Razmišljanje

OddajKlavdija Hiti, dne 2016-05-07 ob 11:51:11

Kako naše besede razumejo ljudje okoli nas? Nas razumejo? Vedo kaj želimo sporočiti? Ali pišemo/govorimo nekaj, kar je najbolj popularno v tistem trenutku in izbiramo ljudi, ki nas podpirajo v naših besedah. Vendar, kaj pomenijo besede, če ne stojimo za njimi. Nič. Kajti, če kar nekaj govoričimo, ne da bi vedeli kaj, potem je bolje, da ne govorimo. Ko pišemo moramo poleg besed izbirati tudi temo. O čem pisati, kaj pisati in kako pisati. Nekatere teme se zdijo pivlečene za lase, ker notri ni nobene logike, niti trohlice zdrave pameti. 

Če ljudje govorijo grde besede, ni potrebno ukiniti grdo govorjenje in ga kaznovati, ampak je potrebno to, da vsak sam dojame, da grde besede niso rešitev, ampak problem in večanje problema. Vendar to ni tako enostavno. Veliko ljudi reagira na besede, ki jih sam ne razume, ne ve kaj pomenijo, ter tako misli, da ga tisti človek provocira. Ravno zato so slovarji, kjerso razložene besede za vse enako in jih lahko vsi enako razumemo. Najslabše je nekoga poimenovati z neko besedo, ki ji da tisti posameznik, ki jo je "izumil" oziroma povedal kar svoj pomen in potem nihče ne ve kaj pomeni. 

So tudi ljudje, ki pišejo, kar jim pade na misel v tistem trenutku. Vendar tisto zapišejo, brez da bi pomislili, ali je logično ali ne. Povzemajo članke, in jih komentirajo po svoje, čeprav ima tako ali tako vsak posameznik svoje mnenje o članku, je še toliko različnih mnenj o povzetem članku. In tako prihaja do konfliktov, ki jih povzročamo sami. Tako sebi, kot tudi drugim. Res je, da smo sami krivi, če reagiramo na besede drugih, ker tistih besed nismo sprejeli in jih ne razumemo v pravem kontekstu. Vendar hkrati so krivi tudi tisti, ki pišejo na tak način, da povzročajo konflikte.

Naj dam svoj primer. Velikokrat začnem govoriti o čustvih, saj sem na lastnih izkušnjah ugotovila, da je različno počutje, če me čez dan spremljajo močna čustva, ali če le-teh ni. Ko ljudem omenim, da čustva niso potrebna, sem v veliki večini napadena, da če ni čustev, da postajamo roboti, da čustva nam dajejo človeškost in tako dalje. S tem se ne strinjam. Tudi če imamo čustva smo roboti in to čustveni roboti, ker se odločamo na podlagi čustev.

S pomočjo čustev nas voditelji in ljudje okoli nas manipulirajo. Poglejmo primer nakupa počitnic ali samo mila. Kupujemo tiste počitnice in tiste vonje mil, ki nam vzbujajo lepe, pozitivne občutke. Če fotografiraš eno stvar, ter eno fotografijo posvetliš, daš notri pozitivne besede, drugo pustiš neobdelano in poveš realne stvari, katero fotografijo bodo ljudje izbrali? Tisto, ob katerih bodo imeli pozitivna čustva. Čeprav ponujaš isto stvar. Potem mila. Tudi mila vsebujejo vonje, ki nam privabljajo pozitivna čustva, ni mil z nevtralnim vonjem, no so, vendar so namenjena pranju oz nadaljni izdelavi mil. Mila vsebujejo vonje, ki nam prikličejo pozitivne spomine, ter tisti, ki nam je najbolj všeč ga kupimo. Poglejmo še nekaj negativnega. Dva človeka, ki sta si nasprotnika, si želita iz drugega izbrskati same negativne ljudi, da bodo ljudje v njih videli slabe stvari in bodo do njih pričeli gojiti sovraštvo ali odpor. Kot da to ni čustvena manipulacija? In potem čustva se jemlje kot nekaj več.

