Kako naj opišem 2014? Bilo je leto minevanja, leto spoznanj in uvidov, leto številnih daril, ki so v moje življenje vstopila v zelo različnih preoblekah. 

Ksenija Malia, ki bo vsak čas sklenila krog tega leta, ni Ksenija Malia, ki je v to leto vstopila. Kalila sem se (ničkolikokrat), levila sem se (nenehno), zamajala sem se (večkrat), ustavila sem se (nekajkrat), z nekaterimi odločitvami sem morda celo - vsaj navidez - spremenila smer, v katero pluje barka moje osebnosti, ... Vsekakor pa je bilo to leto tisto, ki je veliko odneslo in ogromno prineslo. Oplemenitilo me je s spoznanjem, da me dejansko življenje skrbno, nežno nosi v svojih dlaneh, da me ljubi in podpira v obrazih tistih, s katerimi si delim bližino, tistih, ki me brezpogojno sprejemajo in podpirajo, tistih, ki me imajo preprosto radi, tistih, ki me spoštujejo in vrednotijo mojo navzočnost, pa tudi tistih, ki so odšli in naredili prostor za vse, kar je bolj usklajeno z mojim notranjim svetom in naravnanostjo. Obogatilo me je z zavedanjem, koliko zaznavanja in dojemanja je zaznamovala moja osebna zgodovina, zgodovina moje družine, mojih prednikov, mojega zemljepisnega prostora. Čeprav sem to zavedanje že večkrat posvojila v preteklosti in čeprav se je v vsakem trenutku spoznanja širša slika, ki mi je bila podarjena, uskladila z usvojeno širino in globino mojega dojemanja, se še nikoli poprej ni tako zelo utelesilo, vsidralo v meni kot v tem letu. 

Veliko izkušenj, veliko trenutkov, tudi prelomnih, je tlakovalo leto, ki se izteka. Za vsakega sem globoko hvaležna. V teh zapisih povzemam le nekatere: tiste, ki so morda pustili za seboj več spominskega zapisa, tiste, ki opisujejo spoznanja in notranje procese, ki so se v tem letu sklenili in preobrazili. Nekateri še tečejo, njihova zgodba se še ni sklenila, se še ni poslovila od mene kot spoznanje, ki bi od mene steklo kot pritok v reko skupne zavesti. Nekatera so čisto moja, so čisto naša. In čeprav jih doživljam in čeprav me najbolj bogatijo, ostajajo v krogu najbolj svete in posvečene bližine, iz katere črpa moj notranji vrelec.

Skupaj s prijateljicama, s katerima sem se udeležila usposabljanja za obporodne spremljevalke EatPrayDoula 2014, pred porodnim centrom in kliniko Yayasan Bumi Sehat v Nyuh Kuningu na Baliju (marec 2014)

fotografija: Gorazd Vahen (april 2014)

Med spremljanjem slovenske delegacije v Iranu kot konferenčna tolmačka. (Teheran, maj 2014)

Med spremljanjem slovenske delegacije v Iranu kot konferenčna tolmačka. (Isfahan / Esfahan, maj 2014)

fotografija: Gorazd Vahen (junij 2014)

Trenutek, ujet v večnost. (december 2014)

fotografija: Suzana Grau