim slojem se je začela, na veliko mero nezadovoljstva ljudi, krhati. Takšen je bil moj vtis. Naj ob tem omenim, da me politična dogajanja v ozadju, še vedno niso zanimala.

 

Srednji sloj si skorajda ni mogel več privoščiti dopustovanja. Tovarniškim delavcem so še priznavali njihove neodtujljive človekove pravice, ki so bile že leta iste. Vključno z dopustovanjem njihovih otrok.

 

V tem času se je začelo pljuvati po sistemu. Blatiti tovariša Tita in vse kar je sodilo v njegov kontekst in režim.

 

Le kako naj sistem vzdrži v medsebojnem sovraštvu ljudi?

Predvsem pa, kaj počne dekle šolanih, nacionalno zaverovanih staršev, iz srednje-visokega stanu, v družbi neizobraženih, delavskih Bosancev???

 

Nikomur ne zavidam. Sovraštvu še najmanj.

 

 

XXVIII.

 

 

Zaključek prvega letnika smo zaokrožili s končnim izletom v Piran.

 

Prenočevali smo v nekem domu za ostarele, v eni izmed neštetih ozkih, piranskih uličic. Sošolec mi je ponagajal in mi zvečer, pred nosom zaloputnil vhodna vrata. Zaklenil jih je, da nisem mogla noter.

 

Sprehajala sem se po obali. Ko je padla noč sem se odločila vrniti v zavetje počitniškega doma. Prepričana sem bila, da so vrata medtem že odklenili.

Nisem poznala ulice in niti ne naziva doma, v katerem smo nočevali.

 

Izgubljala sem se po piranskih ulicah in povpraševala mimoidoče po morebitnih starostnih domovih. Končno sem le prispela pred ozko hišo. Njena vnanjost mi je vlivala občutek varnosti. Stopila sem skozi vhodna vrata in se napotila proti starejšemu gospodu v veži.

 

Gledal me je z razprto beločnico in z okrvavljenim pogledom. Še preden sem odprla usta me je zgrabil za indijsko pisano srajco in jo skušal strgati z mene. Iztrgala sem se mu iz rok in stekla v notranjost hiše. Panično sem trkala po stanovanjskih vratih in moledovala, naj mi kdo pomaga.

 

Znašla sem se v resničnostni grozljivki. Za petami sem imela blazneža in nihče ni odpiral vrat. Nenadoma so se ene izmed duri, na katere sem bila potrkala, odprla. Na hodnik je stopila sključena ženica. Pospremila me je do izhoda in mi ob tem zagotavljala, da mi njen vrstnik ne bo nič žalega storil. Tej trditvi še danes ne verjamem.

 

Celo noč sem tavala po Piranu.

 

Ob peti uri zjutraj so odprli turistični biro v katerem sem si, kakšno uro, sede oddahnila. Dokler se ni zunaj povsem zjasnilo. Napotila sem se nato vnovič na cesto. Zopet sem srečala blazneža. Iztegnil je roko proti meni. Zopet sem se pognala v dir.

 

Iskanje je tokrat obrodilo sadove. Našla sem domovanje sošolcev in z njimi preživela čudovit, nepozaben dan.

 

Ni bilo niti prvič in niti zadnjič, da sem se počutila tako zelo seksualno ogroženo.

 

Spolnim izprijencem ne gre zaupati.

 

 

XXIX.

 

 

Đukovemu uporništvu sem se zelo čudila. Navsezadnje so bili njegovi odnosi z domačimi, urejeni. Vsaj v času, ki sem ga preživljala z njimi. Vedno so me širokosrčno sprejeli in da, čutila sem, da me imajo radi.

 

Ljubil je otroke. Do svojega mlajšega brata je bil zelo pozoren. Z njim se je igral in ga zabaval. Pri petnajstih letih je že sanjaril o lastnih otrocih in družini.

 

Ko sem kuhala, je samovoljno prijel za metlo in mi pomagal pri pospravljanju in pri pomivanju posode.

 

Bil je enkraten pripovedovalec zgodb. Tako resničnih, kot tudi izmišljenih.

Ko se je enkrat po dvo-dnevni odsotnosti vrnil domov opečen kot rarog, je jel svojo odsotnost opravičevati s prstom uperjenim v koledar. Praznoval je svoj rojstni dan in se ga zapil ter zaspal na obali. Vse lepo in prav, če bi ne bili že ravno v mesecu, ko njegovega rojstnega dne, ni bilo več na sporedu. Nisem si mogla kaj, da bi se ne do solz nasmejala in prenehala z iskanjem prizemljenih razlogov za njegovo odsotnost.

 

Takšnih in podobnih zgodb, je bilo nešteto.

 

Napletla sva zelo močno vez. Še danes je ne znam pojasniti. Redno se nama je dogajalo, da sva se okrog pol druge ure zjutraj, zbujala. Mene je zbujalo lastno ihtenje, vezano na strašljive sanje, v katerih se Đukcu ni pisalo nič dobrega. Moj jok ga nikdar ni zbudil. Bil je, navkljub temu, ob meni buden.

 

Ne vem koliko časa sva bila par. Morda tri leta. Ni bilo vse idealno. Po njegovih besedah je začel kasneje veliko časa namenjati motorjem. Sama sem se čutila ob tem potisnjena na stranski tir, kar je razlog, da sem skušala svoje ljubezenske manjke tešiti drugje.

 

V tem času si je Đuko skuril možgane z alkoholom. Bil je strasten pivec. Že pri petnajstih letih je vstopal v nov dan, vtapljajoč se v steklenici Vecchie Romagne. Povsem trezen in hudomušno nasmejan.

 

Tistega dne sva se našla na nogometnem igrišču v Štepanskem naselju, koder je potekala neka športna prireditev. Povedala sem mu, da sem sita stalnih domačih prepirov. Razkrila namen po zgladitvi skrhanih odnosov s svojci. Od sedaj naprej naj bi zato spala doma, pri svojih starših.

 

Čeprav je imela mati pri večini mojega mladostniškega življenja še vedno veliko besede, je bila glede najine zveze in mojih nočnih pobegov, povsem nemočna.

 

Đuko je bil tega dne pijan. Dejal je: ”Prav! Ti spi pri starših, jaz si bom pa drugo punco našel!”

Njegove besede so me hudo prizadele. Oplazila sem ga s kavbojsko jakno, ki sem jo držala v roki. Đuko je dvignil roko in z njo zamahnil po zraku. V šoku sem ugotovila, da me je pravkar močno udaril po očesu. Ne bodi si ga len, sem udarila nazaj.

 

Pogledala sem ga in mu dejala: ”Mislim, da je s tem, najine zveze konec.”

Sledilo je nekaj povsem trapastih, nesmiselnih stavkov. Z njegove in nato še z moje strani. Nato sem odšla.

 

Oh, ko bi trapa neumna le vedela, kako zelo sem bila v tistem času odvisna od odnosov. Predvsem od najinega.

 

Na materino vprašanje, čemu imam modro oko sem odgovorila, da so me v obraz zadela vrata hladilnika.

 

Ljubezen osmišlja življenje. Poskrbite, da je nikdar ne zmanjka.

 

 

XXX.

 

 

V tem času sem s šolanjem pauzirala. Popravnih izpitov drugega letnika nisem uspešno opravila. Najbolj me je prizadel cvek iz slovenskega jezika.

 

Profesorica slovenščine je predmetne zahteve omejila na slovnično znanje in poznavanje osebne zgodovine slovenskih pisateljev. Prostih spisov smo v enem letu napisali zelo malo. Morda dva ali tri. Še takrat ko smo jih pisali, me je neglede na korektnost predstavljenega obsežnega spisa, ocenila z negativno oceno. Kot mi je sama razložila, sem imela Nitchejevsko vizijo sveta, kar ji ni šlo v račun.

 

Naj tu omenim, da Nitcheja takrat še nisem prebrala. Z gotovostjo lahko danes trdim, da moje misli z njegovimi, nikdar niso imele nič skupnega. Predvsem ne v vrednotenju nesmiselnosti človeškega bivanja.

 

Kakšen smisel pa lahko ima naše življenje, če vse okrog sebe po lastnih merilih ocenjujemo in uničimo na poti doseganja čim večjega udobja? Kakšen smisel ima negiranje soobstoja kakršnekoli drugačnosti? Kakšen smisel ima ostati in živeti sam v svetu, katerega si predhodno sam iztrebil?

 

Še medalje ti ne bo mogel nihče pripeti, bedak.

 

Šolo sem sklenila zapustiti ter se preizkusiti kot navadna tovarniška delavka – šivilja.

 

Kaznovanje drugačnosti potrjuje nesmiselnost človeškega bivanja.

 

 

XXXI.

 

 

Delo znotraj tovarne je bilo, kajpada normirano. Preko zavoda za zaposlovanje sem prve tri mesece prejemala denarno nadomestilo za usposabljanje, ki je bilo občutno višje od plače delavk, ki navkljub vsem humanim naporom, niso izpolnjevale norme. V tovarni je obstajala le ena delavka, ki je normo vestno izpolnjevala. V očeh sodelavk, je bila ta delavka, carica.

 

F… bullshit pa taki carji, na račun katerih se norma dviga do tolikšne mere, da je drugi izpolniti ne morejo! Ne bom izgubljala besed na račun bolanih preživetvenih sistemov. Škoda besed.

 

Imela sem prednost. Imela sem starše. Ko sem po začetnih treh mesecih ugotovila, da se na račun tovarniškega dela ne bom mogla preživljati, sem delo opustila in se sklenila ob prvi priliki vrniti na srednjo šolo. Omenjena misel je bila dovolj prepričljiva, da sem imela, vsaj nekaj časa, pred starši mir.

 

Ne podrejaj se nehumanemu sistemu in ne poveličuj tistega, ki ga prekomerno hrani.

 

 

XXXII.

 

 

V tem času so bile mladostniške tolpe po Ljubljani razdeljene na šminkerje, pankerje in hipije. Pankerji in hipiji so si delili skupni prostor parka pri Figovcu, ob tem pa skrbno pazili, da ostaja vsak znotraj lastnih iluzornih meja.

 

Sama sem neprestano tavala med obema ognjema in se ne pretirano obremenjevala s svojim početjem, tako da me niso pretirano obrajtali. Sprejeli sta me obe skupini. V njihovih očeh sem bila pač neke vrste zmedeni norček.

 

Navsezadnje sem tamkaj večkrat zašla s petnajst let mlajšim bratom v vozičku in sem bila že zaradi tega sama po sebi, dovolj velika zanimivost, če ne celo znamenitost tamkajšnjega parka. Ob odsotnosti mlajšega bratca, je iz desnega žepa mojega plašča vedno štrlela litrca, ki sem jo vestno izkozlala, preden sem se vrnila domov.

 

Veliko sem zahajala v lokala Sokol in Rio.

 

Tam sem bila nekega dne priča neljubemu dogodku. Skozi kamnit obok se je vsula množica šminkerjev. Le-ti so se napotili do mize, kjer je ob vrču piva sedel neki osamljeni fant. Ne znam vam povedati ali je bil njihov, ali je bil panker, ali kdo za vraga je bil.

 

Množica vrstnikov ga je začela, brez besed, brcati. Njegovo glavo so butali ob kamnito steno kot bi šlo za košarkaško žogo. Do prihoda rešilca je bil revež v takšnem stanju, da sem se vprašala s kakšno dušo lahko človek povzroči kaj takšnega, sočloveku. Nisem in še vedno ne najdem utemeljenega razloga.

 

Taki pretepi so bili v tistih časih, med tolpami, žalostni vsakdanjik.

 

Mladina na cesti udejanja lasten zatirani odziv na negativno stanje lastnega okolja in odraslih v njem.

 

 

XXXIII.

 

 

V poletnem času sem iskala delo preko Študentskega servisa. V tistem času dela ni bilo na pretek, povpraševanje med študenti po njem, pa je vsakodnevno naraščalo. Čakalne vrste smo gradili že navsezgodaj zvečer za naslednje jutro. Spali smo v spalnih vrečah v Foersterjevem vrtu.

 

Na ta način sem spoznala svojo novo klapo. Ob ponočevanju pod milim nebom v pričakovanju, da se vrata Študentskega servisa odpro mladim iskalcem začasne zaposlitve.

 

Dela nismo pridobili, smo pa sklenili, da se meseca julija odpravimo na skupno dopustovanje, v počitniški kamp Fiesa.

 

Sama sem se v kamp odpravila predčasno, ostali so se mi pridružili teden za tem.

Dohitel nas je tudi prijatelj, ki je pravkar prispel iz Amsterdama. S seboj je prinesel obilico eksperimentalnega sranja.

 

Petnajst zadetkov nas je v dopoldanskih urah poležavalo po plaži, vihtelo litrske steklenice vina, kadilo hashish ter se ga zadevalo s pivniki LSD-ja. Bili smo prava paša očem tamkajšnjih dopustovalcev.

Sama sem izživela vse možne preganjavice, si povzročila kup paničnih napadov in se prebila do spektakularnih odkritij motene zavesti.

 

Bodimo pošteni. Zavest ni motena le, če so človeške temeljne potrebe v ravnovesju. Kdor verjame floskulam, da je potrebno lastno fizično telo kakorkoli in s čemerkoli pretentati, da bi lahko preskočilo v “višjo” psihično zavest, je vsaj tolikšen bedak, kot sem bila sama.

 

V nekem lokalu ob obali sta sedeli dve ženski sredi štiridesetih let. Ob pogledu name, je ena izmed niju, začela glasno pametovati:

“Če bi bila to moja hči, bi jo fentala!”

 

Ko bi le-ta vedela, da sem bila produkt vse prej kot permisivne vzgoje, bi se najverjetneje ugriznila v jezik.

 

Ko mladostnik ugotovi, da ga več kot “fentati” itak ne morejo, postane zgolj hvaležen tistemu, ki to dejanje uresniči. V kolikor dejanja, seveda, predhodno ne udejanji kar sam.

 

Vzgoja ni nikdar preprosta. Biti mora osmišljena. Je produkt uravnovešene, mentalno zdrave, drugačnosti odprte, odrasle osebe.

 

 

XXXIV.

 

 

Premlevala sem vse več. Ljubezenskega manjka nisem mogla nadoknaditi s čustvi, ki sem jih čutila do drugih fantov. Kaj kmalu sem ugotovila, da je bila ljubezen, ki sem jo čutila do Đuka, nenadomestljiva.

 

Kot je Bram Barjanski – simpatični, romantični, visokorasli ljubljanski slikar, dejal nekega dne, ko naja je prvič videl skupaj, Đuko je bil moj viking.

 

Kaj kmalu sem, na račun ljubezenske praznine, svojo življenjsko pot pretvorila v strašljivo podzemlje. Moje misli so postale pretežno samomorilske. Začela sem si rezati žile, hoditi po svetu z britvijo v torbi in preizkušati raznovrstne tablete.

 

Čeprav nisem imela nikakršnega namena postati zombie, sem zaradi strahu pred smrtno bolečino, to postala. Zaradi psihične bolečine sem se zatekala v razmišljanja o smrti. Zaradi strahu pred fizično bolečino, sem se smrti ogibala.

 

S pitjem alkoholnih pijač sem imela težave. Pivo in vino sem še nekako spravila v želodec. Močnejših alkoholnih pijač, nikakor ne. To je bil razlog, da sem si začela alkohol špricati v žilo. Upala sem na alkoholno zastrupitev ali srčni zastoj.

 

Vsako čustvo je nenadomestljivo, obstaja pa še cela paleta neznanih.

 

 

XXXV.

 

 

V tistem času sem neprestano bežala od doma. Mati me je, s podobno prepričljivostjo, lovila naokoli. Nekega dne me je našla v osrčju Zajčje Dobrave, na nekem prostranem travniku, ležati z glavo obrnjeno v travnata tla. Vsaj morala sem ležati tako, ko me je prvič ugledala. V lastni “Đuko blodnji”, ki sem jo glasno mantrala, sem nenadoma začutila prisotnost ob sebi. Dvignila sem glavo in se zazrla v materine čevlje. Zaihtela sem še bolj. Kako za vraga me je tu našla, ko sem vsem svojim prijateljem in znancem naznanila, da se odpravljam na avtoštop v Amsterdam, nimam pojma.

 

Nekega dne, ko naj bi bila starša v službi, sem vstopila v hodnik stanovanja. Na moje veliko presenečenje, nisem bila sama. Nasproti sta mi prišla starša, ki se zaradi pretirane skrbi nad mojim vnovičnem izginotjem, nista odpravila na delovno mesto. Bila sem še vsa omotična, ko mi je očim zavihal rokav. Razkril je modrico, ki se je vlekla od dlani, vse tja do komolca.

 

Vse kar pomnim je, da sem si nazadnje v žilo, mrtvo zadeta, skušala vbrizgati zrak. BREZDOMEC, ki je ravno v tistem hipu potreboval stranišče, mi je iz rok izpulil injekcijo, s katero sem že neštetokrat zabodla mimo žile.

 

Kakršnakoli razlaga staršema, bi bila odveč. Zgrabila sta me in me pri priči odvlekla, čez tri nadstropja, v avto.

 

Brezdomci so razodetje družbe, v kateri se nahajajo. So naši angeli varuhi, ki se borijo za svoj obstoj. Če bi brezdomec ne potreboval stranišča, bi moja zgodba lahko ne obstajala.

 

 

XXXVI.

 

 

Ležala sem na postelji psihiatrične bolnišnice v Polju, okrog mene same halje.

“Tole boš dobila, za streznitev,” je spregovorila ena izmed halj, med-tem ko mi je pumpala nekaj v žilo.

 

Madona. Tile pa znajo! Glej ti profesionalce, kako hitro žilo najdejo. V še tako brezkrvni roki. Al sem amater! To so bile seveda prve misli, ki so prešinile moje zblojene možgane.

 

“Še tole boš spila,” je dodala halja. “Kaj pa je to?” sem vprašala.

“Nekaj kar preprečuje abstinenčno krizo,” se je glasil odgovor.

“Pa saj nisem od ničesar odvisna,” sem dejala.

“O tem se boš pogovorila kasneje, z zdravnikom.”

 

Hočeš nočeš sem morala spiti Heminevrin, ki so mi ga potisnili v roko. O tem ali sem ga spila, so se osebno prepričali ob pregledovanju mojega žrela.

 

Proti večeru sva imela pogovor z zdravnikom. Razložila sem mu vzrok moje razširjene modrice in še enkrat poudarila, da nisem nikakršni narkomanski odvisnik.

“Tri dni boš tu na opazovanju, nato bomo videli,” je dejal.

Telefonirala sem materi in jo prosila, če mi lahko prinese knjigo Dostojevskega, Zločin in kazen. Bila je to, v dani situaciji, najprimernejša knjiga za branje.

 

Naslednji dan sem knjigo prejela, vendar sem imela težavo z njenim prebiranjem. Gostje zaprtega oddelka so neprestano zahajali v mojo sobo in me obtoževali najrazličnejših kraj – od copat, vse do njihovega ležišča.

 

Pogovorila sem se z glavno sestro in pridobila dovoljenje, da se lahko med branjem zaklenem v sobo. Naposled sem imela mir.

 

Opazovalci so potrdili, da nimam nikakršne abstinenčne motnje, zato je četrti dan zdravnik mojima staršema predlagal, naj me presedlata na odprti oddelek za mladostnike, na Poljanski nasip.

 

Roman Zločin in kazen sem prebrala in tudi moje bivanje v psihiatrični bolnišnici je bilo s četrtim dnem zaključeno.

 

Zgrešena dejanja, povzročajo neprijetne posledice.

 

 

XXXVII.

 

 

Na Poljanskem nasipu sem se kar dobro počutila. Spoznala sem veliko vrstnikov s podobnimi težavami. Zmanjšana kredibilnost psihologov me ni pretirano motila.

Pač ni jim šlo v račun da sem lahko produkt, v njihovij očeh, popolnih staršev. Bila sem prvovrstni blefer, “drama-queen”.

