Članek
Zaprta vrata
Objavljeno Dec 23, 2014

Po smrti sem prav s svetlobno hitrostjo zaprla vrata njene sobe in potem upala, da se nikoli več ne odprejo. Vendar so se in sicer že čez 5 dni, na dan pogreba, ko smo morali sobo sprazniti, saj se v malih vaseh ohranja tradicijo in tu je, da se so maše, ki je osmi dan po pogrebu, torej čez dober teden moli v hiši pokojnika. Bilo je težko, vendar ker so bili v prostoru ljudje, sem lahko stopila v sobo. Vendar ko je bilo konec molitev, so se vrata ponovno zaprla in od takrat še nisem bila noter, čeprav se gledala skozi vrata, ko je bil noter nekdo drug. Prav tako imam slab občutek, ko grem pod oknom te sobe, ki se nahaja v pritličju.

Končno sem naredila uvod, da bo vsem jasno za kaj se gre. Rada bi se poglobila še bolj v to dogajanje, vendar me stiska v prsih in imam občutek, da bom jokala, če bom šla globlje v tem. Zato iščem izgovore, bližnjice, iščem prigrizke, sladkosti, da pozabim na to vsaj za trenutek ali dva. Ampak noter me še vedno boli, ker vem, da se bom morala soočiti in najbolje je, da se soočim čim prej. 

Ne, ne bom hodila do vrat njene sobe, ker vem, da nisem sposobna, vsaj ne v tem trenutku odpret vrata in stopiti vanjo. Že ko si to sedaj vizualiziram v mislih, me napadajo prve solze, ki so mi že stopile v oči. Vem, da bo soba prazna. Soba, v katero sem hodila 27 let in pol je sedaj prazna. Soba, v kateri sem tudi spala poleg nje je sedaj prazna in jaz se ne morem prisiliti, da bi stopila vanjo. Soba v katero sem hodila zadnjih 8 let dvakrat na dan z namenom, da dvignem nepokretno osebo na invalidski voziček zvečer, ter jo odpeljem v kuhinjo pred televizijo in za kosilo, ko sem ji po žlički dajala jest hrano. Ta soba je prazna. Notri so samo omare. Postelje, ne zakonske, kot je bila na začetku, ne bolniške ni notri. Soba je prazna z nekaj omarami po sredini in sliko na steni. Na sliki je ženska z otrokom, ki krmi golobe. Nisem prepričana ali je oblečen v rdeče, vendar vem, da je slika večinoma siva, samo nekaj, če ne drugega samo otrokove ustnice so močno rdeče. Ja, toliko časa sem hodila v sobo, vendar se ne spomnim slike v katero sem se večkrat zazrla. Tudi nje se ne spomnim več. Ne spomnim se, kako je izgledala, ko je bila ona in jaz mlajša, spomnim se samo, da je bila visoka, potem pa na koncu suha in prepadena, vedno v krču, ampak zadnji večer je krč izginil. Spomnim se tudi, da je bila zelo močna v rokah in ko je bila že bolna sva večkrat polagali roke in je kar veliko časa bila močnejša od mene. Spomnim se njenega smeha, ko nam ni bilo jasno od kje njej smeh, saj ni gledala, pa tudi razumela ni, ker so bili filmi v angleščini po televiziji, ona pa se je smejala, ko je bilo res nekaj smešnega po televiziji. Spomnim se trenutkov, ko je odprla oči in sem videla njene modro sive, globoke oči. Prav tako se spomnim njenega sivega pramena v črnih laseh. Spomnim se, ko sem pred leti prišla v njeno sobo in sem jo našla v mlaki krvi. Nisem bila v paniki, vse smo naredili brez problemov. Navadili smo se na vse skupaj. Spomnim se njenih očitkov, da ji kradem denar in sem zaradi tega postala malo psihično močnejša. Spomnim pa se tudi strahu, da jo bom našla mrtvo, ko bom stopila v njeno sobo. Za ta moj strah so zvedeli tudi moji starši, ki so me razumeli. Vedeli so, da je ta strah nastal zaradi dogodka, ko sem jo našla v mlaki krvi. Ampak strah sem imela do zadnjega trenutka. Sedaj pa imam strah stopiti v njeno sobo. Prav tako pa se spomnim tudi trenutkov, ko sem jo lahko objela, ko sem se počutila najslabše in sem tako imela nekoga za objeme, vendar to šele v zadnjem letu, v zadnjega pol leta.

Zakaj ne morem iti v sobo. Zaradi vseh teh spominov, zaradi praznine, ki je nastala ob njenem odhodu, zato, ker tudi če govorim, da se ne bojim smrti, da v resnici še nisem pripravljena umreti. Da, napisala sem to, ker to trenutno mislim, čeprav bom čez pol ure govorila drugače in trdila ravno nasprotno. Bila je moja edina prijateljica in sploh se nisem počutila tako osamljeno, ko je bila še živa. Ko je umrla pa je v meni nastala velika praznina. Nisem je še prebolela, čeprav imam včasih občutek, kot da je vsega že konec. Da sploh nimam potrebe po prebolevanju, da sem že vse skupaj pozabila in stlačila v podzavest in zgodovino. Vendar ne. Če se ozrem vase ugotavljam, da je v resnici nisem še niti začela prebolevat, kaj šele, da bo jo prebolela. Ne bom jo še kmalu pozabila, pa ne zaradi nje, ampak zaradi sebe.

Trenutno nimam nikogar in sem osamljena. Ne znam biti sama s seboj. Nisem tako zrela, kot mislim, da sem in kot me imajo za zrelo ljudje, ki se imajo moji samozvani prijatelji. Ne rabim ljudi, ki me poveličujejo. Ob sebi si želim ljudi, ki so mi sposobni povedati v glavo kaj mislijo o meni, ne pa nekaj olepševat. Dovolj imam tega. Prav tako pa imam dovolj tega, da me ljudje ponižujejo in me imajo za manj vredno. Dovolj imam tega. Oproščam si, da nasedam svojim kvazi prijateljem in ne mislim s svojo glavo. Oproščam si, da ne morem se sprijazniti sama s seboj in imam tako slabo mnenje o sebi, ker sem to pobrala od drugih ljudi. Oproščam si, da jo pogrešam, ker v resnici ne vem kaj naj sama s seboj in ne vem kako naj dobim ljudi, s katerimi se bom resnično razumela in bodo del mojega življenja. Oproščam si, da sem del svojega življenja posvetila njej, in sem raje se posvečala njej kot svoji izobrazbi, saj bi mi mogla biti izobrazba prva stvar v mojem življenju. Oproščam si, da mi je bila izgovor, da nisem hodila ven na zabave, saj tako nisem spoznala novih ljudi, vendar saj še vedno iščem izgovore, ter ne spoznavam novih ljudi. Ko bo čas bom spoznala. In nenazadnje si oproščam, da ne morem stopiti v njeno sobo, vendar še vedno me duši v prsih in mislim, da še nisem pripravljena stopiti v njeno sobo. Vem, da je to izgovor, vendat upam in vem, da se trenutek bliža, saj me bremeni manj stvari, katere so me bremenile do sedaj. Morala bom iti globlje vase, da bom predelala še več stvari, vendar mislim, da je to lap začetek mojega novega življenja.