Čisto spodaj, na dnu sveta je živel majhen pingvin. Bil je povsem običajen pingvinček, prav tak kot vsi ostali, a vseeno drugačen. Od ostalih pingvinov se je razlikoval po tem, da se nikakor ni mogel sprijazniti z mrazom in ledom, ki sta ga ves čas obdajala.

Pogosto ga je tako zeblo, da je šklepetal s kljunom, frfotal s perutmi in cepetal s plavutmi. Včasih je zaradi mraza točil drobne solzice, ki so se spremenile v male kristale, padle na tla ter se raztreščile. Zeblo ga je prav po vsem telesu, tako po črnih kot po belih delih.

Kadar se je v skupini tiščal skupaj z ostalimi pingvini, s svojimi sestrami in bratci, sestričnami in bratranci, prijatelji in prijateljicami ter so en drugega greli, mu je bilo sicer prijetno, a sčasoma ga je to stiskanje spravljalo v obup, saj se niti premakniti ni mogel.

S perutjo je dregnil pingvina na svoji desni, potem pa z drugo perutjo pingvinčka na svoji levi, ter tako enemu kot drugemu zabrusil:« Pojdita no malo bolj tja! Ne vidita, da komaj diham?« Pomigal je še z repkom in pingvinki za seboj dejal:« A dovoliš? Hvala lepa!«

Ko si je priboril večji prostor in ga gruča ni več tako utesnjevala, pa je zopet začutil mraz. »Vrnite se! Stopite vendar bližje k meni, drugače bom še zmrznil!«; je prijazno rekel pingvinčkom, ki jih je maloprej odgnal.

Še sam ni natanko vedel, kaj mu gre bolj na živce; gneča ali mraz.

Pomislil je: »Kaj ko bi šel nekam, kjer je bolj toplo, nekam … kjer me ne bo ves čas zeblo?« Dolgo časa se je obotavljal in razmišljal kam naj gre; sveta ni poznal. Med pingvini pa tudi ni bilo nikogar, ki bi mu znal o svetu karkoli povedati, saj so vsi pingvini plavali le tako daleč, da so ga ostali pingvini še mogli videti. Ta razdalja pa je sila majhna. Pingvini namreč ne vidijo najbolje.

Nekega dne, ko je spet šklepetal s svojim oranžnim kljunčkom si je rekel: «Pojdem! Še danes odrinem! Bom pa prvi pingvin, ki je kadarkoli šel od tod.« Skočil je v ledeno mrzlo vodo, se povzpel na ledeno ploskev, ki se je bila odlomila od večje gmote ledu ter z njo odplul v dalj …

Ostali pingvini so bili prepričani, da ga nikoli več ne bodo uzrli. A nekega dne, ko so se kot po navadi greli takole en ob drugem, so za seboj zaslišali znan glas:« Se smem stisniti k vam, da se pogrejem?«Obrnili so se in zdelo se jim je, da utegne ta, ki je sedaj stal pred njimi, biti prav on, tisti nergavi mali pingvin, ki je kar na lepem odplul v širni svet.

Okoli vratu je imel rdeč volnen šal, ki mu ga je podaril nek fantič v Barceloni, na glavi polcilinder, ki ga je bil kupil v Londonu, kjer je nekaj časa delal kot poznavalec ledenih morij in rib iz tamkajšnjih voda, na njegovem oranžnem kljunčku pa so čepeli okrogli naočniki, ki jih je dobil od okulista v Pragi.

Ko je vsakega pingvinčka posebej objel in poljubil, jim je jel pripovedovati zgodbe o Afriki in tamkajšnji vročini, ki mu je stopila ledeni splav, o španskih bikoborbah ter o londonski megli pa o vrtu, v katerem je nekaj časa prebival z ostalimi živalmi in kjer mu ni bilo prav nič všeč.

Pripovedoval je napeto in zanimivo, vsi pingvinčki so se nagnetli okoli njega ter poslušali njegove zgodbe. Čeprav je bil spet sredi gneče, utesnjen in se niti prestopiti ni mogel, je bil zadovoljen da je doma.

Pripovedovanje in mraz sta ga pošteno utrudila, zato je smuknil v svoj stari iglu, snel naočnike in klobuk, si umil zobke, zlezel v posteljo kar s šalom vred, se toplo pokril z odejo in zadrnjohal.