 

Moja mati je sočustvovala z vsakim mladostnikom v moji bližini. Le z menoj ni in ni mogla. Kaj “čmo”?! Od nekdaj sva si bili različni kot jajce jabolku.

 

V tistem času sem sprakticirala še en prebeg po žlebu z dekletom, ki se je z menoj nahajalo na oddelku.

 

Naj omenim, da me je bilo višine vedno strah. Če strah obstaja, potem obstaja tudi želja, da ga premostiš.

 

V sobo sva se vrnili proti jutru in bili skrajno začudeni, ker so nama okno zapahnili. Ob prižganih lučeh so naju pri stekleni šipi pričakale bele halje, ki so se čudile spretnosti dvema, po žlebu plezajočima dekletoma. Del žleba sva kajpak odtrgali in še dobro, da se nisva pogreznili v praznino.

 

Umirila sem se vse do trenutka, ko je mati izustila, da me nameravata z očimom peljati k dr. Ruglju. Taistega večera, ob uvidenju, da starša ne namerava verjeti mojim danim obljubam, sem pretresla vse sobe Poljanskega nasipa in si prilastila čim več tablet. Vse sem požrla.

 

Ponoči sem, v brezupu dežurnega bolničarja, plezala po omarah in izvajala akrobacije ter se zdrla na vsakogar, ki se mi je skušal približati. Spet sem se vedla kot najhujši prestopnik. Še vedno trdim, da to nisem nikdar bila.

 

Naslednji dan, ob soočenju z gospodom Rugljem:

“Z nami boš hodila v hribe, živela boš zdravo, nehala boš kaditi….”

 

Pa kaj si ti ja nor?! Na silo naj bi hodila?! V hribe?! Kot bi se mi to dejanje v življenju nikdar ne ponavljalo...

 “Za naslednjim ovinkom je koča,” je mati na vsakih sto metrov zagotavljala, koče pa nikjer in nikjer. Mene je zeblo… do kosti. Če sem se uprla, je mati sredi snega sezula svoj čevelj in začela z njim udrihati po meni: “Čez sto metrov je koča. Nehaj težit!”

 

Podoživljala sem trenutke. Nanje sem se, po prekrokani noči, odzvala s kaprico. Pred dr. Rugljem sem cepetala z nogama kot petletni otrok in kričala, da v gore pa mene na silo, že ne bo spravil nihče.

 

“Z eno nogo ste že v prepadu.” je ta umirjeno nadaljeval svojo zgodbo.

“Če ne želite pomoči si kupite štrik, kajti kmalu boste v grobu z obema nogama.”

 

Preklemana banda Hitlerjanska! Kaj so res tako zaslepljeni, da ne uvidijo, da ne potrebujemo vsi enake, trde roke? Kaj res ne dojamejo, da nekaterim primanjkuje ljubezni in razumevanja, nikakor ne šibe in ustrahovanja?!

 

Spite naprej otroci, v lastnem omejnem poznavanju sveta! Ampak prosim, dajte mi mir!

Ne povzročajte mi večje škode od tiste, ki si jo lahko prizadenem sama!

 

V neskončni izbiri poti, osmišljajo le eno samo - ZNANOST. Špekulacijo statistike na katero se venomer sklicujejo. Vse drugo je ILUZIJA.

Ko bi človek priznaval nevednost, ki izhaja iz lastne težnje po osebnostni potrditvi, bi ne bil tako zelo FOKUSIRAN. Imel bi pregled nad celotno, širšo sliko. Na svetu bi bilo mnogo manj sranja in ljudje bi bili mnogo manj nesrečni.

 

Tu in tam bi znali prisluhniti in verjeti tudi potrebam drugih.

 

Bog nam pomagaj. Pa ne tisti, ki vse kar je dobrega, k sebi jemlje. Tistega vraga pustite raje pri miru.

 

 


XXXVIII.

 

 

Ob prihodu domov je mati končno le sklenila sprožiti spremembo. Stopila je k meni in dejala: “Nikakor ne razumem tvojega sovraštva do sveta. Poskusi. Vsaj poskusi živeti nekaj mesecev po moje. Če boš še vedno nesrečna, ti poklonim denar, da si kupiš željeni strup, se zabubiš v hotelsko sobo in zapustiš ta tako osovraženi svet. V tem primeru mi prosim, ne zahajaj več domov.”

 

To pa je bil šok. Prvič v življenju sem uvidela, da je mati sposobna brezpogojne ljubezni. Prvič dojela, da me ima tako zelo rada, da me bo pustila oditi, če bom sama tako želela. Prvič spoznala, da je sposobna preseči lastna egocentrična pričakovanja, čeprav me v srcu ne razume. Pa čeprav bi bile vse to le besede in prazne obljube, objela sem vero vanje. Objela njeno humanost.

 

V tistem trenutku bi bila najraje poljubila tla, po katerih je stopala.

 

To! Samo to sem potrebovala. Čisto nič drugega. Pa naj kdo reče, da sem bila zahteven otrok! Vse, kar sem si venomer želela je bilo le to, da bi nekdo moje izbire podprl in jim pripisal pravšenj pomen. Priznal, da je pomen mojih občutkov in s tem moje biti, preklemano resna, osmišljena stvar.

 

Če ne znaš človeku prisluhniti, vsaj utihni.

 

 

XXXIX.

 

 

Opravila sem popravne izpite in vpisala tretji letnik. Postala sem marljivo dekle.

Izboljšala sem ocene in se trudila biti med uspešnejšimi v razredu. Navkljub stigmi, ki je visela nad mojo glavo.

 

Navsezadnje nisem menjala šole v kateri sem še pred letom, pred zbornico, s kitaro v roki veselo prepevala profesorjem v brk:

Takrat ko se sprašuje, mene v šoli ni,

že raj sedim pr’ šanku, pr’ Plečniku…

 

Še vedno sem trpela ob bolečini pogleda na žalostni svet, zaradi česar sem se ogibala večernim poročilom.

 

Nisem želela vedeti koliko ljudi je zaradi vojen in lakote vzel k sebi nemilostni Bog.

Še danes se mi ob pogledu na vsakovrstna okolišnja sranja, para srce. Zaradi njih ljudsko bitje izgublja, v mojih očeh, vso veljavo.

 

Smo edina bitja, katera bo pokopal lasten, neustavljivi pohlep.

 

 

XXXX.

 

 

Spoznala sem novega fanta, študenta biologije. Starša sta ga sprejela zaradi njegove urejenosti, ne pa tudi zaradi nacionalnosti.

 

“Kdaj boš ugotovila, da se mačke ne morejo pečati z mišmi?”

 

Njuno vprašanje sem ignorirala in tudi starša sta kmalu utihnila. Čemu bi kvarila kar se je dobrega začelo razpredati med nami?

 

Fant je imel partijsko knjižico. Bil je v vseh pogledih vzoren mladenič. Malo manj je bil kavalirja, za MOJ okus. Ustvaril si je mnenje, da mora biti do mene očetovsko naravnan. Spet eden tistih, ki je menil, da imam očetov, premalo. Takšnih moških je bilo, v mojem življenju, kar nekaj.

Vrhunec njih je predstavljal razrednik, v drugem letniku srednje šole. Le-ta me je lepega dne, ko me je opazil objokano, poklical na stran in me zaprl v majhno šolsko izbo. Ujeta sva bila med dvema učilnicama in hodnikom. Nazorno je buljil v moja prsa odeta v prosojno indijsko srajčko, ob tem pa širokoustil besede: ”Tako razvita punca in jočeš!”

 

Res je. Nisem nosila nedrca. Pa ne zato, ker bi bila provokator temveč zato, ker so bile njega naramnice, vse prej kot udobne. V kolikor bi se v moja prsa ne zastrmel iz neposredne bližine, bi prosojna srajčka nikakor ne nazorno razkrivala oblin.

O tem sem se vsakodnevno prepričala, še preden sem stopila na cesto. Razkazovanje enega svojih večjih kompleksov, se mi pač ni zdelo smiselno.

 

Kompleksov? S prstom mi pokažite na dekle, ki je ponosno na svojo podobo, v kolikor jo moške oči potrjujejo zgolj kot seksualni objekt. Verjetno, da… tudi takšne obstajajo. To nikakor nisem bila jaz.

 

Taisti razrednik si je drznil lepega dne pred sošolci napovedati mojo prihodnost: ”Ko boš odrasla ženska, boš imela tri otroke. Najstarejši sin ti bo dejal, da si kurba!”

Nato je na dolgo in široko zafilozofiral o življenju povprečne prostitutke.

 

Sama se bolje počutim ob ODSOTNOSTI takšnih očetov. Naj prepustijo škodo “resničnim”. Že posledice njihovih dejanj, v večini primerov, niso niti neboleče in niti ne majhne.

 

Kdor prevzema tujo vlogo v svojem življenju, ni vreden lastnega bivanja.

 

 


XXXXI.

 

 

Leta 1989 so nam v razred prinesli v podpis listino, ki je zahtevala izpustitev Janše iz zapora in vsebovala elemente Majniške deklaracije. Sošolci so listino na veliko podpisovali. Veliko se jih je udeležilo protestov.

 

Sama nisem najbolje razumela političnih ozadij in sem ostajala skeptična. Bodo ljudje tako, kot so nekdaj poveličevali Tita, sedaj poveličevali Janšo? Bodo nato, kot so kasneje pljuvali po Titu, pljuvali po Janši?

 

Na podlagi teh občutkov sem se odločila, da svojega podpisa, ne bom beležila.

 

Sklenila sem ostati opazovalka procesa, ne glede na ceno, ki sem jo morala med sošolci plačati.

 

V moji glavi se je že vrtel scenarij vojne za osamosvojitev. Vojne med brati in tovariši.

Bilo me je strah. Strah, da bi se zlomila tista vez med jugoslovanskimi narodi, ki se je zdela meni, tako zelo posebna.

 

Na silo ne gre ničesar tiščati skupaj.

 

 

XXXXII.

 

 

Srednješolsko diplomo sem predčasno zaključila. Spisala sem jo bila že v poletnem času. Na moje veliko presenečenje je nosilec predmeta izjavil, da tistemu, ki prinese izdelano diplomo, opraviči nadaljno udeležbo njegovega predmeta.

 

Izjava je bila brezpredmetna, saj se je moral razred še odločati, kdo bo diplomske naloge tiskal in vezal. V trenutku, ko se je razred odločil, sem se v šolo narisala s potrebnimi grafikami in z zvezano diplomsko nalogo. Bilo je to tekom drugega semestra.

 

Profesor je bil mož beseda in s predmetom sem pri njem zaključila.

 

Pojavila pa se je nova, povsem nepričakovana težava. Po besedah šolskega ravnatelja naj bi bila moja malenkost prva v Sloveniji, ki si je neglede na pravdober uspeh, prislužila popravni izpit iz TELOVADBE.

 

Takšne idiocije, dragi moji, pa še ne!

 

Imeli smo najdebelejšega ravnatelja, ki sem ga kdajkoli videla. Le-ta se je PRVI v Sloveniji zavzel za pomembnost, na naši šoli tako zelo pristranskega predmeta.

Koga pa navsezadnje briga, ali slikar telovadi?

Bodo mojo sliko kupili in me pri tem vprašali: ”Dekle drago, koliko si se pa ob tej sliki natelovadilo?”

Bo cena zanjo zato višja?!

 

Tako zelo sem bila jezna, da sem spisala šest tekstovnih strani. Med ročno spisanimi vrsticami, sem ga soočala s frustracijo njegovega fizičnega telesa. Primerjala sem ga z lenobno, debelo žensko iz filma Bogovi so padli na glavo, ki se do dvesto metrov oddaljenega poštnega nabiralnika, odpelje z vsemi viklerji na glavi, kar v avtu.

 

Malo je manjkalo, pa bi bila pismo tudi oddala. Kaj pa vem. Na koncu me je prešinilo spoznanje. Kdor je tako zelo zakompleksan, da zaradi svoje podobe kaznuje ostale, mojega kritičnega pisanja zagotovo ne bo prebiral. Kamoli, da bi v njem uvidel lastno idiocijo in s tem preprečil izvajanje nadaljnih idiocizmov, sledečim generacijam.

 

Za nekatere kretenizme je škoda trošiti celo črnilo in papir.

 

XXXXIII.

 

 

Naj na prvem mestu razložim, kako je učna ura telovadbe na Srednji šoli za Oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, sploh potekala.

 

Naša telovadnica ni imela štirih sten. Fizično smo se udejstvovali v mestnem parku Tivoli, koder smo imeli dodeljeno specifično zborno mesto. Zborovanje je potekalo v vsakem vremenu. Tako sončnem, kot tudi deževnem.

 

Prišel si in dejal: “Ojli, tu sem! Ščije kot iz škafa in ves sem že premočen… Ojli! Oooooooooo, zdravo! Kako si? Imaš slučajno kakšno ribo v škornju? Jo greva obračat na žar k meni ali k tebi domov?”

 

Vse zgolj zato, da je lahko nek zblojenec vestno beležil tvojo prisotnost v redovalnico:

“Preljubi moji tovariši in tovarišice! Vsi vemo, da zdrav duh biva le v zdravem telesu…” Nakar se je nekajkrat ozrl okoli sebe in, navkljub predhodnem enournem čakanju na dežju, začudeno ugotovil: “Jebat’ga! Dežuje! S skrajnim obžalovanjem vam sporočam, da danes ne bomo mogli potešiti našega olimpijskega duha. Hvala za vaše sodelovanje, tovariši in tovarišice. Na svidenje prihodnjič v, po možnosti, bolj obetavnem vremenu.”

 

Idiocizem idiocizmov, skratka.

 

Zborna ura je potekala ob osmih zjutraj, izvršitev fizičnih dolžnosti pa naj bi trajala dve zaporedni uri, enkrat tedensko. Ob deseti uri naj bi nadaljevali z naslednjim UČNIM predmetom, v prostorih šolskega poslopja.

 

Pameten človek bo pa ja spal, če zunaj dežuje! S prijetnim počitkom bo zapolnil prostorčke lastnega kreativnega uma, ne da bi pri tem hodil na plano in ugotavljal ali zunaj res ščije, ali si to njegov um zgolj umišlja.

 

Sprva sem pomislila, da sem imela smolo.

 

Sošolka, ki NIKDAR telovadila ni, ni imela popravnega izpita. Hodila je na zborovanja vsakič, ko je deževalo. Sama sem se sotrpinom pridružila le, ko je zunaj sijalo sonce. Živela sem v iluziji prepričanja, da je opravljeno delo tisto, ki determinira človeško marljivost. Tega me je bil med drugim, učil očim.

 

Naknadno sem ugotovila, da sem idiot.

 

Vodstvo šole je sklenilo redefinirati pojem MARLJIVOSTI. Število prisotnosti pri učni uri bo odločalo, koga bo doletel predmetni popravni izpit in koga ne. Pravilo, ki naj velja ZGOLJ za učni predmet telovadbe. Saj veste, ena izmed tistih unikatnih izjem, ki naj bi potrjevale pravila.

 

Opustite prosim kakršnakoli poznavanja logike in matematike. Opustite vsakršen zdrav razum.

 

Izkazalo se je, da se je v tistem letu zvrstilo več deževnih, kot sončnih dni.

Sama sem si torej kriva, da nisem vodila vremenske statistike in evidence.

 

Naša okolica nas na žalost uči: manj premoreš zdravega razuma, lažje shajaš. Veliko je pristašev nespametnih religij.

 

 

XXXXIV.

 

 

Opravljala sem torej popravni izpit iz telovadbe. Oddati sem morala dokazila, da sem bila na vseh zahtevanih hribovitih lokacijah Slovenije in pod budnim, perverznim očesom, preteči petnajst minutni tek (bedni kuperjev test).

 

Razjarjenega psa bi bili spustili za menoj, pa bi videli kako zelo znam teči, če že ravno moram. Osmislite prosim, moje brezglavo tekanje!

 

Zahteva po vzdržnostnem teku je padla, navkljub seznanjenosti profesorja, da mi le-ta povzroča maternične popadke in nenadne krvavitve. Ničkolikokrat je bil priča takšni posledici. Zadržujem si vso pravico, da ga stlačim v posebno kategorijo SADISTOV, kajti namerno mi je povzročal trpljenje v bolečini.

 

Na podoben način je taisti (m)učitelj zahteval, naj preskakujem telovadno vrv, čeprav sem ga opozorila na pretres možgan, ki sem ga doživela kot otrok. Obrazložila sem, da mi skakanje povzroča padce v nezavest.

 

Mati mi telovadne dejavnosti nikdar ni želela opravičiti. Ni verjela mojim fizičnim omejitvam in težavam. Bile so moje. Sama jih ni mogla občutiti. Na vsak način bi si želela telovadko pri hiši.

 

Ni mi torej preostalo nič drugega kot da sem skakala čez vrv in po nekaj skokih, obležala v piskajoči temi. Na srečo mi vsaj tega dokazovanja lastnih fizičnih meja, ni bilo več potrebno ponavljati. Navsezadnje so potrebovali kar nekaj minut, da so me priklicali nazaj k zavesti.

 

Kako naj nekdo v takšnih okoliščinah, kdajkoli vzljubi telovadbo? Naj mi nekdo, ki je pameten, to prosim obrazloži.

 

Ne, dragi bralec, popravnega izpita nisem mogla izgoljufati. Goljufanje je preprečila mati, ki me je z velikim veseljem, spremljala po vseh hribih in z menoj tudi tekla. Sadizem od sadizma, torej. Doza na kvadrat.

 

Nikogaršnja naloga ni, da preko lastnih zmožnosti, izpolnjuje ambiciozna pričakovanja drugih.

 

XXXXV.

 

 

Po dolgih letih življenja v prepričanju, da sem bila v omenjeni okoliščini totalni idiot, se je razlog popravnega izpita izkazal v popolnoma drugačni luči. Razodeta mi je bila še grenkejša resnica, katero mi je izpovedal drug šolski profesor, tekom telefonskega pogovora.

 

Učitelju telovadbe sem stopila na žulj, ker sem imela največje “joške” na šoli in se nisem udeleževala telovadbe v tolikšni meri, kot bi hotel. Ustvaril je sebi tehten razlog, da se pri ravnatelju zavzame za primeren kazenski postopek svojeglave “joškarice”.

 

Imbecili obstajajo.

 

 

XXXXVI.

 

 

Nahajali smo se v hiši očimovih staršev. Mati je pripravljala družinsko kosilo.

V kuhinji sva ji, poleg cvrčajočih loncev, delala družbo jaz in očim. Le-ta je v nekem trenutku usmeril pogled name in vprašal: ”Si se odločila s katerim študijem bi želela nadaljevati?”

“Razmišljam, da bi vpisala študij psihologije,” sem odvrnila.

“Kaj ti bo psihologija? Psihologi so sami norci. Študij vpišejo, ker so sami prepolni težav. Sami pri sebi nimajo ničesar razrešenega, zdravijo pa tujo pamet.”

Skrušeno sem pogledala predse in dejala: ”Prav, bom pa filozofijo vpisala.”

“Se ti hecaš?!” me je vprašal.

“Filozof je vsak, ki spije krigl piva!”

 

‘Bemti kruh, sem si mislila. Je sploh kaj takega, kar bi me veselilo, v čemer bi moji starši prepoznali kakršnokoli smiselnost?

“Primerjalno književnost.”

“Kaj ti pa bo primerjalna književnost?”

“Glede na to, da rada pišem, zakaj pa ne?”

 

”Pišeš!... Zakaj pišeš?“ je vprašal Mali Princ.
”Da se zavem življenja,“ je odgovoril pisec.

 

 

XXXXVII.

 

 

Pripravljala sem se na sprejemne izpite iz primerjalne književnosti. Moja splošna izobrazba je bila na psu. Srednja šola za Oblikovane in fotografijo nam ni predala znanja,  v izmeri klasične gimnazije.

 

Družinska prijateljica, zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani me je opozorila, da bodo sprejemni izpiti osredotočeni na potek francoske revolucije. Tega leta je namreč potekala dvestota obletnica dogodka.

