Zakaj sem vesela, če se ljudje po prepiru z mano počutijo slabo?

OddajKlavdija Hiti, dne 2016-04-25 ob 14:52:10

Spet bom govorila o sebi in dala sebe kot primer. Zakaj? Ker človek lahko govori samo iz sebe. Ne pomaga, če prebere tisoče knjig, verjame ljudem okoli sebe, če pa sam ne poizkusi, ali določena stvar deluje ali ne.

Vrnimo se 2 leti nazaj. Nekateri ljudje so me spravljali ob živce vsakič, ko sem govorila z njimi. Vedno sem se počutila utrujena in brez moči. Imenovala sem jih energijski vampirji. Sčasoma, kasneje sem ugotovila, da to sploh ni res. Sama sem porabljala svojo energijo in jo metala skozi na stežaj odprto okno, ker sem jo itak imela preveč. Haha, nihče nima preveč energije. No, ko sem začela sprejemati njih kot ljudi, ter njihove besede jemati kot njihove, ne pa namenjene meni, sem lažje plula v pogovorih z njimi in tudi ko sem začutila, da sogovornik vodi pogovor po njegovo, ter meni ne ustreza, sem pogovor zavila v smer, ki je meni ustrezal. Bila sem mirna, saj sem držala vajeti.

Zadnja dva dni imam kreše z eno osebo. Govori o tem, da naj je ne učim, hkrati pa govori, da ji kradem energijo. Nazadnje sem ji napisala, da sem vesela, da je tako, da ima občutek, da ji kradem energijo, saj si je sama kriva, ne jaz. Nisem ji mogla odgovoriti, ker je zaprla komentiranje. Prav, pa naj. Jaz ne bom zapirala pri sebi komentarjev, pa tudi brisala jih ne bom. Bom pa razložila kar sem ji namignila, no razlaga je že v odstavku višje.

Torej zakaj sem vesela, da imajo ljudje občutek, da jim soljudje jemljejo energijo? Zato ker vem, da ta oseba ni stabilna, ter ne more biti. Tudi jaz sem še velikokrat brez energije, ko sem v močnih reakcijah, tako pozitivnih kot negativnih in to pobira ljudem življenjsko energijo in zaradi tega se staramo in umiramo. Sama spoznavam svoje telo in lahko še preden pride do reakcije jo na preprost način ustavim. Vendar ponavadi tega ne naredim, ker mi je včasih ljubše reagirati. Ampak imam vse znanje in moč, da preprečim. Sama ne bom nikogar več obtoževala, da mi krade enegijo, ne bom nikogar obtoževala, da me spravlja v slabo voljo, ker se spravljam sama in še veliko drugega. Da, zazrite se vase in delajte na sebi za sebe.

Tukaj pa dodajam. Lahko ljudje ne verjamemo v vero, kar je najlažje. Lahko ne verjamemo v farmacijo, čeprav farmacija raziskuje in škoduje ljudem zato, da nekateri zaslužijo, vendar to niso ljudje, ki raziskujejo, ampak njihovi šefi. Nato tudi v medicino se lahko ne verjame, vendar sami se še ne poznamo toliko, da bi lahko odkrili vzroke za določene bolezni in bolečine. Lahko nas boli glava in naredimo vse za to, da nas preneha boleti, vendar odpravljamo v večini posledico, ne vzrok. V tem času pa medicina je še takšna, da nam odkrije vzrok, prej kot mi sami. Čeprav tudi ne za vse bolečine. Mene je pol leta bolelo koleno, nisem vedela vzroka, čeprav sem nekaj sumila. Tudi zdravniki ne bi mogli odkriti vzroka, saj je bil vzrok v meni, v moji glavi in sicer nekaj tako nevidnega in hkrati logičnega. Lahko ne verjamemo šolstvom, knjigam, si zmišljujemo pomene besed. Vendar ravno zmišljevanje pomenov besed vodi v vojne in prepire. Tudi če misliš s svojo glavo, nekatere, v preteklosti dogovorjene besede in pojme je potrebno spoštovati in sprejemati, čeprav ne verjamemo v nič. Še beseda o veri. Kaj je vera? Vera je vse v kar verujemo. Ne samo v boga, tudi v simbole, znake, besede, molitve in podobno. 

Nazadnje pa še videti sebe v drugih oz ne videti sebe v drugih. Kdaj so drugi naša zrcala? Drugi so v večini naša zrcala, v njih vidimo tisto, kar nas moti pri sebi. Do tu vse prav. Vendar kdaj niso več drugi naše zrcalo? To ti ne morejo drugi povedati, to moraš vedeti sam. Ko osebi nekaj poveš, brez reakcije, brez čustvenega vmešavanja, ter si podporen, takrat v drugi osebi vidiš tisto, kar je napaka pri njej, ne pri tebi. To ne pride tako hitro, ampak moraš določeno temo predelati po dolgem in počes, ter iti v globino. 

Na provokacije in vprašanja odgovajam v komentarjih.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
13
Ana Kos
0
Apr 28, 2016
Klavdija, nekateri se hitro čutimo krive. Jaz recimo se večkrat vprašam, če bi bil svet boljši, če bi bila jaz boljša .... In če se recimo nekomu konkretno (lahko čisto neznanemu v čisto tuji deželi) ne bi zgodilo kaj hudega, če bi bila jaz boljša ...
Na nek način se mi zdijo tako naša dobra kot naša slaba dejanja snežinke, ki lahko prevesijo težo in zlomijo vejo. Včasih je samo 1 mm tisti, zaradi katerega se zgodi prometna nesreča ali pa se ne.

