Članek
Brez volje
Objavljeno Feb 03, 2016

Diham počasi, venda ne morem dihati sproščeno. Nekaj me tišči v prsih. Ne, nisem bolana in nihče me ne duši. Samo težak občuek je. Skoncentriraš se na ta občutek in iz trenutka v trenutek ti je težje in težje dihaš. V glavi ti nabija praznina. Ne veš kaj bi rad, ne veš si kaj si želiš. Ko pomisliš na delo, ki bi privedlo do izboljšanja te sili na bruhanje. Iz trenutka v trenutek si slabše volje in ne vidiš izhoda. Iščeš ljudi s katerimi bi zabil kar največ časa, ker ne vidiš izboljšanja. Pomiljuješ sebe in želiš, da te pomiljujejo tudi drugi. Hočeš biti središče sveta, hočeš, da se vse vrti okoli tebe. Vendar samo znanci, prijatelji, tisti, ki jim zaupaš in jim verjameš. Vendar koraka iz hiše ne moreš storiti. Tam zunaj je čisto drug svet, ki te lahko ugonobi, ki te lahko razstrga. Bojiš se ga. Bojiš se sebe. Iščeš izgovore, ki so brez smisla, ker ne bo sprememb. Ne bo jih, ker nočeš sprememb, ker se jih bojiš. 

Mogoče bi bilo bolje vso slabo voljo izliti na papir. Ne potrebuješ biti pisatelj, da napišeš kaj te teži. Ne rabiš biti poet, da poveš, da nisi v sebi tisto, kar se kažeš drugim. Kar se želiš kazati drugim. Zakaj ne bi vseeno pisal. Tako boš vsaj vedel kaj te teži in boš lahko našel vzroke. Ko boš prepoznal en vzrok, boš potem našel še nega, dva, tri, sto, tisoč, nešteto. Misliš, da si človek, ki ima največ problemov in ne boš jih nikoli prenehal z reševanjem/predelovanjem. Vedno boš na dnu in na vsak rešen/predelan problem, se bosta pojavila dva nova. In ko rešiš/predelaš tista dva nova, se odpre spet kak star, ker pač nisi videl neke točke, ki bi jo bilo potrebno rešiti/predelati. Ne vidiš izhoda, vrtiš se v krogu, ne vidiš izhoda in si brez volje. Si pomilovanja vreden.

Veš, da obstaja rešitev in zavedaš se ene stvari. Enega pomembnega pogoja. Če se ne želiš spremeniti sam, ti ne more pomagati prav nihče. Vsi se lahko še tako trudijo in podirajo gore zate, ti svetujejo, podajajo rešitve, vendar najbolje je priti do rešitev sam, brez pomoči, vendar s pravo voljo in eno obljubo. Obljubo samemu sebi, da boš delal najboljše zase in za vse ljudi okoli sebe, ter boš podporen. Vsakdo se lahko sam, pomaga. Vsak lahko stopi iz brezna in začaranega kroga. Vendar samo pod enim pogojem. To si mora vsak želeti. 

Trenutno si niti sebi ne morem zaupati. Vidim meglo pred očmi. Poizkušam spremljati dogodke, poizkušam delat vse, kar je v mojih močeh. Stojim pred na široko odprtimi vrati, vendar se ne premaknem. Ne upam prestopiti koraka, raje stojim. Zavedam se svojih problemov, zavedam se problemov svoje okolice, zavedam se problemov sveta, vendar še vedno verjamem, da ne zmorem nič spremeniti, da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj pogumna, pametna, karkoli. Teh izgovorov je ogromno. Pravijo, kar tudi sama ponavljam, da spremeni sebe, spremeni svet. Ko se človek spremeni, ga ljudje okoli njega vidijo in želijo tudi oni videti skrivnost uspeha. Zase ne vem, če sem se kaj spremenila. Še vedno iščem izgovore, še vedno se rada prerekam in kregam. Poleg tega pa naj bi bili moji komentarji zelo napadalni, čeprav tega nočem. Nisem noben zmaj. Nočem biti zmaj. Sploh ne vem zakaj naj bi bila zmaj. Človek sem. Čisto navaden človek, z ogromno problemi, tako kot vsi okoli mene. A ni res? Trudim se, da ne bi bila konfliktna, vendar je to težko, ko si slabe volje in ko si toliko časa konflikten. Sama se trudim, hočem biti boljša, vendar se bojim, da ni sprememb. Vsakdo je lahko sprememba, seveda če želi biti. 

Že nekaj časa sem brez volje. Imam boljše in slabše dneve, vendar moje počutje od odličnega do slabega niha iz minute v minuto. No, ne ravno tako hitro, vendar ne dosti počasneje. Ne vem kaj je vzrok, ker še nisem raziskovala, čeprav predvidevam, da bi lahko bila depresija. Delala sem že na njej, iskala vzroke zanjo, vendar kot je videti jih še nisem našla in jih verjetno še nekaj časa ne bom. Mogoče boste rekli, da se ne trudim dovolj, mogoče boste kje drugje videli vzrok. Jaz delam v svojem tempu in samo to je pomembno. Rešujem se iz dna brezna.