 

Pospešeno sem skušala zapolniti vrzel v sebi s čim več informacijami, pridobljenimi iz najrazličnejše zgodovinske literature. Zadnje tri dni in noči pred napovedanim izpitnim rokom, nisem več zatisnila očesa. Pila sem abnormne količine kave in se učila, učila in učila.

 

Doživela sem svoj prvi tesnobni napad.

 

Zadnjo noč, sem se sklenila naspati. Sanjala sem dolgina pajkastih oblik, ki me je izpraševal. Sanjala, da me je njegova podoba tako presunila, da so se v trenutku razblinila vsa moja poznavanja. Kot bi mi nekdo z metkom prestrelil možgane. Sanjala, da sem prejela pismo, ki je navkljub neuspešno opravljenem sprejemnem izpitu, potrjevalo moj vpis na fakulteto.

 

Ne bom dolgovezila. Sanje so se v potankost izpolnile. Ni bilo to niti prvič in niti ne zadnjič.

 

Prvega študijskega dne, me je profesor zaustavil na stopnišču:

“Kaj vas nisem vrgel na izpitu?”

“Ste,”sem odgovorila.

“Očitno je prišlo do napake, kajti po pošti ste potrdili moj sprejem.”

“Tu me počakajte. Preveril bom.”

Odkorakal je in se že čez kratek čas vrnil nazaj.

“Res je. Prišlo je do pomote.”

Zazrla sem se v kisel izraz na njegovem obrazu in hitro, ne povsem premišljeno, odvrnila:

“Verjemite, ne bo vam žal.”

 

Zaradi teh besed sem osredotočila vso svojo energijo v nosilni predmet – primerjalno književnost.

 

Snov sem se naučila na pamet. Navkljub temu sem živela v strahu, da bom izprašana nekaj, česar ne znam. Živela sem zavedanje, da profesorjeva pričakovanja niso odvisna niti ne od mene in niti ne od obdelane snovi.

 

Kako preklemansko žal mi je bilo, dane besede. Bila sem povsem prepričana, da je ne bom mogla izpolniti. Sklenila sem študij opustiti in ničesar ne tvegati. Same sebe ne želim in ne nameravam negirati.

 

Vsaka obljuba naj bo odvisna zgolj od sebe samega.

 

 


XXXXVIII.

 

 

Za časa študija na Filozofski fakulteti sem se pošteno zredila. Tako zelo zakompleksana sem bila s svojo novo podobo, da sem začela uvajati drastične prehranjevalne ukrepe, ki so dolgoročno povzročili več škode, kot koristi.

 

Teden dni sem preživljala ob jabolčnem kompotu in se v naslednjem mesecu krepko prenažirala. Vsakič, ko sem izgubila kilogram, sem noter prinesla dodatna dva.

 

Babica mi je venomer ponavljala, da sem debela italijanska rit.

 

S prijateljico sva raziskovali najin kompleks debelosti. Kako naj debeli človek izpelje samomor, da bi za njim ostala čim manjša svinjarija? Še z nebotičnika ne more skočiti, ne da bi se za njim raztezal po tleh, njegov sramotni maščobni plašč. Bili sva neverjetno zgroženi nad najinim fizičnim telesom. Dajali sva duška vsemu nezdravemu humorju, ki sva ga uspeli najti.

 

Sama sem začela prakticirati bruhanje na silo. Brez koristi in na srečo, brez dolgoročnejših posledic.

 

Doživljala sem pogoste panične napade, ki pa so bili v tistih časih, tabu tema.

V večini primerov me je dušilo. Večkrat sem pred ogledalom iskala tisto dlako v grlu, ki mi je onemogočala vdihovanje. Občasno je žila na vratu, izstopila za cel mezinec. Srce je v tem primeru bilo kot ponorelo in občutek sem imela, da bo sledil infarkt. Bolečina se je nato selila v možgane. Nastopil je strah pred možgansko kapjo. Nohti na rokah so mi pomodreli. Nekajkrat sem celo padla v nezavest. Sklenila sem zato obiskati zdravnika.

 

Le-temu sem zaupala svojo zdravstveno težavo. Seznanila sem ga s svojo tabletomansko preteklostjo.

“Zlorabljala sem Akinetone, Tavorje, Apaurine, kadila travo in preizkusila LSD,” sem naštela.

Začudeno me je pogledal in odvrnil:”Akinetone? Saj jih vendar vsakemu tretjemu študentu predpisujem.”

“Ob uživanju alkohola povzročajo slušne halucinacije,” sem mu odvrnila. Ni mi bilo pogodu da mladostnikom, s tolikšno lahkomiselnostjo, predpisujejo takšne svinjarije.

 

EKG je pokazal, da je delovanje moje srčne pumpe, brezhibno.

 

Mati me je pospremila k psihiatru, ki mi je predpisal tablete. Po njih se je stanje dodatno poslabšalo, zato so romale v koš. Še danes nisem pristaš tega, da se klin s klinom izbija.

 

Nisem imela druge izbire, kot da se soočim z lastno težavo. Ugotovila sem, da se panični napad stopnjuje zaradi osebnostnega strahu pred smrtjo.

 

Sklenila sem se zato prepustiti smrtnim občutkom v najpreprostejšem, osnovnem zavedanju. V kolikor preživim, je bil to le panični napad. Ugotovila sem tudi, da je le-ta zelo zahrbten. Vsakič, ko ga razkrinkaš, metamorfira v nov, neprijeten občutek.

 

Nerazumljenim občutkom sem dodelila škatlico. Možgane sem zapolnila z virtualnimi datotekami.

 

Kaj kmalu sem nehala zaupati svojim občutkom, saj so me le-ti navsezadnje, vztrajno vozili na led.

 

Kemija ni odgovor spremembam, ki nastajajo znotraj nas samih.

 

 


XXXIX.

 

 

Odnosi doma so se ponovno slabšali. Popolnoma razumljivo, glede na to, da nisem izpolnila pričakovanj svojih staršev. V kolikor ne bom študirala, naj si najdem zaposlitev, so dejali. O tem, da je bilo v tistih časih težko najti kakršnokoli zaposlitev, nisem uspela nikogar prepričati. O težavah na trgu dela, se takrat ni veliko govorilo.

 

Nekaj mesecev sem doma prenašala hude pritiske. Nato se mi je nasmehnila sreča in zaposlila sem se v lokalu, ki ga na življenjski poti, raje ne bi spoznala. Namenjen je bil voznikom tovornjakov. V stenah lokala so se fosilno bohotile sledi metkov.

 

Z direktorjem sva sklenila sporazum. V kolikor bi ne prestala eno-mesečnega poskusnega dela, bi se odrekla pripadajočemu plačilu.

 

Že po prvem tednu, me je doletela grozovita izkušnja.

 

Skozi vrata lokala je vstopil nek zanemarjen dolgin in se napotil h “cash-mašini”.

To je bil strojček, v vseh pogledih enak strojčkom, ki se nahajajo znotraj Casino-jev.

Srečnež naj bi si s pomočjo tipk in štorastega vzvoda na njem, prilastil bajne vsote denarja.

 

Pritisnil je nekaj tipk, nekajkrat obrnil vzvod, ugasnil strojček in stopil k pultu.

Od mene je zahteval denar.

Pogledala sem ga v oči in dejala:

“Glede na to, da ste stroj ugasnili, vam denarja nisem dolžna izplačati.”

Možakar je hipoma skočil k meni za pult in mi na vrat prislonil rezilo.

 

Moje oči so nemudoma odtavale in obvisele na bližnjem telefonu. Drobna ključavnica je zaklepala starinsko, okroglo številčnico.

V mislih sem že raziskovala lastno okrvavljeno hlastanje po zraku.

 

Na kraj pameti mi ni padlo, da bi možakarju izročila zahtevano.

Podzavestno sem na glas klela lastnika lokala ki je, s skopuškim zaklepanjem telefona, ogrožal varnost svojih zaposlenih.

 

V kolikor bi se moje misli bolj zdravo odzvale, bi najverjetneje odklenila blagajno. S tem bi prekinila lastno agonijo in si zagotovila obstoj.

 

Naj smrt ne nastopi zaradi hladnokrvnega orožja, sem pomislila. Trpljenja me je strah, sem se spomnila. Vsakovrstnih rezil me je strah, sem svojo misel potrjevala.

 

Sredi preverjanja statističnih možnosti ali bo strah v meni povzročil uriniranje ali ne, je skozi vrata lokala vstopila ženska srednjih let. Prešinila je mojega napadalca z nič kaj dobrega obetajočim pogledom.

 

V trenutku sem bila izpuščena iz krepkega primeža. Moški je izginil skozi vrata, v neznano.

 

Vsak od nas je vreden mnogo več od peščice izrabljenih bankovcev.

 

 

L.

 

 

Šef je bil seveda z dogodkom seznanjen. Čez nekaj dni me je poklical k sebi in dejal:

“Takšnega dekleta kot si ti, je v mojem lokalu škoda. S svojim bratom sem preveril možnosti, da bi se zaposlila v njegovi restavraciji. Tja zahajajo premožnejši in uglednejši ljudje.V kolikor se strinjaš s ponudbo, ti uredim prostor za bivanje. Imela boš svojo sobo, v hiši mojega brata in njegove družine.”

“Načeloma se s ponudbo strinjam,” sem dejala.

“Bi šla jutri z mano in mojim bratom na večerjo, da se o vsem skupaj dogovorimo?” je vprašal.

“V kolikor mi zagotovite, da bom najkasneje do polnoči doma, nimam nič proti.”

Obljubil je.

 

Ne obljubljaj, česar ne moreš izpolniti.

 

 

LI.

 

 

Naslednji dan smo sedli za mizo neke restavracije.

 

Možakarja srednjih let sta mi pripovedovala, vse prej kot običajno, življenjsko zgodbo.

Razkrila sta mi veliko, nikakor ne hvale vredno, skrivnost. Izvedla sta rop, v katerega je bila vpletena čezoceanska ladja. Interpol ju je po dolgih letih naprezanja le ujel in predal oblastem. V zaporu sta odslužila večletno kazen. 

 

V času, ko so bile vse energije usmerjene v njun lov, sta spretno obračala nelegitimno pridobljen, umazan denar. Iz zapora sta odkorakala premožnejša kot kdajkoli prej.

 

Hja, pa sem mislila, da zgrešena dejanja povzročajo neprijetne posledice.

 

Denar kupi vse. Inštitucije ne podpirajo naravnih zakonov, kot bi morale. Niso jima pobrale VSEGA denarja. Le-te so izprijeno orodje, v rokah skorumpiranih ljudi.

 

Začela sem se spogledovati s kazalci ure, ki so se neusmiljeno pomikali proti polnoči.

 

“Bi me lahko prosim odpeljali domov? Obljubili ste, da bom še pred polnočjo doma.”

“Nismo še vsega dorekli,” se je glasil odgovor.

“Želim si oditi domov. Ne želim imeti težav s svojimi starši.”

Možakar je še kar zavlačeval in v domače prostore sem vstopila šele okrog prve ure zjutraj.

 

Naslednji dan sva imeli z materjo precejšenj spor.

 

Nikdar ni izvedela, kaj se je pravzaprav zgodilo na delavnem mestu, katerega sem sprejela zgolj zaradi ohranjanja lastnega duševnega miru.

Na dan opisanega razgovora me je bila v večernih urah iskala v prostorih lokala, kjer naj bi delala. Opazila je sledi strelov in se nanje ob najinem soočenju, na smrt preplašena, odzvala: “Zakaj vedno iščeš ekstremne situacije?! Kaj je s tabo narobe?!”

 

Tekom dneva sem zavrtela telefonsko številko delodajalca.

“Živim v prepričanju, da bi mi moral nadrejeni segati vsaj do kolen! Vrednote in dogovore bi moral spoštovati mnogo bolj kot jaz! Ne segate mi niti do gležnjev in vas zato ne potrebujem! Mesečno izplačilo lahko zadržite!”

 

To je vse, kar sem mu imela povedati.

 

Izbirajte svoje nadrejene.

 

 

LII.

 

Mati in očim sta sklenila, da se bosta v primeru vojne, z mlajšim bratom preselila k ovdoveli babici, v Rožno dolino. Na ta način naj bi mlajšega sina ubranila vojne brutalnosti. Izrazila sem željo, da se “begu” ne pridružim.

Bil je 27.junij, 1991.

Moj fant je, udobno nameščen na zloženi postelji, zrl v televizijski ekran. Sama sem ob zaprtih okenskih steklih, nanašala barvo na platno in zaključevala svojo stvaritev  – Starka z golobi. Bila je to slika materine mame, ki sem jo jela upodabljati po predhodno razviti fotografiji. Sliko sem kasneje podarila domu ostarelih občanov v Opčinah, v Trstu.

 

Nenadoma je z vso silovitostjo treščilo. Stekla so močno zadonela. Nagonsko sem segla po okenski kljuki in stekli razprla, še preden so se uspele nanju zarisati razpoke. S fantom sva se spogledala.

 

Skozi nebo se je razprostiral zvok siren. V mojo sobo sta planila mati in očim, ki sta pravkar, vsa zasopihana, pridrvela v stanovanje.

 

“Pojdite hitro v zaklonišče! Preletava nas sovražnik! Bombardirajo nas! Poskrbita, prosim, za babico!”

 

Nakar sta odvihrala. Tudi sama sem oddrvela v sosednji stanovanjski prostor in skušala babico prepričati, naj z menoj zapusti stanovanjske prostore. V svojem naročju je tiščala blazino in vpila name:

“Brez svojega otroka ne grem nikamor!”

V obupu sva se s fantom pognala po stopnicah, k izhodu bloka.

V pritličju je ždela skupina ljudi, vsak s svojo plinsko masko v roki. Med njimi sem prepoznala srednješolskega profesorja.

“Kaj pa vi tu?” sem ga vprašala.

“Prijavil sem se kot prostovoljec za prvo medicinsko pomoč.”

“Čemu maske?” me je zanimalo.

“Obstaja nevarnost napada s kemičnim orožjem,” mi je odvrnil.

 “Če me že mora kdo sestreliti, naj se to zgodi na cesti! Kje se lahko prijavim?”

Pospremil me je v prvo nadstropje bloka, koder sem se pri Rdečem križu prijavila kot prostovoljka.

 

Profesorju sem potožila, da babice nikakor ne morem spraviti iz kuhinjske izbe.

 

Ko sva skupaj prispela do nje, je še vedno krepko stiskala blazino v svojem naročju in ji nekaj glasno prigovarjala.

“Gospa,” je profesor umirjeno dejal.

“Vzemite svojega dojenčka in pojdite z nama. Tu je nevarno!”

Brez ugovarjanja je stara ženica sestopila s stola in nama z blazino v naročju, sledila v zaklonišče.

 

Za usmerjanje sočloveka, uporabi njegovo in ne svoje prepričanje.

 

 

LIII.

 

 

Dnevno so nas selili iz enega, v drugo ljubljansko okrožje. Ceste so bile bolj prazne kot običajno. Prostovoljci rdečega križa smo se drenjali v skupno dodeljenih prostorih.

 

Tega dne smo se nahajali v hiši s pogledom na Foersterjev vrt. Profesor se je odpravil po malico. V okolici gostišča Lipa, v neposredni bližini naše postojanke, je začelo pokati. Skozi okno smo ugledali njegove piruete med švigajočimi metki in nekaj vrečk, ki je

za njim poplesavalo po zraku.

 

“Niste mogli počakati, da se situacija umiri?” sem ga vprašala.

“Bili ste lačni,” je odvrnil in razpakiral tovor.

 

Pravkar smo bili pojedli, ko je skozi vrata prihrumela tolpa teritorijalcev.

Množica tresočih se fantov v vojaški uniformi, katerih reakcije so spominjale na podivjano krdelo prestrašenih in lačnih volkov.

 

V trenutku smo bili vsi v sobi, postrojeni v vrsto. 

“Te je kaj strah?” me je vprašal en izmed njih medtem, ko mi je na glavo prislonil

vrhunsko izpopolnjeno, tehnološko orožje.

 

Opazila sem črno, Rambo rokavičko, ki je povijala sprožilec.

“Ne,” sem odvrnila, “a če že ravno moraš sprožiti, sproži že enkrat.”

 

Poveljnik skupine je umiril dogajanje.

“Iščemo teroriste v coklah, ki naj bi bili, po pridobljenem poročilu, skriti v prostorih te zgradbe.”

“Smo prostovoljci Rdečega križa,” je odvrnil profesor, “in nimamo pojma o vaših, v cokle obutih, teroristih.”

 

Meni je že uhajal smeh…. Teroristi v coklah????!!!!

Nekaj časa so še vztrajali pri vprašanjih, kaj smo videli in kaj slišali. Drugi drugim nismo bili v prida pomoč.

 

Rambo, ki je predhodno držal vame vperjeno orožje, je vrgel v žrelo nekaj tablet in debelo pogoltnil. Paranoidni drogeraš, ki strelja na lastne ljudi = neustrašen branilec domovine. Na to sem pomislila.

 

Preverili so še zadnjo možnost - ali bi se teroristi lahko skrivali v prostoru nad nami. “Nobenega zvoka coklov, ki bi prihajalo s stropa, ni bilo slišati,” smo še enkrat zatrdili v en glas.

 

Teritorijalci so nas zapustili, mi pa smo se še dolgo, na njihov račun, režali. Le kdo

bi bil tako neumen, da bi v coklah izvajal teroristične napade?

Strinjali smo se z dejstvom, da bi bilo precej enostavneje teroriste razkrinkati, če bi bili le-ti vsi obuti v cokle. Religija terorističnih coklov.

 

Prostor ni razpolagal s straniščem, zato sva s prijateljico na malo potrebo hodili na

vrtiček za hišo.

 

Njen fant je v času najinega prostovoljnega udejstvovanja, kratil čas mojemu fantu, pri meni doma.

 

Ko se je večer začel prevešati v noč, mi je zmanjkalo cigaret. Sklenila sem, da se ponje odpravim domov, na Titovo cesto (kasnejša Slovenska).

 

Pohod do doma je bil začinjen z zvoki bolj in manj oddaljenih strelov. Pozvonila sem na stanovanjska vrata. Nihče ni odprl. Zvonila sem toliko časa, dokler nisem uzrla senco,

približevati se vhodu.

 

Vrata so se odprla. Na njih je slonel moj fant, pravkar prebujen iz najtršega sna.

 “Zakaj pa ključev ne nosiš s seboj?!”

Bil je to strog očitek, v povsem neprimernem trenutku. Med streli sem se prebila do doma, da bi prišla do cigaret. Do doma, v katerem leži kot gost s prijateljem, v največjem možnem udobju. Odveč mu je celo odpreti vhodna vrata svojemu dekletu, ki se navkljub odsotnosti partijske knjižice, aktivira domovini v bran.

Droben jež v tujem brlogu razprostre svoje ostre bodice.

 

Vstopila sem v stanovanje. Na okenski polici moje sobe se je šopiril nabor plastičnih jogurt lončkov, zapolnjenih s kupi ogorkov.

Udobno razkrečen jež še svoje svinjarije ne prebavi.

Jezo mi je dvignilo vse do plafona, vendar sem tega dne zadrževala njen izbruh. Pobrala sem škatlice cigaret, po katere sem pravzaprav prišla in zapustila stanovanje.

 

V srcu sem vedela, da je moje zveze konec. Najina zgodba se je pravzaprav

zaključila že mnogo prej. Sklenila sem bila kljub temu na njej vztrajati in graditi. Nikakor ne v to smer.

 

Mačke in miši se pečajo toliko časa, dokler to, še nekako gre.

 

 

LIV.

 

 

Dan po opisanem dogodku, so ujeli teroriste, ki so si očitno res našli zatočišče v poslopju nad nami. S prijateljico sva se debelo spogledali: “In medve sva celo noč zalivali vrtiček pod njihovim oknom?”

 

Po desetih dneh je bilo vojnega stanja v Sloveniji, konec.

 

V tistem času se je predel stare Ljubljane bohotil s celo vrsto novih, malih trgovinic, ki pa so bile stalno zaprte.

 

Teroristi v coklah obstajajo.

V kolikor jih seveda ne osmišlja potreba vojske, po lastni potrditvi.