Pa vendar - zaradi lastnega preživetja - ne sprejemam več vse krivde nase - in hkrati sem vse bolj prepričana, da ni prav pustiti, da me "tepejo". Zato ne, ker sicer se lahko zgodi, da nekateri ljudje nikoli ne zrastejop, pač pa vedno samo obtožujejo druge ... Nikoli ne prevzamejo krivde.
#13
abram1b2 Cej
0
Apr 26, 2016
Klavdija
To je očitno res.Moraš pa imeti tudi neko intuicijo in ujeti domet neke osebe-sogovornika.Lp
#12
Klavdija Hiti
1
Apr 26, 2016
Poleg tega so nekateri ljudje, ki ne vzamejo vsake besede kot nekaj slabega, ampak kot drugačno mnenje, ter če pride do nestrinjanja povedo svoje mnenje in poslušajo mnenje drugega, drugi pa če se ne strinjajo z nasprotnikom začnejo takoj napadati. Pač nimajo dovolj argumentov in se branijo z napadom in žalitvami nasprotnika.
#11
abram1b2 Cej
1
Apr 26, 2016
Sponko
Žal življenje ni šah,čeprav je kraljevska igra. Iz lastnih napak se človek največ nauči,ker jih sam plača. V to smer govori Klavdija. Za prepir morata biti dva,kot za šah.Od človeka do človeka je odvisna njegova sposobnost regeneracije po prepiru in stopnja možnosti analitične samokritičnosti.Nekoga vsaka malenkost vrže iz tira,drugega tudi atomska bomba ne premakne.
#10
Klavdija Hiti
0
Apr 26, 2016
Sponko, pri čem vstrajati za vsako ceno, prepričevati v čigav prav? To kar pišem sem preizkusila v reali, na soljudeh, si ne zmišljujem. Pri nekaterih uspe, pri drugih ne. Veliko je odvisno od mene, nekaj od njih.
#9
Sponko
0
Apr 26, 2016
Prepričevati sogovornika v svoj prav, ima tudi nekakšen namen.
Ali je vredno vztrajati za vsako ceno?
#8
Klavdija Hiti
0
Apr 26, 2016
Sponko, ni ti potrebno iskati, vse se ponuja že samo od sebe na pladnju. Če te pri nekomu moti, da skače v besedo, potem moraš pogledati vase, če tudi sam skačeš v besedo in ugotoviti zakaj. Mogoče ti je tako bolj jasno.
#7
Sponko
0
Apr 26, 2016
*Klavdija.
Ne iščem napak pri drugih za prepoznavo svojih.

To je kot pri šahu, iščeš nebranjene dele, da onemogočiš nasprotnika.

Pri sebi moraš torej priznati še marsikaj več, kot nametati floskule.
#6
Klavdija Hiti
0
Apr 26, 2016
Zanimivo Ana.
Če kaj ne naredim prav se ponavadi obtožujem sama kako sem lena, neumna, nič ne znam, vse to dobimo ponavadi v otroštvu od staršev. Druga stvar pa je naše počutje.
Če sem jezna, vesela, tečna, zoprna, ter tako dalje so ponavadi krivi drugi. V prvem primeru se tudi primerjamo z drugimi, jaz tega ne zmorem, sem neumna, on/a zmore, je pameten/a. V drugem primeru pa so drugi naše zrcalo in točka zaradi katere reagiramo.
Ko opazujemo sebe ugotovimo, da se jeza nabira in nabira in nabira in se nekaj zgodi, kar mogoče sploh ni povezano z vsem tem in reagiramo. In oseba poleg ni nič kriva nič dolžna. Ko je človek miren ne reagira tako hitro.
#5
Klavdija Hiti
0
Apr 26, 2016
Sponko iskanje napak pri drugih pokaže tvoje lastne napake. V veliki meri.
#4
Ana Kos
0
Apr 26, 2016
Ker sem delno videla tisto, pri čemer je bil "prepir", izhajam iz tistega: Čudno je, vsaj meni, da nekdo opiše neko stanje pri človeku - kot da se tisto dogaja pri drugih in ne pri njem. Recimo: takile so psihotiki - ampak jaz to nisem. (Ima pa tisti človek očitno tiste znake, ki jih opisuje.)
Mislim, da je mnogo težav zato, ker imamo (upam, da pogosto čistim očala) ljudje umazana očala na nosu in vidimo umazanijo na drugih, v resnici pa gre za naše težave.
Res je tudi, da kakšen človek hitro najde krivdo za vse hudo pri sebi, samo pri sebi (taka sem bila dolgo jaz), medtem ko drugi ljudje vedno trdijo, da niso nič krivi. Tudi če bi peljali avto skozi rdečo luč in povzročili prometno nesrečo, bi trdili, da je kriv nekdo drug.

Potrebno je biti odkrti vsaj do samega sebe, če že na splošno nismo odkriti in odprti.

Poiskala sem svoj zapis o umazanih oknih in se nasmehnila, obe imava enako cvetlico pri teh dveh prispevkih. Le da je moja fotka malo preveč osvetljena.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/120446/ce-imamo-umazana-okna-in-o-verskih-dvomih

Če imamo umazana okna ... in o verskih dvomih

Že dolgo poznam tole zgodbico (in rada jo povem otrokom - in včasih pa jo povem tudi odraslim): Neka ženska je vsak da
#3
Sponko
0
Apr 26, 2016
*Klavdija.
V čem je bistvo, smisel iskanja napak pri drugih?
#2
Azra .
0
Apr 26, 2016
Nimam vprašanj Klavdija.
Prepirale pa se medve še nisva, tako da se počutim čisto dobro.
#1
Klavdija Hiti
Klavdija Hiti
Objavil/a 2016-04-25 14:52:10 (Apr 25, 2016)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Bogokletje
Nezainteresirani
Grajski pun(k)t
Izstop iz vsakdana
Nemoč
Nema zgodba
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj