Spet bom govorila o sebi in dala sebe kot primer. Zakaj? Ker človek lahko govori samo iz sebe. Ne pomaga, če prebere tisoče knjig, verjame ljudem okoli sebe, če pa sam ne poizkusi, ali določena stvar deluje ali ne.

Vrnimo se 2 leti nazaj. Nekateri ljudje so me spravljali ob živce vsakič, ko sem govorila z njimi. Vedno sem se počutila utrujena in brez moči. Imenovala sem jih energijski vampirji. Sčasoma, kasneje sem ugotovila, da to sploh ni res. Sama sem porabljala svojo energijo in jo metala skozi na stežaj odprto okno, ker sem jo itak imela preveč. Haha, nihče nima preveč energije. No, ko sem začela sprejemati njih kot ljudi, ter njihove besede jemati kot njihove, ne pa namenjene meni, sem lažje plula v pogovorih z njimi in tudi ko sem začutila, da sogovornik vodi pogovor po njegovo, ter meni ne ustreza, sem pogovor zavila v smer, ki je meni ustrezal. Bila sem mirna, saj sem držala vajeti.

Zadnja dva dni imam kreše z eno osebo. Govori o tem, da naj je ne učim, hkrati pa govori, da ji kradem energijo. Nazadnje sem ji napisala, da sem vesela, da je tako, da ima občutek, da ji kradem energijo, saj si je sama kriva, ne jaz. Nisem ji mogla odgovoriti, ker je zaprla komentiranje. Prav, pa naj. Jaz ne bom zapirala pri sebi komentarjev, pa tudi brisala jih ne bom. Bom pa razložila kar sem ji namignila, no razlaga je že v odstavku višje.

Torej zakaj sem vesela, da imajo ljudje občutek, da jim soljudje jemljejo energijo? Zato ker vem, da ta oseba ni stabilna, ter ne more biti. Tudi jaz sem še velikokrat brez energije, ko sem v močnih reakcijah, tako pozitivnih kot negativnih in to pobira ljudem življenjsko energijo in zaradi tega se staramo in umiramo. Sama spoznavam svoje telo in lahko še preden pride do reakcije jo na preprost način ustavim. Vendar ponavadi tega ne naredim, ker mi je včasih ljubše reagirati. Ampak imam vse znanje in moč, da preprečim. Sama ne bom nikogar več obtoževala, da mi krade enegijo, ne bom nikogar obtoževala, da me spravlja v slabo voljo, ker se spravljam sama in še veliko drugega. Da, zazrite se vase in delajte na sebi za sebe.

Tukaj pa dodajam. Lahko ljudje ne verjamemo v vero, kar je najlažje. Lahko ne verjamemo v farmacijo, čeprav farmacija raziskuje in škoduje ljudem zato, da nekateri zaslužijo, vendar to niso ljudje, ki raziskujejo, ampak njihovi šefi. Nato tudi v medicino se lahko ne verjame, vendar sami se še ne poznamo toliko, da bi lahko odkrili vzroke za določene bolezni in bolečine. Lahko nas boli glava in naredimo vse za to, da nas preneha boleti, vendar odpravljamo v večini posledico, ne vzrok. V tem času pa medicina je še takšna, da nam odkrije vzrok, prej kot mi sami. Čeprav tudi ne za vse bolečine. Mene je pol leta bolelo koleno, nisem vedela vzroka, čeprav sem nekaj sumila. Tudi zdravniki ne bi mogli odkriti vzroka, saj je bil vzrok v meni, v moji glavi in sicer nekaj tako nevidnega in hkrati logičnega. Lahko ne verjamemo šolstvom, knjigam, si zmišljujemo pomene besed. Vendar ravno zmišljevanje pomenov besed vodi v vojne in prepire. Tudi če misliš s svojo glavo, nekatere, v preteklosti dogovorjene besede in pojme je potrebno spoštovati in sprejemati, čeprav ne verjamemo v nič. Še beseda o veri. Kaj je vera? Vera je vse v kar verujemo. Ne samo v boga, tudi v simbole, znake, besede, molitve in podobno. 

Nazadnje pa še videti sebe v drugih oz ne videti sebe v drugih. Kdaj so drugi naša zrcala? Drugi so v večini naša zrcala, v njih vidimo tisto, kar nas moti pri sebi. Do tu vse prav. Vendar kdaj niso več drugi naše zrcalo? To ti ne morejo drugi povedati, to moraš vedeti sam. Ko osebi nekaj poveš, brez reakcije, brez čustvenega vmešavanja, ter si podporen, takrat v drugi osebi vidiš tisto, kar je napaka pri njej, ne pri tebi. To ne pride tako hitro, ampak moraš določeno temo predelati po dolgem in počes, ter iti v globino. 

Na provokacije in vprašanja odgovajam v komentarjih.