 

 

LV.

 

Takoj po končani vojni sem spakirala svoje kufre in se odpravila k očetu in njegovi družini, v Italijo.

 

Najmanjše želje nisem imela, da bi zaradi kateregakoli razloga vztrajala v Sloveniji. Službe ni bilo moč najti, z materjo se nisem najbolje razumela, s fantom sem prekinila.

 

Sklenila sem na novo zaživeti svoje življenje. Prešinilo me je tudi spoznanje, da bom v bolj umirjenem okolju, lažje uravnovesila svojo prekomerno telesno težo.

 

Že med vojno sem si bila zastavila režim zdravega prehranjevanja, znotraj katerega sem se dobro počutila. Sklenila sem se ga strogo držati, dokler mi ne bi prešlo v navado.

 

Novost je vedno zanimiva neznanka.

LVI.

 

 

Oče me je spremil na prvi službeni razgovor iz katerega se seveda, nič dobrega ni izcimilo. Bilo pa je še poletje. Sezona morja in kopalcev. Dogovoril se je z lastnikom kopališča, starim znancem, da bi v vlogi kuhinjske pomočnice, pripomogla v samopostrežni kuhinji kopališča.

 

Mačeha je zaprosila svoje mlajše brate, naj me sprejmejo v svojo družbo. Podarila mi je svetovnega diskotečnega pajaca, s katerim sem se lahko končno, brez večjih občutkov krivde, udeležila kakšne pozno-večerne zabave.

 

V na novo pridobljeni družbi sem opazila mirnega, šaljivega fanta, s katerim sva se začela kaj kmalu, spogledovati. Skupaj sva vpisala plesni tečaj. Bil je prijazen fant. Posodil mi je moped, da sem se lahko z njim vozila v službo. Postala sem neodvisna od mestnega potniškega prometa. Zelo sem mu bila pri srcu.

 

Sezonsko delo je koncem avgusta prenehalo.

 

Občutek svobode in duševnega miru, je ZAKON.

 

 

LVII.

 

 

S fantom sem se podala na obisk, k materi v Ljubljano. Družina se je v moji odsotnosti preselilia v Rožno dolino. Hiša je prostorna in našla se je soba, tudi za naju.

 

Sobe v Rožni Dolini imajo, vse po vrsti, eno samo težavo. Vzgojena sem bila v duhu, da preden kamorkoli vstopim, potrkam. Tega me je vzgojila mati, ki v življenju nikdar potrkala ni. Njihova težava je torej ta, da nikdar ne veš, kdaj bo v prostor privihrala mati.

 

Ko je le-ta, zjutraj, nenapovedano udrla v najino spalnico, je moj bodoči mož nenadno otrpnil. Mati in on sta si presenečena zrla, iz oči v oči. Upal si je prelomiti led in se zakrohotati v brk neprijetnemu položaju. Vmes se je zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi.

 

Preden vstopiš, VEDNO potrkaj.

 

 

 

LVIII.

 

 

 

Zaposlila sem se v domu ostarelih. Opravljala sem vsakovrstna dela, ki so vključevala skrb za upokojence, čiščenje prostorov, delo v kuhinji in likanje.

 

Nekega dne me kolegica pokliče, češ da želi nekdo po telefonu govoriti z menoj.

Odpravim se k telefonu, dvignem slušalko:

“Jooooooj, a veš, da sem noseča?” je dejal glas na oni strani. Prepoznala sem prijateljico iz Ljubljane, ki se je bila v valu navdušenja, celo pozabila predstaviti.

“Blagor se tebi,” sem izustila in se ob tem skoraj zjokala.

 

Prešel me je namreč občutek ne le, da moja ura tik-taka, temveč da se izteka.

 

Poklepetali sva še kakšno minuto, nato sem se vrnila k vsakodnevnim delovnim opravilom.

 

V kuhinji smo ženske zlagale posodo, ki je ostala od kosila. Starejša sodelavka me je nekaj časa zgolj nemo opazovala, nato izustila:

“Ti si pa noseča.”

“Ah kje pa,”sem odvrnila in z roko v zraku izrisala tipično, italijansko gesto.

“Bodočim mamicam se spremeni barva oči. Tvoje oči so drugačne barve kot običajno.”

 

Obstajajo odlični opazovalci.

 

LIX.

 

V domu ostarelih je bila starejša gospa, poročena z dvajset let mlajšim moškim.

Na prvi pogled je bila zelo, zelo ljubka. Bela, pletena, dolga kita je vedno krasila njen prečudovit, razbrazdan obraz. V svojo bližino ni dovoljevala vstopa nikomur, razen svojemu možu. Le-ta jo je redno obiskoval.

 

Bila je, po mnenju mojih sodelavk, neznansko sitna.

 

Ogibala se je skupnim prostorom. Dneve je preživljala izolirana v svoji kamri. Ne vem po katerem ključu, me je vzljubila. Verjetno, ker je izvedela, da sem slovenka. Vsakič, ko sem ji dostavila kosilo sem morala za nekaj trenutkov, postati pri njej. Bila je presrečna, da ima poslušalko. Presrečna, da je končno le izbrala nekoga, kateremu sme pokloniti del sebe.

 

Popolno nasprotje od nje je bila širokosrčna, simpatična ženica, ki si je dneve krajšala z nagajanjem osebju. Bila je neizmerno igriva in domiselna. Njene, iz časopisov in fekalij izdelane kroglice, smo pobirali tako v njeni sobi, kot tudi povsod drugod, okoli hiše. Z velikim veseljem jih je namreč lučala skozi okno svoje prostorsko omejene kamre, v svet.

 

Tretji, izredno zanimivi primer starostnika, je bila svobodomiselna Alzheimerjeva bolnica. Neprestano smo jo lovili naokoli, ob pomoči policije. Dve minuti znižane pozornosti s strani osebja je bilo dovolj, da je le-ta švignila neznano kam. Moj tip, skratka.

 

Še dobro, da smo na starost vsi pobebljeni in nam je to dovoljeno ostati.

LX.

 

 

Povsem prisebna gostja doma se je nekega dne pritožila, da sem ji straniščno školjko in tla v sobi očistila z isto krpo. Poklicana sem bila v njeno sobo da bi skupaj, na šest oči, zgladili nastali spor. Soočena sem bila s pritožbo. Gospe sem jela pojasnjevati, da so njene oči, napak zaznale dogodek. Direktor me je skrivnostno pogledoval in si prislanjal prst na ustnice, kot bi me želel na vsak način utišati.

 

Priznala naj bi napako, ki je nisem storila. Sama od tega nisem imela koristi. Njegova korist je bila nedvomno zadržati svojo stranko, čeprav bi moral zaradi nje očrniti svojega zaposlenega.

 

Bila sem pošteno jezna. V meni je kar vrelo. Navsezadnje bi me lahko predhodno poklical na stran in se iskreno pogovoril z menoj. Lahko bi me bil seznanil s stališčem, ki ga namerava zavzeti. Lahko bi dejal: ”Ne zameri, če bom svojo stranko potrjeval. Menim, da dobro opravljaš svoje delo, naj te zato moje stališče pred njo, ne zmoti in naj te nikar ne skrbi.”

 

Nemo sem opazovala kako ji je, na moj račun, dobesedno lezel v rit. Na neki določeni točki sem v ihti snela delavne lateks rokavice in jih zalučala na tla.

 

“Prosim za prekinitev delovnega razmerja!”

 

Tvoj nadrejeni ima od izbranega ravnanja s tabo, vedno korist.

 

 


LXI.

 

 

Sranje, sranje, sranje in še enkrat sranje. Začudena nad lastno preobčutljivostjo, sem doma opravila lekarniški nosečniški test. Bil je kakopak pozitiven. Bila sem sedaj v veliki zagati. Le kako povedati domačim, da sem ostala brez vsakršne zaposlitve in sem povrhu tega še noseča? Kdo bo pa želel zaposliti nosečo deklino?

 

Novico sem sprva sporočila fantu. Tudi sam mi je potožil, da ni najbolje prepričan, kako naj novico preda staršem. S težkim srcem sem predlagala splav. Tokrat se je zavzel za trdno stališče. Nobenega splava ne bo. Počakal bo na primeren trenutek in se soočil s svojim očetom.

 

Minil je teden, minila sta dva. Svojim bližnjim sem zaupala težavo. Oče je s težkim srcem gledal, kako minevajo dnevi, ne da bi se moj fant želel soočiti z odgovornostjo.

 

Minil je mesec in pol.

“Ali mu pove, ali bom pa njegovega očeta poklical in mu povedal kar sam!” je razjarjen dejal.

 

Taistega dne je fant predal informacijo svojcem.

 

Primernih trenutkov ni. Primeren je vsak trenutek, ki ga sam določiš.

 

 


LXII.

 

 

Nekaj mesecev kasneje sva se poročila, v ozkem družinskem krogu.

 

Preselila sva se v podnajemniško stanovanje očetovega prijatelja. Najemnina je bila kar visoka in morala sva pošteno zategovati pas, da sva se prebijala skozi mesec, s plačo gradbenega delavca.

 

Na plano je začela prebijati najina osebna zgodovina, z njo pa reakcije, s katerimi sva si oba predhodno zagotavljala obstoj.

 

V kratkem času sem se naučila vse lastne nejevolje beležiti na papir in razobešati lističe po vseh možnih kotih stanovanja. Nisem se želela razburjati. Škoda besed.

 

Nekoliko mesecev kasneje nama je bilo dodeljeno državno stanovanje, ki pa je bilo veliko vsega skupaj petindvajset kvadratnih metrov. Razpolagalo je z majhnim hodnikom, kuhinjico, kopalnico z wc-jem ter spalnico.

 

Sčasoma sva se naučila drug z drugim shajati. V najinem odnosu sem vsekakor pridobila na duhovitosti in nasmejanosti.

 

Povila sem prečudovitega sinčka.

 

Otroci so najlepša umetniška stvaritev narave in posameznikov.

 

 


LXIII.

 

 

Po bolniških prostorih je odmeval jok otrok in vsi ti otroci, so bili od trenutka sinovega spočetja, moji. Kako naj mati ob vsem tem hrupu zatisne oko in odmisli okolišnji preživetveni boj?

 

Iz porodnišnice sem prispela domov utrujena in neprespana.

Moževi sorodniki so me pričakali, še preden sem se lahko pošteno naspala. Že sem morala streči vsepovprek.

 

Dnevi so minevali ob previjanju, noči ob neprestanem prebujanju in joku. Počutila sem se izjemno nemočno. Vsakič, ko sem sina privila k prsom sem živela občutek, da se vanj pretaka moja kri. Iz dneva v dan sem bila slabotnejša.

 

Mož je bil večji del dneva, odsoten. Redno je zahajal na kosila. Iz službe je hodil na družinsko njivo in se šele pozno zvečer vračal domov. Nikdar ni pripomogel s previjanjem, nikdar z nočnim vstajanjem. Opravljal je težko fizično delo, da bi naju preživljal. Moja dolžnost je bila torej, da kot idealna žena, poskrbim tudi zanj.

 

Sčasoma sem se začela sesedati. Jok, ki je preplavljal stanovanje, se je pačil v čudna sozvočja. Dojenčkov jok je izpuhtel. V tem sozvočju ni bilo čisto nič humanega. Bili so to popolnoma robotizirani, sintetični zvoki. Povzročali so neizmerno možgansko bolečino. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi obiskala zdravnika. Na kraj pameti, da bi s komerkoli o svojih občutenjih, spregovorila. Živela sem v strahu morebitnih kategorizacij in dejanj drugih.

 

Nekega večera, ko sem bila še sama doma, sem se zavedla, da treskam s sinovo posteljico ob steno. V istem trenudku, je v stanovanje vstopil mož. Debelo me je gledal. Objokana in povsem nemočna sem stala pred njim. Razkrila sem mu lastno počutje in se pritožila čez sinovo neutolažljivo dretje. Pričakovala sem, da bo od tega trenutka, prevzel nadzor. Umiril naj bi mene in neutolažljivega dečka.

 

Ubogi sine je še kar tulil. S svojimi drobnimi pljuči je razkrival univerzumu svoj obstoj in gorečo, življenskega sla vredno, potrebo. Roka mojega moža je krenila proti leseni stajici. Sledili so votli udarci otrokove postelje ob steno.

 

Ubilo me je. Spoznala sem, da se na sočutje in pomoč v bižini, ne morem zanašati.

 

Sina nisem mogla vpisati v slovenski rojstni list. Ne brez očetove fizične prisotnosti ali njegovega pisnega privoljenja. Takšen je zakon, tudi v Sloveniji.

 

Zaradi takšne umetniške stvaritve kot je otrok, se lahko človek prepuščen samemu sebi, zlahka zlomi.

 

 

LXIV.

 

 

Svojo polovico sem uspela prepričati, naj ne hodi tako pozno domov. Vsakič, ko so se vhodna vrata odprla, sem jo pričakala z nasmeškom: “Kakšen je bil tvoj dan?”

Odgovor je bil venomer isti: ”Nič posebnega.”

Vse lepo in  prav, če ne bi vsakič, ko sem ga soočila s svojo dnevno težavo, začel name hruliti: ”A pa ti misliš, da sam nimam težav?!”

Hudiča, saj sem ga bila takoj vprašala… Težko je razumeti določene ljudi.

 

Vsakodnevno sem se soočala z njegovimi najrazličnejšimi kompleksi.

Slovenci smo zaostali, Italijani napredni. Naj tu omenim, da je bil sam več Slovenca kot sem sama. Kdo od njegovih prijateljev je vreden, in kdo ne.

 

Začela sem slikati in pisati, ko mi je čas dovoljeval.

Pisanje je bilo brezveze. Slika je umetniška le v kolikor realistično odslikava okolico. Zato imamo fotoaparat, sem si mislila.

 

Najina vzgoja otroka je zašla. Vsak je vlekel v svojo smer.

 

Ko sem sina oštela, ker se je zibal na stolu, se je pričel na stolu zibati še sam.

Začel se je mojemu očetu in mačehi pritoževati, da njegovih nogavic ne perem tako pogosto, kot bi sam želel.

 

Naj tu omenim, da sem mu na samem začetku odnosa dejala, da nisem in ne nameravam postati tip ženske, ki pere nogavice. Zaljubljeni vegetarijanec, ki vegetarijanec nikdar ni bil, je takrat to dejstvo sprejel. Navsezadnje je izbral življenje z “umetnikom”.

 

Norel je, če sem slučajno pozabila kupiti kruh za kosilo.

 

Začelo se mi je krepko nabirati. Ne, da se o teh stvareh ne bi z njim pogovarjala.

Bil je to zgolj bob v steno. Škoda besed.

 

Večina našega življenja je, žal, omejenega na medvrstniški odnos v otroškem vrtcu.

 

 

LXV.

 

 

Sina sem, ko je bil star dobro leto, pošteno mahnila. In to po obrazu. Zavedala sem se, da ni sam kriv, če počenja sebi nevarne stvari. Izražal je najino dvojnost. Drugega ni poznal. Če že, bi morala udariti enega izmed naju. Klofuta je bila namenjena očetu.

 

V tistem, ko je moja roka frčala po zraku, je sine zasukal glavo. Iz nosu se mu je vlila kri.

 

Nad lastnim občutkom krivde sem se pošteno zamislila. Kaj sem pravzaprav storila z vsemi tistimi ljudmi, za katere sem zaprisegla, da jim nikdar ne bom podobna?

Tako zelo sem ponotranjila in sovražila njihove neutemeljene reakcije, da sem postala NJIM IDENTIČNA. Na dejanja okolice sem se začela odzivati z lastnimi nepremišljenimi kretnjami.

 

Italijanski prijateljici sta pravkar opravili Gestalt delavnico “Osebnostna rast” in me že nekaj časa pregovarjali, naj se je udeležim.

 

“Izkušnja je neprecenljivo lepša od dopusta,” sta me prepričevali.

Vse lepo in prav, če bi udeležba posameznika, ne bila tako visoko cenovno ovrednotena. Navsezadnje, kam naj grem po denar?

 

Začela sem pihati možu na dušo.

Podaril mi je potrebni denar, saj me je imel v svojem omejenem svetu, rad.

Soočila sem ga z dejstvom, da bo moral tri dni in tri noči, sam poskrbeti za najinega sina. Odnosi z družinskimi člani naj bi bili v času udeležbe seminarja, omejeni na minimum.

 

Ponavljamo tista negativna dejanja, katerih nismo primerno ovrednotili in predelali.

 

 

LXVI.

 

 

Delavnice sta vodila psiholog in psihiater. Psihiater se je pred začetnim, skupinskim druženjem, ločeno pogovoril z vsakim izmed nas. Priznala sem mu svoj največji strah.

“Moja stara mati je blazna in najbolj se bojim tega, da bi tudi sama znorela.”

Ob tem sem mu opisala svoje panične napade in razkrila posledično nezaupanje lastnim občutenjem. Že svojim petim čutom ne zaupam, kamoli da bi zaupala šestemu.

 

Pogledal me je v oči in dejal: ”Če imaš takšno mnenje o sebi, je to tvoja uresničljiva nrav.”

 

Izpolnili smo formular, ki je raziskoval naše primarno življenjsko okolje.

Kje smo živeli, kako je grajena naša primarna družina, kakšne narave so naši spomini…

Vprašanja, osredotočena na občutenje okolišnjega sveta.

 

Nato smo pričeli z delavnico. Bila je naporna in intenzivna. Zavezala sem se k molku. Osebna etika mi preprečuje, da prelomim dano besedo. Spregovorim lahko le o sebi in lastnih, osebnostnih spoznanjih.

 

Kaj kmalu mi je postalo jasno, kako moje otroštvo pogojuje sedanje življenje. Sklenila sem zato prerezati nevidno popkovino, ki me je leta napak determinirala.

 

Spoznala sem, kako zelo smo odvisni od svojega okolja in mnenj ostalih. Uvidela resničnostno farso. Čisto vsako verovanje, je religija. Psihologija, je religija. In vsako verovanje služi skupnemu namenu. Biti varen. Biti srečen.

 

Vsak pretekli dogodek in dejanje vsake osebe lahko postane, v naših rokah, zgolj raziskovalno orodje. Bolj ga spoznaš in v lastnem srcu opravičiš, bolj boš osvobojen lastne preteklosti in z njo, prihodnosti. Manjša bo verjetnost, da zgodovino ponavljaš.

 

Spomini so temeljna sestavina osebnostne evolucije. Sami izbiramo svoj namen, sami lastne učitelje, verovanja in prepričanja. Vsak posameznik ima temeljno pravico izbrati in postati, kar sam hoče.

 

Opisano verovanje, je edina vera, ki jo posedujem. Izbrala sem svoje učitelje na življenjski poti. Pretekle dogodke in ljudi, ki so jih z menoj soustvarili. Vsi so moji učitelji. IZBEREM jih, v zavedanju sebe. Nisem iskalka, temveč NAJDITELJICA.

 

Vsakomur in vsemu sem hvaležna za to, kar postanem. Stremim k lastni humanosti. Menim, da se lahko s tem verovanjem v vsakem trenutku izpopolnim. Sami sebi sem EDINI Bog. To je vse, kar imam.

 

Neprestano se spreminjam. Vsi se spreminjamo. Spoznala sem ljudi, ki sprememb ne priznavajo. Le-te so močnejše od njihovih prepričanj. Če ne verjamete, jih obiščite čez dvajset let. Za časa življenja, nimamo postankov. To je razlog, da zaupam ljudem, navkljub bridkim izkušnjam z njimi. Pozitiva je prisotna v vsakem izmed nas. V navidezno še tako napačni osebi.

 

Vsakič znova se naučim kaj novega. Poklonim del sebe in prejmem, kar v tistem trenutku najbolj potrebujem. Kar znam sama v drugem najti.V kolikor te izmenjave ni, mirno nadaljujem svojo pot, do sledečega navideznega postanka.

 

Ob koncu trodnevnih delavnic sem se krepko nasmejala. Voditelja sta namreč vprašala: “Kakšen osebnostni cilj ste si zadali?”

 

Bolj trapastih odgovorov, nisem mogla pričakovati.

“Jutri bom možu rekla, naj mi kupi kolo.”

“Jutri bom možu rekla, naj mi kupi avto. Navkljub temu, da zgolj gospodinjim, si ga zaslužim. Navsezadnje mu venomer strežem.”

“Direktorju bom povedal, kar mu gre….”

 

Nazadnje sta se le sprehodila s pogledom do mene.

“Slej ko prej, bom napisala knjigo,” sem dejala.

“Kako se počutiš?” me je en od niju vprašal.

“Kot prazen list papirja, na katerega lahko začnem pisati.”

“Kdaj jo boš napisala? Si določila termin?”

“Ko bom prepričana, da imam svetu kaj povedati.”

 

Imela sem občutek, da edina gojim popolnoma neodvisna pričakovanja. Drugi so stremeli k soodvisnosti lastnih pričakovanj. Nedvomno so potrebovali to fazo. Prehod, s katerim ni čisto nič narobe. Imamo pač različne potrebe.

 

Ko bi takrat le vedela, da bom čutila potrebo napisati knjigo šele po dolgi življenjski soodvisnosti od ljudi in dogodkov, bi se mi njihove takratne izjave najverjetneje ne zdele, tako zelo trapaste.

 

Relativnost je relativna. Potrebuje svoj čas in izkušnjo.

 

Večina udeležencev je postalo odvisnih od Gestalt terapije. Kopati so začeli čedalje globje po dreku, ki jim je grenilo življenje. Postali so odvisni od lastnega nelagodja. Posluževati so se začeli vseh možnih, bolj ali manj plačljivih, terapevtskih orodij.

Ljudem ne gre negirati osnovnih potreb. Naj izbirajo svoja življenja in verovanja. Morda bodo konec koncev le uvideli, univerzalno resnico/laž. Morda tega uvida ne bodo nikdar deležni. Blagor se jim, jaz pravim.

 

Vso pravico imamo izbirati lastno, namišljeno resnico. Razpolagamo s številnimi orodij, ki nam lajšajo obstoj. Naši poklici temeljijo na njih.

Ni kriv terapevt, da ljudje kopljejo po lastni nesreči, hlastajoč po utopični sreči.

Ni kriva religija in ne verovanja. Ni kriv direktor, ki zasužnjuje lastne delavce.

 

Ponudba in povpraševanje sta bila prvotno uravnotežena. Krivo je oglaševanje. Krivo, povpraševanje. Zaradi njega prodajamo. Zaradi njega kupujemo. V človeškem svetu je oglaševanje univerzalno prisotno. Razumen človek ve, da živimo v nemoralnem svetu. Sam izbira svojo vlogo v njem.

 

“Če bi stol ne bil izumljen, bi še vedno, neobremenjeno sedeli na tleh,” kot sem zapisala v svoji diplomski nalogi.

 

Naloga posameznika je, filtrirati oglaševano. V tem duhu bi moral biti človek vzgojen.

Naučiti bi se morali iskrene komunikacije, priznavanja posameznikovih osebnih potreb in s tem, sočustvovanja. Naše osnovne potrebe so vedno bile in bodo vedno ostale drugačne. Pogojuje jih že samo okolje v katerem živimo, kamoli promocija VREDNOT, katerim smo vsakodnevno izpostavljeni.

 

Naj se učimo:

  1. Drug drugega nadvladovati z močjo in šibkejšega pokoriti sebi?
  2. Deliti svoje imetje in usmerjati šibkejšega v iskanje lastne prednostne, edinstvene moči?

 

Če bi bili prav izbrali, bi ne poznali sveta, kakršnega poznamo danes. Ne bi živeli udobja, ki ga živimo danes. Nobenega denarja in nobene zemlje, bi se ne dalo ukrasti. Vsak bi z ljubeznijo opravljal lastno, izbrano vlogo v skupnosti. Živeli bi usklajena življenja in se harmonično prepletli z naravo.

 

Redke so vrste, ki ogrožajo same sebe. Naša dosega primat. Ob vsem tem si upamo trditi, da smo humani? Definirajte prosim besedo HUMANOST. Da znamo čustvovati? Definirajte ČUSTVOVANJE. Spoznala sem, da so živali mnogo bolj sočutne od nas.

 

Toliko o delavnicah.

 

Sem, to kar živim. In to kar Živim, to hočem biti.

Vsak norec samemu sebi oči riše in lastno masko izbira.

 

 

LXVII.

 

 

Pijana lastnih spoznanj sem se pogovorila z možem o dejstvu, da ga nisem sposobna ljubiti takšnega, kot je. Med štirimi stenami delavnice smo se lahko iskreno pogovarjali o marsičem. Brez neprijetnih posledic.

 

Zunanji svet ni delavnica. Razkazovanje čustev in lastnih potreb vodi prepogosto v prepoznavanje KRITIKE*. Vsaka kritika je napad.Vsak napad, grožnja. Ogroženi avtomatično vklopi neizogibne varnostne, borbene mehanizme.

 

Vsak butelj ve, da se nihče ne bi soočal z njim, v kolikor bi mu bilo vseeno za skupni odnos. Pobral bi šila in kopita ter za vekomaj, brez besed, zapustil skupni prostor.

NEGATIVNA KRITIKA NE OBSTAJA. Kdo pa navsezadnje ima to moč, da bi kogarkoli izven sebe ocenjeval? Ocenjujemo lahko stvaritev. Še ta ocenitev je lahko, v večini primerov, le subjektivna. Kritiziraš lahko avto, če ti ga prodajo s tremi kolesi. Z njem se ne boš mogel voziti po svetu. Njegov namen je potemtakem zgrešen. To je edina KRITIKA, ki jo priznavam. Zgrešenost namena. Hvaležna sem vsakomur, ki mi razodene nastali lapsus, ko se le-ta pripeti. Vendar zgolj, če ohranja objektivnost; “Se zgodi, saj smo vendar ČLOVEŠKI!”

 

Človek mora biti hudo zakompleksan, da verjame v obstoj osebnostne kritike. Da verjame v nebulozo, s katero se nebogljeno majčkeno bitje trudi, skozi svojo celotno zgodovino zakriti lastno univerzalno ničelnost in se povzdigniti čim višje, v očeh svojih sotrpinov. Nedopustno je, da človek izbere, da bo v tem prepričanju živel tudi sam. S tem dovoljuje, da ga NESMISELNOST in z njo porajajoča NESTRPNOST do drugega, determinirata.

 

Presrečna bom, ko bo dobršnji del ljudske populacije to idiocijo idiocij, doumel.

 

Ne gre zato, kako je nekdo nekomu pripravljen predstaviti svoje, v celofan zavite besede. To me skuša svet, že od malih nog, prepričati. Besede lahko zaviješ v najbolj pisan celofan, čustev ne moreš. Izraz na obrazu pove več kot tisoč besed. Komu na čast naj pokopljem lastne občutke? Sem pripravljena plačati ceno odtujitve od sebe same? Navsezadnje se soočam s tisto percepcijo sogovornika, ki jo ima sam o sebi. Mu bom dovoljevala, da me determinira? Bil bi to največji nesmisel. Saj se še lastnega obstoja povsem ne zaveda.

 

Kaj lahko torej s tvojim občutkom – bil sem kritiziran - narediva? Se lahko o njem pogovoriva? Pravzaprav sem želela govoriti o sebi. Prav, se bova pa o tebi pogovarjala. Navsezadnje je vseeno. Bistveno le, da komunicirava. Kakorkoli že. Po možnosti manj o prijateljih in več o naši družini. 

 

Začela sem možu širiti obzorja o slikarstvu, mu dajati v branje svoje aforizme in povesti.

Opustil je določene stereotipe, ob katerih sem se počutila ogroženo.

 

Zaželela sem si več svobode, kar mu nikakor ni šlo v račun.

 

Ojej, človeških nebuloz!

 

 

*krítika -e ž (í); 1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin: ta kritika je zelo konstruktivna; lotil se je kritike novega romana; uničujoča kritika; članek je doživel utemeljeno kritiko; žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave /

literarna kritika / napisati kritiko; izdati svoje kritike v knjigi / družbena kritika // ed. skupek, celota takih analiz: slovenska kritika je film pohvalila / kritika ga uvršča med vodilne umetnike / pog. na premieri se je zbralo veliko kritike kritikov. 2. negativna ocena česa: ne prenese, ne trpi nobene kritike; to dejanje zasluži

(vso) kritiko / učenci pričakujejo kritiko  ♦ lit. tekstna kritika – Povzeto iz slovarja slovenskega knjižnega jezika, elektronska izdaja v 1.0, SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji            

 

 

LXVIII.

 

 

Takšno je pač življenje. Rešiš eno težavo in že se pojavi druga. Kar je najbolj trapasto, da vse izvirajo iz iste temeljne, osebne negotovosti. Vsi smo negotovi. To je najverjetneje edini razlog naše eksistence. Dvomim, da bi sicer na tem svetu bivali. Sestavljeni smo iz atomov in atomi, že sami po sebi, trkajo.

 

Zaradi temeljne negotovosti in odraščanja v okolici, ki zagotavlja lastno povsem zlagano  GOTOVOST, se zlahka podredimo zunanjim družbenim pritiskom. Zato pa je takšna težnja v svetu, da bi bilo čimveč gotovega in perfektnega! Čimbolj se moramo istovetiti z okolico. Družba sama bo poskrbela in spisala vse potrebne zakone, da bo do takšnega lažnega istovetenja, lahko prišlo. Poklanjajo nam religijo in verovanja v katera verjeti, saj na ta način verniki, drug drugemu iz ust jedo. Ampak POZOR! Drugim religijam so naša verovanja, smrtno nevarna. Brez tekmovalnosti bi se pač nikamor ne premaknili, kajneda?

 

Tiste, ki ne soupadamo v nobeno skupino, kaj kmalu družba prepriča, naj vzamemo tabletko, da ne bomo negotovi in depresivni. Depresivnost postane oznaka drugačnega, ne vedno srečnega, maničnega stanja. Kritična stanja zavesti so lahko družbi namreč, zelo nevarna. Le pomislite, da bi obstajalo več podobno mislečih relativcev.

 

Vsak od nas je, v skladu s samim seboj, povsem normalen. To spoznanje bi nam povsem zadoščalo za preživetje. Po kakšnem ključu si nekdo jemlje pravico označevati kakršnokoli drugačnost, pisati diagnoze in predpisovati tablete?

 

Tablete ne brišejo določenih koščkov mentala. Tabletke brišejo celotni mental. So orodje v rokah širšega družbenega, zlaganega merila. GOTOVOST, oziroma NORMALA, zahteva povprečno podrejenost posameznika, da postane srečna, marljiva in povsem zdrava delavna mravljica.

 

Perfekcija je floskula. Osebnostna zrelost, prav tako. New Age literatura, kako biti srečen in česa vsega je človek sposoben… Halo! Postavimo se že no, na malo bolj realna tla.

 

Res, da se vse lepo sliši. Večina besedì je izmišljenih in napisanih iz težnje po ustvarjanju čim večjega skupnega udobja. Čim večjih družbenih presežkov. Da bi človeka vzpodbudili k vsebolj nehumani dejavnosti, k čim večji tekmovalnosti (spomnimo se šivilje, ki narekuje normo v tovarni) izmerljivi v bankovcih, dragi moji.

 

Dejstvo je, da je bil človek človeku sovražnik že v prazgodovini. Zakone je vedno poveljeval in narekoval močnejši.

 

Podrejeni so ali umirali na begu, ali do smrti služili lastnemu gospodarju. Obstoj teh revežev se je tu in tam dotaknil tudi tistih, ki so živeli v izobilju. Gre za peščico ljudi, ki je potrjevala in še potrjuje, da je družba le lahko varen, sočuten in humani prostor.

In bile so revolucije. In sčasoma smo si priborili nekaj malenkostnih, humanih pravic. Mi, uboga delavska raja. Me, potlačene ženske. Ampak na začetku napak izbrano temeljno izhodišče hoče, da pristanemo nazaj, k zgodovinskemu semenu.

 

Družbe objemajo vizijo pozitivnega in zdravega življenja. Ob tem, veliko zamolčijo.

 

Zamolčijo vam, kako so same sebe razprodale peščici bogatunov, ki imajo svet v oblasti. Ohranjajte zdrava telesa, da bodo čim dlje služila tistemu, katerega bogatijo. Sčasoma ne bodo mogle več poskrbeti, za vse svoje reveže.

 

V naravi preživi najhitrejša žival. Izkušnja šteje. Ne postaneš najhitrejši čez noč. Mnogo jih niti temeljev nima, da bi se naučili teči.

 

Kradejo nam temelje, ki nam pripadajo. Izkušnjo, potrebe, želje. Našo mladost, našo borbenost in našo moč. Ropajo nas vsakršnega varnega okolja. Dobesedno nas sesajo in po potrebi tešijo z lepimi frazami.

 

In takšne budale smo, da vse ponujene stereotipe ne le sprejemamo, temveč celo ponotranjimo. Zgradimo natanko tisti vzorec, ki ga potrebujejo za preživetje.

 

Smo moderni roboti. Nič več, nič manj.

Kolaps civilizacije, kot jo poznamo, je neizbežen.

 

Ne skrbi. Samega sebe že imaš. Začni čutiti samega sebe in brez strahu živi, kar si.

 

LXIX.

 

 

 

Socialno skrbstvo je, zaradi lastnih logističnih potreb, iskalo bivanjsko menjavo starejšemu, mentalno motenemu paru. Z možem sva si ogledala veliko večje, razdejano stanovanje v vaškem bloku in izrazila željo po medsebojni izmenjavi.

 

V izpraznjeni spalnici stanovanja, katerega sem pravkar temeljito očistila, sta dve delavki centra za socialno delo, sestavljali zakonsko posteljo. Zgroženo sem opazovala kako so njune lateks rokavice preobračale svinjsko, ostarelo žimnico na neočiščen, popolnoma prašen, posteljni okvir.

 

“Kaj se pa gresta?!” sem ju besno vprašala.

“Neglede na to, kaj se z njuno glavo dogaja, sta bodoča prebivalca, še vedno živi bitji,” sem ju skušala spomniti.

 

Prešinili sta me z robatim pogledom. Ena od niju je dejala: ”Alergična sem na prah!”

 

Zavihala sem rokava in v celoti prečistila posteljo. Klinc pa take socialne službe!

 

Delavki sta odšli.

 

V stanovanje je vstopil starejši, popolnoma zanemarjen par. Smrdela sta po urinu. Pravkar sem praznila garderobno omaro v kartonaste škatle. Bila je jesen. On je bil odet v prosojno, lahko srajco, ona pa v malone kratke rokave. Poiskala sem jima nekaj toplega, jima to podarila in se nato odpravila skozi vrata, večjemu stanovanju naproti.

 

Če nisi zmožen lastnega dela opravljati s srcem, ga ne opravljaj!.


LXX.

 

 

Moža sem skušala prepričati, da bi bilo pametno otroka zaščititi pred posledicami drobnega, gradbenega prahu. Predlagala sem, da bi se začasa obnove, s sinom umaknila k materi, v Ljubljano.

 

Na predlog je burno odreagiral. Medva sva njegova družina. Njegova žena in otrok. Nikamor ne bova hodila.

 

Z otrokom sva bila primorana živeti v prahu, med kupi škatel. Pred večjimi delci prahu naju je varovala le razcapana rjuha, ki je hlinila kot zavesa pri prehodu v prostor. Vse za dobrobit možatega moškega.

 

V dveh tednih smo razpolagali z vrati spalnice. Ravnokar sem previjala sina v njej, ko sem iz sosednje sobe zaslišala obupen krik. Nekdo me je bil na ves glas, pozval po imenu. Otrpnila sem. Otroka nisem mogla zapustiti samega na visokem previjalniku, zato sem svoje geste pohitrila, kolikor se je le dalo. Oblekla sem ga in odstavila s previjalnika. Pohitela sem v v sosednjo sobo k možu.

 

Začel je tuliti kot zver, ker se na njegov klic, nisem hipoma odzvala.

 

Cirkularna žaga, s katero je rezal kuhinjske ploščice, mu je zdrsnila z rok in ga porezala med rebra.

 

Moj poskus opravičevanja, se ni obnesel. Njegovo stališče je ostalo pri tem, da bi morala otroka zapustiti in pohiteti v takojšnjo pomoč njemu. Če bi sama ne doživela pretresa možgan zaradi podobnih okoliščin, bi bila verjetno to tudi storila. Materi sem baje zgrmela s pralnega stroja medtem, ko je v sosednji sobi brskala po mojih oblačilih.

 

Spomin je nadvse koristen obrambni mehanizem.

LXXI.

 

 

Končno je bilo stanovanje nared. Živela sva v neposredni bližini moževe družine.

Že predhodno so bili njihovi obiski pogosti, sedaj so postali praktično vsakodnevni.

 

Njegovemu očetu sem vstop k nam, prepovedala. Z njegovim prostaškim, pijanskim vedenjem sem imela nemalo težav, že v predhodnem stanovanju.

 

Sprva sem mu bila namenila ves svoj posluh. Skušala sem ga soočiti z njegovim ravnanjem ter skušala njegovi družini obrazložiti soodgovornost za njegovo izprijeno bit.

Moja poseganja niso obrodila sadov. Navada je železna srajca. V mojih dobrih namenih je prepoznal možnost, da me obravnava kot pocestnico.

 

Njegov zadnji obisk se zame ni dobro končal. Tako zelo me je razburil, da sem se v sinovem petem mesecu življenja posušila in ostala brez mleka.

 

Njegova žena se je redno pritoževala čezenj. Njenega joka in stoka sem bila naveličana.

“Če vam je tako zelo hudo, spakirajte kovčke in se preselite k nam, sicer pa utihnite, ker sem sita vašega tarnanja!” sem ji dejala nekega dne.

Izbrala je seveda molčečnost.

 

Poleg družine so k nam redno zahajali tudi moževi prijatelji. Z nikomer se nisem mogla pogovarjati o stvareh, ki so mi bile pri srcu. Temeljna nit vseh pogovorov je bila opravljanje drugih. Kako klasično stereotipno.

 

Med nama z možem je bilo vse po starem. Njegova nestrpnost do mene, enaka. Njegova pričakovanja, ista.

 

Izbiraj sebi primerno okolje.

 

LXXII.

 

 

Potekalo je poletno pustovanje. Z moževimi prijatelji smo se napotili v mestne šotore, ki so jih bili postavili za druženje. Zvečer je mož dejal: ”Gremo domov!”

Sama sem vztrajala pri tem, da bi svoj izhod podaljšala.

 

Vzel je otroka in kot običajno, prijatelju naročil, naj popazi name. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, prebilo mi je. Nisem ugovarjala.

 

Sedela sva z njegovim prijateljem pri mizi in se dolgočasila, ko sem ugledala zanimivo pojavo. V indijsko pisano tuniko oblečen moški, nekoliko daljših temnih, skodranih las, je hodil od mize do mize in nagovarjal ljudi. Od nekdaj so me privlačili čudaki. Pristopil je tudi k nama. Zbiral je podpise za osvoboditev politične zapornice, članice Črnih Panterjev.

 

Zapletla sva se v vsakovrstne pogovore, česar v svojem vsakdanjiku, nikakor nisem bila več vajena. Govorila sva o knjigah, glasbi, filmu. Bila sem povsem očarana. Možev prijatelj je bil še vedno prisoten, vendar je v mojih očeh povsem izpuhtel do trenutka, ko mi je dejal: ”Čas je, da se odpraviva domov.”

 

Na listek papirja sem zapisala svojo telefonsko številko ter jo stoje izročila sogovorniku. Le-ta me je pogledal v oči z izjemno globokim pogledom. Preplavil me je občutek golote. Kolena so se mi zašibila.

 

Objela sem ga in nastavila lice, na katerega mi je poklonil poljub, ki me je božal po obrazu, še dolgo v noč.