Da, tudi živali imajo čustva, vendar niso odvisna od njih, tako kot ljudje, ter tudi pokažejo jih na dugačen način, s celim telesom in čustva ne samo čutijo, ampak jih živijo. Če so srečne, so srečne s celim telesom. Če so žalostne, to vidiš na celem telesu. Pri ljudeh, no vsaj pri meni, pa ko sem jezna, žalostna, še vedno hodim, delam, se pogovarjam, vendar čustva v meni kipijo in se jačajo in me ovirajo. Ali sreča. Ko sem srečna, imam samo nek izbruh, potem pa se umirim in sem utrujena. Vsak večer, ko čez dan imam močna čustva sem utrujena, saj življenjsko energijo porabljam za čustvovanje na napačen način. Začnimo živeti.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
12
Zim Zelen
0
Dec 02, 2018
Čas je, da poveš kaj se je dogajalo od kar se nisi oglasila.
Po malem te pogrešam in se nate spomnim :-)
#12
Lara Arh
0
May 07, 2016
In mimogrede... ne rabim nikogaršnje potrditve, da bi živela to, kar sem ;)
#11
Lara Arh
0
May 07, 2016
uf, Klavdija... zahajaš... Dovoli, da si človek pomaga na način, ki mu je blizu in si ga je sam izbral. Vprašaj se. Te zanima moč? Meniš, da ker si nekaj spoznala, veš sedaj vse? Takih ljudi jaz osebno ne maram. S samozaljubljenci nimam jaz osebno kaj počet. Ako je to tvoja pot, izvoli jo izživljati, vendar ne na meni ;) :) :) Imam veliko pametnejšega dela, kot se ukvarjati z lastnimi prav in tujimi "narobe" ;) :) :) Živim namreč. :)
#10
Klavdija Hiti
0
May 07, 2016
Se samo delno strinjam s tabo, ampak se. Drugače pa moj način iskanja sebe je pomagal meni pri več določenih točkah, pa tudi drugim, ki imajo čisto druge probleme. Mogoče bi pa lahko poizkusili še drugi. Ma, večina ima že svoje načine in jih drugi ne zanimajo, ali pa se jim ne da narediti nič zase, ter pričakujejo, da jim bodo šlogarice, take ali drugačne napovedale svetlečo prihdnost in se bodo nekega utra zbudili v idealnem svetu.
#9
Lara Arh
0
May 07, 2016
Res je. Se povsem strinjam. Mene so moja predolgo vodila na led, da bi ne spremenila odnosa do njih in se jih ne naučila analitično razumevati. Niso pa vsi taki kot jaz. Ni cel svet tak in to kar tebi dobro dene še ni rečeno, da bo drugemu v uteho. Sploh sem pa vesela, da ni cel svet tak, ker bi bilo sicer preveč klonov in prevelika enakostna gužva. ;) Saj si brihtna in to veš. Ni naša naloga, da druge učimo lastnih uvidov na podlagi tega, da nismo več "kriplji". Ako bi ne bila "kripelj" bi tega najverjetneja nikdar ne doumela... Lahko bi ti bilo pa povsem enako fletno. Vsak išče načine Klavdija. Vsi načini SO preživetveni, če ti je všeč ali ne. Zato smo pa lahko drug drugemu le puzzleji razsipani po tepihu laži. ;)
In vsi smo, nič drugega kot kriplji v očeh drug drugega. ;) :) :)
(hvalabogu, saj s tem potrjujemo zgolj tezo, da popolnosti NI. Vesolje tvori obilica neenakosti in ne ena sama enakost. Čemu meniš, da je na planetu toliko različnih kreatur? Ako bi bila enakost smisel vsega bi bili najverjetneje vsi narejeni po istem kopitu... Al ja?
#8
Klavdija Hiti
2
May 07, 2016
Lara premisli o tej definiciji čustev: Čustva so razlika med realnostjo in našimi prepričanji.
#7
Lara Arh
0
May 07, 2016
Nekaj ti bom tu prilepila... Razmišljanja 23 letnega dekleta - sebe. Kaj boš z njimi počela, tebi prepuščam. Meni so zelo, zelo pomagala - sami sebi sem svoja samopomočna skupina, od nekdaj ;) :) :)


Izberem lahko trpljenje…
…zasužnujoč se z lastnimi strahovi
…sledeč sanje namišljene svobode
…seštevajoč lastne odvisnosti v deprisivnosti globine ali njena valovanja
…živeč obsesijo samega sebe
…škode, ki sem jo sposoben povzročiti drugemu
…obremenjen s pravico do razsodbe bolečine drugega,
prevzemajoč nase tisto pravico, ki je pripadala le njemu, dokler ga nisem jemal v obzir.

