Danes je mednarodni dan maternega jezika. 
V maternem jeziku je tista vez, ki vodi vse tja do naših najglobljih korenin.
Materni jezik je naša srčna govorica. 
Ko ponosno, častno, dostojanstveno ljubimo in negujemo materni jezik,
sprejemamo sebe, sprejemamo in živimo to, kar smo.

Žal sem velikokrat priča ljudem,
ki niso ponosni na to, kar so,
ki se velikokrat odpovedujejo izražanju v maternem jeziku,
misleč, da tujega obvladajo dovolj dobro,
da se v njem lahko polno izražajo.

Velikokrat opažam, kako to počnejo v želji po odobravanju,
morda celo v želji po občudovanju njihove zmožnosti izražanja
v drugem, največkrat angleškem jeziku.
A njihova različica tujega jezika ni polna, ni srčna, ni žlahtna.
Ko se v njej izražajo, sami sebe spravljajo v podrejeni položaj,
saj ne morejo doseči suverenosti, ki jo sama od sebe nudi materinščina,
v kateri se lahko izražamo polno, 
ne da bi misli prilagajali jezikovni zmožnosti,
ne da bi tako okrnili sporočilo, ki ga želimo prenesti.

Velikokrat tudi opažam, kako tujci tega početja ne razumejo najbolje.
Drugače je, če se srečata dva, ki med seboj poiščeta jezik,
v katerem se bosta lahko čim bolje sporazumela.
Velikokrat pa prav tujci, ki se jim poskušamo približati 
s približno različico njihovega jezika, 
ne razumejo, zakaj se odpovedujemo materinščini
in se navzlic različnim možnostim, ki so nam dane,
npr. v obliki kakovostnega konferenčnega tolmačenja,
odločamo, da bomo v drugem jeziku sebe izrazili slabše,
kot bi se izrazili v materinščini. 
Takrat pustimo na cedilu sebe kot govornika
in tudi poslušalca, ki ga zanima polnost naše misli, našega vpogleda.

Velikokrat sem bila priča situacijam, 
ko jasno izražena želja govornika, da bi govoril v materinščini,
ni bila spoštovana.
Najbolj živo se v tem trenutku spomnim Alberta Tombe.

Hvaležna sem za priložnost, 
da sem lahko pred leti tolmačila ob njegovem obisku,
v sklopu katerega se je med drugim podpisal v Zlato knjigo Ljubljane.
Hvaležna sem predvsem zato,
ker sem lahko od blizu spoznala človeka,
ki je lahko vsakomur velik navdih, ki je iskren, ki je globok,
katerega govorica je bogata in žlahtna. 
Res je, govori tudi angleško, a ne na enaki ravni kot italijansko. 
Novinarje, ki so želeli posneti njegove izjave, je prosil,
da bi govoril v italijanščini, da bi se lahko lepše izrazil.
Nihče ga ni upošteval. Vsi so hoteli izjavo v angleščini,
pa čeprav je bila možnost tolmačenja izjave. 
Hudo mi je bilo, ko so mu postavljali ena in ista plehka vprašanja,
ko je odgovarjal, kolikor je najbolje mogel,
ko je iskal besede in je izpadel slabše,
kot bi lahko, če bi njegovo jasno izraženo željo upoštevali.
Ko je namreč govoril v svojem jeziku, 
je pokazal vso svojo načitanost, razgledanost, 
raznolikost in bogatost izrazja, zavedanja pomenskih odtenkov. 
Osupljal je s svojimi človekoljubnimi pogledi in dojemanjem sveta.
Zaradi neupoštevanja njegove želje po izražanju v materinščini
se ni mogel odpreti, kot bi si bil želel,
ni mogel podeliti vsega, kar je imel in hotel dati,
ni mogel pokazati, kaj vse še je.

Tistega dne je bila zlorabljena njegova pravica do materinščine.
Zlorabljena s strani ljudi,
ki sebe in svoje materinščine ne cenijo dovolj,
da bi lahko doumeli, da so ljudje, ki imajo do jezika drugačen odnos,
ki niso bili zmožni razumeti,
da je lahko vrhunski športnik še kaj več kot uporabnik smučarske opreme
in da je bila njegova globoka želja to podeliti s slovensko publiko.