 

Na poti domov sem postala nemogoča. Spila sem kar nekaj alkohola. Toliko, da mi v uvodu omenjeni mentalni prebitek, ni več dovoljeval molčanja. Začela sem provocirati. Krivda mojega spremljevalca je ždela enostavno v tem, da je nase prevzel vso svojo odgovornost zame.

“Si ti slučajno zaljubljen vame?” sem ga na neki točki vprašala.

“Kaj imaš ti od tega, da mene ščitiš in varuješ?!”

Tudi on je pil. Nekaj časa je nemo poslušal, kar sem imela povedati. Ni razumel mojega sarkazma.

“Če nisi prepričan, me lahko poljubiš. Morda boš potem imel jasnejšo predstavo lastnih občutkov,” sem nadaljevala s svojim provokatorstvom.

 

Svoje vedenje sem kasneje drago plačala. Nekdo, katerega ne bom omenjala, me je na parkirišču pred sinom, v divjem naletu napadel in zbrcal z vojaškimi škornji. Na srečo sem si uspela z rokama zakriti obraz in s sključeno hrbtenico zaščititi preostalo telo.

 

Naknadno sva se o dogodku, z vpleteno osebo pogovorili. Razjasnili sva vzajemna stališča. Dvomim da bo le-ta še kdajkoli s komerkoli, fizično obračunala. Ne, dragi bralec. Z nikomer nisem telesno obračunala. Dogodek sem sebi in njej v celoti opravičila ter prevzela lastno odgovornost zanj.

 

V svoj odnos s sočlovekom ne vpletaj prijateljev.

 

 

LXXIII.

 

 

Naslednji dan sem prejela telefonski klic. Bil je ON. Želel si je srečanja z menoj. Pijanost me je čez noč popustila. Sedaj sem razmišljala mnogo bolj trezno in zbrano.

 

“Brez zamere. Imam moža in sina. Ne želim se zapletati v brezpredmetne ljubezenske zgodbe.”

“Ničesar ne napletam. Želim si le prijateljskega klepeta. Lahko se mi pridružiš z možem in otrokom. Najdeš me na plaži,” je zaključil pogovor.

 

Moža sem prepričala, da smo se mu pridružili.

 

Ob prihodu domov sem razkrila možu, da sem se zaljubila v njegovo osebnost.

“V tega trebuhastega grdotca?” je v smehu dejal.

Strašno sem mu zamerila trapasti odziv. Nikdar ne uživam ko nekdo, kogarkoli blati.

“Zatri svoje čustvo v kali,” je zaključil pogovor.

 

Preden partnerja spoznaš z nekom, ki ti je pri srcu, preveri njegove vrednote in stališče, ki ga ima do tebe.

 

 

LXXIV.

 

 

 

Potrditev moževe nehumanosti je postala utemeljen razlog, da z njim na veke vekomaj zaključim.

 

Čez kakšen teden me je mož vprašal, čemu sem se ga začela v postelji izogibati. Odgovorila sem mu: ”Dejal si mi, naj zatrem čustvo. Nisem sposobna izbirati med čustvi, ki jih želim zatreti. Zatrla sem vsa čustva. Enostavno preprosto, ne želim si več življenja s teboj.”

 

Istega dne je prišla k nam na obisk moževa sestra. Prepričevala me je, naj si premislim. Naj ostanem. “Jezus je zapustil trop ovac, da bi poiskal izgubljeno jagnje,” je še dejala.

“Nisem Jezus,” sem ji odvrnila.

“Menim, da sem že dovolj časa sledila temu jagnju v upanju, da se bo pridružil moji čredi,” sem dodala.

 

Situacija je bila trpka. Kam naj grem, če moža zapustim? V Ljubljano ne morem, saj moj sin ni slovenski državljan. Vedela sem, da mi mož z njim ne bo dovolil oditi.

 

Naslednji dan mi je mož postregel z zajtrkom. V vsem času, ki sva ga skupaj živela, sem prvič ugledala jutranji rogljiček in kavo. Prizor ABSURDA. Univerzalna farsa.

“Če mi v vsem tem času nisi znal enkrat postreči, ti ni potrebno tega storiti zdaj,” sem dejala in se odrekla ponujenemu pladnju.

 

Nato sem odločno dejala: ”Za nekaj dni odhajam v Ljubljano. Potrebujem čas za razmislek. Potrebujem čas zase. Sin gre z mano!”

“Kaj pa naj tu, jaz sam počnem?”

“Piši. Poglej vase. Nauči se biti sam s seboj, ker tega absolutno ne zmoreš.”

Tokrat prvič ni ugovarjal.

 

Stališče do lastnine se spreminja, da bi se le ne odtujila lastniku.

 

 

 

LXXV.

 

 

 

Zavrtela sem telefonsko številko in povabila NJEGA, naj se mi pridruži.

 

Matere seveda nisem obvestila o prihodu. Moje življenje je moja izbira in odločila sem se, da bom lastne življenske napake, sama plačevala. Svojih staršev nisem želela vpletati. Nisem želela prestajati tipičnih krivdnih razgovorov in prečiščevanj osebnega, umazanega perila. Krivdno žrtvovanje tujim Bogovom, nikomur ne prinese nič dobrega.

 

Z možem sem se poročila, ker sem ga ljubila. Še ga ljubim, vendar z njim nisem več sposobna živeti. Ne bom pljuvala po njem, da bi svetu dokazovala utemeljenost lastnih izbir. Sploh ne bom utemeljevala. Tako je in pika.

 

Sama sem odgovorna za svoje življenje in za njega posledice.

 

Namestili smo se v mestno stanovanje. Obiskali smo Bohinj, se veliko sprehajali in pogovarjali. Minila sta dva krasna dneva. Lahko bi bila čudovita, v kolikor bi tekom njih ne odkrila strašne sinove fobije.

 

Tako zelo ga je bilo strah drobnih, piramidno grajenih cvetov, ki so popadli z dreves na tla in popolnoma prekrili cesto, da ni želel opraviti samega koraka. Pomislila sem, da gre za kaprico. Nežno sem mu prigovarjala.

Prst je iztegnil proti talni, rjavkasti cvetni brozgi, obraz spačil v skorajšnji jok in kričal: ”Ne grem, ne grem!”

 

Od prvega dne sem se z njim dvojezično pogovarjala. Imel je precejšnje težave pri izražanju. Star je bil skoraj tri leta, a govoril je bore malo. V večini primerov sem se trudila prebirati njegove misli in zadovoljevati vsako potrebo, ne da bi se moral zato pretirano potruditi.

 

Sogovornika sem pregovorila naj nadaljujeva pot. Prepričana sem bila, da nama bo otrok sledil.

 

Ko sva izginila za prvim ovinkom, je okolico preplavilo silovito ihtenje. Spoznala sem, da se sine ni premaknil z mesta, v katerega se je bil vkopal. Prevzel me je občutek krivde. Pognala sem se v tek proti paničnemu otroku. Privzdignila sem ga v naročje in ga tolažila: ”Nisem vedela, da je tako hudo. Vidiš, hodiva. To so rožice. Nič drugega. Samo drobcene rožice.”

 

Fobija pred cvetkami in žužki je pošla, ko je dopolnil peto leto starosti. Takrat nam je tudi obrazložil njen vzrok. Stric naj bi ga v ranem otroštvu prestrašil z gumijastim pajkom.

 

Sledilo je sladko maščevanje. Prežvekovati je začel okusne, kisle mravlje.

 

Bojimo se nezavednih, tujih sugestij.

 

 

LXXVI.

 

 

Jutro je presenetil zvok stanovanjskega zvonca. Napotila sem se k vhodnim vratom in jih odprla. Razkrila so velik šop sveže ubranih vrtnic, za katerimi se je skrival moj mož.

 

Nisem se odzvala, kot bi želel. Povabila sem ga, naj vstopi. Na nepričakovan kuhinjski prizor, se je burno odzval.

 

Stanovanje je zapustil sredi brezglavega vpitja in mi pri vratih odločno dejal: ”Odloči! Jaz ali on. Še sem te pripravljen sprejeti nazaj! Dam ti uro časa, da odločiš. Čakam te spodaj, v avtomobilu.”

 

Vzela sem si nekaj minut, da sem predihala. Po stopnicah sem se sprehodila do avta in mu rekla: ”Prosila sem te za čas. Odločil si ga prekiniti. Videl si, kar si želel videti in to ni dobro za nikogar od nas. Prepričal si se o moji odločitvi.”

 

Ne ustavljaj ure drugemu.

 

 


LXXVII.

 

 

Ko sem se vrnila domov, me je pričakalo težko vzdušje. Mož se je bil pogovoril z mojo celotno družino. V očeh vseh me je naslikal povsem negativno. Svojci so mi obrnili hrbet, razžaloščeni tudi nad dejstvom, da se nisem predhodno sama pogovorila z njimi.

 

Poiskala sem pomoč. Socialnim delavcem sem obrazložila, da z možem ne moreva več bivati pod isto streho. S sinom sem se bila pripravljena izseliti v dom samskih mater. Domovi so bili zasedeni. Svetovali so mi, naj vzamem potni list in se preselim v Ljubljano.

 

Potni list je izginil. Priklenjena sem bila na italijanska tla. Ni mi preostalo drugega, kot da sem živela z možem v stanovanju in vsakodnevno goltala njegovo maščevalnost.

 

Z novim partnerjem sva se dogovorila, da bo pohitril proces gradnje in čimprej vzpostavil bivalne pogoje v svoji hiši. 

 

Dolgo je trajalo, preden sem se lahko izselila.

 

Na dan odhoda se je moževa mati vrgla na havbo partnerjevega avtomobila in vreščala po celem naselju, da sva jo nameravala povoziti. Zaradi mene naj bi jo zadel infarkt.

 

Tolikšnega napora kot je bil mož vložil v seznanjanje mojih staršev s prekinitvijo najine zveze, ni namreč nikdar vložil v seznanjanje svojcev.

 

Maščevanje je absurd. Ničesar ne popravi, življenje greni vsem.

 

 


LXXVIII.

 

 

Ločitev je bila dolgoletna in mukotrpna. Na površje je priplavala obilica najrazličnejših svinjarij. Najin ločitveni primer, je postal osrednji politični problem, zaradi katerega so odstavljali celo občinske ljudi. Priča sem bila najbolj umazanim in zahrbtnim igram.

Spoznala sem skorumpiranost vsakovrstnih inštitucij, zakonske luknje, nekompetentnost  kadrov.

 

Želela sem si, da bi moj ločitveni postopek potekal v Sloveniji. Takrat sem bila prepričana, da je pod taktirko manj kapitalistično usmerjene družbe, pravici bolj zadoščeno in so otroci povsem zaščiteni. Kakšna utvara! Kot opazovalka tujih zgodb lahko danes z gotovostjo trdim, da ga ni sistema, ki bi kogarkoli zaščitil. Še najmanj otroke.

 

Zaradi zaščite sinove integritete, ne bom zahajala v podrobnoti svojega primera.

 

Morda naj omenim le dva dogodka, da boste uvideli vsesplošno aboto, ki je na mojo veliko žalost, več kot očitno, prisotna marsikje.

 

Prvi dogodek zajema besede sodnega izvedenca:

“V svojem poslu sem že štirideset let. Ako eden od staršev blati drugega starša v očeh svojega otroka, je drugi starš dolžan storiti isto.”

Pogledala sem ga, kot bi bil padel s tujega planeta. Družba namreč navidezno zagovarja pravice otrok. Zavzemala naj bi se za najmanjše zlo.

 

“Menim, da je pravica mojega otroka bivati neobremenjen od svojih staršev. Menim, da je njegova temeljna pravica biti otrok in se počutiti varnega. Ne bom razdirala tiste podobe očeta, ki si jo sam ustvarja.”

 

 

“To kar govorite, je povsem neumno. Zagotavljam vam, da statistika kaže, da se je otrok sposoben povsem normalno razvijati v opisanem okolju.”

 

Zopet smo pri idiociji statistike. Menim, da smo se sposobni razvijati še v težjih okoljih, če smo že ravno pri tem. Bi se pa zdela sami sebi nora, če bi želela svojega otroka bremeniti s povsem nepotrebnim odnosom NEUMNIH odraslih.

 

Drugi dogodek zajema eno izmed sodnikovih razsodb. Na moževo trditev, da sem obupna mati, ki ne zna poskrbeti za potrebe svojega otroka je določil:

“Otrok naj preživi dan z očetom, noč pri materi.”

 

Najverjetneje se nekaterim zdi povsem logično, da otroka preko noči prisodijo komur zanj ne zna skrbeti. Otroka vržeš v posteljo in to je to. Človeški neumnosti bi morali začeti poklanjati medalje.

 

Sina so v končni razsodbi, prisodili očetu. Navsezadnje si je mož lahko privoščil prvo tržaško odvetnico, ki je uspela otroke prisoditi očetom. Odvetnico, kateri osebna etična merila ne oporekajo izrabljanje otrokovih hib in popolnem destrukturiranju materinske podobe, na poti do zastavljenega cilja. Bodimo pošteni. Tudi tisti odvetniki, ki otroke dodelijo materam, običajno zavzemajo taista, popolnoma identična, neetična stališča. Predloženi slovenski izvidi otrokove naglušnosti, so bili povsem brezpredmetni. Bila sem poglavitni vzrok otrokovega govornega zastoja.

 

Kasneje so ji, na enem izmed skupnih srečanj za razdelitev skupnega, zakonskega premoženja, ob pogledu na moj naslikan, sinov portret, privrele solze iz oči. No, pa le ni bila tako zelo brezčutna. Le upam lahko, da se je v našem primeru vsaj nekoliko zamislila nad svojim ravnanjem. Krepko dvomim, da jo ob navzočnosti stranke, ob pogledu na ponujeni denar in nanj vezane lastne eksistencialne potrebe, popade kakršenkoli dvom. Navsezadnje je odvetnikovo poslanstvo, tako kot poslanstvo kateregakoli poklica, vezano izključno na denar in nanj vezano preživetje.

 

Opredelili so otrokove stike z menoj, ki pa nikdar niso potekali, kot bi morali.

Ugotovila sem, da vsakršna pritožba, moževo maščevalnost le še stopnjuje. Nihče ne regulira sodnih dogovorov in največji zločinec si, v kolikor dokazuješ njihovo neizvajanje.

 

Z leti sem se naučila živeti z grenkobo nezadoščene jeze, ki se je venomer izražala preko sina. Najtežje ga je bilo naučiti, da ima njegov ata vso pravico biti jezen name in čutiti do mene, kar čuti. Učila sem ga neodtujljive pravice, da si ustvari lastno mnenje o meni. Ga odtujevala od želje, da bi se kakorkoli postavljal meni v bran.

 

Preživeli smo. Danes je sine čudovit mladostnik. Zaenkrat. Dovolite, da na les potrkam.

 

Ko sem končno le pridobila nov potni list, sem se odpravila v Ljubljano.

 

Mati me ni bila prav nič vesela. Na srečo jo je očim le uspel pomiriti in vzpostaviti potrebno vzdušje, da sem lahko izpovedala svojo plat zgodbe.

 

Težko je prenesla celovitost opisanih dogodkov. Niso to vsakodnevne štorije, ki se odvijajo za zaprtimi vrati. Potrebovala je veliko časa da je ugotovila, da se v moj in možev odnos ne gre vmešavati, najsi bo to še tako, po njenem mnenju, dobro za otroka.

 

Z mojim očetom sva za vrsto let zaključila, ko mi je na vprašanje ali bi mi za kratek čas prevzel otroka, po telefonu odvrnil: “Kar sama se znajdi. Od zdaj naprej te bom le še opazoval!” Odgovorila sem mu: ”Ne sodim v tvoj osebni živalski vrt. Opazuj koga drugega!”

 

 

Maščevalnosti ne pihaj v ogenj.

 

 

 


LXXIX.

 

 

 

Sprva sem se dva meseca zaposlila pri čistilni zadrugi. Zaradi vsakdanje agonije ločitvenega postopka sem postajala vse bolj slabotna.

 

Odvetnika je bilo potrebno plačevati. Država mi je sicer namenila brezplačno odvetnico, vendar sem kaj kmalu ugotovila, da z njenim posluhom, ne želim imeti opravka. Ste sposobni zaupati nekomu, ki vaše besede presliši?

 

Zaslužek je bil minimalen in denarja nisem vlagala v nakupovanje raznovrstnih ličil, da bi z njimi zakrivala svoj bled in upadel obraz.

 

Čistili smo večinoma šolska poslopja.

 

Nekega dne me je nadrejena poklicala k sebi in dejala, da so se učiteljice pritožile, češ da izgledam preveč bolehno, da bi delala med otroki. Naj se naličim, mi je zabičala. V naši družbi imamo namreč DOLŽNOST izgledati povsem zdravo.

Navsezadnje sem bila čistilka in ne dekle s TV oglasa.

Sklenila sem poiskati drugo delovno mesto.

 

Če ne izžarevaš zdravja in se ne skriješ za lepo masko, nisi zaželjen.

 

 

LXXX.

 

 

V domu ostarelih v Opčinah, koder sem delovala kot negovalka, sem vztrajala dobrih pet mesecev. Z direktorjem in njegovo ženo sem se odlično razumela. Zopet sem bila obdana z vsakovrstnimi starostniki.

 

Ostarela učiteljica italijanskega jezika nas je vsakodnevno spraševala: ”Kdo sem? Kam grem?” Venomer se je izgubljala po poslopju.

 

Stodeset-letna lastnica največje glasbene tržaške trgovine je tekom noči prodajala: ”Kupite to kitaro. Lepa je, lepa ta kitara. Bi morda violino?” Da bi nam tekom stalnega nočnega prodajnega preobračanja ne padla s postelje, smo bili primorani posteljo pregraditi.

 

Bila je živa slika tega, kar v življenju ne nameravam postati. Prepričevalka, prodajalka… KOLESJE za premlevanje soljudi. AVTOMAT.

 

Drobna starka, transparentnih azurnih oči, je hodila po hodnikih in prepevala božanske operne arije, dokler se ji nisi zameril. Takrat je jela tako preklemansko grdo kleti, da nisi želel biti v njeni bližini.

 

Le-to so v dom vtaknili skupaj z visokoraslo prijateljico. Družina je menila, da bo njuna vzajemna družba dobro dela njuni osebnostni integriteti. Njuno prijateljstvo pa se, sodeč po opaženih dejstvih, ni najbolje končalo. Dolginka je vsako noč prikrito smuknila k prijateljici na posteljo in urinirala nanjo. Sledilo je vsakodnevno čudenje osebja kupčku fekalij, ki so zabasane v prosojno najlon nogavico, ležale ob vznožju njene postelje.

 

Bila je tu debela, ne prav posebno stara ženica, katere nikakor nisem zmogla vzljubiti. Vsakodnevno smo jo prosili, naj se ne baše s sladkarijami. Njen vzglavnik je slonel na preprogi, grajeni iz samih bonbonov. S težavo smo podpirali njeno lenobo, ko nam niti z najmanjšim naporom ni pripomogla, da smo jo prestavili pod tuš. Po cele dneve je preusmerjala pozornost nase z lastnimi zahtevami. Ogibala sem se je, kot vrag križa.

 

Njeno nasprotje je bila distrofična vernica, obsojena na življenje v vozičku. Mišični krči ji niso dovoljevali, da bi sedela na mestu. Njeno telo je pogosto zdrsnilo ob ogrodju stola. Nikdar ni kričala, nikdar nič zahtevala.

 

Nekega dne me je bila predhodno opisana tečnoba, povsem okupirala z lastnimi zahtevami. Ko sem se ozrla k distrofični bolnici, je le ta ležala na tleh, z okrvavljeno nogavico. Dvignila sem jo in jo ponovno namestila v sedišče. Snela sem nogavico in opazila, da si je med zdrsom iztaknila celoten noht. Sočutno sem jo pogledala v oči. “Čisto si podobna kipu Device Marije, ki sem ga videla na svojem romanju,” je dejala. Spoznala sem, da zrem v tisto Božje, za katerega menim, da je človeškega življenja vredno. Prvič v življenju sem se soočila z lastnim človeškim, popolnoma nezahtevnim idealom.