Izberem lahko življenje…
Danes… kar sem…
V tem trenutku.
Projeciran iznad lastnih misli…
Odgovoren za lasten trenutek
…Zavedajoč se, da nisem sposoben oškodovati nikogar, če sam noče biti oškodovan.
…Odrešujoč se lastnih strahov
…Sebe samega in ne ostalih, katerim nudim prostor v svoji bližini
To kar dajem bom znal tudi sprejemati.
Česar ne bom znal dajati, ne bom sposoben sprejemati.
Ne bojim se poznanega...
samega sebe, lastnih hotenj in pa sanj…

Zavedam se, da nisem svoboden, da pa tudi nočem postati suženj lastnih umskih pasti.
Zavedam se, da se slabo mnogokrat rojeva iz volje po ustvarjanju dobrega drugim.
Vse je relativno in potrebna je velika mera prilagajajočega se duha, da to prebrodim.
Sebe samega, ne druge.
Ostali so koščki sestavljanke, razsipani po tepihu laži.
Kdo več, kdo manj.
Prav je, da tudi sam zasedem svoje mesto na taistem tepihu in postanem člen taiste sestavljanke.
Ne morem in nočem prevzeti drugačne vloge v življenju drugega.

Naivnost ima svojo ceno.
Le-ta je visoka in je nisem pripravljen izplačati.
Morala me je naučila razumeti in ne več trpeti sveta.
Izbral sem, da se ne bom podrejal mazohizmom in se utapljal v ljubezni drugega.
Nikomur ne bi pomagalo...
... prilival bi le vode utopljencu.
Zato, ko izbiram, se ne odločam nikdar s težkim srcem.
Izbira zahteva odgovornost več.
Ljubim izbiro in ljubim odgovornost, ki mi jo le-ta prinaša.
Hočem živeti kar sem izbral.
Nočem se obremenjevati z napakami iz preteklosti.
Zavedam se jih, kar mi pomaga dozorevati in spoznati kod se lahko še izboljšam…
Prevzemajoč lastno odgovornost.

Ne bom ščitil, ne gradil sten okrog ljubljene osebe.
Ljubil bom in konec.
Sprejel jo bom z njenimi vrednotami v dobrem in slabem,
da bi me le ona sprejela takšnega, kot sem.
Da bi me živela za to, kar sem.

Moja odrešitev je moja sreča.
Vkovana je v jeklen meč.
Meč, ki pretrga verigo odvisnosti, nasilja in mazohizma.
Meč, ki ga razgalim vsakokrat, ko si moram zarisati pot manjšega trpljenja.

Z njim režem nered in razvrščam lastne misli, uničujoč njih plevel.
Le-ta kopni, brez globje bolečine, v papir.
Meč, ki je lahko pero in pero, ki postane meč.
Izmenjujoča vloga, ki je vseprej drugo kot bežanje od samega sebe.

Razprem se, proučujem se, spoznavam se in osvobajam. Ud za udom.
Upam, da bom s tega sveta odšel, ne da bi se več moral vivisecirati.
Upam, da ga bom zapustil z globjo zavestjo samega sebe.
…Da se bom k univerzumu vrnil naiven, kot sem to bil na začetku.
Čist, v lastnem spoznanju.
Prost pred duhovi sveta in preteklosti.
Ljubeč kar se bo razprostiralo pred menoj za to kar je in ne za tisto,
kar bi postalo, če bi v to posegal.
Puščujoč nedotaknjeno čistost drugega.
Neobremenjujoč se z odgovornostjo njegovega življenja, ki morebiti ne bo imelo
ničesar deliti z mojim, bo pa ravno tako lepo in pisano.

Ljubim razum, živim telo.
Razum istočasno ustvarja in uničuje.
Telo živi samo po sebi.
Samo po sebi se izraža.
Želi si ali odbija.

Razum poraja trpljenje, v kolikor ga ne prečistimo konceptov,
ki trpinčijo nas same in obkrožujoči nas svet, poskušujoč preseči naša in njegova spoznavanja.

Mnogokrat je izrazni svet le krinka notranjega sveta.
Mnogokrat je notranji svet le krinka samega sebe.
Lastna spoznanja iščemo v najtemnejših kotih uma…
Opravičujoč se, tolažujoč se, živeč od sprenevedanj in dozdevanj.

V resnici se bomo iskali dokler se ne bomo odločili najti.
V tistem trenutku ne bomo več čutili potrebe po opravičevanju.
Ne bomo se več objokovali in ne trpeli občutkov krivde.

Šele takrat bomo ljubili, kar bomo živeli.
#6
Lara Arh
0
May 07, 2016
Imaš prav. Verjamem, da je to tvoje tolmačenje mene. Naj pri tem ostane. Vesela sem tvoje odločitve, da boš lastna čustva sama raziskala. ;) (mimogrede, drugega nimaš, zlagala se ti pa tudi nisem.) Vem kaj so čustva samo in le v povezavi z menoj, tako kot to ve vsak zaveden posameznik na tem planetu. ;) :) :)
#5
Klavdija Hiti
0
May 07, 2016
Lara, ali veš kaj so čustva in kako delujejo. Glede na tvoje pisanje verjetno ne.
#4
Lara Arh
0
May 07, 2016
Hvala Abram.
#3
abram1b2 Cej
1
May 07, 2016
Lara
Enkratna razlago si podala.Prava stvar:)
#2
Lara Arh
0
May 07, 2016
Dober zapis Klavdija v katerem pa sem zaznala, da se še vedno čudiš, da je interpretacija odvisna od interpretatorja in ne od same informacije.

Pri tolmačenju interpretacij žal, tudi slovarji ne pomagajo veliko, saj je interpretacija informacije odvisna predvsem od izkustvenega sveta posameznika. Pripomore tudi poznavanje pomena besed, vendar je tu še veliko zraven - kultura, okolje v katerem je živel... na kratko izkušnja, kot sem dejala.

To pomeni, da nihče, nikdaj in nikoli ne bo drugega nikdar razumel, ker ga enostavno ne more živeti. Lahko se trudi poiskati v nizu lastnih izkušenj izkušnjo, s katero se bo skušal povezovati s teboj - empatija.

Vendar pa je tudi ta v resnici le iluzorna.
Dejstvo je, da se rodimo in umremo sami, kar zna biti po svoje zelo zastrašujoče. Po drugi strani ti pa to nudi neizmerno širino in kreativnost, ki pa ostaneta od tebe odvisni.

Čustva so še kako pomembna. Pomembna je povezanost ratia in čustev. Ako svoja čustva tudi razumeš, potem veš kaj jih sproža in ugotoviš, da si soodgovorna za njihov nastanek.

Nihče ni kriv za manipulacijo drugega.
Prvotna danost vsakega živega bitja je le potrjevanje samega sebe.
Nihče ne počne nič več, nič manj od tega.
Ako se torej pustiš manipulirati drugega ni, kot tvoja izbira.
Ostalo je marketing.
Kako in na kakšen način sebe čimbolje prodati.
Ako pristajaš na igro, postaneš del nje.

Verjamem, da vsi živi organizmi delujejo na enakem principu, vendar ima vase zaverovan človek manijo pripisovati jim pomene, ki si jih je sam izmislil in so njemu zato edinstveni, kar je že samo po sebi velik absurd.

Živali so enako odvisne od čustev kot človek. Podoživljajo jih seveda drugače kot mi. Ne moremo vedeti, ker ne poznamo njihovega jezika, kakšen pomen le tem pripisujejo. To, da ne ustanavljajo društev za premagovanje tega in onega še vedno ne pomeni, da niso enako globoko čuteče kot mi. Njihova upetost v vsakdanje preživetje, izven vseh človekovih razvad in komoditet jim daje vedeti, da če riti ne bodo premaknile, se bodo pač pustile umreti. In da ne boš mislila... Kar nekaj živalskih vrst je, katerim samomor ni tuj.
Naši svetovi so si torej mnogo bolj sorodni, kot to sama aktualna znanost dokazuje.

Nekateri čutimo večjo potrebo po tem, da bi bili razumljeni in se skušamo drugim razložiti... Na vsak način. Pravzaprav znamo biti v tem celo agresivni, saj ako drugi ne vpraša po razlagi je večkrat bolje, da samih sebe ne razgaljamo. Ni namreč naša vloga postati mati drugemu. Naša vloga je živeti in nič drugega.

Vem, da je lahko stanje samevanja zelo boleče.
Druge tu nimamo, kot da pričnemo sami sebe zapolnjevati.
Vidiš, to meni pomeni bivati.

Lep pozdrav.


#1
Klavdija Hiti
Klavdija Hiti
Objavil/a 2016-05-07 11:51:11 (May 07, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Bogokletje
Nezainteresirani
Grajski pun(k)t
Izstop iz vsakdana
Nemoč
Nema zgodba
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj