Dolgo, predolgo nas je vse napeljevalo, da smo hodili po poti, ki ne vodi k sebi.

Dolgo, predolgo smo govorili da, ko smo v resnici hoteli reči ne.

Dolgo, predolgo smo govorili ne, ko smo si nadvse močno želeli reči da. 

Ko ne poslušamo svoje intuicije, pustimo na cedilu lastno dušo.
 Lastno dušo pa pustimo na cedilu, ker nas je strah, 
da bodo sicer drugi zapustili nas.



(Terry Tempest Williams)



Morda je samotno hoditi po svoji poti. 

Gledaš okrog sebe in opazuješ vse tiste, ki čebljajo med seboj, se smejijo, se dotikajo drug drugega, si delajo družbo in si krajšajo čas. Tudi sam bi si želel tega, a je ta slika nedosegljiva. Saj si morda želel okusiti nektar enosti, a potreba tvoje duše je, da je to resnična zlitost, povezanost v sami globini, ko drug drugega sprejemaš v polni meri, ko lahko preprosto si in samo si. Brez kakršnegakoli napora, brez kakršnekoli prilagoditve, da bi prejel obliž navidezne zlitosti, da bi pil iz keliha navidezne pripadnosti, da bi občutil dotik navideznega sprejemanja.



Morda je samotno hoditi po svoji poti, a včasih globoko v sebi nimaš druge izbire, ker je nadomestek navideznega tisti, ki globoko v tebi pušča raze osamljenosti. 



Morda je samotno hoditi po svoji poti, a če hodiš po njej, čez čas spoznaš, da je v tvoji samoti glasba sozvočnega večglasja in da nisi sam.



Morda je samotno hoditi po svoji poti, a nekega dne opaziš, kako se tvoja pot združuje s potmi drugih, ki hodijo po svoji poti.



Takrat najdeš svoje pleme. Pleme, v katerem je prostor za tvojo izpoved, pleme, ki se zagleda v tvoje oči in uzre globino tvoje duše, pleme, ki se s teboj zlije v objem in te brez vprašanj posvoji. In s tabo nadaljuje po svoji poti.