 

Za zaprtimi vrati sobe se je skrival vojni veteran. Ogibal se je vsakršnemu skupnemu druženju. V kolikor mu do osme ure zjutraj nismo postregli s kavo, smo bili odgovorni za nastali škandal.

 

Dolgo sem prenašala njegovo sitnobo. Nekega dne mi je, ko sem ga v kopalnici umivala, prekipelo. Ves čas je le jamral in stokal ter z rokama krilil po zraku okrog sebe. Nekaj časa sem ga nemo opazovala. Vedela sem, da je sicer pameten možakar. Povedala sem mu točno to, kar sem v njegovih kretnjah in obnašanju videla:

“Dragi moj Giordano! Razumem, da vam je neprijetno. Razumem vašo jezo, ki izhaja iz vaše soodvisnosti od sveta. Želja vsakega izmed nas je namreč ta, da bi bil karseda neodvisen. Ne razumem pa, da želite na vsak način naprtiti krivdo vaših vojnih ran, svetu okrog sebe. Ne razumem, da ste med redkimi prebivalci doma, katerega sin redno obiskuje in mu niste sposobni vračati ljubezni. Namesto, da ga kaznujete in zapirate med štiri stene z vašo bolečino, pojdite z njim v naravo!”

Moje besede so ga sprva osupnile, nato umirile. Naslednji dan se je podal s sinom na sprehod. Njegov odnos do osebja, se je povsem spremenil.

 

Pa naj kdo reče, da spremembe niso možne.

 

Evolucija je naša konstanta. Vsaj dokler nam okolje ne nudi potuhe.

 

 

LXXXI.

 

 

Direktorjevo ženo sem opozorila, da ima starejša Alzheimerjeva bolnica težave z dihanjem. Njena stopala so preko noči pomodrela.

 

Pogledala me je in dejala: “Če tega nihče od nas opazil ni, potem je z njo vse v najlepšem redu.” Bila sem edina izmed osebja, ki ni bila izšolana za medicinsko sestro.

Tisti dan sem zaključila s svojim delom in sem se napotila domov.

 

Ko sem ponovno nastopila službo, starke ni bilo v svoji sobi. Stopila sem do direktorice in jo vprašala, kaj se je z njo zgodilo.

“Težko je dihala. Nekaj ur po tistem ko si odšla, so jo morali odpeljati z rešilcem.”

 

Budno opazuj.

 

 

LXXXII.

 

 

V tistem času je imel drug Alzheimerjev bolnik hude napade. Iztrgal je bil podboje nekaterih vrat ter zalučal gasilski aparat v močnejšo sodelavko. Krepko me je bilo strah, da bi se znašla sama z njim, v nočni izmeni. Začela sem še bolj pozorno opazovati. Ugotovila sem, da se mu neposredno pred napadom, okrvavijo očesna zrkla. Njegove roke je zalila rdečica, ki mu je vijolično obarvala nohte. V takšnih trenutkih sem se napotila v njegovo sobo in segla po žogi, ki mu jo je bil prinesel sin. Vzela sem si nekaj minut in se z njim žogala dokler ni rdečica pošla in kapilare v očeh, poniknile.

 

Pridobila sem si popolno zaupanje nadrejenih. Direktor me je prosil, če bi poskrbela za njegovo bolno mater. Le-ta je že dlje časa bolehala za cirozo in je ni več mogel puščati samo doma, v negotovosti. Bolnico sem spremljala vse do tragičnega trenutka, ko je v bolniških prostorih, izdihnila poleg mene in svojcev.

 

Bila sem nemočna opazovalka najpopolnejšega človeškega mehanizma. Postopnega duševnega umika v blaznost, zaradi neznosnih telesnih bolečin.

 

Tik pred smrtjo je razsodnost, v spremstvu krčevite, ogromne količine krvi, bruhnila na plano: “Zakaj se je moralo pripetiti prav meni?!”

 

Vprašanje je obviselo v zraku in še dolgo zapolnjevalo prostor.

 

Zavedanje boli.

 

 

LXXXIII.

 

 

Giorgio se je tistega dne zazrl v ogledalo: “Umiraš, Giorgio. Poglej, kako revež razpadaš.”

 

Potrepljala sem starostnika po rami in mu z nasmehom dejala: “Nič ne umiraš Giorgio. Pojdi z menoj.”

 

Pospremila sem ga v sobo, mu zamenjala plenico in jo skušala čimbolje pričvrstiti k telesu. Bil je to naš umetnik. Roko je znal stlačiti v najmanjši prostorček na tesno privite plenice ter z njo seči v lasten drek. Na zidu njegove sobe so nastajale vsakovrstne slikarske stvaritve.

 

Pospremila sem ga v dnevni prostor, koder je lahko legel na fotelj. Tega dne ni bil razpoložen kot običajno. S kavča se je bil kaj kmalu vrgel na tla. Skušala sem ga posesti v oblazinjen divan, vendar se je naredil preklemano težkega. Obstala sem. Nekaj malega je škrcnilo v moji hrbtenici. Iz oči so se mi vlile solze.

 

Direktorica me je spremila na kuhinjski stol in skušala spraviti v smeh. Vsak nasmeh je sprožil nov val solza. Kmalu je pripeljal rešilec, ki me je odpeljal v bolnišnico.

 

Na sterilni beli postelji sem nemo opazovala, kako se dve infuziji Buscopana praznita v moje telo.

 

V trenutku ko človek samega sebe pokoplje, se mu raje ogni.

 

 

LXXXIV.

 

 

Čeprav sem ljubila delo, ki sem ga opravljala sem kaj kmalu ugotovila, da mu nisem več kos. Vsakodnevno sem si dajala injekcije, da bi ne čutila fizične bolečine.

Delo z ostarelimi je postalo zame, prenaporno.

 

Šolanj mi v Italiji, navkljub vsem uradno prevedenim in overjenim listinam, niso priznali. Kup denarja sem zmetala skozi okno, v upanju, da mi bodo le priznali srednješolski naziv.

 

Priznali bi mi bili srednjo zdravstveno in tudi družboslovno smer, v kolikor bi le razpolagala z eno od diplom. Oblikovanja, nikakor ne. Preobčutljiva, preeksaktna veda. Po dolgem pregovarjanju na Srednji šoli za oblikovanje v Trstu so dejali, da bi diplomo lahko istovetili le v primeru šolanja v Novi Gorici. Šoli imata namreč medsebojno sklenjen interni sporazum.

 

Na srečo je v tem času Evropska Unija razpisala tečaj namiznega založništva. Šolanje je bilo podiplomsko, enoletno in štipendirano. Na podlagi predloženih uradnih prevodov so potrdili mojo učno soudeležbo.

 

Po pretečenem letu sem končno le razpolagala z uradnim državnim nazivom grafičnega tehnika. Delodajalcem sem se smela sedaj uradno predstavljati kot oblikovalka, izšolana v Sloveniji, z opravljenim tečajem iz namiznega založništva.

 

Občasno sem sodelovala s tržaškimi tiskarnami ter se kaj kmalu znašla v krempljih izkoriščevalske spletne agencije. Zaradi ustne obljube o redni zaposlitvi sem oddelala malo morje neizplačanega dela.

 

Na željo svojega življenskega sopotnika sem jih kasneje, ko me niso zaposlili, tožila zaradi neizplačanih nadur. Svoj manjko so bili primorani poravnati. Posledično pa so se mi vrata do vsakršne zaposlitve v namiznem založništvu, zaprla.

 

Po domovih sem likala in čistila.

 

Premožnež z roko pravice podaljšuje lasten vpliv ter z njim tolče in klati po revežu.

 

 

LXXXV.

 

 

Moj partner je bil politično nadvse aktiven. Zastopal je pravice zelenih. Udeleževal se je strankarskih srečanj, zastopal službeni sindikat delavcev in se redno prijavljal na volitve, da bi zasedel mesto župana.

 

Marsikdo me je bil že opozoril, da ni čisto čist. Ljubezen je slepa in nikomur ne prisluhne.

 

Že dlje časa sva bivala skupaj. Začetno sem mu bila nadvse hvaležna, ker se je bil postavil zame. V ločitvenem postopku me je mnogokrat zastopal pred socialno službo in pripomogel k sestavljanju potrebnih dopisov sodišču.

 

Navkljub svojim ne ravno rosnim letom se je rad zadrževal v študentskih družbah. Neprestano je pogledoval za ženskami in jim nudil vso svojo pomoč in podporo. Zavzema se za pravice žensk, je vedno znova zatrjeval.

 

V času skupnega življenja sem naletela na njegove manjvrednostne komplekse, katerih zagotovo ni bilo malo. Šibkost drugih mu je omogočala odlično zatočišče pred svojim svetom. Odlično se je skrival za fasado uresničevanja tujih potreb.

 

Sčasoma sem se zavedla, da so njegove igre nepoštene in umazane. Spoznala njegovo izkrivljeno etiko, ki je dovoljevala potop nekoga, da bi drugega opolnomočila. Takrat sem se sklenila vzeti v roke in ne več dovoljevati, da me kdorkoli vodi skozi življenje ali kakorkoli ščiti pred njim. To ga je prizadelo in na nek način zlomilo. Ni imel več nikogar, komur izkazovati lastno možatost, oziroma moč.

 

Nekega dne sem prejela telefonski klic. Skupna znanka je želela izvedeti, ali je “njen prijatelj” uspešno prestal manjši operativni poseg. Pri prijateljih sem izvedela, da se je bil s tem dekletom seksualno zapletel.

 

Pričakala sem ga doma in mu povsem umirjeno dejala, da neiskrenosti v odnosu ne bom tolerirala. Ko sem mu obelodanila, da sem z njegovim skokom čez plot seznanjena, me je zgrabil za vrat in začel dušiti. Medtem ko sem lovila sapo sem ga spomnila, da ga lahko tovrstno dejanje vodi v zapor.

 

Roke so omahnile ob njegovem telesu. Odprla sem oglasnik in preletela raznovrstne stanovanjske ponudbe. Zavrtela sem številčnico na telefonu in se dogovorila z enim izmed ponudnikov. Pripravila sem nekaj kovčkov in se napotila po ulici.

 

Njegovo golo telo, zavito le v kopalni plašč, mi je sledilo. Sprva sem slišala glasno opravičevanje in rotenje, naj se vrnem nazaj. Sledila so trapasta ustrahovanja: ”Brez mene ne boš preživela! Tako zelo me ljubiš, da ne moreš brez mene!”

 

Ne dovoljujte si čustvenih izsiljevanj.

 

 

LXXXVI.

 

 

Začasa skupnega bivanja sem se nekega dne podala v Trst, s trebuhom za kruhom in vstopila v premožnejše poslopje, koder sem bila dogovorjena za službeni razgovor.

 

Med vzpenjanjem po stopnicah sem srečala nasmejanega starca.

“Kam pa kam gospodična?” me je nagovoril po tistem, ko sva se bila vljudno pozdravila.

Prepričana, da gre za osamljenega starostnika, sem mu odvrnila: “Na službeni razgovor sem namenjena.”

“S čem se pa ukvarjate, če ni skrivnost?”

“Z računalniško grafiko,” sem mu odgovorila.

“Ojej, sam imam tudi računalnik, ki mi v zadnjem času povzroča obilico težav.”

“Če želite, lahko po opravljenem razgovoru pridem do vas in preverim,” sem se ponudila.

“Pa vi veste, kdo sem?”

Začudena nad dejstvom, da bi ga morala po njegovem mnenju poznati, sem sramežljivo odvrnila, da ne.

“Res ne veste?”

“Res ne.”

“Le oglasite se kasneje pri meni. Hitro se vrnem. Nahajam se nadstropje nad podjetjem, h kateremu ste namenjena. Na mojih vhodnih vratih piše: Primo Rovis, častni konzul Hondurasa.”

 

Po končanem razgovoru sem se napotila k njemu. V žlahtno medenino sta bila nad vhodnimi vrati izvezena ime in naziv. Pozvonila sem. Odprla mi je vitka, nasmejana ženska. Povabila me je naj vstopim ter preverila, s čim mi lahko postreže. Posedla me je v dnevno sobo in po hitrem postopku zapustila stanovanje.

 

Bila sem nadvse presenečena, ko mi je starec, namesto da bi me posedel k računalniku, začel razlagati osebno zgodbo.

 

V rani mladosti je, navkljub pomanjkljivi osnovni šoli, uvidel poslovno priložnost. Uvažanje kave iz tretjega sveta. S poslom je obogatel.

 

Listal je po zgodovinskih izvodih časopisa Il Piccolo in mi dokazoval, da je bil svoje čase med najpremožnejšimi v državi.

“V zgodnjih osemdesetih letih so, zaradi delovanja Rdečih Brigad, objavljanje seznama premožnih, prepovedali,” je razložil.

“Bogataši bi bili lahka tarča njihovih napadov,” je še dodal.

 

Ni mi bilo jasno, kam pes taco moli.

 

“Pridružite se mi!” je dejal medtem, ko je na široko razprostrl vstop v majhen balkon.

“Vidite ulico pod nama?... Vse, kar se razprostira pred vašimi očmi, je moje.”

 

Njegovo bahaštvo me je začelo preklemano motiti, saj nisem vedela, kako naj si z njim medsebojno pomagava.

 

Vrnila sva se v izbo.

“Ta zvezek prelistajte!” mi je velel potem, ko me je bil nazaj posedel. V roke mi je potisnil debel, velikoformatni zvezek z obrabljenima tršima, temnima platnicama. Ni mi preostalo drugega, kajti bila sem že v tem zosu, da sem pričela listati. V njem so bile zabeležene zahvale žensk, katerim je pripomogel do uspešnih poklicev. Bile so to predvsem znane italijanske medijske osebnosti.

Začelo se mi je svitati.

 

“Bi mi lahko prosim pokazali pot k računalniku?” sem začela postajati nestrpna.

“Veste, če bi postali moja ljubica, bi vam lahko pomagal.”

Premerila sem preko osemdeset-letnega starca in mu dejala:

“Tu se nahajam v prepričanju, da vi potrebujete pomoč.”

“Potem ste pa neumni... Le poglejte si tale račun!” V roke mi je potisnil dolg blagajniški izpisek. “Mesečno tej ženski nakupujem čisto vse, kar potrebuje.”

“Oprostite, ne zanimajo me vaša dobra dejanja!” sem mu zabrusila ob odhodu in poudarila: “K vam sem prišla, da bi pomagala vam!”

 

Poiskala sem prvi mestni telefon in jela razlagati partnerju, kar se mi je bilo ravnokar pripetilo.

 

Odločena sem bila prijaviti izprijenca in povzročiti tudi škandal, v kolikor potrebno.

 

Po kablu je na moje uho pripotovalo:

“Pri Rovisu si bila? Pomoč ti je ponudil? Se ti sploh zavedaš, koliko je ta človek nama pomagal?!”

“Na račun tega naj bi pristala na ljubimkanje z njim?!”

Razjarjeno sem odložila telefonsko slušalko.

 

Kasneje sem izvedela, da se po “častnem” možakarju poimenuje celo tržaško Društvo srčnih bolnikov. Le kdo zavraga bi raziskal mojo resnico in kdo vanjo verjel?!

 

Prežel me je čisti GNEV.

 

Sodobno častivrednost si zasluži človek, ki lastno dobroto kupuje in ob tem zlorablja slepoto ljudstva.

 

 

LXXXVII.

 

 

Bivala sem v Trstu, v podnajemniškem stanovanju in kot oblikovalka skušala preživeti s pomočjo večih, različnih delavnih mest. Zelo skromno sem bivala.

 

Od strica sem bila odkupila star avtomobil. Njegov strošek vzdrževanja je bil nerazumno visok. Zaradi otroka na vasi in slabih mestnih povezav, si nisem mogla privoščiti ostati brez prevoza. Imela sem kup stroškov, katerim sem bila navkljub marljivemu, večurnemu vsakodnevnem delu, le s težavo kos.

 

Bivši je tako vztrajno težil, da sem ga po nekaj mesecih le sklenila sprejeti nazaj. A ne široko razprtih rok. Nisem mu več zaupala. Bolj sem to storila zaradi svojega otroka, ki se je njegove bližine že privadil. Postavila sem bivalne pogoje, katerih bi se moral strogo držati. Po prvem tednu ponovnega skupnega bivanja, mi je podaril cenovno ugodnejšo, majhno škripo. Ker mi je bil materialno precej dolžan, sem darilo sprejela. Stričevega ostarelega Alfa Romea, sem se po hitrem postopku znebila. Zanj nisem zaslužila niti toliko, kolikor sem bila sama zanj vplačala.

 

Najina zgodba se seveda ni obnesla. Že po enem mesecu sem ga bila primorana vreči na cesto. Izvedela sem, da troši lastno imetje po slovenskih Casinojih. V kratkem času je zakockal svojo hišo.

 

Izčrpujoči ločitveni zgodbi in plačevanju odvetnika, se je pridružila še zahteva, naj povrnem denar za avto. Uvidela sem priložnost, da si vsaj pred njim odkupim mir.

 

Prijatelj je sprevidel situacijo, v kateri se nahajam. Ponudil mi je potrebno količino denarja v dar. Sklenila sem jo sprejeti, vendar v obliki letnega posojila, katerega sem začela vestno izplačevati že s tekočim mesecem.

 

Dneve sem preživljala ob enem sladoledu. Tu in tam sem ga zamenjala s solatnim krožnikom v bližnjem, službenem lokalu.

 

Razžaloščeni ljubimec je zahajal na enega izmed mojih delavnih mest in dnevno povzročal nemire. Po telefonu je grozil moji materi, da me bo do smrti povozil.

 

Na službenem mestu se je nekega dne vnel prepir. Znanec direktorice, moje prijateljice, me je skušal zaščititi pred zajedavim vsiljivcem. Kljub temu, da sem ju skušala ločiti s svojim telesom, mu je znanec sredi ruvanja, izbil zob.

 

Sledilo je seveda policijsko poročilo, s katerim je pričel kriliti v delavnih prostorih prijateljice. Grozil nam je s civilno tožbo. Odvrnila sem mu, da ga bom, v kolikor tožbe ne umakne, osebno tožila zaradi groženj in zalezovanja.

 

Naposled sem si priborila mir.

 

Ni druge, kot da včasih klin s klinom izbiješ.

 

 

LXXXVIII.

 

 

Samostojno sem živela približno leto dni. Pri delu v grafičnem studiu je meni in prijateljici večkrat pripomogel simpatični slikar in amaterski gledališki igralec. Zadnje čase sem jutro oddelala pri njej in se v popoldanskem času vozila v drug multimedijski studio, v Monfalcone.

 

Izdelava nove računalniške igre je zahtevala dodatno ilustratorsko pomoč. Direktorju sem predlagala občasnega sodelavca.

 

Vsakodnevno sva se selila iz ene, v drugo delovno stvarnost. Navkljub temu, da se nikakor nisem želela čustveno zapletati, me je doletelo.

 

Mesece sva se pogovarjala o vsakodnevnih težavah in bila drug drugemu varno okolje in zatočišče. Njegova pretirana čustvenost me je sčasoma prevzela. Nikakor nisem bila sposobna nanjo gledati s stališča trenutne potrebe.

 

Kljub njegovemu zatrjevanju, da se vse prehitro odvija, sem se po enem letu preselila k njemu domov. Navsezadnje se mi je zdelo smiselno, da si dva umetnika pomagata preživeti. Predala sem se. Popolnoma. Njegova večplastnost me je prevzela, čeprav je vzbujala nemalo dvomov, v katerih sem se sčasoma izgubila. Postala sem to, kar sem si domišljala, da moj umetnik potrebuje.

 

Tudi ta zveza se seveda dolgoročno ni obnesla.

 

Motila ga je moja večna prisotnost in zagnanost. V trenutku, ko sva ostala brez dela, sem nama našla drugega. Motila ga je moja življenska prtljaga, zaradi katere se je čutil utesnjenega.

 

Vprašanje, ali so njegova čustvena razodetja meni, ustrezala njegovi resnici. Težko je biti s človekom v katerega iskrenost, dvomiš. Večkrat sem dobila občutek, da me ne želi prizadeti in išče najmanj boleče izgovore za svoja dejanja. Zanj, seveda. Veliko bi mi bil olajšal, če bi mi bil naravnost povedal, da si ne želi pod nikakršno okoliščino več, bivati z menoj.

 

Sama nisem najbolje sprejela odnosa, ki ga je gojil do starejšega brata. Le-ta je hodil k njemu po učne lekcije življenja. Večkrat sem popenila, ker ga je bil on, pripravljen učiti.

 

Moti me prepričanje, da je lahko kdorkoli v očeh drugega, Bog. Moti me pripravljenost postati vodnik drugemu. Soliti pamet nekomu, ki si jo želi nasoliti, je najbolj klavrno človeško dejanje.

Sočutje ni nabijanje drugemu, kako bi se moral počutiti. Ni učenje drugega, kako bi moral živeti. Sočutje je trud v razumevanje drugačnosti drugega. Tolerantnost do njegove biti. So ušesa, pripravljena poslušati. So smiselna vprašanja ki naj bi vodila tistega, ki se je k nam obrnil po pomoč, v iskanje rešitev, ne da bi mu morali pri tem sugerirati odgovore.

 

Drug drugemu si pameti nisva mogla začiniti.

Po nekaj burnih pretepih v stilu nedoumetih umetniških duš, sva se razšla.

 

Pred življenjem, če se še tako oblečeš, si vedno gol.

 

 

LXXXIX.

 

 

Kot sem omenila, sem si ob pomanjkanju dela v Monfalconu, našla novo zaposlitev za določen čas. Omogočala mi je odličen zaslužek in me rešila iz zagate, da je tudi večletni redni delodajalec, postopoma ostal brez dela.

 

Tržaška multimedijska agencija me je zaposlila v vlogi flash animatorke in spletne oblikovalke. Oblikovala sem spletne strani za slepe, optimizirala le-te za brskalnike in izdelovala animacije za e-learning aplikacije.

 

V celotni življenski karieri nisem naletela na boljšo organizacijo dela. Podjetje je imelo dva sedeža. Enega situiranega v Trstu, drugega znotraj tehnološkega parka v Padricianu.

Razpolagali so z velikim številom copywtiterjev, kreativcev, ilustratorjev, animatorjev, raziskovalcev sodobnih tehnologij ter programerjev in testerjev aplikacij, ki so bili porazdeljeni v različne oddelke. Samo vodstvo so sestavljali direktor, sodirektor diplomiran v marketingu ter službeni psiholog.

 

Njihovi proizvodi so bili vedno vrhunski in stranke več kot zadovoljne.

 

Navkljub velikemu številu opravljenih, neizplačanih nadur, pa me v omenjenem podjetju niso želeli redno zaposliti. Tudi tu so se bili okoristili z menoj po načelu uporabi dokler je sveže in odvrzi, ko izrazi kakršnokoli potrebo.

 

Brez lastnega stanovanja in redne zaposlitve se nisem več počutila varno. Povpraševanje na trgu dela je začelo padati, ponudba višati. Nisem želela pristati na cesti. Sklenila sem preveriti možnost redne zaposlitve v Ljubljani, koder sem imela stanovanje.

 

V kratkem času, sem naletela na pozitiven odziv.

 

Številna sodobna podjetja slonijo na neomejenem izkoriščanju delovne sile.

 

 

 

XC.

 

 

 

Po dolgem času sem lahko odlično zaživela. Imela sem svoje stanovanje in vsem stroškom, vključno s stroški sinovega prevoza iz Italije v Slovenijo in nazaj, sem bila kos.

Pogrešala sem le vonj morja, na katerem sem odraščala. Je že tako, da povprečnemu človeku, po ne vem katerem ključu naravnega zakona, ni nikdar dano zapolniti večplastno potrebo.

 

Tudi lahkotnost bivanja se ni ohranila. Po enem letu je začelo namreč povpraševanje v podjetju, pri katerem sem bila zaposlena, pešati.

 

Odločila sem se bila ponovno poiskati resnega partnerja. Vzajemno naj bi se razbremenila težavnosti bivanja. Navsezadnje je to smisel partnerstva in vzrok ljubezni. V zaljubljenost že dolgo nisem več verjela.

 

Sobivanje dveh oseb je pakt. Pogodba, ki vključuje veliko mero vzajemne odgovornosti in dela, da bi si kot skupnost olajšala in zagotovila obstoj v družbi.

 

Navkljub temu, da sem bila ponovno obdana s prijateljicami iz otroštva, nisem veliko zahajala v ljubljanski “life”. Dan sem preživljala v službi in v večernih urah veliko ustvarjala.

 

Za spoznavanje partnerja sem se zato poslužila takrat prve slovenske spletne strani za navezovanje medosebnih stikov. Na premišljeno osebno predstavitev se je odzvalo kar nekaj predstavnikov moškega spola. Z nekaterimi sem si mesece dopisovala, druge sem po kratkem času odslovila.

 

Sledil je naslednji korak. Srečanje. Z nekaterimi sem se srečala na neobvezni kavi v mestu. Moram priznati, da me je kar zmrazilo. Kaj vse se skriva za računalniškim ekranom!

 

Ravno sem se bila sprijaznila, da bom pač ostala sama, ko me je presenetila zabavna, visokorasla osebnost.

 

Z njo sem se začela redno sestajati. Sledila je selitev v Novo Gorico, v kmečko hišo njegovih staršev. Njegov gospodovalen oča je bil siten gospod. Vsi so ga stregli vsepovprek, sam pa je cele dneve le godrnjal in zlival lastno nejevoljo v okolico.

 

Ni dolgo trajalo, da sem se izselila v podnajemniško stanovanje. In nato še v dve.

 

Kljub temu, da sva se s fantom spoštovala, nama zaradi zelo različnih življenskih izkušenj, skupno življenje ni šlo od rok.

 

Vmes sem bila zaposlena pri različnih delodajalcih in nazadnje je kazalo, da bom navkljub lastnim bolečinam v hrbtenici, pristala kot natakarica v nekem mestnem lokalu.

Nekateri delodajalci niso izplačevali plače v roku. Drugi so krčili število osebja. Poskrbeti sem morala, da bom sposobna preživeti. Sina nisem moga oropati skupnih srečanj.

 

Dan pred nastopom redne zaposlitve v lokalu, sem se odpravila na dogovorjeni sestanek s slovensko-italijanskim podjetnikom iz Stare Gorice. Ustregla sem njegovemu povpraševanju in sprejel je mojo ponudbo. V ta namen sem ustanovila svoje podjetje.

 

Navkljub medsebojnem spoštovanju ni rečeno, da smo sposobni zaživeti skupaj.

 

 

XCI.

 

 

V Novi Gorici nisem razpolagala s prijatelji. Bila sem osamljena. Velikokrat sem se napotila v knjižnico ali kino, vendar nikdar ne uspela navezati stika z nikomer.

V kolikor sem se napotila v mesto v kak lokal, sem tam običajno obsedela kar sama.

 

Zatekla sem se k najrazličnejšim spletnim stranem in si z njimi krajšala čas. Virtualno sem spoznavala nove ljudi.

 

Nekega dne se mi je utrnila brilijanta zamisel. Testirati osebe, ki se za medsebojno spoznavanje poslužujejo novih, spletnih orodij. Na nekem portalu sem se registrirala z dvema različnima profiloma.

 

Bila sem XXX, željna moških spolnih uslug in PIKAPOLONICA, nežno zasanjano dekle. Ob odzivu bolj in manj naivnih moških predstavnikov sem umirala od smeha.

Predvsem me je zanimalo koliko istih uporabnikov bo skušalo stopiti v stik z “obema” dekletoma.

 

Ugotovila sem, da konec koncev, le nismo nacija perverznežev. Zanimivo bi bilo na vsake toliko let, test ponoviti.

 

Bodi vedno znova kreativen.

 

 

XCII.

 

 

Zasledila sem nov spletni portal in se registrirala. Z enim samim profilom. Pri tem portalu mi je bilo všeč, da je razpolagal s klepetalnico. Večkrat sem se virtualno prenesla vanjo in interagirala z najrazličnejšimi uporabniki.

 

Z nekim uporabnikom sem se bila že večkrat zapletla v pogovor o naših, skupnih otrocih in zelo pogosto sva se v vzajemnih razmišljanjih kako izboljšati bivanjsko kakovost njihovih življenj, strinjala. Klonila sem lastni radovednosti in preverila ali ima uporabnik objavljeno sliko na profilu.

 

Zagledala sem človeka, katerega razmišljanje sem že delno ljubila. Kosmato, benevolentno mrcino na sliki, sodobnega kristusčka, bi bila z veseljem pripravljena ljubiti.

 

Dogovorila sva se za zmenek. Iz čisto drugega konca Slovenije naj bi se k meni pripeljal na obisk.

 

Srečala sva se pred hotelom Perla. Bil je na sveže pobrit in ga skoraj ne bi prepoznala.

 

V lokalu hotela sva se čudila mladim dekletom, ki so zapeljevale stare, okorele strice. Raziskovala sva možna ozadja njihovega početja.

 

Kasneje sva, pri meni doma preverjala najrazličnejša osebna stališča do človeštva in okolice. Nisva se več v vsem strinjala. Predvsem me je bilo prestrašilo njegovo ezoterično dojemanje sveta.

 

Kljub temu sem se v njegovi družbi počutila prijetno.

 

Nestrinjanje je priložnost za spoznavanje.

 

 

XCIII.

 

 

Začel me je redno obiskovati. Včasih z majhno hčero, včasih brez nje.

 

Minili sta dve leti medsebojnega spoznavanja, ki ni bilo vedno prijetno. Nastopil je tudi trenutek, ko sem ugotovila, da je najine zgodbe konec, čeprav mi tega ni bil glasno in jasno izrekel v trenutku, ko sva bila skupaj. Prejela sem pričakovano sms sporočilo. Nič me ni moglo presenetiti.

 

Nikdar ne bom pozabila, ko sem ga pisno prosila, če bi mi lahko poslal, v njegovem domu pozabljene hlače, po pošti. Razkrila sem mu osebno prizadetost nad dejstvom, da še ni pripravljen “ljubiti”.

 

Prejela sem njegov odgovor, ki se je glasil: “Prav imaš. Strah me je ljubiti.”

 

Prepričana, da se norčuje iz mojih besed, nisem več odpisovala.

 

Bila sem nadvse presenečena, ko se je s hlačami vred, pojavil na vhodnih vratih mojega stanovanja.

 

Po dvoletnih rednih obiskih, sem se preselila sprva k njemu, v podnajemniško stanovanje v Maribor, nato sva odkupila starejše stanovanje na vasi in se, navkljub pogostemu nestrinjanju, poročila.

 

Ugotovila sva, da so najina nestrinjanja, smiselna. Pilila sva ostrine najinega odnosa in jih sčasoma zaoblila.

 

V sedmih letih sem se naučila poiskati in najti razumevanje do partnerja in opustiti kup predsodkov, ki so me jih bili naučili okolica in osebne izkušnje.

 

Zgrešena prepričanja so vse kar imamo, dokler se ne odločimo zaupati drugemu.

 

 

XCIV.

 

 

Temeljni prihodek mi je še leta zagotavljal staro-goriški delodajalec. Sodelovala sem tudi z najrazličnejšimi slovenskimi podjetji.

 

Zaradi ponovnega vpada povpraševanja sem morala leta dvatisoč-osem svojo dejavnost, prekiniti. Čeprav mi eno od renomiranih slovenskih podjetij ni nikdar izplačalo dogovorjenega denarja za opravljeno delo, nisem zapadla v dolgove. Kult neplačništva je začel strmo naraščati in zopet sem se bila primorana zaposliti.

 

Leto kasneje sem delovno mesto menjala za bolje plačanega, vendar sem zaradi nenehnega vpada povpraševanja, kaj kmalu pristala na trgu dela.

 

Po šestih mesecih bivanja na moževih plečih, sem se uspela ponovno zaposliti za določen čas pri podjetju, katerega sem razočarana nad vodstvom, samovoljno opustila.

 

Iger moči ne toleriram, predvsem ko mora zaradi njih trpeti dostojanstvo “malega” človeka.

 

Delavci morajo pod vodstvom inkompetentnih ljudi, izpostavljeni nerazsodnim prekomernim pritiskom, brezglavo ponavljati neučinkovite vzorce ter si s tem ustvarjati kup dodatnega, neosmišljenega dela. Ne razpolagamo z učinkovitimi delodajalci, pač pa s kupom samozaljubljenih mučiteljev. Le-tem ni pomembna optimizacija delovnih procesov in niti ne kakovost procesnih rezultatov. Pravzaprav jim je še to vseeno, kdo od njihovih “podrejenih” laže, da bi jim zlezel v rit in kdo ne. Bistveno, da se jim napihuje dušo.

 

Sodobni fenomen je, da se najbolj ceni tisto delovno silo, ki je pripravljena brezglavo delovati kot mravljica in uresničevati idiotske nerazsodne zahteve.

 

S takšnim ravnanjem žal ne počnemno drugega, kot da potrjujemo potrebo po moči že tako pretirano samovšečnih ljudi. Pozabljamo, da nam ČISTO NIČ ni podarjenega. Tako jaz delavec, kot moj delodajalec, sodiva v človeško vrsto.

 

Še več! Živiva v SOODVISNOSTI drug od drugega in sva si pred UNIVERZUMOM popolnoma ENAKOVREDNA in ENAKA. Drug brez drugega ne bi preživela. Na eni strani sem jaz, ki ustvarjam dobiček, na drugi delodajalec - on, ki zaradi lastnega presežnega dobička, mene nagrajuje. Oba sva vredna ISTEGA SPOŠTOVANJA. In vsak od naju je V PRVI VRSTI ŠEF SAMEMU SEBI.

 

PODREJENOST delovne sile je zatorej f... bullshit!

 

Bolj kot na delodajalce sem jezna na ljudi, ki lastno podrejenost tiho prenašajo. Ne morem in ne znam pljuvati po zdravi pameti delodajalca, ki se v težnji po lastnem udobju, okorišča manjvrednostnega kompleksa zaposlenih in jim ga še dodatno privzgaja. Navsezadnje je neumnost obojestranska. Nihče od naju ne bo na dolgi rok imel, “summa summarum”, nobene koristi od takšnega miselnega procesiranja. Delavcu se bo iz dneva v dan nižal prihodek, njegovo delo pa bo iz dneva v dan le naraščalo. Delodajalca bo na dolgi rok pokopala težnja po vedno večjem in lažjem zaslužku. To je pa tudi vse.

 

Naj ne bo pomote. Popolnoma ničesar nimam proti RAZSODNIM delodajalcem, ki pa jih je žal, bore malo. Ti so pripravljeni prisluhniti svojemu kadru in ne zgolj kapriciozno zadovoljevati lastno popačeno vizijo sveta. Spoznala sem jih in VEM, da obstajajo.

Čeprav so lahko tudi sami veliki ljubitelji neumnih izrekov in New Age literature, jih ni težko postaviti na realna, konkretna tla (“Če sem še kako prepričana, da bom padec iz šestega nadstropja preživela, me bodo kljub temu s ceste trgali z žličko, ako resnično skočim...”)

 

Ko se delodajalčeva vloga osredotoči zgolj na njegovo vseznanje in moč, poberi šila in kopita ter odidi. Potrjuj Prešernove modre besede: “Le čevlje sodi naj Kopitar”.

 

V kolikor delodajalec meni, da bi bilo delo, na katerega se spoznaš in zaradi katerega si bil pravzaprav najet, bilo bolje opravljeno drugače, naj ga pač opravi sam. Tebe očitno NE POTREBUJE in ne CENI DOVOLJ.

 

Uspešni delodajalci si dovoljujejo vzajemno rast s svojimi zaposlenimi.

 

XCV.

 

 

Leta dvatisoč-sedem nismo le vstopili v Evropsko Unijo, temveč smo po hitrem postopku sprejeli tudi evropsko valuto. Prva misel, ki se mi je utrnila, da bo s tem naša kakovost bivanja, padla. Vstop v Evropsko Unijo in uvedba njene valute že Italiji nista doprinesli izboljšanja socialnega položaja ljudstva.

 

Moj strah se je kmalu materializiral. Uvedli smo evropske cene, nikakor ne evropskih plač. Število revežev je začelo naraščati, družbena sočut, plahneti.

Države so bile, z enim samim ciljem, razprodale lastno ljudstvo. Cilj je bil menda vseevropska gospodarska blaginja, ki pa se je sprevrgla v največjo ljudsko mizerijo. Denimo, da ne želim gojiti paranoičnih misli, da je bilo današnje stanje hoteno in skrbno načrtovano.

 

Namesto, da bi države usmerjale energijo v pozitivno evolucijo lastnega naroda, so le-tega razprodale za peščico bankovcev in s tem dodatno podkrepile ljudski primarni pohlep.

 

Namesto, da bi reševale svojo ladjo, globalno rešujejo svet. Ob vsakodnevnem nadevanju angelske maske, kopičijo v podpalubju kup lastnega dreka in svinjarije.

 

Vrnili smo se v prazgodovino in spiralno dograjujemo predhodno prisvojeni vzorec. Drug drugega nadvladujemo z močjo, šibkejšega brezčutno in brezsramno pomendramo.

 

Človek Humanosti nikdar spoznal ni. Nikdar ni skušal sensibilizirati drugega do meje, da bi se Humanost uresničila. Nje namen, ni namen človeštva.

 

Ostajamo zgolj ljudje. Razčlovečeni v lastnem bistvu, pohlepu. Nič boljšega nismo od podivjanega tropa volkov. Človek človeku volk.

 

Primerljivost in identifikacija nista realni temeljni osnovi za nikogaršnjo rast.

 

 

XCVI.

 

 

Vsak izmed nas, lastne izkušnje s svetom, predeluje sam. Včasih se vprašam: Čemu izkušnja, če ne služi svojemu namenu = razvoju lastnih verovanj?

 

Stara zaveza Svetega pisma pravi: oko za oko, zob za zob.

Nova zaveza se glasi: nastavi drugo lice sovražniku.

 

Nič ni naključnega. Vse je na ključ. Verovanja, religije in zakoni so se spreminjali na podlagi okolja, v katerem so nastajali. Dejstvo je, da se ljudje nismo nikdar spremenili. Nikdar dovolj, da bi religij ne pisali in skušali o njih poučevati svojo okolico, temveč bi lastna prepričanja, živeli. Živimo tuja naučena in asimilirana verovanja in prepričanja.

 

Človek je lahko Bog le samemu sebi. Če bo dovolil, da ga teptajo, bo umrl poteptan.

Njegove generacije bodo umirale poteptane.

 

Da bi se uprli gnilim sistemom, ne potrebujemo orožja. Potrebujemo zgolj voljo posameznika, da izkleše lastno osebnostno mejo. Posameznika, ki ne bo skakal čez štrik, ko mu ga bo “nadrejeni” nastavljal. Posameznika, ki bo verjel, da smo pred obličjem univerzuma vsi popolnoma enakovredni.

 

Mnenje, da je en osebek manj ali več vreden od drugega, je največja laž, v katero so nas učili verjeti. Vsi imamo pravico do našega prostora pod soncem. V očeh univerzalne laži ali resnice, smo vsi enako ne/pomembni. Vsak ima lastna poznavanja sveta s katerimi služi svetu in lastni okolici. Vsa poznavanja so enako ne/pomembna za skupni soobstoj.

 

Kupujejo nas za majhen denar, da bi nas čim dražje prodali.

Trgovina s sužnji, naučenimi svojega mesta znotraj kastnih sistemov je postala sodoben trend.

 

Sužnji, ki so pripravljeni, tako kot njihovi gospodarji za peščico denarja, za vrečko živeža najnižje kakovosti, razprodati lastno družino in vse izkušnje ter vrednote, dostojne človeškega bivanja.

 

Humanost ostaja utopija šibkih in blaznih. Pa smo to res?

 

Ponavljam: SMRT KOMPLEKSOM, SVOBODA NARODU.

(napisano leta 2014)